Sredi Spodnjih Hoč je cerkev sv. Jurija, ki hrani tudi zapise o najstarejši gostilni v tem kraju. Gostilno Divjak, ki stoji nasproti cerkve, so prvič nadzidali že leta 1760. Od takrat pa do danes je stavba doživljala mnoge spremembe in je tako kot nekoč še vedno pojem dobre, trdne gostilne. Skupaj s cerkvijo tvori središče kraja, ki leži na rodovitni zemlji Dravskega polja, nad njim pa se dviga Hočko Pohorje. »Žal ta del Pohorja zamira; skorajda vse propada, čeprav so tam zgoraj čudovite točke,« pravi Jože Divjak, moj sogovornik in lastnik te najstarejše gostilne v kraju. Na moje vprašanje, ali bo mogoče tovarna Magna pripeljala v kraj nov zagon, pravi, da še nič ne kaže na to, za zdaj v Hočah še ne čutijo sprememb. »Pri nas teče življenje še vedno po starih in ustaljenih tirnicah.«

Ko se je profesor Franc Gornik leta 1991 upokojil kot dirigent Policijskega orkestra, si je izpolnil dve želji: kupil si je konja in frajtonarico. S kobilo Brino sta bila nerazdružljiva 15 let, harmoniko pa še ima, čeprav ga prsti ne ubogajo več najbolje. Da bi se prenehal ukvarjati z glasbo, petjem, pa seveda ni niti pomislil.

Pred koncem preteklega leta je dirigentsko palico odložil že drugič: tokrat je vodenje Partizanskega pevskega zbora prepustil svojemu mlajšemu nasledniku Iztoku Kocenu. Sam se je preselil med pevce v tem zboru, ki ga je kot dirigent vodil skoraj četrt stoletja. »Leta in bolezen so naredili svoje,« pravi in takoj doda, da se je pač treba prilagoditi svojim zmožnostim. Tako kot je spremenil prehrano zaradi povišanega krvnega sladkorja, in je ob najinem srečanju spil grenko kavo.

ODSTRTE PODOBE – RUŠE

»Današnje mestno naselje z več jedri, ki leži v široki dolini reke Drave, je bilo prvič poseljeno tisoč let pred našim štetjem, o čemer pričajo odkrita žarna grobišča s številnimi grobovi s pridatki, zlasti bogato okrašeno keramiko in bronastim nakitom. Med 1. in 3. stoletjem so tu prebivali Rimljani, ki so za seboj pustili več gomil ter ostanke vile rustike in mitreja. Večino izkopanin hranijo v Gradcu in na Dunaju, nekaj pa jih je tudi v mariborskem pokrajinskem muzeju. Kraj je kot Rouste prvič omenjen leta 1091, ko je grof Engelbert I.

Azra Bukić Širovnik, pisateljica, žena, mama in babica; svetovljanka, ki se ne boji iskreno spregovoriti o življenju in ljubezni v vseh njenih odtenkih. Iz njenih del in iz nje same sije strast – kar počne, je »polnokrvno«. Tako kot ena najlepših sevdalink opeva staro pleme Azra, ki »za ljubav život gube i umiru, kada ljube«.

Izhaja iz stare aristokratske družine. Poetično pripoveduje o otroštvu: »Odraščala sem v Banjaluki, prelepem mestu, ki mu dajejo posebno moč in energijo zelena reka Vrbas ter številni grički. V otroštvu sem bila v neposrednem stiku z naravo in njeno lepoto, od ljudi pa z obema babicama, tetama, bratranci in sestričnami. Vsi smo se med seboj lepo razumeli in se vsakodnevno družili. Imela sem tri leta mlajšo sestro, za katero sem se čutila odgovorno …«

V Gorenjskem muzeju so vstopili v evropsko leto kulturne dediščine z razstavo En-ten-tentera. Šestnajst članov študijskega krožka Kranjčani, ki ga je od poletja 2016 vodila muzejska svetnica mag. Tatjana D. Eržen, je proučevalo življenje kranjskih otrok od konca 19. stoletja do šestdesetih let 20. stoletja. Pripravili so razstavo predmetov, fotografij in spominov, ki so strnjeni v obširnem in slikovno pestrem katalogu. Razstavo si lahko ogledate do 28. februarja v kranjski mestni hiši.

Iz zanimivih zapisov med drugim izvemo, da so pričevalci otroštvo preživljali v starem mestnem jedru od Bekseljna do Pungrata. Darja Okorn, pravnukinja nekdanjega kranjskega župana Cirila Pirca, je povedala, da hiš v mestu niso zaklepali, da so bile igrače navadno predmet prestiža, s katerimi so se otroci igrali zelo previdno, da ne bi česa polomili ali izgubili. In še zanimivo spoznanje, da otroci svojih težav niso prelagali na starše, ker ti niso bili pripravljeni nositi odgovornosti za to, kar se je zgodilo otrokom.

Za grofico Lucy Christalnigg sta bili značilni vsaj dve lastnosti: rada je imela hitro vožnjo in aktivno je delovala v okviru Rdečega križa, pri čemer je njena dejavnost na tem področju presegala naloge, ki jih je imela kot odbornica te organizacije. Ironija usode je, da jo je prav to dvoje povezalo v splet nesrečnih okoliščin in je postala prva žrtev prve svetovne vojne na Slovenskem.

Izhajala je iz avstrijske plemiške družine Bellegarde. Z možem grofom Oskarjem Christalniggom, koroškim plemičem in slovenskim rodoljubom, sta živela v Celovcu, veliko časa pa sta prebila tudi na Goriškem. Njeno izrazito nagnjenje do hitre vožnje bi bilo nenavadno celo v današnjih okoliščinah, zato si lahko samo predstavljamo, kako je šele izstopalo pred več kot stotimi leti. Grofica se namreč ni zadovoljila samo s tem, da je vozila avtomobil: njena strast so bile avtomobilske dirke, ki se jih je udeleževala z velikim uspehom.

»Kdor hoče umsko in telesno zdrav dočakati moja leta, maja bom star 97 let, mora poleg dobrih genov še zdravo živeti in se držati določenih pravil. Jaz temu rečem red in disciplina,« je začel Alojz Herman iz Ljubljane, od leta 1987 upokojen, sicer pa izredno žilav, pokončen, vitek in glede na svoja leta kar zdrav gospod, ki ga vse, kar se dogaja v svetu in doma, še zelo zanima. Ne mine dan, da ne bi prebral svojega priljubljenega časopisa in si ogledal poročil.

»Da sem na tekočem, da lahko debatiram z otroki, vnuki in pravnuki.« Sicer pa ima tudi prenosni telefon, da je dosegljiv svojcem in lahko pokliče na pomoč, če se mu kaj zgodi. »Zlahka sem se navadil nanj. Ne gledam pa kar naprej vanj kot številni, predvsem mladi ljudje.«

Takrat ko je Primož Trubar spisal prvo knjižico v našem jeziku, so nekatera druga evropska ljudstva že brala drame in romane, da Grkov, Rimljanov in drugih še starejših kultur niti ne omenjam. A tudi naša pisava je doživljala zanimiv razvoj.

V roke mi je prišla Dušna paša Friderika Barage, ki jo je napisal v Prešernovih časih. Pritegnili sta me tako pisava kot vsebina, saj sem v bohoričici do zdaj bral le Prešernovo Zdravljico, ki je tudi pisal v njej. Primož Trubar je svoj Katekizem, prvo slovensko knjigo na 244 straneh, napisal leta 1550, natisnili so jo v gotici. V njej je svoje rojake prvič imenoval Slovenci in tako utemeljil slovenščino kot knjižni jezik. Kasneje je začel pisati v bohoričici – po rojaku Adamu Bohoriču, ki je v knjigi Arcticae horulae (Zimske urice) določil pravopisna pravila za to pisavo in uvedel sičnike in šumnike v kombinaciji z gotico, kakor je videti na prvi fotografiji.