Družina Bečaj že dolgo živi v vasi Rodine v občini Trebnje, ki je malo vzdignjena nad okoliško pokrajino. Vprašala sem se, kako se počuti dekle, ki je iz tega zelenega in tihega raja odšlo na študij v Los Angeles. Iris Bečaj, 25-letna študentka solo petja, je zdaj na počitnicah doma in prav njena uspešna zgodba me je pripeljala k družini Bečaj, izvedela pa sem še marsikaj zanimivega.

Od nekdaj so bili v tej hiši doma pevci, tudi Irisin ded je bil odličen pevec, tako kot njegovih osem bratov in sester. »Vsi so igrali na harmoniko in večglasno peli. Skupaj s sosedovo družino Klančar (po domače Hatejevi) so veljali za vaške pevce,« pripoveduje oče Lojze. Sam ima rad glasbo, rad tudi pleše, toda za petje nima pravega posluha, enako pravi žena Ana. Sin Denis pa je že kot majhen otrok ob dedovem igranju na harmoniko z nogo udarjal ob tla in hitel s prsti po navidezni harmoniki … Z izjemnim talentom pa je obdarjena Iris. »Odkar se spomnim, je rada pela in nastopala. Postavila se je v središče in pela in pela. Kljub temu pa si nisem mogla misliti, da bo nekoč študirala solo petje, sploh pa ne, da bo študirala v Los Angelesu,« je iskrena mama.

Romeo Volk iz Ilirske Bistrice je daleč naokoli znan kot glava družinskega tria Volk folk. Hkrati pa je ravno tako tesno povezan z likovno umetnostjo – krajani ga poznajo kot likovnega pedagoga, zbiralca etnografskega gradiva, ilustratorja, oblikovalca, zbiratelja ter celo kostumografa in koreografa za domačo folklorno skupino. A z glasbo je povezan od zgodnjega otroštva. Kot je nekoč dejal v intervjuju na Radiu Koper: »Srce mi zaigra vedno, ko slišim ljudsko glasbo in dober rokenrol.«

Romeovi predniki so priimek prinesli s Suhorij v Brkinih, ljubezen in nadarjenost do glasbe pa prav tako. Dobri geni so se pomnožili menda tudi zato, ker je bil nekdo iz Slop, Sloparci pa so bili nekoč na glasu kot muzikanti. Igrali so celo Francu Jožefu, ko je šel tam mimo, in še sto let prej francoskim vojakom pod lipo v Hrušici, ko se je pri Finidi (območje med Hrušico in Obrovom v Podgrajskem podolju) končala francoska bitka.

Malo je ljudi, ki bi pripravili koncert za svoj stoti rojstni dan, tako kot je Jožko Battestin razveselil stanovalce in obiskovalce 14. marca v enoti doma starejših občanov Ljubljana Vič-Rudnik na Koleziji. Ko se je leta 2006 vselil, je s seboj pripeljal svoj pianino, na katerega je pogosto igral sosedom na oddelku, vsaj enkrat na leto pa je nastopil za vse stanovalce. Pri 95 letih je imel celo samostojen orgelski koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Takrat je povedal, da not ne pozna več, zato bo kar sproti skladal … 

Slovenija je dežela, ki se skriva nekje na zemljevidu Evrope, in veljalo bi malo glasneje zavpiti v svet, s čim vse se lahko ponaša. V votlini z imenom Divje babe je neki neandertalski »glasbenik« pred 50.000 leti izdelal piščal – najstarejše glasbilo na svetu. Neki kamenodobni mostiščar je izdelal najstarejše vozilo na svetu – 5.000 let staro kolo z osjo. Neki neuki in nepismeni vaški mojstri so pred stoletji konstruirali kozolec toplar, ki sega v svetovni vrh ljudskega gradbinstva.

Neki nepismeni gorenjski čebelar pa je pred tristo leti s svojim znanjem o čebelah tako očaral dunajski dvor, da ga je Marija Terezija imenovala za prvega učitelja čebelarstva v svojem cesarstvu. Tako je Anton Janša postal začetnik evropske znanosti o čebelarstvu. Še več – domovanje, ki ga je izdelal za svoje prijateljice čebelice, je s poslikanimi panjskimi končnicami v svetovnem vrhu postalo edinstvena oblika ljudskega slikarstva.

»Les nam zapoje, nas ščiti, daje senco, nas hrani, ogreje … Les ni le material, skozi njega se izraža pet elementov, vsi letni časi in mogočno življenje sploh,« pravijo Kosmačevi iz Bistrice pri Tržiču. Osvojil je dva strojnika – očeta Jerneja in sina Mateja – da sta se prepustila njegovi mehkobi in lepoti. Tradicijo oživljanja in ohranjanja slovenske dediščine lesenih izdelkov nadaljuje že tretja generacija. Skoraj iz pozabe so obudili čevljarsko svetilko, pastirsko sončno uro, stare igre itd. Izdelujejo pa tudi sodoben nakit in druge okrasne predmete. Ustvarjajo iz 65 drevesnih in grmovnih vrst lesa, njihovi izdelki pa so že na vseh celinah. Izdelke od skrinj in zibelk do panjskih končnic sami lepo poslikajo.

Prav gotovo je malo staroselskih prebivalcev Postojne, mesta na prepihu, ki ne poznajo čilega in vedno dobrovoljnega someščana Ivana Žigmana. Januarja letos je dopolnil sedeminosemdeset let in vsaj sedemdeset jih je namenil svojemu največjemu veselju, pravzaprav že kar pravi strasti – balinanju.

Toda kot iskreno prizna, vsa ta vesela, včasih tudi razburkana leta ne bi bila izpolnjena brez skromne, vendar praktične ter ljubeznive življenjske sopotnice Pavle. Lani sta praznovala šestdeset let skupnega življenja. Ponosna sta na družino, na sina Dejana in hčeri Ivo in Nadjo, še posebno pa na odraščajočo mladež, sedem vnukov in devet pravnukov, ki jima resnično lepšajo jesen življenja.

O Elviri Korošec iz Trbovelj veliko pove misel, ki jo je izrekel njen nekdanji dolgoletni sodelavec ob zaključku skupne poslovne poti: »Tako sodelavko srečaš samo enkrat v življenju ali pa nikoli!«

Kdo ve, katere presežnike bi uporabili njuni hčeri Urška in Mojca, če bi mogli in znali izraziti naklonjenost do svoje mame. Ravno zaradi deklet Elvira zasluži posebno pozornost. Že od malega sta bili zaznamovani s posebnimi potrebami, njuno stanje je bilo zelo zahtevno zaradi psihomotorične zaostalosti, spazmov in epilepsije. Vse življenje sta potrebovali popolno nego – od prehranjevanja do oblačenja in osebne higiene. Starša sta morala biti ob njiju tudi ponoči. Na začetku sta deklici ob podpori celo malo hodili, a se je stanje zaradi pogostih epileptičnih napadov vidno slabšalo in sta nazadnje obe pristali na invalidskem vozičku. Urška ima 50 let, drugorojena Mojca, za katero je sprva kazalo, da bo zrasla v zdravo dekle, je žal pred štirimi leti umrla, stara 41 let. 

V osrčju Ribnice stoji grajsko poslopje s pestro zgodovino. Namenjeno je predvsem kulturnim vsebinam, v njem je tudi poročna dvorana. Grad obdaja spominski park, posvečen znamenitim rojakom.

Gospostvo Ribnica je v zgodovinskih virih prvič omenjeno leta 1220 kot lastnina starega rodu Turjačanov. Grad zasledimo kot »castrum Reiuenz« leta 1263, ko je bil v lasti Ortenburžanov. Kasneje so bili lastniki grofje Celjski in Habsburžani, ki so upravljali ribniško gospostvo s pomočjo svojih oskrbnikov. Leta 1618 so posest odkupili grofje Khisl, vendar so jo že po trinajstih letih prodali družini baronov Trilck. Po Trilckih so jo leta 1701 dedovali grofje Cobenzli. V njihovi lasti je bila vse do leta 1810, ko so grad s pripadajočo posestjo prodali dotedanjemu zakupniku Antonu Rudežu. Družina Rudež je tu živela vse do tridesetega leta 20. stoletja, ko so grad in ozemlje za gradom, imenovano mlaka, prodali takratni državi za namene vojske. Iz gradu so se zadnji ribniški graščaki izselili leta 1937. Od takrat je v javni lasti. Med vojno je delovala v gradu bolnišnica, v veliki meri je bil uničen. Po vojni je bil deloma obnovljen po načrtih arhitekta Plečnika. 

Ladja Partizanka je junija 1948 pripeljala v osvobojeno domovino prve povratnike iz Južne Amerike, ki so po prvi svetovni vojni odšli v tujino zaradi fašizma in v iskanju boljšega kruha. Partizanka je opravila tri poti v Južno Ameriko in eno v Severno Ameriko. Po požaru so jo obnovili in usposobili za vožnjo ob jugoslovanski obali vse do meje z Grčijo. Zora Pelikan, ki nam je fotografijo posredovala, išče koga, ki je bil na ladji.

Na fotografiji iz leta 1916 sta med drugimi slovenskimi vojaki tudi brata Franc in Peter Jelinek iz Prilip pri Brežicah, ki sta se v prvi svetovni vojni borila na soški fronti. Peter je padel in je pokopan v Doberdobu, Franc pa se je srečno vrnil domov. Fotografijo nam je poslala njegova vnukinja Marija Tucman.