ODSTRTE PODOBE – SELA NAD PODMELCEM

Ko sva se z upokojencem Elektra Primorske Ljubom Kogojem po dvanajstih kilometrih iz Tolmina čez Ljubinj pripeljala v 630 metrov više ležečo gručasto vasico nad Baško grapo, nam je najprej pojasnil, da so se tu gori, na manjši uravnavi med Jalovnikom (1452 m) na severozahodu in Tlako (911 m) na jugu, ljudje večinoma preživljali z mlečno živinorejo. Tudi na domačiji njegove mame Danice Golja, po domače Pri Jojšču, z današnjo hišno številko 14, kjer so imeli sicer le dve ali tri krave, a so ravno tako kot drugi Seljani okrog leta 1910 sodelovali pri ustanovitvi samostojne predelovalnice mleka, ki je po drugi svetovni vojni postala del Planike, mlekarne v Kobaridu.

V več usklajenih terorističnih napadih so pripadniki Al Kaide 11. septembra 2001 v ZDA ugrabili štiri potniška letala. Dve sta zadeli stolpnici World Trade Centra v New Yorku, ki sta se zrušili, tretje letalo je zadelo Pentagon, četrto pa je strmoglavilo na neko polje.

Nemčija je 1. septembra 1939 napadla Poljsko in tako sprožila 2. svetovno vojno. Istega dne je nacistična oblast sprejela odlok o usmrtitvah neozdravljivih bolnikov, kar je povzročilo strašne zlorabe.

Za Jožefa Lapa, ki je kot duhovnik kar 38 let služboval v Novem mestu, zdaj pa je v Ljubljani, je torek družinski dan – takrat ga obiščeta sestri Marinka iz Komende in Meta, ki živi v Radomljah. Neki torek sem bila z njimi, pogovarjali smo se o marsičem – o delu in hoji po hribih pa o tem, da letos ne bo kaj dosti gob, ker »prestopno leto veliko obeta in malo da«.

V družini Lap iz Komende je bil Jožef rojen kot zadnji, dvanajsti otrok. Vendar sploh ni bil 'crkljanček'. »Od vseh po vrsti sem bil tepen,« pove in sestri temu pritrdita. Ko je odraščal, so starejši bratje in sestre že odhajali od doma. Pravi, da je bila mama izjemna gospodinja, saj je končala gospodinjsko šolo, oče pa je bil dober gospodar in odličen kmet. Živeli so od grunta. Poleti je Jožef z mamo včasih prodajal krompir na tržnici, pa je ugotovil, da mu to ne gre, saj je vse 'šenkal'.

Sedeti v stari šolski klopi pred gospodično učiteljico ali gospodom učenikom s strogim glasom, ki sta oblečena po šolski modi preteklega časa in v roki obvezno držita šibo, je posebno doživetje. Nenadoma se znajdemo v šolskem razredu, kjer veljajo druga pravila, kjer ni dovoljeno klepetati, kjer je priporočljivo sedeti vzravnano, odgovarjati pa s celimi povedmi – če seveda ne želimo klečati v kotu na koruzi ali si oprtati lesenega osla na hrbet, kakor so kaznovali učence nekoč.

Takšno svojevrstno doživetje nam že vrsto let omogočajo v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani (Plečnikov trg 1) in organizirajo učne ure naših babic in dedkov. Do zdaj so jih izvedli več kot 6000. Deset vsebinsko različnih učnih ur se razlikuje po zgodovinskem obdobju (rimski imperij, Ilirske province, avstrijsko cesarstvo, Avstro-Ogrska, Kraljevina Jugoslavija …) in po vsebini predmetnika. Udeležimo se lahko nedeljske šole, učne ure lepopisa, lepega vedenja, računstva, fizike, ročnih del, prirodopisa, Vodnikove šole, učne ure v antični Emoni, tujim turistom pa je namenjena učna ura za tujce.

V avgustu je veliko ljubiteljev športa spremljalo olimpijske igre po televiziji. Nekateri pa so imeli srečo in so si tekmovanja za najvišja priznanja ogledali povsem od blizu. Med temi je nekdanji atlet Ludvik Jerčič z Mute, ki je v živo spremljal kar šest olimpijskih iger.

Skupaj z bratom Jožetom si je leta 1960 ogledal olimpijske igre v Rimu. Leta 1972 in leta 2004 je bil z ženo Marjano, prav tako nekdanjo uspešno atletinjo, članico AK Kladivar, na ogledu olimpijskih iger v Münchnu in Atenah, leta 2000 je potoval v Peking, z vnukom pa si je igre ogledal leta 2012 v Londonu. Leta 1984 je bil na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu.

V kranjski mestni hiši so na ogled tri stalne in občasne muzejske ter likovne razstave. V želji, da bi obdržali živo vez med pokrajino in človekom, so muzejski ustvarjalci poleg izjemnih fosilnih najdb rib in mamuta iz Bobovka ter bizona z Leš prikazali tudi geološke plasti, ki so nastajale milijone let.

Poslopje je eden najpomembnejših renesančnih arhitekturnih spomenikov na Slovenskem. Zgrajeno je bilo na začetku 17. stoletja, v njem pa je bil nekdaj sedež mestne uprave. Strop v pritličju in prvem nadstropju krasi dekorativen mrežasti obok. V prvem nadstropju je posebej vredna ogleda renesančna dvorana z intarziranimi vrati z letnico 1638 in lesenim kasetiranim stropom.

Da, tudi take obstajajo. Da gremo iz nje praznih rok, ni zaradi pomanjkanja denarja, pač pa gre za muzejsko trgovino. Je pa obisk v njej simpatičen sprehod po preteklosti. V Fabianovi muzejski trgovini v Lokvi na Krasu se je namreč čas ustavil nekje med obema svetovnima vojnama.

Veliko predmetov v muzeju pa je precej starejših. Trgovino z mešanim blagom je namreč Jakob Fabiani, ki je prišel s tržaškega konca, odprl že leta 1869. Že po treh letih je umrl, zato je trgovino prevzel sin Ivan. Ko je tudi ta mlad umrl, jo je prevzela njegova teta Kristina, ki se je poročila s Placerjem iz vasi. Tako je dobila trgovina še drugo ime Fabiani-Placer in je neprekinjeno delovala vse do leta 1948. Potem je bila dolga leta zaprta, v njej se je nabirala vsa mogoča ropotija, predvsem pa prah. A Mojca, pravnukinja prvega trgovca, predvsem pa njen mož Miro Slana, navdušen zbiralec starin, sta sklenila ohraniti dediščino in jo še nadgraditi. Tako so leta 2007 odprli muzejsko trgovino, edino te vrste pri nas.

Od pradavnine je bila lipa drevo življenja in zdravja, zaščitnica doma in družine ter varuhinja pred strelo. V davnih poganskih časih so se v senci pod lipo zbirali slovanski starešine, naši davni predniki, se posvetovali in razsojali spore. Pod lipo so smeli govoriti le resnico.

V zgodovini našega naroda je odigrala nadvse pomembno vlogo. Ko je tlačansko breme postalo pretežko, so se tlačani pod vaško lipo odločili, da le punt naj reši nas tlačanskih muk. Ko so v deželo pridrli Turki, so se vaščani pod vaško lipo dogovorili, kako bodo vaško cerkvico spremenili v trdnjavo in jo obzidali s taborskim zidom. Kasneje so se vaški gospodarji pod lipo dogovarjali o skupni košnji, žetvi ali paši na vaški gmajni, o gradnji poti do naslednje vasi ... V Prešernovi Vrbi še danes občudujemo šestnajst kamnov pod vaško lipo – toliko je bilo domačij v vasi. Tam so se v senci pod lipo vaški gospodarji dogovarjali po stari šegi in navadi. Pod njo so se ob večerih zbirali fantje in prepevali. Ob praznikih pa so pod lipo zaplesali z dekleti.

Ko sem se pred letom odločila, da začnem peti v pevskem zboru Livada dnevnega centra aktivnosti za starejše na Viču, se mi še sanjalo ni, kako čudovito gospo bom spoznala. Že na prvi vaji je moja ušesa pobožal njen zveneči mezzosopran. Pogled na njen obraz mi ni dovolil niti približno uganiti, koliko bi lahko bila stara. Še manj sta njena leta razkrivala visoka, vitka postava in prožen korak.

Kasneje sem izvedela, da je Cecilija (Cilka) Tomažič letos dopolnila prvo leto zadnjega desetletja do svojega stotega rojstnega dne in po krajšem prigovarjanju mi je zaupala svojo življenjsko zgodbo. »V moji družini je bilo šest sester in brat. Na mali kmetiji smo živeli brezskrbno otroštvo, sicer skromnejše, z ljubečimi starši, ki smo jih spoštovali, prav tako učitelje. Poleg šole in igranja smo imeli tudi delovne zadolžitve. Takrat je to pomenilo, da smo pasli krave, krmili drugo živino, pobirali domače sadje in nabirali borovnice, čistili...