Rihard Bizjak - Riko je vitalen upokojenec, ki ga lahko pri 72 letih kot rednega študenta pogosto srečate na ulicah okoli ljubljanske filozofske fakultete, ko hiti na predavanje ali druge študijske dejavnosti. Vedno z nepogrešljivim klobukom na glavi. Previdno ga privzdigne in se nasmehne: »Kdor ima klobuk, ta je gospod!«

Že od mladih let ga je strastno zanimala zgodovina, kasneje tudi filozofija. Po upokojitvi se je namenil nadgraditi svoje znanje, zato se je vpisal na redni študij teh predmetov. V Sloveniji ima namreč vsak državljan pravico do enkratnega vpisa na univerzo. Kdor tega ni izkoristil v mladosti, se lahko za to odloči na jesen življenja.

Mučno ter utrudljivo je bilo vzpenjanje iz Antonijevega rova v Idriji. Misli so se mi znašle v nekdanjih časih, ko so se idrijski rudarji, neznansko utrujeni, po »šihtu« vzpenjali iz najglobljih delov rudnika navzgor po tisoč stopnicah. Rudnik živega srebra je deloval več kot 500 let, danes je le še obsežna tehniška muzejska znamenitost.

Najgloblji rovi so bili 400 metrov pod površino. Zaradi ekološke ozaveščenosti, manjšega povpraševanja in padca cen živega srebra po svetu ter izčrpanosti rudišča je rudnik prenehal obratovati.

S svojo močno rastjo, z mogočno krošnjo in trdim lesom hrast od pradavnine simbolizira veličastnost, častitljivost in mogočnost in je najpomembnejše drevo v bajeslovju stare Evrope.

Trdni hrastovi deli kozolca lahko stojijo neomajno tudi nekaj sto let. Enako neomajen je hrast tudi v vodi. Kraševci še danes trdijo, da pol Benetk stoji na kraških hrastih. Preden so zrasle na laguni sredi morja, je bil Kras pokrit s hrastovimi gozdovi. Ko so graditelji Benetk posekali kraške hraste, ni bilo več njihovih mogočnih korenin in širokih krošenj, ki so dotlej varovale dragoceno zemljo na kamnitih kraških tleh. Burja je nezaščiteno zemljo odpihnila v morje in Kras je postal kamnit in nerodoviten, takšen, kot ga je opisoval Valvasor. Danes se Kras spet zarašča, a le z nizkim grmičevjem, o starih mogočnih hrastih skoraj ni sledu.

V Ljubljani je 3. maja 1881 umrl pripovednik, dramatik in časnikar Josip Jurčič. Bil je sourednik Slovenskega naroda. Snov za svoje pripovedke in humoreske je jemal iz ljudskega življenja. V povestih Jurij Kozjak, Domen in v prvem slovenskem romanu Deseti brat je posegel tudi v zgodovino. S Tugomerjem se je poskusil tudi v drami.

Italijanski kralj Viktor Emanuel III. je 3. maja 1941 priključil Ljubljansko pokrajino h Kraljevini Italiji kot posebno in na videz avtonomno provinco s civilnim visokim komisarjem na čelu.

Iz roda v rod

Družina Grašič živi v vasi Križe v tržiški občini. Njihov dom je kot iz pravljice – hiša, ki je zanimivo umeščena v hrib, je do podrobnosti urejena, na vrtu je lepa brunarica, tudi ribnik, vse pa kar žari od cvetja in zelenja … »Ko sva se z ženo Florjanco poročila, sva živela v očetovi hiši, želela pa sva si zgraditi tudi povsem svoj dom. Zato sem šel za dve leti delat v Nemčijo. V tujini sem opazoval ljudi, kako tam živijo, občudoval arhitekturo in videl zanimive rešitve, ki so bile primerne tudi za našo precej pokonci postavljeno parcelo,« pripoveduje 76-letni Vinko Grašič. Poudari, da ima rad urejeno življenje, kar pa ne pomeni, da je njegovo življenje dolgočasno, prej obratno. Kot mladenič je bil dober atlet in še boljši tekač na smučeh, nato uspešen trener (tudi hčerke Andreje) in odličen organizator. Pa tudi alpinist. Leta 1971 je bil na vrhu Mont Blanca. Da pušča pozitivne sledi, potrjuje tudi naziv častni občan Tržiča.

Če se sprehodite po ljubljanski galerijski poti, ki povezuje sedem razstavno-prodajnih galerij v središču mesta, boste v Naglasovi palači na Novem trgu 6 našli Galerijo 22, ki jo vodi Boštjan Pirc. Njegov osnovni poklic je novinar, a ljubezen do umetnosti ga je pripeljala v galerijske vode.

V galeriji najdemo pretežno dela domačih likovnih umetnikov iz slovenske polpreteklosti in uveljavljenih sodobnih avtorjev. Boštjan Pirc je posebno ponosen na redke starejše grafike tako imenovane ljubljanske grafične šole in zahtevna dela Zorana Mušiča. Galerija pa ima tudi kakovostna dela avtorjev drugih narodnosti, ki jih Slovenci premalo poznamo in cenimo, kot pravi sogovornik. 

Prvi pomladni dan je bil letos poseben za Franca Severja - Franto, ki je na ta dan dopolnil častitljivih 93 let in predstavil svojo tretjo knjigo, tokrat z naslovom Brnik letališče ali lovišče, v kateri predstavlja razvoj civilnega letalstva v Sloveniji. Knjiga je aktualna, saj smo le nekaj dni prej izvedeli, da je država prodala podjetje Adria Airways, letališče Brnik oziroma Letališče Jožeta Pučnika pa je že od prej v rokah podjetja, ki je v lasti Nemčije.

Franc Sever je na predstavitvi povedal, da je žalosten. Bil je namreč kar 12 let generalni direktor Aerodroma Ljubljana – Pulj in nato do upokojitve direktor podjetja Inex-Adria Airways. »S prodajo letališča smo gospodarstvu onemogočili vključitev v mrežo letalskih povezav po svetu. Ta poteza je nerazumna in kratkovidna. Prodajamo podjetje – strateški prometni objekt, ki nosi državi zlata jajca, podpira gospodarstvo in razvoj turizma in je naše okno v svet. To se dogaja v času, ko obstaja velika negotovost, kako bo z našim morskim oknom v svet.

Družina Račič je pojem odličnosti, ustvarjalnega, dolgega in zdravega življenja. Legendarni nadučitelj Božo Račič, ki so mu v Adelšičih rekli kar »kume«, je zaslužen za ohranjanje in promocijo še zlasti belokranjskega ljudskega izročila, njegov sin Marko je naš najstarejši olimpijec, njegova najmlajša hči Rajka pa je pustila pomembno sled v pedagoškem delu …

O zanimivi družini Račič smo se pogovarjali z najstarejšim še živečim slovenskim olimpijcem Markom Račičem. Pri svojih skoraj 96 letih ima odličen spomin in «posebno afiniteto do statistike«. Navaja letnice, rezultate, imena ... Še vedno je predan športu, še zlasti atletiki. »V življenju sem imel dve ljubezni – atletiko in ženo Vando,« pravi v živahnem pogovoru, ki bi lahko trajal ure. Nastopal je v teku na 100, 200 in 400 m. Veliko njegovih športnih uspehov je že popisanih v številnih člankih in knjigah (tudi v njegovi knjigi Na krilih atletike), mi pa smo pobrskali po spominih na družino.

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Med pošto, ki jo ob novoletnih praznikih dobivamo v uredništvo, je vsako leto tudi ročno izdelana voščilnica s poštnim žigom iz Rogatca. Že po okrašeni ovojnici vemo, da se je na nas spet spomnila Marica Plavčak. Bil je že čas, da gospo, ki dela tako lepe vezenine, predstavimo tudi bralcem.

Čeprav se je v mladosti izučila za »moško« šiviljo, je, odkar so jo tete naučile vesti, njena ljubezen ročno delo. Najraje šiva ob kuhinjskem oknu, s katerega ima pogled na bližnjo Donačko goro. »Ne mine dan, da ne bi naredila vsaj enega cvetka,« pravi in pokaže polno škatlo čudovitih izdelkov. Če sem jezna ali hudo žalostna, pa ne morem šivati.« Da si spočije oči od drobnih vzorcev, obdeluje vrt in suši zelišča za domači čaj, priporoča zlasti mešanico kopriv, malin, melise in mete, »da luštno spite«. Če pa le kdaj izpusti šivanko, prime v roke svinčnik in zapiše pesem ali kako lepo misel.

Muzejska razstava na Blejskem gradu, ki je eden najstarejših gradov na Slovenskem, prikazuje pomembne predmete od pradavnine do nedavnih zgodovinskih obdobij. Zgledno so jo uredili sodelavci Narodnega muzeja Slovenije.

Kraj Bled je bil prvič omenjen 10. aprila leta 1004. Nemški cesar Henrik II. ga je podaril škofu Albuinu iz Brixna. Pred dobrimi tisoč leti je na skali, ki se pne sto metrov navpično nad jezerom, že stal romanski stolp. Svojstvena naravna razgledna in zaščitna lega je bila vzrok za gradnjo dokaj razsežne graščine. Slikovita podoba gradu nad jezerom ter romantičen otoček s cerkvico že stoletja privabljata številne občudovalce zemeljskih lepot. Z razglednih teras graščine je lep pogled na gorenjsko pokrajino med Karavankami in Julijskimi Alpami. Ob praznovanju tisočletnice Bleda so v priložnostni zgibanki zgovorno napisali: »Pravljična lepota blejskega jezera že tisočletja privlači s čudežno močjo. Lahko bi citirali potopisce, vladarje in predsednike; a najlepše je zapisal kar največji slovenski pesnik France Prešeren (1800–1849): 'Dežela Kranjska nima lepš'ga kraja, ko je z okolš'no ta, podoba raja' ...«