ODSTRTE PODOBE – KOTLJE

Starejša razgledniška fotografija je bila narejena s hriba nad sedanjo osnovno šolo na vzhodnem koncu gručaste vasi, ki leži sredi hotuljske kotline pod gozdnato Uršljo goro, štiri kilometre jugovzhodno od občinskega središča Ravne na Koroškem. Prikazuje staro jedro naselja okoli barokizirane, v osnovi gotske župnijske cerkve sv. Marjete, od koder se cesta nadaljuje proti približno pol kilometra oddaljenemu zaselku Rimski Vrelec oziroma propadlemu istoimenskemu zdravilišču. Novo središče Kotelj s pošto, trgovino, zadružnim, kulturnim in gasilskim domom, šolo in vrtcem ter gostilnico pa je nastalo nekoliko stran na prostoru nekdanjega sadovnjaka Štalekarjeve kmetije, s katere je doma naš sogovornik 83-letni upokojeni kemijski laborant Filip Merkač - Lipi.

»Gibanje je osnova življenja, ljudje smo preprosto rojeni za gibanje, v nasprotnem bo šlo z našim zdravjem vse narobe. Pri tem pa je pravilna prehrana ključnega pomena,« poudarja doktor znanosti in profesor športa Dolfe Rajtmajer, vsestranski športni delavec, pedagog in trener. Več kot petdeset let je bil učitelj plavanja, šest let trener alpskega smučanja pri SK Branik, petindvajset let član demonstratorske vrste komisije za alpsko smučanje in štirideset let vodja tečajev, predavatelj in član izpitnih komisij za šolanje učiteljev plavanja in smučanja … 

Kdor koli je kdaj sodeloval v kakšnem pevskem zboru, mu ime Jože Leskovar zagotovo ni neznano. Za zbore je priredil oziroma harmoniziral številne pesmi, posebej so mu bile pri srcu ljudske pesmi, in izdal je več pesmaric. Poleg tega ima veliko zaslug, da v Slovenj Gradec z vsega sveta prihajajo ljubitelji glasbenih del Huga Wolfa in da je v njegovi rojstni hiši urejen muzej. Pri svojem zavzemanju za priznanje skladatelja, ki je veljal za nemškega, je naletel na številna nasprotovanja. A glasbe ne moremo ločevati z mejami, umetnik je umetnik, je prepričan Leskovar, tudi sam glasbenik z dušo in telesom.

Peter Čeferin – človek, poln strasti do življenja in svojega dela, predvsem pa poln ljubezni do svojih treh, kot je poudaril, krasnih otrok. Odvetnik, športnik, pisatelj … Seznam njegovih dejavnosti in talentov se s tem še ne konča. Kot sin uglednega pravnika je tudi sam študiral in doktoriral iz prava; pravnika sta tudi njegova sinova in njegovi vnukinji, hči pa se je odločila za arhitekturo. Toda ta legendarni odvetnik je bil kot mladenič zelo problematičen – popival je, večkrat se mu je »strgalo« in do »streznitve« je moral počakati v zaporu. Tudi o tem piše v eni izmed svojih knjig, ki ji je dal naslov Moje zgodbe. Zgodbe, ki jih preberemo v tej in njegovih drugih knjigah, in zgodbe, ki jih spoznavamo v pogovoru z njim, opisujejo »golo« življenje, ki nas spravi v jok in smeh. Njegovo življenje sestavljajo tako slikoviti kot tudi dramatični dogodki, ki bi bili lahko zgodba za kar nekaj filmov zelo različnih žanrov.

Helena Okorn, mama Leni, kot jo kličejo domači, je 96-letna gospa, polna energije in optimizma. Njene misli so jasne, spomin pa izjemen, ko pripoveduje o svojem življenju. Kljub vsemu hudemu, ki se ji je zgodilo, reče življenju vedno DA. Vsak dan se najmanj pol ure sprehaja, najraje ob reki Savinji, enkrat na teden pa pešači iz mesta do celjske Špice do kluba Kajak kanu in nazaj.

Rodila se je leta 1921 na največjem gruntu v vasi Prekorje pri Celju. Bila je trinajsti in zadnji otrok v veliki kmečki družini, pravili so ji »ta mičkena«. In edina med njimi še živi. Naredila je štiri razrede osnovne in štiri razrede meščanske šole. Vse življenje je trdo delala, najprej na domači kmetiji, kjer je skrbela za konje in jih vodila h kovaču, molzla krave in obirala hmelj. Kasneje se je zaposlila v tovarni emajlirane posode Emo. Še do 85. leta je obdelovala njivo, s katero je preživljala svojo družino.

Malokdaj sem spoznal tako človekoljubno, sposobno in vsestransko žensko, kot je že dolgo časa upokojena defektologinja prof. Cilka Dimec Žerdin, ki živi v domu starejših občanov v Gornji Radgoni. Štirideset let je z dušo in srcem živela za otroke z motnjami v duševnem razvoju in njihove starše, bila je mentorica mnogim učiteljem in drugim, ki so skrbeli zanje. 

Cilka se je rodila v Žižkih v s slamo kriti hišici malega prekmurskega kmeta kot najstarejša od dvanajstih otrok. Do četrtega razreda so jo v šoli učile šolske sestre, ki so kljub prepovedi med madžarsko okupacijo učile otroke v slovenskem jeziku. V Črenšovcih je med bivanjem pri stari mami končala osnovno šolo, kjer je bil učni jezik madžarščina.

3. stotnija Lovskega bataljona se je fotografirala v Kanalu leta 1912. Komaj je Janez Ribnikar iz Seničnega (četrti z leve v prvi vrsti) odslužil triletni »kadrovski rok«, je bil vpoklican v vojsko, saj se je začela prva svetovna vojna. Tako je v vojaški uniformi prebil kar sedem let in sedem mesecev. Fotografijo je poslal njegov sin Janez Ribnikar iz Tržiča.

Barbara Mandelc iz Radovljice je po moževi smrti na eni izmed front prve svetovne vojne ostala sama s sedmimi otroki. Z velikim trudom je vse spravila h kruhu. Fotografijo hrani njena vnukinja Joži Zaplotnik iz Naklega.

Kot drevo je oreh pojem mogočnosti, kot plod pa je simbol rodovitnosti. V svoji bližini oreh ne trpi drugega drevesa. Z močnim vonjem preganja škodljivce, zelo je cenjen tudi v ljudskem zdravilstvu.

Oreh v ljudskih pripovedih: Zlata orehova vejica

Štirje godci, ki so hodili od vasi do vasi in godli po gostilnah ter se tako preživljali, so prišli nekega večera do podrtega gradu. Domislili so se in nekdanjim grajskim prebivalcem zaigrali podoknico. Ko so prenehali gosti, je stopil iz ruševin majhen star možiček, se jim zahvalil, dal vsakemu orehovo vejico in jim prijazno rekel: »Nesite te vejice svojim otrokom!«

 Sevniško graščino krasijo pestre zidne poslikave, zanimive muzejske zbirke pa so vredne ogleda. Vabljiv je tudi slikovit pogled na staro mestno jedro Sevnice in pokrajino ob reki Savi.

Grad Sevnica stoji na razglednem griču nad starim mestnim jedrom. Spodaj se razliva reka Sava iz zasavskega kanjona po rodovitni dolini med Posavskim hribovjem na levem in dolenjskim gričevjem na desnem bregu. Grad je bil prvič pisno omenjen leta 1309 in v času hrvaško-slovenskega kmečkega upora leta 1573 ni bil uničen.

ODSTRTE PODOBE – RAZKRIŽJE

Deloma gručasto in deloma razloženo naselje, katerega ime je po letu 1998 prevzela tudi novoustanovljena občina, leži na južnem obrobju Murskega polja, večinoma v ravnini na desnem bregu spodnjega toka Ščavnice, ki se malo naprej severno od Gibine izliva v Muro. Tu je bilo že v preteklosti pomembno prometno križišče (krajevno ime!), kjer so se križale ceste proti Ljutomeru in Ormožu na slovensko ter proti Murskemu Središču in Čakovcu na hrvaško stran. Obmejna lega kraja je po besedah 70-letnega upokojenega oljarja Marijana Zanjkoviča v marsičem zaznamovala nepopustljiv boj Razkrižanov za življenje znotraj slovenskega narodnega območja in pravico do rabe maternega jezika, ki se je končal šele leta 1994, ko je razkriška župnija naposled prešla pod mariborsko škofijo.