Smreka – znanilka veselih novic

Smreka ima v našem ljudskem izročilu prav posebno mesto. Igra vlogo nekakšnega veselega poštarja, znanilca dobrih novic.

Zimzelena smreka sredi zime govori človeku: »Nič se zime ne boj! Glej mene, kako lepo sem zelena sredi zimske beline, mraza in teme.«

Smrekica na strehi novogradnje pomeni: »Prišli smo do slemena hiše! Juhej!«

Okrašena slavnostna smreka, postavljena kot mlaj sredi vasi, oznanja vsemu svetu, da se pod njo godi nekaj veselega – da je v vasi svatba, nova maša, gasilska veselica ali drug vesel dogodek.

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Prešernov trg)

»Tedanji Marijin oziroma današnji Prešernov trg je nastal na križišču cest, ki so s severa, z Gorenjskega in Štajerskega vodile skozi Špitalska vrata čez most čez Ljubljanico v obzidan meščanski in cerkveni srednjeveški del Ljubljane. Pred Špitalskim mostom je na gričku stala majhna Marijina cerkev, ki so jo med obleganjem mesta porušili Turki. Avguštinci so leta 1628 zgradili novo cerkev sv. Martina, ki je leta 1645 pogorela, zato so med leti od 1646 do 1660 postavili zdajšnjo cerkev Marijinega oznanjenja s samostanom, ki jo je cesar Jožef II. leta 1784 izročil frančiškanom. Ti so jo skladno s svojim redom prebarvali v rdečerjavo barvo, ki pa jo je spomeniško varstvo pred desetletji zamenjalo z rožnato,« nas je 81-letni upokojeni redni prof. Marjan Ocvirk, ki je do leta 2013 predaval na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, najprej seznanil z zametki zdajšnjega Prešernovega trga.

V Memphisu v ZDA je 4. aprila 1968 beli skrajnež umoril baptističnega pridigarja in najvidnejšega borca za enakopravnost temnopoltih državljanov Martina Luthra Kinga ml. Bil je na čelu množičnega gibanja in je dosegel sprejem zveznega zakona o enakosti državljanskih pravic. Leta 1964 je dobil Nobelovo nagrado za mir.

Na Japonskem so med otokoma Honšu in Awaji po desetih letih gradnje 5. aprila 1998 odprli za promet najdaljši viseči most na svetu, dolg 3.911 metrov in z razponom 1991 metrov.

»EMŠO Blues Band smo skupina glasbenikov, vsi starejši od 60 let, ki igramo glasbo iz sedemdesetih let, ko so bili najbolj priljubljeni: blues, blues rock in stari rock. V zdajšnji sestavi smo se zbrali pred petimi leti in se odločili, da se o svojih glasbenih uspehih v mladih dneh ne bomo le pogovarjali, ampak bomo tudi na jesen življenja glasbeno dejavni,« je začel Andrej Konjajev, upokojeni magister strojništva, sicer pa klaviaturist.

»Naše življenje je pravzaprav ena sama pravljica, ki nas vodi po mnogih poteh, na katerih se srečujemo z majhnimi in velikimi mejniki,« pripoveduje Anica Štancar v knjigi Najin mozaik življenja, ki jo je posvetila hčerki Irmi in Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem.

Njena življenjska pot se je začela v družini, kjer, kot pripoveduje, »mati ni našla prave ljubezni zame, vso pozornost je izkazovala sestri, in sem se počutila zapostavljeno in odrinjeno. To me je spremljalo vse življenje, čeprav sem materi odpustila in se od nje dostojno poslovila.« Oče ji je bil bolj naklonjen in ga je imela iskreno rada. Kasneje je našla ljubezen ob moškem s podobnimi izkušnjami. Kmalu se je rodila hčerka Irma. »Sreča in radost sta bila kratek čas pri nas na obisku. Shizofrenija je bila tista, ki naju je ločila. Moževa bolezen je vedno bolj kazala svoje zobe, poleg tega sem pri Irminih šestih letih dokončno spoznala, da je duševno prizadeta. Morala sem se odločiti in ga zapustiti, dati prednost otroku in sebi, čeprav ga imam še danes rada.«

Kozmetiko Afrodita poznamo vsi, življenjsko zgodbo njene zelo uspešne ustanoviteljice Danice Zorin Mijošek pa poznajo le njeni bližnji. Noče se izpostavljati, in brez lažne skromnosti pove, da se ji niti ne zdi kaj posebnega. Pa je vendarle ustvarila kakovostno blagovno znamko, ki je osvojila domače in tuje porabnike. Še bolj kot ta izjemni strokovni in poslovni uspeh pa jo odlikuje odnos do zaposlenih – kar 130 jih je. O tem pripoveduje njena sodelavka, ki mi tudi predstavi podjetje. Izvem, da vsako jutro za zajtrk poleg kave ali čaja dobijo še rogljiček ali krof, ker se gospa Danica zaveda, da marsikdo nima časa za zajtrk, lačen človek pa ne more delati. Pogosto jih preseneti tudi s sadjem, poleti celo sladoledom ... Pri Afroditi je človek – posameznik – veliko vreden. 

Lepša Šturm je pri devetdesetih letih iskriva in mladostna gospa, ki redno spremlja športne in kulturne dogodke, uporablja tablični računalnik in si dopisuje po elektronski pošti. Srečanje z njo v stanovanju, polnem slik in grafik znanih slovenskih umetnikov ter družinskih fotografij, je poseben dogodek.

Da bi kazalo gospo Lepšo predstaviti našim bralcem, nam je svetovala nekdanja ravnateljica Centralne tehniške knjižnice Nada Čučnik Majcen, ki se je spominja kot strokovno in vrhunsko usposobljene knjižničarke, odlične organizatorke, vedno pripravljene pomagati in deliti znanje z drugimi. Z nami je delila svoje spomine.

Čeprav skoraj 94-letna Zofka Jurman živi sama v hribovski vasi v hišici, do katere pelje z glavne ceste pešpot, v resnici nikoli ni sama. Vedra in vitalna ženska, ki si sama kuha, peče kruh, pere na roke, pri tem se še pohvali, le zakaj ga bi imela, če pa z veseljem pere na roke, se razveseli vsakega obiska, teh pa ni malo.

V malem kraju, kot je Radež nad Loko pri Zidanem Mostu, se ljudje pri njej oglasijo spotoma, da jo povprašajo, kako je in ali kaj potrebuje. Včasih je to predsednica loškega Rdečega križa Martina Koritnik, drugič Luka Cesar, predsednik razborskega društva upokojencev in prostovoljec pri projektu Starejši za starejše, ki ima Zofko v lepem spominu še od otroštva, ko je na njihovo domačijo hodila v »tabrh«. Ali pa ji Janko prinese »fasungo«. Za Janka, ki ga Zofka pogosto z veseljem in ljubeznijo omenja, se izkaže, da je to Janko Metelko,...

Nad bregom Dolinskega potoka v zaselku Rajec, deset kilometrov od Brežic, stoji grad Mokrice. Tu shranjeni rimski nagrobniki, rimski miljnik in vodnjak pričajo, da so se nekoč skozi bližnja tako imenovana panonska vrata pomikale rimske legije.

Zgodovinopisje pravi, da je k poselitvi tega območja v prazgodovini pripomogla naravna pot ob reki Savi, ki vodi mimo današnjih Brežic iz prostrane Panonske nižine v gričevnat predalpski svet. Po tej poti so prišla ljudstva, katerih prisotnost so odkrili arheologi v prazgodovinskih naselbinah v Dobovi in Velikih Malencah.

Drevo in človek v sozvočju

Drevo je v naši deželi tako tesno povezano s človekom in pokrajino, da sta se v stoletjih zlila v neko skladno povezanost – drevo in človek ter njegova hiša, obleka, miselnost, pesem in način življenja.

Sever naše dežele je gorat. Gorenjska in Koroška sta pokrajini, kjer vse skače in kipi v nebo. Skačejo reke, slapovi, skačejo barve na židanih marelah in žametnih lajbičih, skačejo iskre na okrašenih avbah in skače polka, ki vabi v poskočno gorenjsko deželo. Jaz pa pojdem na Gorenjsko, gor na gornje Štajersko …