Za Jožefa Lapa, ki je kot duhovnik kar 38 let služboval v Novem mestu, zdaj pa je v Ljubljani, je torek družinski dan – takrat ga obiščeta sestri Marinka iz Komende in Meta, ki živi v Radomljah. Neki torek sem bila z njimi, pogovarjali smo se o marsičem – o delu in hoji po hribih pa o tem, da letos ne bo kaj dosti gob, ker »prestopno leto veliko obeta in malo da«.

V družini Lap iz Komende je bil Jožef rojen kot zadnji, dvanajsti otrok. Vendar sploh ni bil 'crkljanček'. »Od vseh po vrsti sem bil tepen,« pove in sestri temu pritrdita. Ko je odraščal, so starejši bratje in sestre že odhajali od doma. Pravi, da je bila mama izjemna gospodinja, saj je končala gospodinjsko šolo, oče pa je bil dober gospodar in odličen kmet. Živeli so od grunta. Poleti je Jožef z mamo včasih prodajal krompir na tržnici, pa je ugotovil, da mu to ne gre, saj je vse 'šenkal'.

Sedeti v stari šolski klopi pred gospodično učiteljico ali gospodom učenikom s strogim glasom, ki sta oblečena po šolski modi preteklega časa in v roki obvezno držita šibo, je posebno doživetje. Nenadoma se znajdemo v šolskem razredu, kjer veljajo druga pravila, kjer ni dovoljeno klepetati, kjer je priporočljivo sedeti vzravnano, odgovarjati pa s celimi povedmi – če seveda ne želimo klečati v kotu na koruzi ali si oprtati lesenega osla na hrbet, kakor so kaznovali učence nekoč.

Takšno svojevrstno doživetje nam že vrsto let omogočajo v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani (Plečnikov trg 1) in organizirajo učne ure naših babic in dedkov. Do zdaj so jih izvedli več kot 6000. Deset vsebinsko različnih učnih ur se razlikuje po zgodovinskem obdobju (rimski imperij, Ilirske province, avstrijsko cesarstvo, Avstro-Ogrska, Kraljevina Jugoslavija …) in po vsebini predmetnika. Udeležimo se lahko nedeljske šole, učne ure lepopisa, lepega vedenja, računstva, fizike, ročnih del, prirodopisa, Vodnikove šole, učne ure v antični Emoni, tujim turistom pa je namenjena učna ura za tujce.

V avgustu je veliko ljubiteljev športa spremljalo olimpijske igre po televiziji. Nekateri pa so imeli srečo in so si tekmovanja za najvišja priznanja ogledali povsem od blizu. Med temi je nekdanji atlet Ludvik Jerčič z Mute, ki je v živo spremljal kar šest olimpijskih iger.

Skupaj z bratom Jožetom si je leta 1960 ogledal olimpijske igre v Rimu. Leta 1972 in leta 2004 je bil z ženo Marjano, prav tako nekdanjo uspešno atletinjo, članico AK Kladivar, na ogledu olimpijskih iger v Münchnu in Atenah, leta 2000 je potoval v Peking, z vnukom pa si je igre ogledal leta 2012 v Londonu. Leta 1984 je bil na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu.

V kranjski mestni hiši so na ogled tri stalne in občasne muzejske ter likovne razstave. V želji, da bi obdržali živo vez med pokrajino in človekom, so muzejski ustvarjalci poleg izjemnih fosilnih najdb rib in mamuta iz Bobovka ter bizona z Leš prikazali tudi geološke plasti, ki so nastajale milijone let.

Poslopje je eden najpomembnejših renesančnih arhitekturnih spomenikov na Slovenskem. Zgrajeno je bilo na začetku 17. stoletja, v njem pa je bil nekdaj sedež mestne uprave. Strop v pritličju in prvem nadstropju krasi dekorativen mrežasti obok. V prvem nadstropju je posebej vredna ogleda renesančna dvorana z intarziranimi vrati z letnico 1638 in lesenim kasetiranim stropom.

Da, tudi take obstajajo. Da gremo iz nje praznih rok, ni zaradi pomanjkanja denarja, pač pa gre za muzejsko trgovino. Je pa obisk v njej simpatičen sprehod po preteklosti. V Fabianovi muzejski trgovini v Lokvi na Krasu se je namreč čas ustavil nekje med obema svetovnima vojnama.

Veliko predmetov v muzeju pa je precej starejših. Trgovino z mešanim blagom je namreč Jakob Fabiani, ki je prišel s tržaškega konca, odprl že leta 1869. Že po treh letih je umrl, zato je trgovino prevzel sin Ivan. Ko je tudi ta mlad umrl, jo je prevzela njegova teta Kristina, ki se je poročila s Placerjem iz vasi. Tako je dobila trgovina še drugo ime Fabiani-Placer in je neprekinjeno delovala vse do leta 1948. Potem je bila dolga leta zaprta, v njej se je nabirala vsa mogoča ropotija, predvsem pa prah. A Mojca, pravnukinja prvega trgovca, predvsem pa njen mož Miro Slana, navdušen zbiralec starin, sta sklenila ohraniti dediščino in jo še nadgraditi. Tako so leta 2007 odprli muzejsko trgovino, edino te vrste pri nas.

Od pradavnine je bila lipa drevo življenja in zdravja, zaščitnica doma in družine ter varuhinja pred strelo. V davnih poganskih časih so se v senci pod lipo zbirali slovanski starešine, naši davni predniki, se posvetovali in razsojali spore. Pod lipo so smeli govoriti le resnico.

V zgodovini našega naroda je odigrala nadvse pomembno vlogo. Ko je tlačansko breme postalo pretežko, so se tlačani pod vaško lipo odločili, da le punt naj reši nas tlačanskih muk. Ko so v deželo pridrli Turki, so se vaščani pod vaško lipo dogovorili, kako bodo vaško cerkvico spremenili v trdnjavo in jo obzidali s taborskim zidom. Kasneje so se vaški gospodarji pod lipo dogovarjali o skupni košnji, žetvi ali paši na vaški gmajni, o gradnji poti do naslednje vasi ... V Prešernovi Vrbi še danes občudujemo šestnajst kamnov pod vaško lipo – toliko je bilo domačij v vasi. Tam so se v senci pod lipo vaški gospodarji dogovarjali po stari šegi in navadi. Pod njo so se ob večerih zbirali fantje in prepevali. Ob praznikih pa so pod lipo zaplesali z dekleti.

Ko sem se pred letom odločila, da začnem peti v pevskem zboru Livada dnevnega centra aktivnosti za starejše na Viču, se mi še sanjalo ni, kako čudovito gospo bom spoznala. Že na prvi vaji je moja ušesa pobožal njen zveneči mezzosopran. Pogled na njen obraz mi ni dovolil niti približno uganiti, koliko bi lahko bila stara. Še manj sta njena leta razkrivala visoka, vitka postava in prožen korak.

Kasneje sem izvedela, da je Cecilija (Cilka) Tomažič letos dopolnila prvo leto zadnjega desetletja do svojega stotega rojstnega dne in po krajšem prigovarjanju mi je zaupala svojo življenjsko zgodbo. »V moji družini je bilo šest sester in brat. Na mali kmetiji smo živeli brezskrbno otroštvo, sicer skromnejše, z ljubečimi starši, ki smo jih spoštovali, prav tako učitelje. Poleg šole in igranja smo imeli tudi delovne zadolžitve. Takrat je to pomenilo, da smo pasli krave, krmili drugo živino, pobirali domače sadje in nabirali borovnice, čistili...

Ljubija v občini Mozirje je uradno ime za pet manjših vasi, zato je to naselje raztegnjeno in razvejano. Ker pri njih velja še star kataster, hiše niso oštevilčene po vrsti, ampak ima najstarejša hiša najnižjo številko, nas je Jernej Mazej po telefonu vodil do svojega doma … Pričakala sta nas z očetom Janezom, ki je povedal, da na tej zemlji kmetuje že četrti rod. Njegov ded in kasneje tudi oče sta gojila hmelj, ki je dajal lep prihodek, nekaj pa sta zaslužila tudi s češnjami. Pa še eno posebnost so imeli pri tej hiši – njegova stara strica sta imela fotoaparat in razvijalnico slik, kar je bila velika redkost daleč naokoli.

Leta 1966 je prek študentske izmenjave Edward Pałka kot odličen študent farmacije v Gdansku prvič prišel v Slovenijo. Še danes se nasmeje, ko se spomni, da je moral pred odhodom opraviti izpit iz ruščine. »Čemu je to služilo, še nisem ugotovil.« Se je pa pri nas zaljubil in se po diplomi in nazivu magister farmacije vrnil v Slovenijo.

Ker je bil edinec, staršem zagotovo ni bilo lahko, četudi je odšel v »boljši svet«. Zaposlil se je v podjetju Krka, in čeprav so šefovska mesta takrat zasedali predvsem gospodje v zrelih letih, je Edward že pri 33 letih vodil oddelek za predklinične raziskave. Svojih dejavnih let se spominja z radostjo, saj je imel pri delu »proste roke, odlično opremo in vso podporo«. Takrat se je Krka šele razvijala, pri tem je bil pomemben tudi Edwardov prispevek. Vedno je bil odprt za novosti, za odkrivanje drugačnih poti, iskanje boljših pristopov in nenehno izobraževanje. Čeprav je že na Poljskem dosegel naziv magister, je še enkrat po naših zakonih opravil magisterij, nato pa je na ljubljanski fakulteti za farmacijo še doktoriral. V primerjavi s kolegi s Poljskega je bil takrat tako v stroki kot zasebno njegov standard občutno višji, v zadnjem času pa teh razlik ni več.