Kogar zanima izdelovanje papirnatega cvetja ali pa samo občuduje to spretnost, zagotovo pozna Martino Felicijan z Vranskega. Že desetletja z veseljem deli svoje znanje in tudi na festivalu za tretje življenjsko obdobje je bila pri njeni stojnici (v sklopu Dežele Celjske je bila predstavnica občine Vransko) vedno gneča.

Izdelovanje rož iz papirja je stara ljudska spretnost, ki se je na Vranskem ohranila, ker po tradiciji papirnato cvetje vpletajo med zelenje v velikonočne butarice. »Ko sem se pred petdesetimi leti primožila v kraj, sem imela srečo, da so bile še žive gospe, ki so to znale in so mi tudi pokazale. Sprva sem bila plašna, delala sem sama zase, potem me je pa kar potegnilo noter. Od vsepovsod se pridejo učit k meni ali grem sama naokrog. Tudi zunaj Slovenije. Prosvetno društvo v Trstu me je že večkrat povabilo, bila sem že pri koroških Slovencih. Slovenci, ki živijo na tujem, so še bolj željni znanja, ker se tako nekako bolj čutijo povezani z domovino. Zdi se mi prav, da tisto, kar znam, delim naprej. Saj tudi sama z veseljem pogledam, kako delajo drugi. Pa ne da bi posnemala, pač pa se še kaj naučim in po svoje uporabim,« pravi sogovornica, ki je vpisana v register nesnovne kulturne dediščine. Zamisli za cvetoče umetnine dobi največkrat ponoči, takrat jih tudi najpogosteje izdeluje.

Ne le blejske kremne rezine, pečejo tudi išlerje, smetanove zvitke (šamrole), indijančke in druge stare slaščice, ki se malo kje še dobijo. Dodajajo pa tudi novosti – včasih tudi z okusi sveta. Na Grajski cesti na Bledu stoji hiša, ki je zaznamovana z dobrotami že od leta 1890. Čeprav so se lastniki menjali, so v slaščičarni vedno postregli z odličnimi sladicami. Marsikdo jo pozna pod imenom Šmon, zdaj jo vodi družina Zima in po njej od lani nosi tudi ime. 

V tej hiši je že leta 1890 imela pekarijo gospa Antonija Ravnik, njeni izdelki pa so bili tako dobri, da je z njimi oskrbovala celo kraljevo družino, kadar je bila na Bledu. Antonija se je sicer primožila v to hišo, toda s svojo sposobnostjo in podjetnostjo je prekašala moža Jerneja. Poleg kruhov je pekla tudi pletenice pa potice in druge posebno okusne pekarske izdelke; postopno pa tudi enostavnejše slaščice – pite, zavitke in podobno, saj takrat pri nas še ni bilo mogoče kupiti zahtevnejših surovin, kot je čokolada.

Rezko Kralj, nekoč kuharico v osnovni šoli, zdaj že šest let upokojenko, sicer pa ženo, mamo in babico z Gorenjih Sušic, sem spoznala lani, malo pred silvestrovim. Odločila se je, da si bo ogledala praznično okrašeno prestolnico z gradu. Ker žičnica tisti dan ni obratovala, jo je navzgor mahnila peš, čeprav je bila brez kondicije pa tudi precej pretežka. Nekje, še precej daleč od vrha, sem jo srečala, ko je sopihala kot iztrošena stara lokomotiva.

Ker je trmasta, ni hotela nazaj, kot sem ji predlagala. Je pa z veseljem sprejela mojo pomoč. Pravzaprav mojo ramo. Ko sva prav počasi osvojili vrh, mi je obljubila, da bo začela telovaditi, hoditi in morda tudi hujšati. To svojo zaobljubo je še večkrat ponovila, ko sva jo mahali prav počasi navzdol.

DOBRE STARE VIŽE

Ljudskega godca Franca Flereta s Krtine pri Domžalah je že pri osmih letih zamikala harmonika, a ker pri hiši ni bilo denarja, si je lahko kupil le orglice. Ko pa je začel hoditi v službo, je dobil v roke staro Lubasovo harmoniko, na katero se je tudi naučil igrati.

Še preden je odšel v vojsko, si je želel nastopiti v sloviti oddaji Radia Slovenija Pokaži, kaj znaš. Ker pa je imel leseno harmoniko, so mu dejali, da takšnih na radiu ne sprejemajo. Pri vojakih na romunski meji je poslušal Radio Slovenija in kar naenkrat zaslišal harmoniko Lojzeta Slaka. Takoj ko se je vrnil domov, se je spet prijavil, tokrat v oddajo Novi ansambli, nove melodije. In v Slovenski filharmoniji je bil po mnenju strokovne žirije najboljši Franc Flere. V zaključni oddaji je Franc zmagal z lastno instrumentalno polko Proti vasi. Kmalu zatem mu je izdelovalec harmonik Zdravko Zupan iz Mengša sestavil novo harmoniko, ki je zvenela, kot rad pove, čudovito. Povabili so ga tudi na Ptujski festival, kjer je kar trikrat slavil. Ob koncu vsakega festivala so muzikanti ostali skupaj in se zabavali do jutra, nekoč so ga kar vse tri dni festivala vozili naokoli s triciklom in igral je brez počitka.

ODSTRTE PODOBE – PTUJSKA GORA

»Tako na obeh izbranih fotografijah kakor na mnogih razglednicah gručastega naselja ob cesti Ptuj—Majšperk, ki leži na najvišjem 352 metrov visokem griču slemena Savinsko, izrazito izstopa mogočna romarska cerkev sv. Marije, ki je bila leta 2010, ob 600. obletnici posvetitve, razglašena za baziliko. K njej že stoletja prihajajo verniki z vseh koncev Slovenije in iz tujine, zato je na velikem tržnem prostoru pod njo pogosto zelo živahno, saj Ptujsko Goro vsako leto obišče približno 60.000 romarjev in izletnikov,« nam je najprej na kratko predstavil svoj rojstni kraj 77–letni Stojan Kerbler, upokojeni univ. dipl. inženir elektrotehnike in mojster umetniške fotografije, med pogovorom v družinski hiši svojih staršev na začetku ptujskogorskega trga.

 Pod kraškim robom v hudourniškem zaledju Rižane stoji nad starim gručastim naseljem znamenita hrastoveljska cerkvica. Mrtvaški ples je ena izmed fresk, ki je prinesla tej cerkvici posebno prepoznavnost, čeprav vzbujajo pozornost še druge poslikave in taborsko obzidje.

Tukajšnja pokrajina je imela skozi čas zgodovinsko pomembno vlogo. Zgoraj v Podpeči stoji vrh pregledne stene obrambni stolp iz časa beneškega gospostva. Pod njim je v steni obzidana naravna jama, ki je bila zatočišče pred Turki. Tu je bil urejen sistem utrdb ob nekdanji meji med Avstrijo in Beneško republiko.

 Jesen rumena – dobra žena napolnjuje kmetove kašče, kleti in skrinje z žitom, krompirjem, repo, zeljem, vinom in tudi sadjem. Od vseh sadnih dreves pa je prav gotovo najpomembnejša jablana, kajti ravno jabolko je tisti sadež, zaradi katerega sta bila nekega davnega dne Adam in Eva izgnana iz raja. Ravno jabolko je bilo vzrok za začetek trojanske vojne, legendarne vojne v evropski zgodovini.

V dneh, ko so na vrhu Olimpa še živeli bogovi, je Zevs priredil slavje, na katerega so bili povabljeni vsi bogovi in boginje, razen Eride, boginje prepira. Užaljena boginja se je zato odločila, da bo med veselimi gosti zanetila prepir. Mednje je zagnala zlato jabolko, na katerem je pisalo »za najlepšo«.

Fotografija je nastala leta 1946 ob proslavljanju obletnice osvoboditve. Med mladimi z vseh koncev Slovenije, ki so se po Ljubljani sprehodili do Plečnikovega stadiona, kjer so skupinsko zaplesali, je bila tudi takrat komaj petnajstletna Fanika Zupančič iz Slovenj Gradca.

 Na fotografiji iz leta 1910 je del nekdanje družine Prijatelj z Rakovnika pri Šentrupertu: mama Jerica, hčerki Rezi in Mici ter sinova Tomaž in Ivan. Fotografijo hrani vnuk Ivan Lovše iz Šentruperta. 

Nemška vojska je 2. oktobra 1944 po 63 dneh brutalno zadušila vstajo v Varšavi, ki jo je začela domovinska armada pod vodstvom legendarnega generala Tadeuzsa Kumorowskega - Bora. Vstaja se je začela ob približevanju sovjetske armade Varšavi, vendar je Stalin zaradi političnih razlogov pustil Poljake izkrvaveti. Armada je izgubila 18.000 borcev, med civilisti pa je bilo več kot 150.000 mrtvih.

V Ljubljani sta se 5. oktobra 1984 rodili prvi dvojčici v Sloveniji, spočeti z zunajmaternično oploditvijo.

Odlična družinska kuharska zgodba Oštarije Debeluh iz Brežic se je začela že davno prej, preden se je rodil Jure Tomič, svetovni prvak v kuhanju testenin. Njegov oče Đoko je po poklicu kuhar, svoje goste pa je še zlasti navduševal z izjemnim žarom. Hoteli smo ga vprašati, v čem je skrivnost njegovih dobrot z žara, pa je žal obležal doma zaradi zloma medenice. Tisti, ki so uživali njegove dobrote, pa pravijo, da je pekel s strastjo, in ker je veseljak po naravi, je hotel razveseliti vse, ki so prihajali v njegovo gostilno. Pogosto sta mu pomagala tudi oba sinova – Jure in Gašper.