Odlična družinska kuharska zgodba Oštarije Debeluh iz Brežic se je začela že davno prej, preden se je rodil Jure Tomič, svetovni prvak v kuhanju testenin. Njegov oče Đoko je po poklicu kuhar, svoje goste pa je še zlasti navduševal z izjemnim žarom. Hoteli smo ga vprašati, v čem je skrivnost njegovih dobrot z žara, pa je žal obležal doma zaradi zloma medenice. Tisti, ki so uživali njegove dobrote, pa pravijo, da je pekel s strastjo, in ker je veseljak po naravi, je hotel razveseliti vse, ki so prihajali v njegovo gostilno. Pogosto sta mu pomagala tudi oba sinova – Jure in Gašper.

Kozjansko je prava zakladnica še ohranjene tradicionalne podeželske stavbne dediščine. Tudi zaradi posameznikov, ki rešijo marsikatero bajto, tik preden sprhnijo še zadnje deske … V Dobju pri Planini je lepo obnovljena domačija, katere glavna zanimivost je vsekakor preprosta bajta, ki je delno iz kamna, večinoma pa lesena in ima črno kuhinjo. Nastala je okrog leta 1830, a je natančno taka, kot je bil nekoč dom malega kozjanskega kmeta.

Za to ima največ zaslug domačin Bojan Guček. Po izobrazbi je inženir elektrotehnike, sicer pa mož neštetih idej, optimist, vizionar in navajen težkega kmečkega dela. Pred leti je njegova družina podedovala zemljišče, na katerem sta stali razpadajoči bajti. Prvi nagib, da bi vse skupaj podrli ali pa celo prodali, se je umaknil želji, da bi ohranil duha preteklosti. Zato se je Bojan lotil obnove, pri čemer je poiskal stare mojstre, ki so še poznali star način gradnje.

Ko je Jože Pečnik iz Novega mesta pri šestih letih dobil prvi par golobov, še ni vedel, da mu bodo te ptice za vedno prirasle k srcu. Zdaj že 41 let tekmuje z golobi pismonoši in je med najstarejšimi gojitelji športnih golobov pri nas. Od leta 1974 do danes je imel več kot 10.000 golobov, vse ima vestno popisane. Trenutno jih ima v golobnjaku okrog 100, nekaj je okrasnih, večina pa je golobov pismonoš. Pred kratkim sta se dva njegova goloba, pravzaprav ženin in vnukinjin, udeležila tudi 35. olimpijade v Belgiji.

Ko se je morala po hudi poškodbi odreči planinarjenju, svoji veliki ljubezni, in se predčasno upokojiti, je Maja Artenjak odkrila nov smisel življenja v naukih priznanega zdravilca Sebastiana Kneippa. Na Vrhniki je ustanovila društvo, od koder z neizmerno energijo deli svoje izkušnje z naravnimi zdravilnimi metodami. In se obenem še nenehno uči.

 V življenju se je pogosto selila, tako je pač naneslo. Iz Maribora, kjer je končala srednjo šolo, na študij pedagogike v Ljubljano in nato na nadaljevanje študija v Zagreb. Tam je z družino preživela precejšen del življenja kot strokovnjakinja za gluhe in naglušne. »Zaposlena sem bila na zavodu Suvag, kjer smo učili govoriti gluhe in naglušne z moderno metodo, verbotonalno, torej prek ustnic, s pomočjo mikrofona, vibratorjev … Osnova našega dela je bila ritmika. Bili smo zelo uspešni, saj so odlično obvladali tuje jezike, krasno so peli, čeprav niso izgovarjali besed …« Pri delu je zelo uživala in kot inštruktorica te metode je potovala po vsej Evropi, v Veliki Britaniji je preživela celo leto. Takrat je s sabo vzela tudi oba sinova.

Pravzaprav sem se ujel v zanko, ko sem si zamislil, da vam predstavim umetniško dušo, slikarko Špelo Pirnat. Ni namreč tako preprosto z bornim besednim zakladom zadeti bistva umetnice, ki ji uspe na platno prenesti svoje globoko doživljanje obrazov, ki jo spremljajo v življenju, in da te osebe v portretih prepoznamo – vsaj v nekaterih (njej najočitnejših) značilnostih – tudi mi.

Špeli Pirnat so se šele po odhodu v pokoj odprle duri v ta njej tako lastni svet. Zdaj se lahko zapre v svoj atelje, v katerem diši po terpentinu pri mešanju barv na paleti, ko s potezami s čopičem na platnu izrisuje obraze, kot živijo v njeni notranjosti. Z oživitvijo na platnu jo pomirijo v svojstvenem zadoščenju.

 Drevo bukev ima zanimivo ime. Beseda bukev je nekdaj pomenila tudi knjigo. Večinoma so to besedo uporabljali v množini – bukve, stare bukve, latinske bukve ... Nekdaj so deščice iz bukovega lesa, zvezane v snopič, uporabljali kot knjigo. Tudi ko so za knjige že uporabljali papir, so bile platnice še vedno lesene, iz bukovega lesa. Lesene platnice je pri svojih prvih knjigah uporabljal tudi Guttenberg, prvi tiskar v Evropi, zato je bukev tudi v germanskih jezikih povezana s knjigami – v angleščini book, v nemščini Buch. 

ODSTRTE PODOBE – SELA NAD PODMELCEM

Ko sva se z upokojencem Elektra Primorske Ljubom Kogojem po dvanajstih kilometrih iz Tolmina čez Ljubinj pripeljala v 630 metrov više ležečo gručasto vasico nad Baško grapo, nam je najprej pojasnil, da so se tu gori, na manjši uravnavi med Jalovnikom (1452 m) na severozahodu in Tlako (911 m) na jugu, ljudje večinoma preživljali z mlečno živinorejo. Tudi na domačiji njegove mame Danice Golja, po domače Pri Jojšču, z današnjo hišno številko 14, kjer so imeli sicer le dve ali tri krave, a so ravno tako kot drugi Seljani okrog leta 1910 sodelovali pri ustanovitvi samostojne predelovalnice mleka, ki je po drugi svetovni vojni postala del Planike, mlekarne v Kobaridu.

V več usklajenih terorističnih napadih so pripadniki Al Kaide 11. septembra 2001 v ZDA ugrabili štiri potniška letala. Dve sta zadeli stolpnici World Trade Centra v New Yorku, ki sta se zrušili, tretje letalo je zadelo Pentagon, četrto pa je strmoglavilo na neko polje.

Nemčija je 1. septembra 1939 napadla Poljsko in tako sprožila 2. svetovno vojno. Istega dne je nacistična oblast sprejela odlok o usmrtitvah neozdravljivih bolnikov, kar je povzročilo strašne zlorabe.

Za Jožefa Lapa, ki je kot duhovnik kar 38 let služboval v Novem mestu, zdaj pa je v Ljubljani, je torek družinski dan – takrat ga obiščeta sestri Marinka iz Komende in Meta, ki živi v Radomljah. Neki torek sem bila z njimi, pogovarjali smo se o marsičem – o delu in hoji po hribih pa o tem, da letos ne bo kaj dosti gob, ker »prestopno leto veliko obeta in malo da«.

V družini Lap iz Komende je bil Jožef rojen kot zadnji, dvanajsti otrok. Vendar sploh ni bil 'crkljanček'. »Od vseh po vrsti sem bil tepen,« pove in sestri temu pritrdita. Ko je odraščal, so starejši bratje in sestre že odhajali od doma. Pravi, da je bila mama izjemna gospodinja, saj je končala gospodinjsko šolo, oče pa je bil dober gospodar in odličen kmet. Živeli so od grunta. Poleti je Jožef z mamo včasih prodajal krompir na tržnici, pa je ugotovil, da mu to ne gre, saj je vse 'šenkal'.