Na nekdanje cvetoče mesto ostajajo le spomini

»Na začetku prejšnjega stoletja, iz katerega sta obe stari razglednici, je imel Gornji Grad veljavo pomembnega cerkvenega in upravnega središča, ki ga je postopoma pridobival z ustanovitvijo benediktinskega samostana v 12. stoletju in ureditvijo letne rezidence ljubljanskih škofov v 15. stoletju. Po prvi svetovni vojni je bil kraj sedež sreza, pristojen za celotno Zgornjo Savinjsko dolino in del Šaleške doline. Leta 1928 je postal mesto, v katerem je bilo med drugo svetovno vojno politično, vojaško in kulturno središče obsežnega osvobojenega ozemlja. Toda po vojni so se političnoupravni organi preselili v Mozirje in naselje v zgornjem delu Zadrečke doline – odmaknjeno od prometnih tokov – je razvojno nazadovalo,« nas je najprej s preteklostjo Gornjega Grada na kratko seznanil 65-letni upokojeni podjetnik Toni Rifelj, ki je bil prvih dvanajst let tudi tukajšnji župan.

V Ljubljani je 3. marca 2000 umrla gledališka igralka in pesnica Mila Kačič. Igrala je v gledališču in tudi v filmih (Svet na Kajžarju, Vesna, To so gadi ...). Uveljavila se je tudi v pisanju intimne, čustvene lirike, ki jo je objavila v zbirkah Neodposlana pisma, Spomin, Okus po grenkem, Minevanja.

V Helsinkih je 2. marca 1923 umrl mednarodno priznani gradbenik slovenskega rodu Mihael Štrukelj. Poleg več mostov in strešnih konstrukcij je zasnoval železniško postajno poslopje v Trstu. Od leta 1880 je živel in delal na Finskem, kjer je med drugim projektiral prvi finski železni most.

Josipina (Pepica) Počivavnik (na sredini), po rodu iz Laškega, je bila zelo podjetna gospa. V Ljubljani je bila do nenadne smrti na silvestrovo leta 1906 lastnica hotela Lloyd na začetku današnje Trubarjeve ulice. Z Reke, kjer je začela svojo gostinsko dejavnost, je s sabo pripeljala tudi temnopoltega »boya«, ki je delal v hotelu. Na skrajni desni sedi njena nečakinja Ivanka, ki jo je imela kot za svojo, skrbela pa je tudi za druge nečake in nečakinje. Fotografijo hrani Ivankina vnukinja Lepša Šturm.

Mojci Peček iz Novega mesta je bila njena mama prva učiteljica ročnih del. Še preden je začela hoditi v šolo, jo je učila vezenja in potem še vseh drugih ročnih spretnosti: kvačkanja in pletenja, izdelave gobelinov itd. Kmalu pa je začela še slikati – najljubši so ji akvareli. Ročne spretnosti je dobila tudi po očetu, priznanem novomeškem steklarju, ki je bil velik estet. Tudi sama se je odločila za delo s steklom, predvsem z vitraži – od vgrajenih v vrata in okna do svetilk in še česa. Njen zaščitni znak pa je rajska ptica, po kateri je poimenovala tudi svoj darilni butik oziroma prodajalno z izbranimi izdelki. Rajsko ptico je upodobila tudi v čipki.

Nekdaj je bil čas porok omejen na predpustni čas in na čas po martinovem . V poletnem času je bilo toliko dela na polju, da ni bilo časa za ohceti, za to je bil čas pred pomladno setvijo ali po končani jesenski žetvi, košnji in trgatvi. Svatovske šege pomenijo neizmerno bogastvo slovenske ljudske dediščine, saj je imela pri nas tudi nekoč ob svatbah vsaka vas svoj glas. Temeljni dogodki pa so vendarle bili podobni po vsej naši deželi.

Dolga stoletja je naš človek živel ob misli: molči in delaj! Bil je navajen trdega dela, govoriti mehke besede ga nihče ni učil. Nekega dne se je zato znašel pred težavo – le kako povedati deklici, da jo ima rad. Vendar so nepisana pravila vaškega življenja fantu dajala priložnost, da je svojo zaljubljenost dekletu povedal, ne da bi pri tem kaj rekel.

V Kranju je v hiši, v kateri je sklenil življenjsko pot najbolj uveljavljen slovenski pesnik dr. France Prešeren (1800–1848), vzorno urejen spominski muzej. Je del kulturnozgodovinske zbirke Gorenjskega muzeja.

V tej hiši je pesnik živel od jeseni leta 1846 do svoje smrti, 8. februarja 1849. Tu se je posvetil odvetništvu. Bil je v hudih gmotnih težavah. Trpel je zaradi osamljenosti, pogosto je iskal uteho v pitju žganih pijač in je umrl za jetrno cirozo. Pokopali so ga na nekdanjem kranjskem pokopališču, kjer je urejen Prešernov gaj. 

Dve družini Knezov živita v Strunjanu, in kamor seže oko, so njihovi nasadi kakijev. Družina Knez je po spletu okoliščin postala sinonim za ta posebni sadež. Kaki je iz rodu ebenovcev, njegovo botanično ime pa je Diospyrus – božji sadež, ponekod pa mu zaradi sladkosti pravijo tudi zlato ali rajsko jabolko.

Silvano Knez pravi, da Slovenci še vedno malo vemo o kakiju. Okusen, meden ter z vitamini in minerali bogat sadež izhaja s Kitajskega in se je hitro razširil po vsej Aziji. Ko pa je prišel tudi v Evropo, se je udomačil predvsem v Sredozemlju, toda le kot okrasno drevo pred vilami italijanskih bogatašev. Ko listje že odpade, krasijo poznojesenske dni oranžni plodovi, ki so kot majhna sonca. Ljudje so jih le občudovali, da pa bi se s kakiji sladkali, sprva ni nikomur padlo na pamet.

Svojega (zdaj že pokojnega) moža Andreja Kokota, pesnika, prevajalca, urednika in novinarja, je Milka Friškovec spoznala leta 1961 v Kranju, od koder je doma, ko so prišli mladi koroški Slovenci obiskat kranjske mladince.

»Iskrica je preskočila in pozneje pošteno zagorela, čeprav sva kar nekaj časa živela vsak na svojem koncu: on na Koroškem, jaz v Sloveniji. Ker se najina čustva niso ohladila, sva se poročila 8. februarja, na Prešernov dan, leta 1964 v Kranju in se odločila, da bova živela v Celovcu. Andrej je menil, da malo sveže krvi v tej prestolnici Slovencev v Avstriji ne bo škodilo,« je začela Milka Kokot, predsednica Zveze slovenskih žena v Celovcu, čedalje bolj zavedna Korošica in čedalje manj Gorenjka, čeprav ima seveda še veliko stikov s svojo matično domovino.

Predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta je 1. februarja 1945 razglasilo dan smrti Franceta Prešerna, 8. februar, za slovenski kulturni praznik. Od leta 1947 na ta dan podeljujejo osrednje nagrade za kulturo, od leta 1991 je dela prost dan.

Ameriški raketoplan Columbia je med vračanjem na Zemljo 1. februarja 2003 eksplodiral. Umrlo je vseh sedem članov posadke.

Po šestmesečnih bojih pri Stalingradu je 2. februarja 1943 kapitulirala 6. nemška armada. Nemški poraz slikovito imenujejo zlom hrbtenice nemške nacistične armade.

SLOVENSKO IZROČILO

Les prinaša srečo in daje varnost, saj skriva v sebi prvinski čar davnine. Ta prastara vera v moč drevesa je še danes prisotna v našem vsakdanu, četudi mnogokrat le podzavestno. Še danes bomo potrkali po lesu in imeli ob tem v mislih neko željo. Ali se zavedamo, da s trkanjem po lesu prebujamo dobrega starega lesnega duha, ki že tisočletja prebiva v lesu?

Sredi zime otroci tepežkarji z vejo tepežkajo drevesa in tako ljudem in živini prinašajo zdravje, poljem pa rodovitnost. Rodovitnost poljem in srečo domačiji prinaša tudi blagoslovljen les v cvetnonedeljski butari. Les, ki zgori na kresnem ognju, je imel čarodejno moč in prispeval je k stoterim skrivnostim kresne noči.