Eden izmed razlogov za obisk pri Amaliji in Jožetu Vrhovcu iz Ljubljane je dejstvo, da odlično plešeta. Sta namreč eden tistih parov, ki jih ob večerih na srečanjih bralcev in prijateljev Vzajemnosti komaj čakamo, da na plesišču pokažejo plesne veščine. Posebnost je Jožetova stoja na eni roki, ki vedno požanje gromko ploskanje. V pogovoru sta razkrila še marsikatero zanimivost iz njunega življenja.

Živita pod Golovcem in na tem koncu Ljubljane, čeprav čisto blizu dveh velikih stanovanjskih sosesk, Štepanjskega naselja in Fužin, je zelo mirno. Včasih poleti slišiš samo ptičke, povesta. Rada se odpravita na sprehod na Golovec, na vrtu pridelata vso zelenjavo, ki jo potrebujeta. Družbo jima dela Lojzi, enajstletni mačji lepotec, ki je pred leti ugotovil, da se mu pri družini Vrhovec bolje godi kot doma.

Prvo ptujsko kurentovanje je bilo organizirano leta 1960, na njem pa so sodelovali značilni pustni liki tega območja, vendar v precej skromni obliki. Z leti se je število skupin in nastopajočih povečevalo in dopolnjevalo. Je pa res, da je bil takrat kurent predstavljen širši slovenski javnosti kot lik iz mesta, čeprav prihaja iz Markovcev in okoliških vasi, kakor od tod izvira tudi večina etnoloških skupin.

Kurent ali korant, kot mu rečejo nekateri, je tradicionalna in osrednja maska z območja Ptujskega in Dravskega polja ter Haloz. Se pa kurenti med seboj razlikujejo v nekaj posebnostih in tako imamo »pernatega« kurenta iz Markovcev in »rogatega« z obrobja Haloz. Markovški kurent je oblečen v ovčji kožuh in ima na glavi kapo iz ovčje kože, katere obrazni del je brez dlak in različno obarvan z velikimi odprtinami za oči, prišitim nosom, podobnim svinjskemu rilcu, dolgim rdečim jezikom, ki mu moli iz ust, brki iz sirka, zobmi iz belega fižola, morda ima kot dodatek tudi prave svinjske čekane, namesto ušes pa ima gosje ali puranove peruti ter raznobarvne pisane trakove na vrhu kape. Za pasom ima običajno pet kravjih zvoncev, ki ob poskakovanju ubrano odzvanjajo. V rokah pa ima palico ježevko, ki mu je nekoč služila kot orožje. Markovški kurent ima gamaše (nogavice) rdeče barve.

Zimzelene rastline so bile človeku vedno zagotovilo, da bela, mrzla, dolga, lačna zima ni nepremagljiva. Tudi brin, skromen mali grm z drobnimi zelenimi trdoživimi iglicami pogumno kljubuje zimski belini. Še več – brin ni le pojem odpornosti, ampak tudi varnosti. Ob nevihti se zateci v bližino brinovega grma, saj »u brinjev grm nikada ne udari strijela«, je Janez Trdina zapisal prepričanje Belokranjcev. Brinov grm daje varno zavetje celo pred hudičem, ki se boji njegovih s križem zaznamovanih jagod.

V borni koči na Vrhniki je bil 10. maja 1876 rojen največji slovenski pisatelj in dramatik Ivan Cankar. Na temeljih te koče stoji danes Cankarjeva spominska hiša. Razstavljeni predmeti in podobe v njej odstirajo življenjsko pot pisatelja, ki je umrl leta 1918.

Ivan Cankar je bil rojen kot osmi od dvanajstih otrok vrhniškemu krojaču Jožefu Cankarju in dninarici Neži, rojeni Pivk. Rojstna hiša je bila lesena in pokrita s slamo. Pogorela je leta 1879. Cankarjev oče je prišel prav takrat na boben in hiše ni mogel obnoviti, zato so pogorišče dobili v last tuji ljudje. Sezidali so poslopje v približno taki obliki, kot ga ima od leta 1948, ko je postalo spominska hiša.

Jože Galič je moderator, glasbeni urednik, orgličar, harmonikar, pevec, skladatelj, aranžer in pisec besedil. Poje in igra že od leta 1966, za pravi ali »uradni« začetek svojega glasbenega ustvarjanja pa šteje leto 1972, ko je začel aktivno nastopati kot harmonikar in ustvarjati lastne skladbe.

Ko je bil star sedem let, so mu starši podarili prve orglice, na katere se je naučil za silo igrati že v nekaj dneh. Le kdo bi si takrat mislil, da bo pozneje s tem malim glasbilom prepotoval pol sveta, igral v štirinajstih državah na štirih celinah in si z njim celo nekaj let služil kruh. Kot pravi, je glasba njegova največja ljubezen, vendar še zdaleč ni edina, saj vse od leta 1990 o njej piše članke za tiskane medije. Kasneje ga je po naključju potegnilo še v televizijske vode.

»Včasih se ustavim in razmišljam, ali sem res stara sto let, in se čudim, da mi je uspelo,« pove Justina Rozman, čila in vesela gospa iz Kranja. Brez moža je že trideset let, ima pa hčere, vnukinje in dva pravnuka. V krogu domačih se tudi najbolje počuti. Še vedno se rada lepo uredi in lahko poskrbi zase. Še več – kuha tudi za druge. 

Na vprašanje, kaj bi svetovala ljudem, kako živeti, da je prav, malo hudomušno, malo resno odgovori: »Ne smeš se preveč 'sekirati'. Živi pametno, po meri, ne pretiravaj. Tudi v jedi ne. Pozabi slabe stvari. Živi tako, kakor da te ni. Ne jemlji se preveč resno in preveč pomembno. Živi tja v tri dni. Nikakor ne bodi domišljav. To je tisto pravo.«

 V Pomurskem muzeju v Murski Soboti je na ogled že peta arheološka razstava, ki prikazuje najdbe s trase pomurske avtoceste. Tokrat obiskovalci izvedo, kdaj so Kelti prišli v Prekmurje, in spoznajo njihovo materialno kulturo.

Avtor razstave o sledovih keltske poselitve v Prekmurju je pokrajinski arheolog dr. Branko Kerman. V strokovni javnosti je znan kot »zračni arheolog«. Pred skoraj dvajsetimi leti je namreč letel z letalom nad prekmursko pokrajino in vneto fotografiral. Iz zraka je opazoval tudi neobičajne kroge na travnikih in pšeničnih poljih, ki so bili videti, kot da bi jih ne naredil človek, temveč nekdo, ki je prišel od drugod. O tem mi je pred leti povedal: »Večkrat preletena pokrajina ob Muri in pogled nanjo iz ptičje perspektive sta veličastna. Njen zemeljski relief je ob vsakem letnem času drugačen in tudi strukture pokopanih arheoloških najdišč se v vsakem letnem času pokažejo v drugačni preobleki. Pozimi je pokrajina zaspana, najbolj odkrita je spomladi, ko se prebuja, zeleni, poleti se krasi z zlatimi žitnimi polji … Tu so zamočvirjeni pašniki, ki jih zarašča grmičevje, in le iz zraka se opazi že pozabljene ceste, celo križišče teh, ki vodijo na štiri strani neba ...«

Vrba je drevo, ki lahko zraste celo od 20 do 30 metrov visoko, je pa tudi grm, ki najpogosteje raste ob rečnih bregovih. Pri nas poznamo kakih dvajset vrst vrb, ki se po videzu razlikujejo med seboj, so pa vse enako odporne, trdožive in hitre rasti. Iz vejice, zataknjene v zemljo, v nekaj letih zraste mogočno drevo.

Vrba žalujka daje s svojimi spuščenimi vejami otožen videz, njene mehke veje uporabljajo pletarji za pletenje košev, pastirji pa so nekoč iz vrbovega ličja izdelovali pastirske plašče, imenovane ličniki.

Iz roda v rod

Flavtist, pevec, baletnik, pedagog, organizator domačih in mednarodnih dogodkov, pobudnik številnih tekmovanj in nagrad, pisatelj, predsednik Društva slovensko-avstrijskega prijateljstva … Nekoč je bil tudi odličen športnik ob boku Mira Cerarja pa tudi predan planinec in alpinist … Zelo redko je v eni osebi združenih toliko talentov in toliko energije, kot je premore profesor Lovro Sodja. Med njegovimi tremi knjigami je tudi avtobiografska Glasba, ples in gore, kjer povzema svoje bogato življenje. Ustvarjalni duh ga je vodil tudi onstran meje med naše zamejske Slovence, v srce se je zapisal tržaškim, še zlasti pa koroškim Slovencem, saj je tam 25 let poučeval in 11 let vodil slovensko glasbeno šolo.

Otilija Jenuš, poročena Zorman, je rodila pet otrok in umrla zelo mlada, stara komaj 32 let. Fotografijo, ki je nastala leta 1920, ko se je poročila, hrani njena vnukinja Marija Krajnc iz Malečnika.

V družini Franca Naveršnika, posestnika in trgovca z lesom, iz Gornjega Doliča je bilo kar 13 otrok. Fotografija je bila objavljena junija 1930 v prilogi časopisa Slovenec, ko je bilo očetu 50, mami Mariji pa 38 let. Za Potočnikovo domoznansko zbirko Slovenj Gradec jo je prispeval Ivan Naveršnik.