Pod kraškim robom v hudourniškem zaledju Rižane stoji nad starim gručastim naseljem znamenita hrastoveljska cerkvica. Mrtvaški ples je ena izmed fresk, ki je prinesla tej cerkvici posebno prepoznavnost, čeprav vzbujajo pozornost še druge poslikave in taborsko obzidje.

Tukajšnja pokrajina je imela skozi čas zgodovinsko pomembno vlogo. Zgoraj v Podpeči stoji vrh pregledne stene obrambni stolp iz časa beneškega gospostva. Pod njim je v steni obzidana naravna jama, ki je bila zatočišče pred Turki. Tu je bil urejen sistem utrdb ob nekdanji meji med Avstrijo in Beneško republiko.

 Jesen rumena – dobra žena napolnjuje kmetove kašče, kleti in skrinje z žitom, krompirjem, repo, zeljem, vinom in tudi sadjem. Od vseh sadnih dreves pa je prav gotovo najpomembnejša jablana, kajti ravno jabolko je tisti sadež, zaradi katerega sta bila nekega davnega dne Adam in Eva izgnana iz raja. Ravno jabolko je bilo vzrok za začetek trojanske vojne, legendarne vojne v evropski zgodovini.

V dneh, ko so na vrhu Olimpa še živeli bogovi, je Zevs priredil slavje, na katerega so bili povabljeni vsi bogovi in boginje, razen Eride, boginje prepira. Užaljena boginja se je zato odločila, da bo med veselimi gosti zanetila prepir. Mednje je zagnala zlato jabolko, na katerem je pisalo »za najlepšo«.

Fotografija je nastala leta 1946 ob proslavljanju obletnice osvoboditve. Med mladimi z vseh koncev Slovenije, ki so se po Ljubljani sprehodili do Plečnikovega stadiona, kjer so skupinsko zaplesali, je bila tudi takrat komaj petnajstletna Fanika Zupančič iz Slovenj Gradca.

 Na fotografiji iz leta 1910 je del nekdanje družine Prijatelj z Rakovnika pri Šentrupertu: mama Jerica, hčerki Rezi in Mici ter sinova Tomaž in Ivan. Fotografijo hrani vnuk Ivan Lovše iz Šentruperta. 

Nemška vojska je 2. oktobra 1944 po 63 dneh brutalno zadušila vstajo v Varšavi, ki jo je začela domovinska armada pod vodstvom legendarnega generala Tadeuzsa Kumorowskega - Bora. Vstaja se je začela ob približevanju sovjetske armade Varšavi, vendar je Stalin zaradi političnih razlogov pustil Poljake izkrvaveti. Armada je izgubila 18.000 borcev, med civilisti pa je bilo več kot 150.000 mrtvih.

V Ljubljani sta se 5. oktobra 1984 rodili prvi dvojčici v Sloveniji, spočeti z zunajmaternično oploditvijo.

Odlična družinska kuharska zgodba Oštarije Debeluh iz Brežic se je začela že davno prej, preden se je rodil Jure Tomič, svetovni prvak v kuhanju testenin. Njegov oče Đoko je po poklicu kuhar, svoje goste pa je še zlasti navduševal z izjemnim žarom. Hoteli smo ga vprašati, v čem je skrivnost njegovih dobrot z žara, pa je žal obležal doma zaradi zloma medenice. Tisti, ki so uživali njegove dobrote, pa pravijo, da je pekel s strastjo, in ker je veseljak po naravi, je hotel razveseliti vse, ki so prihajali v njegovo gostilno. Pogosto sta mu pomagala tudi oba sinova – Jure in Gašper.

Kozjansko je prava zakladnica še ohranjene tradicionalne podeželske stavbne dediščine. Tudi zaradi posameznikov, ki rešijo marsikatero bajto, tik preden sprhnijo še zadnje deske … V Dobju pri Planini je lepo obnovljena domačija, katere glavna zanimivost je vsekakor preprosta bajta, ki je delno iz kamna, večinoma pa lesena in ima črno kuhinjo. Nastala je okrog leta 1830, a je natančno taka, kot je bil nekoč dom malega kozjanskega kmeta.

Za to ima največ zaslug domačin Bojan Guček. Po izobrazbi je inženir elektrotehnike, sicer pa mož neštetih idej, optimist, vizionar in navajen težkega kmečkega dela. Pred leti je njegova družina podedovala zemljišče, na katerem sta stali razpadajoči bajti. Prvi nagib, da bi vse skupaj podrli ali pa celo prodali, se je umaknil želji, da bi ohranil duha preteklosti. Zato se je Bojan lotil obnove, pri čemer je poiskal stare mojstre, ki so še poznali star način gradnje.

Ko je Jože Pečnik iz Novega mesta pri šestih letih dobil prvi par golobov, še ni vedel, da mu bodo te ptice za vedno prirasle k srcu. Zdaj že 41 let tekmuje z golobi pismonoši in je med najstarejšimi gojitelji športnih golobov pri nas. Od leta 1974 do danes je imel več kot 10.000 golobov, vse ima vestno popisane. Trenutno jih ima v golobnjaku okrog 100, nekaj je okrasnih, večina pa je golobov pismonoš. Pred kratkim sta se dva njegova goloba, pravzaprav ženin in vnukinjin, udeležila tudi 35. olimpijade v Belgiji.

Ko se je morala po hudi poškodbi odreči planinarjenju, svoji veliki ljubezni, in se predčasno upokojiti, je Maja Artenjak odkrila nov smisel življenja v naukih priznanega zdravilca Sebastiana Kneippa. Na Vrhniki je ustanovila društvo, od koder z neizmerno energijo deli svoje izkušnje z naravnimi zdravilnimi metodami. In se obenem še nenehno uči.

 V življenju se je pogosto selila, tako je pač naneslo. Iz Maribora, kjer je končala srednjo šolo, na študij pedagogike v Ljubljano in nato na nadaljevanje študija v Zagreb. Tam je z družino preživela precejšen del življenja kot strokovnjakinja za gluhe in naglušne. »Zaposlena sem bila na zavodu Suvag, kjer smo učili govoriti gluhe in naglušne z moderno metodo, verbotonalno, torej prek ustnic, s pomočjo mikrofona, vibratorjev … Osnova našega dela je bila ritmika. Bili smo zelo uspešni, saj so odlično obvladali tuje jezike, krasno so peli, čeprav niso izgovarjali besed …« Pri delu je zelo uživala in kot inštruktorica te metode je potovala po vsej Evropi, v Veliki Britaniji je preživela celo leto. Takrat je s sabo vzela tudi oba sinova.

Pravzaprav sem se ujel v zanko, ko sem si zamislil, da vam predstavim umetniško dušo, slikarko Špelo Pirnat. Ni namreč tako preprosto z bornim besednim zakladom zadeti bistva umetnice, ki ji uspe na platno prenesti svoje globoko doživljanje obrazov, ki jo spremljajo v življenju, in da te osebe v portretih prepoznamo – vsaj v nekaterih (njej najočitnejših) značilnostih – tudi mi.

Špeli Pirnat so se šele po odhodu v pokoj odprle duri v ta njej tako lastni svet. Zdaj se lahko zapre v svoj atelje, v katerem diši po terpentinu pri mešanju barv na paleti, ko s potezami s čopičem na platnu izrisuje obraze, kot živijo v njeni notranjosti. Z oživitvijo na platnu jo pomirijo v svojstvenem zadoščenju.

 Drevo bukev ima zanimivo ime. Beseda bukev je nekdaj pomenila tudi knjigo. Večinoma so to besedo uporabljali v množini – bukve, stare bukve, latinske bukve ... Nekdaj so deščice iz bukovega lesa, zvezane v snopič, uporabljali kot knjigo. Tudi ko so za knjige že uporabljali papir, so bile platnice še vedno lesene, iz bukovega lesa. Lesene platnice je pri svojih prvih knjigah uporabljal tudi Guttenberg, prvi tiskar v Evropi, zato je bukev tudi v germanskih jezikih povezana s knjigami – v angleščini book, v nemščini Buch.