V Ljubljani je 2. junija 1962 umrl duhovnik, pripovednik in dramatik Franc Saleški Finžgar. Bil je urednik Mohorjeve družbe in Mladike, od leta 1938 je bil član SAZU. Kot pisec je izhajal iz romantičnega realizma (Divji lovec, Razvalina življenja). V glavnem pripovednem delu Pod svobodnim soncem z narodnostnega vidika poveličuje boj Slovencev z Bizancem, v povestih pa opisuje kmečko in meščansko življenje (Dekla Ančka, Strici, Študent naj bo).

Na Dunaju je 3. junija 1899 umrl skladatelj Johann Strauss ml., znan kot kralj valčkov (Na lepi modri Donavi, Pripovedke iz dunajskega gozda, Cesarski valček). Med drugim je napisal tudi nekaj operet (Netopir, Noč v Benetkah, Cigan baron).

ODSTRTE PODOBE – SENOŽEČE

Gručasto središčno naselje na severovzhodnem robu Krasa ob cesti Razdrto–Koper je bilo nekoč izrazito kmečka vas, kjer so se domačini večinoma ukvarjali z živinorejo in furmanstvom. »Tako sta bila tudi moja prednika, stari oče Jakob in oče Janez, furmana, zato so bili pri hiši vselej po trije konji, od katerih sta bila dva vprežena, eden pa je v hlevu počival,« nas je najprej opozoril na nekdanjo značilnost svojega rojstnega kraja 83-letni upokojeni gledališki igralec, režiser in direktor novogoriškega gledališča Andrej Jelačin, ki se že desetletja zanesenjaško trudi, da bi Senožečam vrnil staro slavo, nekdanje vrednote. Tudi s tankočutno napisano knjigo spominov Vse moje ljubezni (2013), v kateri je obsežen del posvetil prav ljubezni do domače zemlje.

Slovensko izročilo

V juniju, ko se bliža čas skrivnostne kresne noči, je bila nekdaj leska nadvse pomemben grm, saj je polna čudodelnih čarov in moči.

Enoletna leskova šiba, odrezana na kresni večer, lahko naredi človeka nevidnega. Takrat je tudi mogoče priti do bogastva. V kresni noči zakladi cvetijo. Najbolje je v tem primeru poslušati nasvet starega Motničana: Hoditi moraš nazaj. V rokah moraš imeti rožni venec in leskovo šibo, blagoslovljeno na cvetno nedeljo. Šibo zatakni na kraj, kjer si opazil lučke – tako si boš ta kraj zapomnil. Tam je zaklad!

»Trezika je izjemna kot človek in kot organizatorka. Ima posebno energijo. Ko se zažene, je nič ne ustavi,« je o Tereziji Novak, prostovoljki iz Loč in prejemnici državne nagrade za življenjsko delo na področju prostovoljstva za leto 2015, dejal Emil Hedžet, podpredsednik Pokrajinske zveze društev upokojencev Celje.

»V svojem kraju smo nanjo zelo ponosni in hvaležni za njeno srčnost in odprtost. Vedno znova dokazuje, da je treba imeti le široko srce,« je dodal predsednik KS Loče Janko Čakš na srečanju koordinatorjev programa Starejši za starejše celjske pokrajine, ki je bilo konec aprila prav zaradi Terezije Novak v Ločah. Ta je zbranim odgovorila z mislijo Franklina Roosevelta: »Naredi, kar moreš, s tistim, kar imaš, kjer koli si že.« Ta rek je zanjo napisan prav za prostovoljstvo.

Jožica Bartol, stanovalka ljubljanskega doma upokojencev Center – Tabor, bo desetega junija praznovala 88. rojstni dan. Je čila in samostojna gospa, le pri hoji potrebuje hojco za boljše ravnotežje.

Pogosto se spominja dogodkov, ki so zaznamovali njeno življenje. Boleč pa je spomin na drugo svetovno vojno, ko so sovražniki ubili njeno mater na pragu rojstne hiše, ker ni hotela povedati, kje je mož. S sestro sta pravočasno zbežali in se pridružili partizanom, kjer sta že bila njuna oče in brat. Ker so bili zavedna partizanska družina, je vsa leta aktivna članica zveze borcev.

Vera Presl je lepo urejena in čedna belolasa gospa, ki vsak ponedeljek popoldne zahaja v Mestni muzej Ljubljana. Tam se zbirajo udeleženci študijskega krožka arheologije Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje.

Sogovornica je po poklicu inženirka kemije, rojena pa v Starem Bečeju, v srcu večnacionalne Vojvodine. Njeni starši so bili madžarske narodnosti. Med vojno so nekaj let živeli v Budimpešti, nato se je družina vrnila v Bečej, kjer je hodila v srbske šole. Doma so ju z bratom vzgajali tako, da niso delali nobenih razlik zaradi narodnosti, vere ali socialnega položaja.

Niko Brumen je pesnik, pisec aforizmov in pedagog. Korošec. To in še nekaj malega izvemo o njem na svetovnem spletu. Na njegovi spletni strani ga slišimo peti lastne uglasbene pesmi. V Centru starejših Zimzelen v Topolšici ga od lanske jeseni, ko je postal njihov stanovalec, spoznavajo vsak dan bolj.

»Drugačen sem: / naj tak ostanem, / naj sebi le, / ne drugim, / sanje kradem,« pravi Niko v zadnji kitici svoje pesmi Drugačna molitev v pesniški zbirki Brevir duše note življenja, ki jo je izdal skupaj s pesnico Dragico Novak Štokelj.

ODSTRTE PODOBE – BESNICA

Razloženo naselje v jugozahodnem delu Posavskega hribovja leži v ozki dolini potoka Besnice, ki izvira pod Malim Trebeljevim in se pri Podgradu izliva v reko Ljubljanico. Vas je iz štirinajst kilometrov oddaljene Ljubljane dostopna po cesti, ki je iz Sostrega speljana čez severno pobočje Babne gore (544 m) in skozi zaselek Pečar, v katerem je bila nekoč v eni izmed dveh hiš znana gostilna, v dolino. V njenem dnu so njive in travniki, okoliški hribi pa so porasli z gozdom. Ker na ilovnati zemlji niso bili kaj prida pogoji za kmetovanje, so se po besedah 65-letnega Bojana Jerlaha, upokojenega državnega uslužbenca in raziskovalca lokalne zgodovine, Besničani poleg mesne živinoreje in gozdarstva morali ukvarjati še z marsičim drugim, da so preživeli.

 Družina Pirš iz Radomelj se je fotografirala avgusta 1932 na praznik cerkvenega žegnanja. Imeli so zbiralnico in predelovalnico mleka, zato se je ohranilo hišno ime »pri Mlekarjevih«. Mleko so po kmetijah zbirali tudi z vozičkom s pasjo vprego. Fotografijo je poslal Peter Rojc iz Radomelj.

 Poročna slika izvira približno iz leta 1937, na njej pa so tudi Jožef Hamer (prvi na desni v predzadnji vrsti) ter njegovi sestri Marija in Roza. Poroka je bila pri takrat Sv. Petru pri Mariboru. Fotografijo hrani Jožefova hči Marija Krajnc iz Malečnika.

»Vsako pomlad z velikim pričakovanjem čakam, da vzklijejo semena, da vrt ozeleni, da drevesa zacvetijo, in potem z največjim veseljem in hvaležnostjo pobiram plodove, ki nam jih daje zemlja,« pravi 68-letna Jožica Haule, vedno nasmejana, zgovorna, vedoželjna in zelo delovna ženska z Raven na Koroškem, ki je bila leta 2010 izbrana tudi za kmetico leta. Ta laskavi naziv podeljuje Zveza kmetic Slovenije, ki želi vrniti ugled in veljavo kmečkemu poklicu.

Namigne na izrek, ki pravi, da je nekdo neumen kot kmet. »Toda kmet sploh ne sme in ne more biti neumen. Goji rastline, živali, prodaja sadje in zelenjavo, dela pa tudi klobase, maslo, peče kruh itd. Vse, kar naredi, mora tudi prodati. Torej je vsak kmet hkrati šef proizvodnje in prodaje. In končno, če ne bi bilo kmetov in predvsem kmetic, ki vedno podpirajo tri vogale vsakega gospodarstva na deželi, bi bili vsi lačni,« poudari naša sogovornica, gospa sivih las in mladostnega videza, ki je vedno urejena, ko se odpravi mesto. Strašno rada dela, a uživa tudi pri branju dobrih revij in knjig, z veseljem si ogleda kakšen film ali gledališko predstavo, se izobražuje, druži s prijateljicami in rada tudi potuje.