Ko vožnja postane (pre)naporna
»Izpit za avto imam 72 let, za motocikel pa 71 let. Pri osemdesetih letih sem moral začeti podaljševati veljavno vozniško dovoljenje, za koliko časa so mi ga podaljšali, je bilo odvisno od zdravnika medicine dela: dvakrat za dve leti, potem samo za eno leto in nato spet za dve. Prvič sem bil na zdravniški pregled pripravljen in me ni motilo, potem pa mi je postajalo čedalje bolj sitno. Lani vozniškega dovoljenja nisem več podaljšal, čeprav se počutim dobro, a zaradi sive mrene ne vidim dobro.«
Tako pripoveduje 90-letni Johan iz Ljubljane, ki pravi, da je še povsem sposoben voziti, a se je zaradi sive mrene sam odločil, da je z vožnjo opravil. Zadnja tri leta mu je bila prepovedana le nočna vožnja. Po opravkih se odpravi z mestnim avtobusom, če potrebuje prevoz, so mu na voljo družinski člani. Zatrjuje, da se je kot voznik v prometu dobro znašel. »Seveda ne tako kot včasih, a hitre ceste in avtoceste mi niso predstavljale nobenega problema.«
Epidemije niso le zdravstveni, ampak tudi družbeni problem
Prof. dr. Alojz Ihan, redni profesor in predstojnik Katedre za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, tudi pesnik, pisatelj in publicist, med ljudmi uživa veliko zaupanje. Prav to pa je v vsaki krizi bistveno. Pandemijo covida je slikovito primerjal s počeno glazuro, ki je pokazala krhkost naše vaze življenja, kar je mnoge ljudi navdalo s tesnobo zaradi uvida v lastno ranljivost, druge pa z zadovoljstvom, da je vaza ostala cela.
Človeštvo se je skozi zgodovino srečevalo z mnogimi pandemijami in po nobeni ni bil svet enak kot prej.
NOVOLETNI POSLANICI USTANOVITELJEV ZAVODA VZAJEMNOST
Drage upokojenke, dragi upokojenci,
leto 2021 je bilo žal še vedno v znamenju koronavirusa, ki nam je zelo spremenil življenje, ker se vseskozi srečujemo z omejitvami in zaščitnimi ukrepi, ki so seveda potrebni za zajezitev trdovratnega virusa. Na srečo smo imeli hitro na voljo možnost cepljenja. Ne razumem pa, zakaj je v naši državi tako majhno oziroma bistveno premajhno število cepljenih, predvsem med tistimi, ki nimajo zdravstvenega razloga, da se ne cepijo, in še delajo v dejavnostih, ko s tem ogrožajo soljudi. Pri nekaterih je odgovornost do sebe in soljudi res premajhna in veliko teh so polna usta govorjenja o človekovih pravicah. Če se že ne odločijo za cepljenje, pa nikakor ne razumem propagande proti cepljenju oziroma protestiranja proti ukrepom za zajezitev okužb z novim koronavirusom.
-
Za slovenske zmage
Neprestano nas zasipajo z reklamami, ki nam govorijo, kako je ta ali oni izdelek treba tako rekoč nujno kupiti, da bi bili srečni. Prav tako nas premamijo »neverjetni« popusti ali pa »ugodni« krediti, ki jih lahko dobimo le v nekaj minutah. Prepogosto nasedemo in kasneje z grozo ugotovimo, da smo zapravili veliko več, kot nam dopušča gmotno stanje.
K čim večji potrošnji nas ne spodbujajo le trgovci, ampak tudi država, ki v večji porabi vidi možnost, da se v državni proračun nateče več denarja. Tu so še proizvajalci. Ali ste pomislili, zakaj se garancija za neki izdelek praviloma zaključi v času, ko se začne kvariti, in serviser razočaranemu kupcu pove, da je popravilo cenovno tako zasoljeno, da je bolje, če kupimo nov izdelek. Ta logika spodbuja gospodarsko rast, in to je vodilo prevladujoče neoliberalne gospodarske politike.
-
Obujeni spomini
V novembrski Vzajemnosti sem zasledila članek o obujanju dediščine, o starih sortah jabolk. Stara sem 82 let in vedno, ko kupujem jabolka, se spomnim jabolk sorte zvezdica. To so spomini iz otroških let in nisem si mislila, da jih bom še kdaj kje videla. Hvala vam za ta članek.
Upam, da bom zasledila, kdaj bo spet razstava v Kozjanskem parku, da bom ta jabolka spet lahko videla in kupila.
Ana Gačnik, Šmarje - Sap
Spoštovana gospa Ana,
v Podsredi, kjer je sedež Kozjanskega parka, že od leta 2000 drugi teden v oktobru pripravljajo prireditev Praznik kozjanskega jabolka. Med številnimi dogodki sta tudi pohod po kozjanskih sadovnjakih in razstava starih sort jabolk. Če ne prej, boste jabolka sorte zvezdica pokusili takrat.
-
Slikarka
Žive barve na njenih slikah pričajo o tem, da je Zvezdana Sabotič iz Ljubljane zelo pozitivna in optimistična gospa, čeprav se je s slikanjem začela ukvarjati zato, da bi prebrodila žalost in samoto ob izgubi moža. Vključila se je v različne dejavnosti Dnevnega centra aktivnosti Rudnik, ena od njih je bil slikarski krožek, kjer je pod vodstvom mentorja Milana Šubica začela razvijati svoj umetniški talent. Zdaj je tudi članica Društva likovnikov Ljubljana, v okviru katerega sodeluje na različnih delavnicah in razstavah.
-
MOJI PODATKI SO MOJA STVAR
Zgodi se, da ima neki upravljavec (na primer državni organ, podjetje, katerega stranka smo, zdravstvena ustanova, javni zavod, društvo) določene podatke o nas ter jih uporablja za določen namen (jih objavlja, uporablja za komunikacijo in trženje, posreduje drugim osebam), vendar jih želimo zaradi osebnega razloga izbrisati.
Ali imamo možnost, da dosežemo izbris osebnih podatkov? Splošna uredba (EU) o varstvu podatkov nam omogoča, da lahko od vsakega upravljavca zahtevamo izbris osebnih podatkov, in če upravljavec tega ne stori v enem mesecu, lahko o naši pritožbi odloči Informacijski pooblaščenec. Vendar izbris ne pride v poštev v vseh primerih.
-
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Devetega decembra je slovenski parlament sprejel Zakon o dolgotrajni oskrbi. Z njim tudi Slovenija začenja razvoj sodobnega sistema integrirane lokalne dolgotrajne oskrbe, ki ga evropske države razvijajo zadnje četrt stoletja. Ta korak je slovenska politika naredila v času, ko je epidemija covida-19 najbolj prizadela starejše onemogle ljudi, naši domovi pa so nosili nepredstavljive obremenitve. Ker je bila pri nas do zdaj vsa javna pozornost glede oskrbe usmerjena na domove, se sprašujemo, kaj pomeni sodobni sistem in zakon o dolgotrajni oskrbi za razvoj naših domov.
O medgeneracijski nepravičnosti
Z izrazom medgeneracijska solidarnost po navadi mislimo na solidarnost do starejših generacij, redko pa je govora o solidarnosti do mlajših ali celo do še nerojenih generacij. To so tiste, ki bodo čutile negativne posledice degradiranega okolja, zato lahko govorimo o medgeneracijski nepravičnosti.
Ko gre za konkretne osebe, otroke in vnuke, je skrb za potomce nekaj najbolj naravnega, samo po sebi umevnega. A ko je govora o prihodnosti in dobrobiti prihodnjih generacij, se le redki prepoznajo kot del problema, še manj pa kot del rešitve za nastalo podnebno krizo, v katero smo pripeljali naš planet.
-
Optimist verjame, da živimo v najboljšem od vseh možnih svetov. Pesimist se boji, da je to res. James Branch Cabell
Ali poznate misel, da se dan pozna po jutru in novo leto po prvem januarju? Če je to vsaj približno res, ni zanemarljivo, kako smo začeli leto 2022. Ali pozitivno in optimistično ali morda s težkim pesimizmom? Tega je namreč pri nas na pretek.
Spominjam se zgodbe o družini, v kateri sta bila dva otroka. Tako zelo različna, da sta se starša čudila njunim izjavam in vedenju. Sklenila sta, da opravita poseben preizkus. Vsakega od njiju sta zaprla v svojo sobico in ju opazovala skozi lino v vratih. Sinčku, ki je bil vedno dobre volje in vesel sleherne pozornosti, sta v sobo dala le slamo in nekaj konjskih iztrebkov. Drugemu, večnemu pesimistu, pa sta pustila najmodernejši avtomobil na baterije. Poslušala in gledala sta, kako se bosta odzvala.
