V Litiji so v turistične namene odprli enega najstarejših rudnikov na Slovenskem, rudnik Sitarjevec. Ker je bilo že na otvoritvi 3. decembra veliko zanimanje za oglede, so se odločili, da bodo ti ves december potekali brezplačno.

Vodniki obiskovalce popeljejo po izvoznem rovu, v katerem si ogledajo razstavljene kamnine, rude in minerale, rudniški voziček in nekaj rudarskega orodja, rekonstruirano progo, razstavo o živečem netopirju v rudniku, pano z reprodukcijo paleookolja iz posavskih gub, naravno obarvane tkanine z rudniško vodo, nakit izdelan iz mineralov rudnika Sitarjevec in predstavitveni film. Obisk rova, v katerem je stalna temperatura 10 stopinj, traja približno 30 minut, primeren je tudi za gibalno ovirane, ker rov nima naklona. Po želji obiskovalcev (skupine) v rovu postrežejo z rudarsko kulinariko.

 Na Ljubljanskem gradu, v Peterokotnem stolpu, so včeraj odprli Unicefovo razstavo punčk, ki so jih sešili prostovoljke in prostovoljci in čakajo na posvojitelje. Tradicionalna igrača punčka iz cunj namreč predstavlja otroka iz države v razvoju, ki potrebuje pomoč. Z donacijo v višini 20 evrov posvojite katero izmed mehkih punčk, ki imajo tokrat podobo grajskih gospodičen. Lahko jo odnesete domov ali komu podarite, Unicef pa z vašim prispevkom zagotovi cepljenje enega otroka proti šestim nevarnim otroškim boleznim v državah v razvoju - davici, ošpicam, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, tuberkulozi in tetanusu. Žalostno je, da vsako leto še vedno umre približno 1,5 milijona otrok, čeprav bi lahko bolezen preprečili že s cepljenjem.

Ko zakorakamo v srednja leta, navadno še ne razmišljamo o starosti. Zdi se nam strašno daleč. Tudi ko se upokojimo in že vstopimo v tretje življenjsko obdobje, še zmeraj odrivamo misel na to, da se nas bodo morda kdaj v prihodnosti dotaknile starostne tegobe. Enostavno ne verjamemo, da bomo kdaj tudi mi »hodili« s hoduljo ali sedeli na invalidskem vozičku, da bomo morda ostali za štirimi stenami sami in obnemogli. Če nimamo svojcev ali le-ti ne morejo ali nočejo skrbeti za nas, potem bomo gotovo imeli srečo, če bomo zadnja leta življenja...

Ministrstvo za zdravje je konec novembra zaključilo javno razpravo o predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi in obveznem zavarovanju za tako oskrbo. Zakon naj bi, prepričuje ministrstvo, prinesel več pravičnosti, preglednosti, poraba denarja – javnega in zasebnega – pa bo dolgoročno bolj vzdržna. Toda tisti, ki delajo na področju dolgotrajne oskrbe, zakonu ostro nasprotujejo. Glavni očitek je, da naj bi se zakon usmeril le na zdravstveni vidik, zanemaril pa socialno razsežnost pomoči potrebnim. Ljudi tudi strašijo, da bodo izpadli iz dolgotrajne oskrbe, domovi za starejše pa naj bi se spremenili v hiralnice.

Po poteh soške fronte

Zanimanje za dogodke v prvi svetovni vojni je živo še po stotih letih, tudi med naročniki Vzajemnosti, ki so se na prvo novembrsko soboto odpravili Po poteh soške fronte (na fotografiji manjkata Kompasova vodnica Lili in voznica Mateja). Najprej smo se ustavili na največjem vojaškem pokopališču v Sredipolju (Redipuglia) v Italiji. Kostnica v obliki 22 ogromnih stopnic s tremi križi na vrhu hrani posmrtne ostanke 100.187 vojakov, ki so padli v okolici, med njimi so tudi mnogi Slovenci.

 Zveza društev upokojencev Slovenije (Zdus) je zaskrbljena zaradi slabega ekonomskega položaja članov in vseh slovenskih upokojencev, zato je pripravila predloge za omilitev negativnih učinkov preteklih interventnih ukrepov. Predstavili so jih na novinarski konferenci, na vlado in državni zbor pa so naslovili javni poziv, naj čim prej ukrepata.

 Čas je, da tudi upokojenci uveljavljamo svoje pravice, še posebej, ker javni sektor zahteva vedno več zase, je omenil predsednik Janez Sušnik na novinarski konferenci.. Upokojenci se soočajo z mnogimi stiskami, zlasti tisti, ki dobivajo najnižje pokojnine, si z njimi  ne morejo več zagotavljati človeka vredno življenjsko raven. V zadnjih šestih letih so pokojnine zaradi sprememb zakonov in neusklajevanja  padle za več kot 13 odstotkov.

Sogovornike smo spraševali, kaj jih osrečuje.

Neli Kodrič Filipić, pisateljica, Ljubljana: »Osrečujejo me sončni žarek na obrazu, mačji rep, ki se obregne ob mojo nogo, dobra novica v časopisnem članku, vonj pečenega kostanja, nebo brez oblačka, občutek, ko se potopim pod gladino toplega mirnega morja, vožnja po neznanih poteh, podoba ljubljenega, ki se nepričakovano pojavi na zaslonu, zadnja pika na koncu dolgega procesa pisanja romana, glasba, ples, smeh, klepet z drago osebo ob kavi, šelestenje suhega listja pod nogami, pogled na zelene krošnje dreves, ki se komaj opazno upogibajo, kot da z nedotakljive višine zadržano pozdravljajo moje korake.«

 Majhna, a dobrovoljna skupina bralcev Vzajemnosti pod vodstvom Kompasovega vodnika Petra se je ob začetku adventnega časa odpravila na predpraznični izlet v Linz, prestolnico Zgornje Avstrije.

Več kot 400 kilometrov sta morala premagati naša voznika v eno smer, da smo prispeli do tretjega največjega mesta v Avstriji. Dolga desetletja je veljajo za sedež jeklarske in kemične industrije, zadnja leta pa postaja vse bolj zeleno in kulturno mesto. Na vsakem koraku se tradicionalno prepleta z modernim, industrija s sodobno umetnostjo, stare zgradbe dopolnjujejo moderne steklene stavbe ...