Z jesenjo sonce izgublja svojo moč in vse več je spremenljivega vremena, ki nam jemlje voljo in pogum. Ljudje so že zdavnaj ugotovili, da se z upadanjem svetlobe sočasno zmanjšuje tudi aktivnost možganov. Prav tako se močno zmanjšajo količine noradrenalina, dopamina in serotonina v možganih oziroma hormonov dobrega počutja.

Moderna znanost je našla vzrok. Skriva se v sočasnem povečevanju količine encimov iz skupine encimov, znanih kot monoaminooksidaze (MAO). Na srečo je v močno rumeno ali oranžno obarvani sezonski hrani veliko zaviralcev oziroma blokatorjev škodljivega delovanja monoaminoksidaz. Mednje spadajo (dobri) encimi v jabolkih, brstičnem ohrovtu in brokoliju ter tudi v stročnicah in špinači. Med blokatorje spadajo tudi živila, ki imajo kvercetin. Podobno vlogo ima zeaksantin v koruzi, žafranu, bučkah in bučah, oranžni papriki, jajčnem rumenjaku in mandarinah.

V preteklih desetletjih, ko mesa nismo imeli vsak dan na krožniku, je bil fižol zelo cenjena beljakovinska hrana. In pridelali smo ga sami. Bil je zelo poceni, saj je morala mama zamenjati kar pet kilogramov fižola za pol kilograma sladkorja. Danes je fižol okrog osemkrat dražji od sladkorja. Bržkone je prav tako, če upoštevamo, koliko pozitivnega nam dajejo stročnice za zdravje.

Fižol pomlajuje, saj ima veliko nukleinskih kislin, ki pospešujejo obnovitvene procese celic v telesu. Če jih ni dovolj, se presnovni proces zmanjša, posledica sta nenehna utrujenost in hudo izpadanje las. S kar četrt stoletja dolgimi raziskavami na skupini 16 tisoč moških po vsem svetu so ugotovili, da je fižol v vsakodnevni prehrani kar za 80 odstotkov zmanjšal tveganje za srčna obolenja.

Krompir je pred 300 leti Evropo rešil lakote. Če drugega ne, smo si to šolarji zapomnili iz zgodovine in prav zaradi krompirja tudi nekdanjo cesarico Marijo Terezijo. Prav ona je namreč razširila krompir po vseh deželah habsburškega cesarstva, kamor je spadalo tudi ozemlje današnje Slovenije.

Še v moji mladosti smo za kosilo ali večerjo mnogokrat jedli krompir  kot glavno in edino jed. Danes ne rešuje več lakote, a prinaša v našo prehrano obilje mineralov, vitaminov in tudi ogljikovih hidratov za energijo. Po vsem svetu poznamo več kot tri tisoč sort krompirja različnih lastnosti in barv, od bele, rumene, rdeče, rožnate, modre ..., krompirje z bolj vodeno ali bolj moknato strukturo, take, ki se močno razkuhajo, in druge, ki se ne razkuhajo. Takoj pa povejmo, da barva krompirja nima odločilne vloge pri prehranski, pač pa pri zaščitni vrednosti krompirja.

Razmišljala sem, ali naj sploh uporabim zgornji naslov. Kar vidim, kako marsikateri, še zlasti dekleta in ženske, negodujejo, češ kaj se grem. Časopisi, revije, televizije, socialni mediji in ljudski glas so namreč polni nasvetov, kako ni dobro večerjati. »Nikar ne jejte po šesti zvečer ali ne pijte, opuščajte večerni obrok, ne jejte tega ali onega,« trdijo. No, zadnja trditev ima nekaj resnice v sebi.

Večina znanstvenikov ugotavlja, da je človekov organizem z vidika prehranjevanja naravnan tako, kot so se tradicionalno prehranjevali na podeželju. Razmeroma krepak zajtrk, zmerna dopoldanska malica, izdatnejše kosilo, skromna popoldanska malica in večerja, ki naj zaokroži dan. Ali pregovorno: zjutraj jej kot cesar, opoldne kot meščan in zvečer kot berač. Tako naj bi veljalo za zmerni zemeljski pas, kjer sta tradicionalno prevladovala kmetijstvo, predvsem poljedelstvo, ki je omogočalo takšen način prehranjevanja, le-to pa je bilo tudi vzajemno skladno z dnevno razporeditvijo kmečkih del. In nasprotno, dela so bila razporejena po prehranjevalnih navadah.

Naravno surovo mleko zdravih krav, ovc, koz, kobil ali oslic, ki se pasejo, je idealna hrana. Vsebuje vsa hranila, pomembna za življenje, in to v pravilnem medsebojnem razmerju. Skoraj ni diete, v katero ga ne bi mogli vključiti.

Kakovost mleka in postopek izdelave določata kakovost in hranilno vrednost sirov. Ti so koncentrat visokovrednih mlečnih beljakovin, ki jih je od 20 do 35 odstotkov, največ v obliki kazeina; ta ima biološko vrednost od 80 do 85 odstotkov. Kazein se med izdelavo in zorenjem sira razgradi na aminokisline, ki jih telo lažje, hitreje in še temeljitejše izkoristi. Poveča se razpoložljivost lizina, z zorenjem se povečajo tudi količine drugih aminokislin, zlasti asparaginske in glutaminske kisline; to pospeši izločanje želodčnih sokov in okrepi prebavo.

Današnji časi so zelo zahtevni. Enkrat je »na piki« preveč mesa, drugič preveč zelenjave, nato so na udaru jajca, ocvirki ali maslo ... Eni zagovarjajo več vode, drugim je celo mleko vir spotike. Prvi udrihajo po mesojedih, drugi po veganih ... in vsakdo hoče imeti svoj edini prav.

Naše telo pa molči. Kar dolgo nam dopušča razna preizkušanja in nam pošilja znamenja, da bi razumeli pomanjkanja, ki jih povzročamo sami: pečejo nas oči, nohti se nam cepijo, lasje tanjšajo in odpadajo, koža se slabša, slabo spimo, pozabljamo, vse bolj nas muči prebava, želodec ali črevesje. Potem se pojavijo presnovne bolezni, protin (putika) in sladkorna bolezen ... in temu ni videti konca.

Narava priskoči na pomoč ob pravem času. To velja tako za prvi spomladanski regrat, trobentice, kurja črevca, bršljanasto grenkuljico, krompirjevko kot tudi za vsa druga zelišča. Divja zelišča obogatijo okus jedi ter imajo precejšen vpliv na naše psihično in fizično počutje, saj delujejo stimulativno ali pomirjevalno ter notranjim organom pomagajo pravilno opravljati funkcije.

Vedeti pa moramo, da zelišča ne delujejo kot hrana, marveč imajo zelo visoko biološko vrednost ter omogočajo lažjo in boljšo prebavo in vsrkavanje hranilnih snovi.

Človek je do kruha vedno gojil spoštovanje, saj je že tisočletja simbol življenja. Zato številni narodi poznajo pravo obredje pri peki in uživanju kruha. Že same vonjave ob peki dajejo občutek slovesnosti. Pomembno pa je, katero moko uporabimo, da bo kruh tudi zdrav. 

Kruh je izpričano star več kot 7000 let, najbrž so ga pekli že veliko prej. Stari Rimljani so že poznali pekarsko obrt in tudi vedeli, kolikšen je pomen kruha za človekovo prehrano in zdravje. Indijanska plemena, Arabci, Berberi, afriška plemena in azijska ljudstva so že dolga stoletja uporabljali mešanice žit, od pšenice do rži, tudi ko še niso poznali kvašenega kruha. Prvi kvašeni kruh so mesili Egipčani, Rimljani pa so kruh že razlikovali po vrstah, oblikah in dodatkih. Posipali so ga z makovimi semeni, poprom in zelišči, lovorjem, kumino in mandlji. V kruh so dodajali tudi rozine, peteršilj, koper ... in ga oblikovali v hlebce ali zavite prstane in kite.

Za pustni čas velja, da smo mastni okrog ust, pustne dobrote se namreč kopljejo v masti. A po pustnem preobilju pride streznitev v obliki posta. Narava je sama poskrbela, ljudje pa so že zdavnaj izkustveno spoznali, katera živila pri tem lahko pomagajo.

Korenček je dober vse dni v letu. Poleti osvežuje, jeseni in pozimi krepi imunsko odpornost, spomladi prebuja in prenavlja telo. Korenje je bogastvo zaščitnih karotenoidnih in flavonoidnih snovi, mineralov in vitaminov. Največ je betakarotena; iz njega v skladu s potrebami v telesu nastaja vitamin A. V korenčku so skoraj vsi vitamini skupine B, zlasti veliko je B5 in B6, pa nekaj vitaminov C in K. Izrednega pomena je poleg vitamina A še vitamin E, ki je nujen za rast, mladost in plodnost in je prav tako v korenju. Med minerali je razmeroma veliko kalcija, železa, nekaj fosforja, natrija, silicija, selena, magnezija, arzena, mangana, žvepla, bakra in celo broma, folna kislina pa skrbi za dobro voljo.