Prehrana

V življenju je več obdobij, v katerih se tako moški kot ženske srečamo z neravnovesjem hormonov. Ženske imamo neravnovesja na primer pri menstruacijah, nosečnosti, rojevanju otrok, tudi v srednjih letih v menopavzi. Moški so nekoliko na boljšem, a v srednjih letih tudi njih ujame andropavza. Simptomi so precej podobni ženski menopavzi, zlasti občutek nemoči.

Hormonske spremembe pri ženskah v srednjih letih se pogosto kažejo kot povišana vrednost hormona (folitropin, FSH), ki je pravzaprav poskus, da bi hormon spodbudil zorenje foliklov v jajčnikih in sprostil jajčece. A po 40. letu jajčeca dozorevajo neredno, kar moti ritem in trajanje menstruacij. To se ne zgodi nenadoma, marveč lahko prehod, menopavza, traja več let in v tem času je ženska lahko tudi še plodna.

Prehrana

Maščobam se marsikdo izogiba, a so nujne za normalno delovanje telesa. Brez njih ni življenja in so del prehrane že od pradavnine: lovci so »poskrbeli« za maščobe živalskega izvora, nabiralci pa maščobe rastlinskega izvora. Skupaj z beljakovinami, ogljikovimi hidrati ter vitamini in minerali tvorijo osnovo za uravnoteženo prehranjevanje.

Najpogosteje uporabljene maščobe v prehrani človeka so v oljih, maslu, mesu in mesnih izdelkih, slanini, oreških, jajcih, polnomastnem mleku, siru, skuti in drugih mlečnih izdelkih. Nemogoče jih je povsem izločiti iz prehrane, saj jih najdemo praktično v vsaki hrani.

 PREHRANA

Prehranske vlaknine so tiste vrste živil, ki smo jim šele v zadnjih desetletjih zapeli hvalnico in pripisali pravi pomen. Spominjam se, da smo se v moji mladosti v šoli učili, da so vlaknine samo balast, torej snovi, ki dajejo maso živilom rastlinskega izvora, a jih telo ne more prebaviti, koristile naj bi le prebavi. Danes vemo, da so prehranske vlaknine zelo pomembne v naši prehrani tudi za mnoge druge stvari.

Prehranske vlaknine so topne in netopne snovi in so pomemben del uravnotežene prehrane in imajo ugoden vpliv na nekatere fiziološke procese v prebavnem traktu, kar ob zadostnem vnosu zmanjša tveganje za nastanek kroničnih nenalezljivih bolezni. Res je sicer, da so za naše črevesje prehranske vlaknine neprebavljive in jih telo ne more izkoristiti kot druge sestavine hrane, da bi iz njih počrpalo hranilne snovi. Korist je samo posredna, saj so vlaknine hrana številnih bakterij v debelem črevesju, kjer je več milijard dobrih mlečnokislinskih bakterij, ki vlaknine razkrajajo. Zato se te bakterije ob hrani, bogati z vlakninami, lažje in hitreje razvijajo in tako preprečujejo, da bi se razvijale patogene bakterije debelega črevesja, ki bi nam škodile. 

Ob praznikih si privoščimo bolj izdatno hrano in morda tudi preveč spijemo. Večina ljudi ima zaradi preobilja hrane in pijače manjše težave, čeprav so te lahko tudi zaradi drugih vzrokov. Naloga želodca je, da prebavlja predvsem beljakovinsko hrano, in to mehansko in kemično. Solna kislina v želodcu je odgovorna tudi za pravilen potek presnovnih procesov v bazičnem delu prebavnega trakta. Kdor nima ustrezne kisline v želodcu, tudi nima dobre prebave v celoti.

Najpogostejša težava z želodcem je preveč ali premalo želodčne kisline. Pri večini odraslih je morda največja težava premalo želodčne kisline, zato se beljakovine ne morejo povsem razgraditi do aminokislin. Znamenja pomanjkanja so občutek nabitosti po mesnem obroku, pekoč občutek v želodcu, hudo napenjanje v trebuhu, kolcanje, vetrovi, zaprtje in utrujenost. Posledice so lahko hude: poslabša se absorpcija vitaminov B12 in B9 (folne kisline), kalcija in drugih rudnin, kalcij se tudi zelo slabo vgrajuje v osteoblaste, ki gradijo kosti.

Z jesenjo sonce izgublja svojo moč in vse več je spremenljivega vremena, ki nam jemlje voljo in pogum. Ljudje so že zdavnaj ugotovili, da se z upadanjem svetlobe sočasno zmanjšuje tudi aktivnost možganov. Prav tako se močno zmanjšajo količine noradrenalina, dopamina in serotonina v možganih oziroma hormonov dobrega počutja.

Moderna znanost je našla vzrok. Skriva se v sočasnem povečevanju količine encimov iz skupine encimov, znanih kot monoaminooksidaze (MAO). Na srečo je v močno rumeno ali oranžno obarvani sezonski hrani veliko zaviralcev oziroma blokatorjev škodljivega delovanja monoaminoksidaz. Mednje spadajo (dobri) encimi v jabolkih, brstičnem ohrovtu in brokoliju ter tudi v stročnicah in špinači. Med blokatorje spadajo tudi živila, ki imajo kvercetin. Podobno vlogo ima zeaksantin v koruzi, žafranu, bučkah in bučah, oranžni papriki, jajčnem rumenjaku in mandarinah.

V preteklih desetletjih, ko mesa nismo imeli vsak dan na krožniku, je bil fižol zelo cenjena beljakovinska hrana. In pridelali smo ga sami. Bil je zelo poceni, saj je morala mama zamenjati kar pet kilogramov fižola za pol kilograma sladkorja. Danes je fižol okrog osemkrat dražji od sladkorja. Bržkone je prav tako, če upoštevamo, koliko pozitivnega nam dajejo stročnice za zdravje.

Fižol pomlajuje, saj ima veliko nukleinskih kislin, ki pospešujejo obnovitvene procese celic v telesu. Če jih ni dovolj, se presnovni proces zmanjša, posledica sta nenehna utrujenost in hudo izpadanje las. S kar četrt stoletja dolgimi raziskavami na skupini 16 tisoč moških po vsem svetu so ugotovili, da je fižol v vsakodnevni prehrani kar za 80 odstotkov zmanjšal tveganje za srčna obolenja.

Krompir je pred 300 leti Evropo rešil lakote. Če drugega ne, smo si to šolarji zapomnili iz zgodovine in prav zaradi krompirja tudi nekdanjo cesarico Marijo Terezijo. Prav ona je namreč razširila krompir po vseh deželah habsburškega cesarstva, kamor je spadalo tudi ozemlje današnje Slovenije.

Še v moji mladosti smo za kosilo ali večerjo mnogokrat jedli krompir  kot glavno in edino jed. Danes ne rešuje več lakote, a prinaša v našo prehrano obilje mineralov, vitaminov in tudi ogljikovih hidratov za energijo. Po vsem svetu poznamo več kot tri tisoč sort krompirja različnih lastnosti in barv, od bele, rumene, rdeče, rožnate, modre ..., krompirje z bolj vodeno ali bolj moknato strukturo, take, ki se močno razkuhajo, in druge, ki se ne razkuhajo. Takoj pa povejmo, da barva krompirja nima odločilne vloge pri prehranski, pač pa pri zaščitni vrednosti krompirja.

Razmišljala sem, ali naj sploh uporabim zgornji naslov. Kar vidim, kako marsikateri, še zlasti dekleta in ženske, negodujejo, češ kaj se grem. Časopisi, revije, televizije, socialni mediji in ljudski glas so namreč polni nasvetov, kako ni dobro večerjati. »Nikar ne jejte po šesti zvečer ali ne pijte, opuščajte večerni obrok, ne jejte tega ali onega,« trdijo. No, zadnja trditev ima nekaj resnice v sebi.

Večina znanstvenikov ugotavlja, da je človekov organizem z vidika prehranjevanja naravnan tako, kot so se tradicionalno prehranjevali na podeželju. Razmeroma krepak zajtrk, zmerna dopoldanska malica, izdatnejše kosilo, skromna popoldanska malica in večerja, ki naj zaokroži dan. Ali pregovorno: zjutraj jej kot cesar, opoldne kot meščan in zvečer kot berač. Tako naj bi veljalo za zmerni zemeljski pas, kjer sta tradicionalno prevladovala kmetijstvo, predvsem poljedelstvo, ki je omogočalo takšen način prehranjevanja, le-to pa je bilo tudi vzajemno skladno z dnevno razporeditvijo kmečkih del. In nasprotno, dela so bila razporejena po prehranjevalnih navadah.

Naravno surovo mleko zdravih krav, ovc, koz, kobil ali oslic, ki se pasejo, je idealna hrana. Vsebuje vsa hranila, pomembna za življenje, in to v pravilnem medsebojnem razmerju. Skoraj ni diete, v katero ga ne bi mogli vključiti.

Kakovost mleka in postopek izdelave določata kakovost in hranilno vrednost sirov. Ti so koncentrat visokovrednih mlečnih beljakovin, ki jih je od 20 do 35 odstotkov, največ v obliki kazeina; ta ima biološko vrednost od 80 do 85 odstotkov. Kazein se med izdelavo in zorenjem sira razgradi na aminokisline, ki jih telo lažje, hitreje in še temeljitejše izkoristi. Poveča se razpoložljivost lizina, z zorenjem se povečajo tudi količine drugih aminokislin, zlasti asparaginske in glutaminske kisline; to pospeši izločanje želodčnih sokov in okrepi prebavo.