Prehrana

Voda je še kako pomembna za življenje, kar zveni morda celo ironično, če pomislimo na katastrofalno povodenj, ki je s svojo razdiralno močjo pred kratkim prizadela tako rekoč vso Slovenijo. Toda živi organizmi, tudi človek, smo iz pretežnega dela vode. Pri človeku je je okoli 75 odstotkov, možgani sami pa imajo celo do 85 odstotkov vode. Zato ima vsako pomanjkanje vode v našem telesu hude posledice.

Kemično je molekula vode zelo preprosto sestavljena: iz dveh atomov vodika in enega atoma kisika. Morda je prav zato izvrstno topilo, v njej so raztopljene številne molekule mineralnih soli, razni ioni in hranilne snovi, in tudi transporter za odplavljanje odpadnih snovi. Voda je tudi okolje za veliko večino biokemičnih presnovnih procesov v celicah in zunaj njih. Večina teh poteka prav pri telesni temperaturi od 35 do 40 stopinj Celzija. Hkrati voda uravnava telesno temperaturo. Prav zaradi vseh teh lastnosti nekateri štejejo vodo za najpomembnejše hranilo.

V naravi vse dozori prav tedaj, ko to potrebujemo, pri paradižniku in papriki pa se za naše zdravje le oblika spreminja (poleti sveže, pozimi pa predelano v mezge, vložnine itd.). Oboje pa je hrana, polna vseh dobrot narave, ne glede na sorte ali barvo, od rdečih, rumenih do zelenih.

Paradižnik in paprika izvirata iz Srednje Amerike. V Evropo sta prišla šele s Kolumbom, podobno kot krompir, koruza in še marsikaj. Kar nekaj stoletij je moralo preteči, da so ju v začetku 20. stoletja sprejeli po vsej Evropi. No, paradižnik je v 17. stoletju najprej zaslovel v Italiji, zato so mnogi še danes prepričani, da izvira izpod laškega sonca, še zlasti, ker italijanska kuhinja temelji na – pomodorih.

Prehrana 

Imam jih zelo rada. Ko jih začnem jesti, kar ne morem nehati. Na srečo so marelice kot nalašč za krepitev mladosti, ki ji čas že krade svežino. Za nas v zrelih letih, mar ne? Zato se kar zakopljite v košaro z marelicami in se jim prepustite ...

Dobesedni prevod latinskega imena Prunus armeniaca je armenska sliva in nakazuje na to, da marelice izvirajo iz Armenije, a je njihova prava domovina vendarle Kitajska. V naše kraje so jih zanesli Rimljani. Spadajo v družino rožnic (lat. Rosaceae) in so v sorodu z breskvami, hruškami, slivami in jabolki. Meso marelic je sočno, sladko in hkrati ravno dovolj zaznavno kiselkasto, da je prijetnega okusa.

Prehrana

Črevesje (lat. intestinum) je tretji del prebavnega trakta od želodca do zadnjične odprtine. V njem se prebavljajo snovi v hrani, ki jih v primerjavi s kislim okoljem želodca kemično razgrajujejo baze. V osnovi ga delimo na tanko in debelo črevo, vsako ima svoje naloge. Ne pozabimo: dobra prebava je odvisna od dobre prehrane. 

Pri odraslem človeku je črevesje dolgo od 6,5 do osem metrov, a ima zaradi resic zelo veliko prebavno površino, kar okrog 300 kvadratnih metrov. Dolžina črevesja kaže, da je človek vsejed, saj se živalske beljakovine razmeroma hitro prebavijo v želodcu, medtem ko se v črevesju prebavlja predvsem rastlinska hrana, in to dalj časa. V črevesju je alkalno, bazično okolje. Bazično okolje nastane in se vzdržuje s pomočjo trebušne slinavke, ki v začetni del tankega črevesa, tj. v dvanajstnik, izloča točno določene količine bazičnih bikarbonatnih ionov, da ti nevtralizirajo kislino in kisle ostanke iz želodca. Prevladujoči bazični ioni poskrbijo, da je v dvanajstniku in potem v vsem črevesju bazično okolje.

Prehrana

Jetra niso romantična kot srce ali skrivnostna kot možgani, so pa enkratna in izredno močna žleza, ki sodeluje pri prebavi v tankem črevesu in pri presnovi v celicah. So brez živcev, zato nas ne bolijo in ne zaznamo bolezni jeter, dokler te niso že napredovale. Je pa res, da se jetra lahko povsem obnovijo, naravno regenerirajo, tudi če je ostala samo četrtina nepoškodovanega tkiva.

Jetra so pravcati kemijski laboratorij telesa, saj opravljajo več kot 60 odstotkov vseh prebavnih nalog ali več kot 500 funkcij. Najpomembnejše naloge so vsekakor razgradnja toksinov in čiščenje krvi ter skrb za presnovo hranil v telesno energijo. V jetrih se shranjuje glukoza v obliki glikogena kot vira energije za telesne celice. V jetrih nastane polovica holesterola, drugo pridobimo s hrano. Toda kar štiri petine holesterola, ki nastane v jetrih, telo uporabi za nastanek žolča v žolčniku. Ta je nujen pri prebavi maščob.

Prehrana

V življenju je več obdobij, v katerih se tako moški kot ženske srečamo z neravnovesjem hormonov. Ženske imamo neravnovesja na primer pri menstruacijah, nosečnosti, rojevanju otrok, tudi v srednjih letih v menopavzi. Moški so nekoliko na boljšem, a v srednjih letih tudi njih ujame andropavza. Simptomi so precej podobni ženski menopavzi, zlasti občutek nemoči.

Hormonske spremembe pri ženskah v srednjih letih se pogosto kažejo kot povišana vrednost hormona (folitropin, FSH), ki je pravzaprav poskus, da bi hormon spodbudil zorenje foliklov v jajčnikih in sprostil jajčece. A po 40. letu jajčeca dozorevajo neredno, kar moti ritem in trajanje menstruacij. To se ne zgodi nenadoma, marveč lahko prehod, menopavza, traja več let in v tem času je ženska lahko tudi še plodna.

Prehrana

Maščobam se marsikdo izogiba, a so nujne za normalno delovanje telesa. Brez njih ni življenja in so del prehrane že od pradavnine: lovci so »poskrbeli« za maščobe živalskega izvora, nabiralci pa maščobe rastlinskega izvora. Skupaj z beljakovinami, ogljikovimi hidrati ter vitamini in minerali tvorijo osnovo za uravnoteženo prehranjevanje.

Najpogosteje uporabljene maščobe v prehrani človeka so v oljih, maslu, mesu in mesnih izdelkih, slanini, oreških, jajcih, polnomastnem mleku, siru, skuti in drugih mlečnih izdelkih. Nemogoče jih je povsem izločiti iz prehrane, saj jih najdemo praktično v vsaki hrani.

 PREHRANA

Prehranske vlaknine so tiste vrste živil, ki smo jim šele v zadnjih desetletjih zapeli hvalnico in pripisali pravi pomen. Spominjam se, da smo se v moji mladosti v šoli učili, da so vlaknine samo balast, torej snovi, ki dajejo maso živilom rastlinskega izvora, a jih telo ne more prebaviti, koristile naj bi le prebavi. Danes vemo, da so prehranske vlaknine zelo pomembne v naši prehrani tudi za mnoge druge stvari.

Prehranske vlaknine so topne in netopne snovi in so pomemben del uravnotežene prehrane in imajo ugoden vpliv na nekatere fiziološke procese v prebavnem traktu, kar ob zadostnem vnosu zmanjša tveganje za nastanek kroničnih nenalezljivih bolezni. Res je sicer, da so za naše črevesje prehranske vlaknine neprebavljive in jih telo ne more izkoristiti kot druge sestavine hrane, da bi iz njih počrpalo hranilne snovi. Korist je samo posredna, saj so vlaknine hrana številnih bakterij v debelem črevesju, kjer je več milijard dobrih mlečnokislinskih bakterij, ki vlaknine razkrajajo. Zato se te bakterije ob hrani, bogati z vlakninami, lažje in hitreje razvijajo in tako preprečujejo, da bi se razvijale patogene bakterije debelega črevesja, ki bi nam škodile. 

Ob praznikih si privoščimo bolj izdatno hrano in morda tudi preveč spijemo. Večina ljudi ima zaradi preobilja hrane in pijače manjše težave, čeprav so te lahko tudi zaradi drugih vzrokov. Naloga želodca je, da prebavlja predvsem beljakovinsko hrano, in to mehansko in kemično. Solna kislina v želodcu je odgovorna tudi za pravilen potek presnovnih procesov v bazičnem delu prebavnega trakta. Kdor nima ustrezne kisline v želodcu, tudi nima dobre prebave v celoti.

Najpogostejša težava z želodcem je preveč ali premalo želodčne kisline. Pri večini odraslih je morda največja težava premalo želodčne kisline, zato se beljakovine ne morejo povsem razgraditi do aminokislin. Znamenja pomanjkanja so občutek nabitosti po mesnem obroku, pekoč občutek v želodcu, hudo napenjanje v trebuhu, kolcanje, vetrovi, zaprtje in utrujenost. Posledice so lahko hude: poslabša se absorpcija vitaminov B12 in B9 (folne kisline), kalcija in drugih rudnin, kalcij se tudi zelo slabo vgrajuje v osteoblaste, ki gradijo kosti.

Z jesenjo sonce izgublja svojo moč in vse več je spremenljivega vremena, ki nam jemlje voljo in pogum. Ljudje so že zdavnaj ugotovili, da se z upadanjem svetlobe sočasno zmanjšuje tudi aktivnost možganov. Prav tako se močno zmanjšajo količine noradrenalina, dopamina in serotonina v možganih oziroma hormonov dobrega počutja.

Moderna znanost je našla vzrok. Skriva se v sočasnem povečevanju količine encimov iz skupine encimov, znanih kot monoaminooksidaze (MAO). Na srečo je v močno rumeno ali oranžno obarvani sezonski hrani veliko zaviralcev oziroma blokatorjev škodljivega delovanja monoaminoksidaz. Mednje spadajo (dobri) encimi v jabolkih, brstičnem ohrovtu in brokoliju ter tudi v stročnicah in špinači. Med blokatorje spadajo tudi živila, ki imajo kvercetin. Podobno vlogo ima zeaksantin v koruzi, žafranu, bučkah in bučah, oranžni papriki, jajčnem rumenjaku in mandarinah.