V moji mladosti je bil sladkor posebno zdravilo. Moji mami je zdravnik, če nam je kaj »falilo«, svetoval: »Dajte otrokom sem pa tja tudi kakšno kocko sladkorja.« Bil je drag in mama je morala dati pet kilogramov fižola za pol kilograma sladkorja. A mama se je potrudila, mi pa smo »vsake kvatre« kocke sladkorja lizali počasi, s svetim spoštovanjem.

Tedaj ni nihče govoril, da sladkor škodi. Morda tudi danes ne škodi, če bi ga le uživali v primernih količinah. Po drugi strani nekateri mediji razglašajo fit ali bio življenje ter blagohotno svarijo, češ da se moramo izogniti sladkorju in ga nadomestiti z drugimi sladili, pa bomo zdravi in čili. Toda ali je res tako?

Slovenci smo tradicionalno jedi vedno delili po nekaterih značilnostih, na primer po letnih časih. Poleg tega poznamo jedilnike za vsakdanjik, za posamezna kmečka opravila v vinogradu, na polju, ob oranju ali košnji in tudi pobiranju jesenskih pridelkov. Prav tako ločimo jedi za posebne priložnosti: ob godovih, rojstvih, porokah, šagrah, sedminah, ob pustu in postu ter največjih praznikih.

Tradicionalne jedi so vedno nastajale ob sozvočju človekovega počutja, pogleda v naravo in shrambe ter z dostopnostjo do nakupa surovin, ki jih sami niso pridelali. Narava ni bila povsod enako radodarna, prav tako ni bil vsak letni čas enako bogat z dobrinami. Človek se je temu prilagodil in iz skromnosti ustvaril bogastvo. Zato se jedi tako razlikujejo po slovenskih pokrajinah in celo od vasi do vasi, čeprav so velikokrat samo različice osnovnih sestavin. Po vsej Sloveniji srečamo zelje, repo, korenje, krompir in jajca; na večini območij je zrasla tudi koruza, žito pa v višjih legah ni uspevalo, razen ajde, ječmena in prosa. Kjer ni bilo dovolj zelenjave na vrtu, so si pomagali z divjimi rastlinami, na primer s koprivami, kislico, rmanom, spomladi z regratom in čemažem.

Pregovor pravi, da zjutraj jej kot cesar, opoldne kot meščan, zvečer kot berač. V njem je veliko modrosti. Z zajtrkom moramo zagotoviti vsaj četrtino dnevnih potreb po hranilih in tretjino potreb po energiji. Če energije ne dobimo, telo preklopi na »stanje preživetja«, zato nam je zmanjka za reševanje nalog, postanemo nezbrani in vse manj sposobni misliti. 

Najpogostejša napaka, ki jo mnogi ljudje delajo, je izpuščanje zajtrka. To slabo navado odrasli prenašajo na otroke in vnuke in jim tako naredijo veliko škode. Zajtrk bi moral biti skupni družinski obred, saj z njim utrjujemo pozitivne vrednote: pripadnost in ljubezen, sprejetost, občutek varnosti in veselega vzdušja, kar nam dá moč za premagovanje stresov in utrjuje občutke estetike ob lepem pogrinjku in morebitni skupni pripravi.

Naše telo nenehno napadajo vsiljivci (virusi, bakterije ...) in mora nanje takoj in sproti odgovarjati. Od dobre organizacije in sinergičnega delovanja obrambnega sistema je odvisno, ali bo telo v spopadu z vsiljivci iz boja izšlo kot zmagovalec ali poraženec. Pa naj gre za prehlad, gripo ali raka. Pomembno je uživati raznovrstne, polnovredne in uravnotežene obroke hrane.

 Za dobro delovanje imunskega sistema je nujno usklajeno delovanje več organov in tkiv: bezgavk, limfnih žil, vranice, kostnega mozga, priželjca (timusa), mandeljnov ter skupkov imunskih celic v sluznici dihal in črevesnih celicah. Usklajevalec delovanja imunskega sistema je žleza priželjc ali timus, ki izloča hormon timulin; ta spodbuja rast celic T, ki v telesu napadajo vsiljivce. Priželjc se s staranjem krči in izgublja moč. Zato telo najprej potrebuje cink, ki spodbuja delovanje priželjca.

Srce je vedno v pogonu, zato potrebuje veliko energije, hranilnih snovi in kisika, da lahko dela. Kot vse telo in organi je tudi srce sestavljeno iz celic. V vsaki telesni celici je okrog tisoč mitohondrijev, kjer nastaja energija. Znanstveniki so ugotovili, da se z napačno prehrano zmanjša število mitohondrijev in ribosomov v celicah, tudi v srcu. Posledica je srčno popuščanje.

Srce nenehno potrebuje približno 70 različnih snovi – od aminokislin, glukoze, nenasičenih maščobnih kislin, vitaminov in mineralov do encimov in hormonov. Najbolj pa srcu škodijo opuščanje zajtrka, ocvrta živila, hidrogenirane transmaščobne kisline, pretirano soljenje, vidna maščoba v mesu, kajenje.

V poletni vročini ravnamo nekako nagonsko, s pripeke se umaknemo v senco in pijemo vodo, s čimer skušamo zadržati stabilno stanje organizma, kar označujemo z besedo homeostaza, ki je grškega izvora. Vendar moramo vodo piti postopoma. S pretiranim pitjem velikih količin vode naenkrat lahko začnemo iz telesa izpirati vodotopne vitamine in minerale. In tako spet porušimo razmerje. Že če manjka en sam mineral, procesi v telesu ne morejo pravilno potekati in se slabo počutimo.

Na primer, če nam pade koncentracija kalcijevih ionov, začnejo celice propadati. Sprva si telo skuša pomagati tako, da iz kosti črpa kalcij. Telo bo lahko uporabilo kalcij samo takrat, ko bodo zraven tudi cink, magnezij, kalij, mangan, fosfor, žveplo, fluor in silicij. Če pa hočemo obvladati stres, ki ga povzroča tudi vročina, ne bo dovolj samo magnezij, ampak tudi fosfor, kalcij, mangan in kalij. Minerali so namreč med seboj povezani, zato drug brez drugega ne morejo učinkovati. 

Ribe so izredno pomemben vir človekove prehrane. A Slovenci pojemo letno le okrog 11 kilogramov rib na prebivalca, ugotavlja New Economics Foundation, ki spremlja uživanje rib v državah Evropske unije. Evropsko povprečje uživanja rib je dvakrat višje.

Najbolj zdrave in hranilne so manjše morske ribe (sardela, sardon, skuša, brancin, orada, cipelj, mol, ribon, špar, škarpina, tudi tuna, morski list, kovač, losos ...) kot tudi sladkovodne ribe (postrv, lipan, sulec, smuč, klen, som, krap, ščuka, jegulja, belica ...). Vse lahko dobimo v ribarnicah.

S solato uravnotežimo obrok in pridobimo številne snovi za boljšo prebavo. Pri tem pravzaprav ne gre samo za zeleno solato, marveč tudi za zelje, repo, brokoli, motovilec, radič, endivijo, rdečo peso, špinačo, blitvo, rukolo, šparglje in beluše, fižol ali bolj radikalne koprive, regrat, čemaž ali cikorijo ... Z zelenjavnim oziroma solatnim krožnikom pridobimo encime, spodbudimo prebavne sokove in razbremenimo prebavila.

A poglejmo najprej zeleno solato (lat. Lactuca sativa), ki uspeva po vsem svetu in skoraj vse leto. Vsak mesec seveda druga sorta. Navadna dolgolistna zelena solata je bila zagotovo del človekove prehrane že pred tisočletji. Antični viri pa solato že navajajo tudi kot zdravilo, o čemer je pisal Grk Herodot dobrih 400 let pred našim štetjem. Hipokrat pa je vedel, da ima zelena solata sedem snovi, ki pomirjajo in uspavajo. Še pred njim so ji tako slavo peli stari Perzijci in najbrž so se Rimljani in Grki od njih navzeli te navade, da so si za večerjo pripravili solato. Rimski cesar Avgust je bil prepričan, da ga je solata ozdravila hude bolezni, zato ji je dal postaviti – spomenik.

Splošno prepričanje je, da v starejšem obdobju življenja ljudje potrebujejo manj hrane. Količinsko to morda velja, vsebinsko pa nikakor. Kdor ne dela nič, kar je dandanašnji najbrž že redkost, porabi manj določene hrane, kot tisti starejši, ki je fizično in psihično aktiven. Pa naj gre za takega, ki »brklja« okrog hiše ali na vrtu in njivi, ali tistega, ki vsak dan telovadi, hodi v hribe ali piše spomine in podobno. 

Nekateri znanstveniki so prepričani, da je osnovni vzrok za staranje vgrajen v DNK, genetsko strukturo celic. Ameriški raziskovalci so po drugi strani prepričani, da se oksidativne poškodbe DNK z leti kopičijo, kar se kaže kot mutacije DNK in staranje. To pomeni, da z antioksidanti vse težje ovirajo napade prostih radikalov, ti pa povzročajo vedno več škode. Ugotovili so tudi, da je mogoče staranje do določene mere upočasniti s povečanim vnosom naravnih antioksidantov.

Če bi morali letne čase opredeliti z barvami, potem bi lahko rekli, da je prevladujoča barva pomladi zelena. Kar želimo si, da bi jo lahko prenesli na krožnik in jo dopolnili z rumeno, ki ji sledi. To nas spomni na rumene regratove cvetove na zeleni preprogi narave.

Regrat (Taraxacum officinale F. Weber ex Wiggers) spomladi ne zraste zaman med prvimi. Ljudska imena zanj so farška plata, rumena reva, števnica, jajčar, lederče, mlečec, mlečje, smolika, smočička, pljuščanec, pljuščankovina, otavčič, žehtelnica, žetelnica, žetejna, žoltenje, žoltenica, regvat, regrad, virgrat in vergrat.