Današnji časi so zelo zahtevni. Enkrat je »na piki« preveč mesa, drugič preveč zelenjave, nato so na udaru jajca, ocvirki ali maslo ... Eni zagovarjajo več vode, drugim je celo mleko vir spotike. Prvi udrihajo po mesojedih, drugi po veganih ... in vsakdo hoče imeti svoj edini prav.

Naše telo pa molči. Kar dolgo nam dopušča razna preizkušanja in nam pošilja znamenja, da bi razumeli pomanjkanja, ki jih povzročamo sami: pečejo nas oči, nohti se nam cepijo, lasje tanjšajo in odpadajo, koža se slabša, slabo spimo, pozabljamo, vse bolj nas muči prebava, želodec ali črevesje. Potem se pojavijo presnovne bolezni, protin (putika) in sladkorna bolezen ... in temu ni videti konca.

Narava priskoči na pomoč ob pravem času. To velja tako za prvi spomladanski regrat, trobentice, kurja črevca, bršljanasto grenkuljico, krompirjevko kot tudi za vsa druga zelišča. Divja zelišča obogatijo okus jedi ter imajo precejšen vpliv na naše psihično in fizično počutje, saj delujejo stimulativno ali pomirjevalno ter notranjim organom pomagajo pravilno opravljati funkcije.

Vedeti pa moramo, da zelišča ne delujejo kot hrana, marveč imajo zelo visoko biološko vrednost ter omogočajo lažjo in boljšo prebavo in vsrkavanje hranilnih snovi.

Človek je do kruha vedno gojil spoštovanje, saj je že tisočletja simbol življenja. Zato številni narodi poznajo pravo obredje pri peki in uživanju kruha. Že same vonjave ob peki dajejo občutek slovesnosti. Pomembno pa je, katero moko uporabimo, da bo kruh tudi zdrav. 

Kruh je izpričano star več kot 7000 let, najbrž so ga pekli že veliko prej. Stari Rimljani so že poznali pekarsko obrt in tudi vedeli, kolikšen je pomen kruha za človekovo prehrano in zdravje. Indijanska plemena, Arabci, Berberi, afriška plemena in azijska ljudstva so že dolga stoletja uporabljali mešanice žit, od pšenice do rži, tudi ko še niso poznali kvašenega kruha. Prvi kvašeni kruh so mesili Egipčani, Rimljani pa so kruh že razlikovali po vrstah, oblikah in dodatkih. Posipali so ga z makovimi semeni, poprom in zelišči, lovorjem, kumino in mandlji. V kruh so dodajali tudi rozine, peteršilj, koper ... in ga oblikovali v hlebce ali zavite prstane in kite.

Za pustni čas velja, da smo mastni okrog ust, pustne dobrote se namreč kopljejo v masti. A po pustnem preobilju pride streznitev v obliki posta. Narava je sama poskrbela, ljudje pa so že zdavnaj izkustveno spoznali, katera živila pri tem lahko pomagajo.

Korenček je dober vse dni v letu. Poleti osvežuje, jeseni in pozimi krepi imunsko odpornost, spomladi prebuja in prenavlja telo. Korenje je bogastvo zaščitnih karotenoidnih in flavonoidnih snovi, mineralov in vitaminov. Največ je betakarotena; iz njega v skladu s potrebami v telesu nastaja vitamin A. V korenčku so skoraj vsi vitamini skupine B, zlasti veliko je B5 in B6, pa nekaj vitaminov C in K. Izrednega pomena je poleg vitamina A še vitamin E, ki je nujen za rast, mladost in plodnost in je prav tako v korenju. Med minerali je razmeroma veliko kalcija, železa, nekaj fosforja, natrija, silicija, selena, magnezija, arzena, mangana, žvepla, bakra in celo broma, folna kislina pa skrbi za dobro voljo.

V moji mladosti je bil sladkor posebno zdravilo. Moji mami je zdravnik, če nam je kaj »falilo«, svetoval: »Dajte otrokom sem pa tja tudi kakšno kocko sladkorja.« Bil je drag in mama je morala dati pet kilogramov fižola za pol kilograma sladkorja. A mama se je potrudila, mi pa smo »vsake kvatre« kocke sladkorja lizali počasi, s svetim spoštovanjem.

Tedaj ni nihče govoril, da sladkor škodi. Morda tudi danes ne škodi, če bi ga le uživali v primernih količinah. Po drugi strani nekateri mediji razglašajo fit ali bio življenje ter blagohotno svarijo, češ da se moramo izogniti sladkorju in ga nadomestiti z drugimi sladili, pa bomo zdravi in čili. Toda ali je res tako?

Slovenci smo tradicionalno jedi vedno delili po nekaterih značilnostih, na primer po letnih časih. Poleg tega poznamo jedilnike za vsakdanjik, za posamezna kmečka opravila v vinogradu, na polju, ob oranju ali košnji in tudi pobiranju jesenskih pridelkov. Prav tako ločimo jedi za posebne priložnosti: ob godovih, rojstvih, porokah, šagrah, sedminah, ob pustu in postu ter največjih praznikih.

Tradicionalne jedi so vedno nastajale ob sozvočju človekovega počutja, pogleda v naravo in shrambe ter z dostopnostjo do nakupa surovin, ki jih sami niso pridelali. Narava ni bila povsod enako radodarna, prav tako ni bil vsak letni čas enako bogat z dobrinami. Človek se je temu prilagodil in iz skromnosti ustvaril bogastvo. Zato se jedi tako razlikujejo po slovenskih pokrajinah in celo od vasi do vasi, čeprav so velikokrat samo različice osnovnih sestavin. Po vsej Sloveniji srečamo zelje, repo, korenje, krompir in jajca; na večini območij je zrasla tudi koruza, žito pa v višjih legah ni uspevalo, razen ajde, ječmena in prosa. Kjer ni bilo dovolj zelenjave na vrtu, so si pomagali z divjimi rastlinami, na primer s koprivami, kislico, rmanom, spomladi z regratom in čemažem.

Pregovor pravi, da zjutraj jej kot cesar, opoldne kot meščan, zvečer kot berač. V njem je veliko modrosti. Z zajtrkom moramo zagotoviti vsaj četrtino dnevnih potreb po hranilih in tretjino potreb po energiji. Če energije ne dobimo, telo preklopi na »stanje preživetja«, zato nam je zmanjka za reševanje nalog, postanemo nezbrani in vse manj sposobni misliti. 

Najpogostejša napaka, ki jo mnogi ljudje delajo, je izpuščanje zajtrka. To slabo navado odrasli prenašajo na otroke in vnuke in jim tako naredijo veliko škode. Zajtrk bi moral biti skupni družinski obred, saj z njim utrjujemo pozitivne vrednote: pripadnost in ljubezen, sprejetost, občutek varnosti in veselega vzdušja, kar nam dá moč za premagovanje stresov in utrjuje občutke estetike ob lepem pogrinjku in morebitni skupni pripravi.

Naše telo nenehno napadajo vsiljivci (virusi, bakterije ...) in mora nanje takoj in sproti odgovarjati. Od dobre organizacije in sinergičnega delovanja obrambnega sistema je odvisno, ali bo telo v spopadu z vsiljivci iz boja izšlo kot zmagovalec ali poraženec. Pa naj gre za prehlad, gripo ali raka. Pomembno je uživati raznovrstne, polnovredne in uravnotežene obroke hrane.

 Za dobro delovanje imunskega sistema je nujno usklajeno delovanje več organov in tkiv: bezgavk, limfnih žil, vranice, kostnega mozga, priželjca (timusa), mandeljnov ter skupkov imunskih celic v sluznici dihal in črevesnih celicah. Usklajevalec delovanja imunskega sistema je žleza priželjc ali timus, ki izloča hormon timulin; ta spodbuja rast celic T, ki v telesu napadajo vsiljivce. Priželjc se s staranjem krči in izgublja moč. Zato telo najprej potrebuje cink, ki spodbuja delovanje priželjca.

Srce je vedno v pogonu, zato potrebuje veliko energije, hranilnih snovi in kisika, da lahko dela. Kot vse telo in organi je tudi srce sestavljeno iz celic. V vsaki telesni celici je okrog tisoč mitohondrijev, kjer nastaja energija. Znanstveniki so ugotovili, da se z napačno prehrano zmanjša število mitohondrijev in ribosomov v celicah, tudi v srcu. Posledica je srčno popuščanje.

Srce nenehno potrebuje približno 70 različnih snovi – od aminokislin, glukoze, nenasičenih maščobnih kislin, vitaminov in mineralov do encimov in hormonov. Najbolj pa srcu škodijo opuščanje zajtrka, ocvrta živila, hidrogenirane transmaščobne kisline, pretirano soljenje, vidna maščoba v mesu, kajenje.

V poletni vročini ravnamo nekako nagonsko, s pripeke se umaknemo v senco in pijemo vodo, s čimer skušamo zadržati stabilno stanje organizma, kar označujemo z besedo homeostaza, ki je grškega izvora. Vendar moramo vodo piti postopoma. S pretiranim pitjem velikih količin vode naenkrat lahko začnemo iz telesa izpirati vodotopne vitamine in minerale. In tako spet porušimo razmerje. Že če manjka en sam mineral, procesi v telesu ne morejo pravilno potekati in se slabo počutimo.

Na primer, če nam pade koncentracija kalcijevih ionov, začnejo celice propadati. Sprva si telo skuša pomagati tako, da iz kosti črpa kalcij. Telo bo lahko uporabilo kalcij samo takrat, ko bodo zraven tudi cink, magnezij, kalij, mangan, fosfor, žveplo, fluor in silicij. Če pa hočemo obvladati stres, ki ga povzroča tudi vročina, ne bo dovolj samo magnezij, ampak tudi fosfor, kalcij, mangan in kalij. Minerali so namreč med seboj povezani, zato drug brez drugega ne morejo učinkovati.