-
Razmišljala sem, ali naj sploh uporabim zgornji naslov. Kar vidim, kako marsikateri, še zlasti dekleta in ženske, negodujejo, češ kaj se grem. Časopisi, revije, televizije, socialni mediji in ljudski glas so namreč polni nasvetov, kako ni dobro večerjati. »Nikar ne jejte po šesti zvečer ali ne pijte, opuščajte večerni obrok, ne jejte tega ali onega,« trdijo. No, zadnja trditev ima nekaj resnice v sebi.
Večina znanstvenikov ugotavlja, da je človekov organizem z vidika prehranjevanja naravnan tako, kot so se tradicionalno prehranjevali na podeželju. Razmeroma krepak zajtrk, zmerna dopoldanska malica, izdatnejše kosilo, skromna popoldanska malica in večerja, ki naj zaokroži dan. Ali pregovorno: zjutraj jej kot cesar, opoldne kot meščan in zvečer kot berač. Tako naj bi veljalo za zmerni zemeljski pas, kjer sta tradicionalno prevladovala kmetijstvo, predvsem poljedelstvo, ki je omogočalo takšen način prehranjevanja, le-to pa je bilo tudi vzajemno skladno z dnevno razporeditvijo kmečkih del. In nasprotno, dela so bila razporejena po prehranjevalnih navadah.
Sir idealno dopolnjuje rastlinska živila
Naravno surovo mleko zdravih krav, ovc, koz, kobil ali oslic, ki se pasejo, je idealna hrana. Vsebuje vsa hranila, pomembna za življenje, in to v pravilnem medsebojnem razmerju. Skoraj ni diete, v katero ga ne bi mogli vključiti.
Kakovost mleka in postopek izdelave določata kakovost in hranilno vrednost sirov. Ti so koncentrat visokovrednih mlečnih beljakovin, ki jih je od 20 do 35 odstotkov, največ v obliki kazeina; ta ima biološko vrednost od 80 do 85 odstotkov. Kazein se med izdelavo in zorenjem sira razgradi na aminokisline, ki jih telo lažje, hitreje in še temeljitejše izkoristi. Poveča se razpoložljivost lizina, z zorenjem se povečajo tudi količine drugih aminokislin, zlasti asparaginske in glutaminske kisline; to pospeši izločanje želodčnih sokov in okrepi prebavo.
-
Današnji časi so zelo zahtevni. Enkrat je »na piki« preveč mesa, drugič preveč zelenjave, nato so na udaru jajca, ocvirki ali maslo ... Eni zagovarjajo več vode, drugim je celo mleko vir spotike. Prvi udrihajo po mesojedih, drugi po veganih ... in vsakdo hoče imeti svoj edini prav.
Naše telo pa molči. Kar dolgo nam dopušča razna preizkušanja in nam pošilja znamenja, da bi razumeli pomanjkanja, ki jih povzročamo sami: pečejo nas oči, nohti se nam cepijo, lasje tanjšajo in odpadajo, koža se slabša, slabo spimo, pozabljamo, vse bolj nas muči prebava, želodec ali črevesje. Potem se pojavijo presnovne bolezni, protin (putika) in sladkorna bolezen ... in temu ni videti konca.
Narava ponuja več kot le regrat in čemaž
Narava priskoči na pomoč ob pravem času. To velja tako za prvi spomladanski regrat, trobentice, kurja črevca, bršljanasto grenkuljico, krompirjevko kot tudi za vsa druga zelišča. Divja zelišča obogatijo okus jedi ter imajo precejšen vpliv na naše psihično in fizično počutje, saj delujejo stimulativno ali pomirjevalno ter notranjim organom pomagajo pravilno opravljati funkcije.
Vedeti pa moramo, da zelišča ne delujejo kot hrana, marveč imajo zelo visoko biološko vrednost ter omogočajo lažjo in boljšo prebavo in vsrkavanje hranilnih snovi.
Polnovredni kruh je bolj zdrav
Človek je do kruha vedno gojil spoštovanje, saj je že tisočletja simbol življenja. Zato številni narodi poznajo pravo obredje pri peki in uživanju kruha. Že same vonjave ob peki dajejo občutek slovesnosti. Pomembno pa je, katero moko uporabimo, da bo kruh tudi zdrav.
Kruh je izpričano star več kot 7000 let, najbrž so ga pekli že veliko prej. Stari Rimljani so že poznali pekarsko obrt in tudi vedeli, kolikšen je pomen kruha za človekovo prehrano in zdravje. Indijanska plemena, Arabci, Berberi, afriška plemena in azijska ljudstva so že dolga stoletja uporabljali mešanice žit, od pšenice do rži, tudi ko še niso poznali kvašenega kruha. Prvi kvašeni kruh so mesili Egipčani, Rimljani pa so kruh že razlikovali po vrstah, oblikah in dodatkih. Posipali so ga z makovimi semeni, poprom in zelišči, lovorjem, kumino in mandlji. V kruh so dodajali tudi rozine, peteršilj, koper ... in ga oblikovali v hlebce ali zavite prstane in kite.
Korenje, zelena in ječmen varujejo zdravje
Za pustni čas velja, da smo mastni okrog ust, pustne dobrote se namreč kopljejo v masti. A po pustnem preobilju pride streznitev v obliki posta. Narava je sama poskrbela, ljudje pa so že zdavnaj izkustveno spoznali, katera živila pri tem lahko pomagajo.
Korenček je dober vse dni v letu. Poleti osvežuje, jeseni in pozimi krepi imunsko odpornost, spomladi prebuja in prenavlja telo. Korenje je bogastvo zaščitnih karotenoidnih in flavonoidnih snovi, mineralov in vitaminov. Največ je betakarotena; iz njega v skladu s potrebami v telesu nastaja vitamin A. V korenčku so skoraj vsi vitamini skupine B, zlasti veliko je B5 in B6, pa nekaj vitaminov C in K. Izrednega pomena je poleg vitamina A še vitamin E, ki je nujen za rast, mladost in plodnost in je prav tako v korenju. Med minerali je razmeroma veliko kalcija, železa, nekaj fosforja, natrija, silicija, selena, magnezija, arzena, mangana, žvepla, bakra in celo broma, folna kislina pa skrbi za dobro voljo.
So sladila res boljša izbira od sladkorja?
V moji mladosti je bil sladkor posebno zdravilo. Moji mami je zdravnik, če nam je kaj »falilo«, svetoval: »Dajte otrokom sem pa tja tudi kakšno kocko sladkorja.« Bil je drag in mama je morala dati pet kilogramov fižola za pol kilograma sladkorja. A mama se je potrudila, mi pa smo »vsake kvatre« kocke sladkorja lizali počasi, s svetim spoštovanjem.
Tedaj ni nihče govoril, da sladkor škodi. Morda tudi danes ne škodi, če bi ga le uživali v primernih količinah. Po drugi strani nekateri mediji razglašajo fit ali bio življenje ter blagohotno svarijo, češ da se moramo izogniti sladkorju in ga nadomestiti z drugimi sladili, pa bomo zdravi in čili. Toda ali je res tako?
-
Slovenci smo tradicionalno jedi vedno delili po nekaterih značilnostih, na primer po letnih časih. Poleg tega poznamo jedilnike za vsakdanjik, za posamezna kmečka opravila v vinogradu, na polju, ob oranju ali košnji in tudi pobiranju jesenskih pridelkov. Prav tako ločimo jedi za posebne priložnosti: ob godovih, rojstvih, porokah, šagrah, sedminah, ob pustu in postu ter največjih praznikih.
Tradicionalne jedi so vedno nastajale ob sozvočju človekovega počutja, pogleda v naravo in shrambe ter z dostopnostjo do nakupa surovin, ki jih sami niso pridelali. Narava ni bila povsod enako radodarna, prav tako ni bil vsak letni čas enako bogat z dobrinami. Človek se je temu prilagodil in iz skromnosti ustvaril bogastvo. Zato se jedi tako razlikujejo po slovenskih pokrajinah in celo od vasi do vasi, čeprav so velikokrat samo različice osnovnih sestavin. Po vsej Sloveniji srečamo zelje, repo, korenje, krompir in jajca; na večini območij je zrasla tudi koruza, žito pa v višjih legah ni uspevalo, razen ajde, ječmena in prosa. Kjer ni bilo dovolj zelenjave na vrtu, so si pomagali z divjimi rastlinami, na primer s koprivami, kislico, rmanom, spomladi z regratom in čemažem.
Zajtrk je najpomembnejši obrok
Pregovor pravi, da zjutraj jej kot cesar, opoldne kot meščan, zvečer kot berač. V njem je veliko modrosti. Z zajtrkom moramo zagotoviti vsaj četrtino dnevnih potreb po hranilih in tretjino potreb po energiji. Če energije ne dobimo, telo preklopi na »stanje preživetja«, zato nam je zmanjka za reševanje nalog, postanemo nezbrani in vse manj sposobni misliti.
Najpogostejša napaka, ki jo mnogi ljudje delajo, je izpuščanje zajtrka. To slabo navado odrasli prenašajo na otroke in vnuke in jim tako naredijo veliko škode. Zajtrk bi moral biti skupni družinski obred, saj z njim utrjujemo pozitivne vrednote: pripadnost in ljubezen, sprejetost, občutek varnosti in veselega vzdušja, kar nam dá moč za premagovanje stresov in utrjuje občutke estetike ob lepem pogrinjku in morebitni skupni pripravi.
Imunski sistem ne pozna bližnjic
Naše telo nenehno napadajo vsiljivci (virusi, bakterije ...) in mora nanje takoj in sproti odgovarjati. Od dobre organizacije in sinergičnega delovanja obrambnega sistema je odvisno, ali bo telo v spopadu z vsiljivci iz boja izšlo kot zmagovalec ali poraženec. Pa naj gre za prehlad, gripo ali raka. Pomembno je uživati raznovrstne, polnovredne in uravnotežene obroke hrane.
Za dobro delovanje imunskega sistema je nujno usklajeno delovanje več organov in tkiv: bezgavk, limfnih žil, vranice, kostnega mozga, priželjca (timusa), mandeljnov ter skupkov imunskih celic v sluznici dihal in črevesnih celicah. Usklajevalec delovanja imunskega sistema je žleza priželjc ali timus, ki izloča hormon timulin; ta spodbuja rast celic T, ki v telesu napadajo vsiljivce. Priželjc se s staranjem krči in izgublja moč. Zato telo najprej potrebuje cink, ki spodbuja delovanje priželjca.