Ljubitelji repe pravijo, da je repa v Sloveniji močno zapostavljena, večno v senci zelja. Toda sloves »večno druge« ima čisto po nepotrebnem, saj je hranilno bogata in polna zdravilnih snovi; vsega ima celo več kot zelje. Predvsem pa vsebuje žveplove spojine, vitamin K1 in kalcij. 

Repa (lat. Brassica rapa) je bila poglavitna hrana, vse dokler nismo spoznali krompirja. Vrste repe se razlikujejo po obliki in barvi, najpogostejši sta poletna in strniščna repa. A vse različice imajo značilen sladek in rahlo pekoč okus. Svežo mlado repo uživamo do sredine jeseni, skisano pa vse leto.

Okoli nas in v nas je na tisoče mikroorganizmov, bakterij, virusov, gliv, ki so nam koristni ali škodljivi. Dokler smo zdravi in so mikroorganizmi v medsebojnem ravnovesju, ni težav. Če pa imamo neučinkovit imunski sistem, zbolimo.

Pokojni prof. dr. Aleksander Konjajev, mikrobiolog na biotehniški fakulteti, je poudaril šest dejavnikov, ki omogočijo, da zbolimo zaradi virusne ali bakterijske okužbe. To so: dednost, ki pa ima majhen vpliv; slabo prehranjevanje, ki botruje padcu imunskega sistema; nenehna izpostavljenost hudemu stresu; vdihavanje slabega zraka, onesnaženost okolja; pitje onesnažene vode; razvade (kajenje, alkohol, ponočevanje …). Če ima nekdo štiri od teh dejavnikov, zagotovo zboli, saj je njegovo ravnovesje povsem porušeno. Manj dejavnikov pomeni manjše tveganje.

Kako hitro se lahko vse spremeni, a temeljne vrednote ostanejo. Tako sem razmišljala, ko sem si nadela masko in stopila na kratko krožno pot okrog domovanja, da bi razgibala noge in misli. Nisem srečevala ljudi, le maske, ki so hodile mimo na primerni razdalji. Pa sem pomislila, kako je bilo pretekla leta, ko smo se srečevali in poveselili, tudi za bogato pogrnjeno božično mizo, okrog katere se je zbrala vsa družina, vsi otroci, zeta, snaha in vnuki. Bilo naj nas bi osemnajst, a za letošnji božič bova bržkone sama.

 V začetku novembra na vsakem koraku slišimo o martinovi gosi. Če bi sledili medijskim reklamam in prepričevanju trgovcev, bi nas moralo biti skoraj sram, če za martinovo ne kupimo gosi in si je ne spečeno skupaj z mlinci. A ta »trgovski praznik« je bil k nam uvožen. Martinovo namreč ni nikakršen državni ali cerkveni praznik, a vse bolj postaja ljudski praznik.

Izvor je najti v štoriji o sv. Martinu, ki se je zaradi skromnosti pred imenovanjem za škofa v četrtem stoletju skril med gosi, a so ga z glasnim gaganjem izdale. Tradicionalno so pred desetletji za počastitev spremembe mošta v vino pekli gos samo na ozkem območju Slovenije, kjer se je v davnih časih v naše ozemlje zajedalo Panonsko morje in tudi gojijo vinsko trto. Tako so martinovo gos poznali v nižinskih predelih Prekmurja in Prlekiji, južneje pa v spodnjem Posavju, v okolici Brežic, Krškega in Kostanjevice na Krki. Tudi tam vsi niso imeli gosi, le premožnejše kmetije, drugi so gojili race in kokoši. In v lonec so dali, kar so pač imeli.

Mnogokrat sem že rekla, da bi morali biti ljudje bolj hvaležni naravi, kot smo, saj vse, kar v njej raste, dozori ravno ob pravem času in z določenim namenom. Zgleden primer te trditve so orehi in lešniki, plodovi jeseni, močno zavarovani s trdo lupino, da zlahka preživijo mraz, sneg in mokroto.

Potrjeni viri govorijo, da so v Sredozemlju poznali in uživali lešnike že pred sedem tisoč leti, nekoliko manj pa orehe, kajti pisni viri jih uvrščajo štiri tisoč let nazaj. In če se vrnem v mladost, so bili za nas, otroke, orehi in lešniki poslastica in morda smo jih več potolkli in sproti pojedli kot pa zbrali v skledi za mamino potico. Enake spomine ima bržkone večina izmed nas.

Od prebave hrane in njenega izkoristka so odvisni presnova, počutje in tudi zdravje. Prebava hrane poteka v več fazah. Prva faza predelave je v ustih, kjer z grizenjem in žvečenjem prepojimo hrano z encimi v slini. V kislem okolju želodca poteka druga faze prebave. Tu se prebavljajo beljakovine in druge snovi, ki jih razgrajujejo ustrezna želodčna kislina in encimi. Kdor nima ustrezne želodčne kisline, ne more imeti dobre prebave in presnove.

V črevesju poteka tretja faza predelave hrane. Hkrati je črevesje prostor, kjer poteka vsrkavanje (absorpcija) prebavljenih in do konca razgrajenih snovi iz kislega in bazičnega okolja v krvni obtok, kjer poteka četrta faza prebave.

Jagode kot prvo vigredno sadje, kot so včasih rekli, dozorijo tedaj, ko se rojevajo spomladanske romantične ljubezni. Sledijo jim češnje, ki so prav tako zapeljivi rdeči drobižki, in vsaj jaz se jim ne morem nikoli odreči. In še preden se jih do sitega najemo, nas razveselijo borovnice. Vsako od teh vrst sadja prihaja torej ob pravem času za potrebe našega telesa.

Izvorna vrsta jagod so divje gozdne jagode, v 14. stoletju pa so jih v Franciji začeli načrtno saditi po vrtovih. A prave vrtne jagode so nastale šele s križanjem z debelimi južnoameriškimi in severnoameriškimi vrstami jagod. So pa manj sočne in aromatične kot gozdne jagode, ki so drobnejše, a imajo sorazmerno več zdravilnih in hranilnih snovi. Gozdne jagode imajo od 80 do 90 odstotkov vode, manj kot odstotek beljakovin in maščob, dobro desetino glukoze, fruktoze in saharoze, nekaj celuloze in pektinov, organskih kislin, največ citronske, vinske in nekaj salicilne kisline, prisotni so tudi ksilitol, nekaj sluzi, čreslovine in barvila.

Ljudje smo družabna bitja, druženje nam prinaša radost in nas osebnostno izpopolnjuje. Osamitev pa nas peha v strah, negotovost in tesnobo, depresijo in paniko ... Naj ne zveni pretirano, če rečem, da si lahko pomagamo s hrano. Pa ne le s sladkimi jedmi, ampak tudi s koruznimi in mlečnimi izdelki, beljakovinami, vitamini ...

Vzroki za tesnobna stanja so po navadi individualni. Znanstveniki so prepričani, da so med bolj razširjenimi vzroki za tesnobo kofein v kavi, tein v čajih, psihotropne snovi v umetnih gaziranih pijačah in alkohol. Pri normalnem uživanju večina nima nikakršnih težav. Nasprotno, kofein v kavi ima pozitivne in zdravilne učinke, enako kozarec vina. Toda mera za uživanje je odvisna od vsakega posameznika, zato pri nekaterih že pet ali šest kav na dan ali kozarec vina sproži znake tesnobe.

Praznovanja ob veliki noči so bila vedno povezana s tradicijo. Velika noč je imela za vsakogar svoje sporočilo, nekomu je bila le navada, drugim nekaj veliko globljega. Prepričana sem, da se bo letošnja velika noč še prav posebej dotaknila vsakogar. Vsakdo bo nekaj pogrešal. Če drugega ne, prav gotovo druženje.

Priprave me spominjajo na praznovanje velike noči pri nas doma v mojem otroštvu. Nismo imeli veliko: za žegen majhno šunko iz plečeta, kruh, hren in pirhe, za kosilo pa juho z rezanci, skromno pečenko, krompir, regratovo solato in potico iz prepraženih drobtinic in čokoladnega prahu. Vedeli smo, da smo revni, zato nas je mama bodrila: »Vse bo dobro!« Oče pa je rad dodal: »Tisti Bog, ki je preizkušnjo poslal, jo bo tudi vzel.« A nikoli ni pozabil dodati, da si moramo najprej sami pomagati. Mama je imela navado reči: ko si v preizkušnji, mora v kuhinji nekaj zadišati. Vem, da je imela prav, saj prav tri vonjave, ki se skrivajo v goveji juhi z rezanci, pečenki s krompirjem in potici, naredijo človeka močnejšega in srečnejšega.