Ribe so izredno pomemben vir človekove prehrane. A Slovenci pojemo letno le okrog 11 kilogramov rib na prebivalca, ugotavlja New Economics Foundation, ki spremlja uživanje rib v državah Evropske unije. Evropsko povprečje uživanja rib je dvakrat višje.

Najbolj zdrave in hranilne so manjše morske ribe (sardela, sardon, skuša, brancin, orada, cipelj, mol, ribon, špar, škarpina, tudi tuna, morski list, kovač, losos ...) kot tudi sladkovodne ribe (postrv, lipan, sulec, smuč, klen, som, krap, ščuka, jegulja, belica ...). Vse lahko dobimo v ribarnicah.

S solato uravnotežimo obrok in pridobimo številne snovi za boljšo prebavo. Pri tem pravzaprav ne gre samo za zeleno solato, marveč tudi za zelje, repo, brokoli, motovilec, radič, endivijo, rdečo peso, špinačo, blitvo, rukolo, šparglje in beluše, fižol ali bolj radikalne koprive, regrat, čemaž ali cikorijo ... Z zelenjavnim oziroma solatnim krožnikom pridobimo encime, spodbudimo prebavne sokove in razbremenimo prebavila.

A poglejmo najprej zeleno solato (lat. Lactuca sativa), ki uspeva po vsem svetu in skoraj vse leto. Vsak mesec seveda druga sorta. Navadna dolgolistna zelena solata je bila zagotovo del človekove prehrane že pred tisočletji. Antični viri pa solato že navajajo tudi kot zdravilo, o čemer je pisal Grk Herodot dobrih 400 let pred našim štetjem. Hipokrat pa je vedel, da ima zelena solata sedem snovi, ki pomirjajo in uspavajo. Še pred njim so ji tako slavo peli stari Perzijci in najbrž so se Rimljani in Grki od njih navzeli te navade, da so si za večerjo pripravili solato. Rimski cesar Avgust je bil prepričan, da ga je solata ozdravila hude bolezni, zato ji je dal postaviti – spomenik.

Splošno prepričanje je, da v starejšem obdobju življenja ljudje potrebujejo manj hrane. Količinsko to morda velja, vsebinsko pa nikakor. Kdor ne dela nič, kar je dandanašnji najbrž že redkost, porabi manj določene hrane, kot tisti starejši, ki je fizično in psihično aktiven. Pa naj gre za takega, ki »brklja« okrog hiše ali na vrtu in njivi, ali tistega, ki vsak dan telovadi, hodi v hribe ali piše spomine in podobno. 

Nekateri znanstveniki so prepričani, da je osnovni vzrok za staranje vgrajen v DNK, genetsko strukturo celic. Ameriški raziskovalci so po drugi strani prepričani, da se oksidativne poškodbe DNK z leti kopičijo, kar se kaže kot mutacije DNK in staranje. To pomeni, da z antioksidanti vse težje ovirajo napade prostih radikalov, ti pa povzročajo vedno več škode. Ugotovili so tudi, da je mogoče staranje do določene mere upočasniti s povečanim vnosom naravnih antioksidantov.

Če bi morali letne čase opredeliti z barvami, potem bi lahko rekli, da je prevladujoča barva pomladi zelena. Kar želimo si, da bi jo lahko prenesli na krožnik in jo dopolnili z rumeno, ki ji sledi. To nas spomni na rumene regratove cvetove na zeleni preprogi narave.

Regrat (Taraxacum officinale F. Weber ex Wiggers) spomladi ne zraste zaman med prvimi. Ljudska imena zanj so farška plata, rumena reva, števnica, jajčar, lederče, mlečec, mlečje, smolika, smočička, pljuščanec, pljuščankovina, otavčič, žehtelnica, žetelnica, žetejna, žoltenje, žoltenica, regvat, regrad, virgrat in vergrat.

Ljubitelji repe pravijo, da je repa v Sloveniji močno zapostavljena, večno v senci zelja. Toda sloves »večno druge« ima čisto po nepotrebnem, saj je hranilno bogata in polna zdravilnih snovi; vsega ima celo več kot zelje. Predvsem pa vsebuje žveplove spojine, vitamin K1 in kalcij. 

Repa (lat. Brassica rapa) je bila poglavitna hrana, vse dokler nismo spoznali krompirja. Vrste repe se razlikujejo po obliki in barvi, najpogostejši sta poletna in strniščna repa. A vse različice imajo značilen sladek in rahlo pekoč okus. Svežo mlado repo uživamo do sredine jeseni, skisano pa vse leto.

Okoli nas in v nas je na tisoče mikroorganizmov, bakterij, virusov, gliv, ki so nam koristni ali škodljivi. Dokler smo zdravi in so mikroorganizmi v medsebojnem ravnovesju, ni težav. Če pa imamo neučinkovit imunski sistem, zbolimo.

Pokojni prof. dr. Aleksander Konjajev, mikrobiolog na biotehniški fakulteti, je poudaril šest dejavnikov, ki omogočijo, da zbolimo zaradi virusne ali bakterijske okužbe. To so: dednost, ki pa ima majhen vpliv; slabo prehranjevanje, ki botruje padcu imunskega sistema; nenehna izpostavljenost hudemu stresu; vdihavanje slabega zraka, onesnaženost okolja; pitje onesnažene vode; razvade (kajenje, alkohol, ponočevanje …). Če ima nekdo štiri od teh dejavnikov, zagotovo zboli, saj je njegovo ravnovesje povsem porušeno. Manj dejavnikov pomeni manjše tveganje.

Kako hitro se lahko vse spremeni, a temeljne vrednote ostanejo. Tako sem razmišljala, ko sem si nadela masko in stopila na kratko krožno pot okrog domovanja, da bi razgibala noge in misli. Nisem srečevala ljudi, le maske, ki so hodile mimo na primerni razdalji. Pa sem pomislila, kako je bilo pretekla leta, ko smo se srečevali in poveselili, tudi za bogato pogrnjeno božično mizo, okrog katere se je zbrala vsa družina, vsi otroci, zeta, snaha in vnuki. Bilo naj nas bi osemnajst, a za letošnji božič bova bržkone sama.

 V začetku novembra na vsakem koraku slišimo o martinovi gosi. Če bi sledili medijskim reklamam in prepričevanju trgovcev, bi nas moralo biti skoraj sram, če za martinovo ne kupimo gosi in si je ne spečeno skupaj z mlinci. A ta »trgovski praznik« je bil k nam uvožen. Martinovo namreč ni nikakršen državni ali cerkveni praznik, a vse bolj postaja ljudski praznik.

Izvor je najti v štoriji o sv. Martinu, ki se je zaradi skromnosti pred imenovanjem za škofa v četrtem stoletju skril med gosi, a so ga z glasnim gaganjem izdale. Tradicionalno so pred desetletji za počastitev spremembe mošta v vino pekli gos samo na ozkem območju Slovenije, kjer se je v davnih časih v naše ozemlje zajedalo Panonsko morje in tudi gojijo vinsko trto. Tako so martinovo gos poznali v nižinskih predelih Prekmurja in Prlekiji, južneje pa v spodnjem Posavju, v okolici Brežic, Krškega in Kostanjevice na Krki. Tudi tam vsi niso imeli gosi, le premožnejše kmetije, drugi so gojili race in kokoši. In v lonec so dali, kar so pač imeli.

Mnogokrat sem že rekla, da bi morali biti ljudje bolj hvaležni naravi, kot smo, saj vse, kar v njej raste, dozori ravno ob pravem času in z določenim namenom. Zgleden primer te trditve so orehi in lešniki, plodovi jeseni, močno zavarovani s trdo lupino, da zlahka preživijo mraz, sneg in mokroto.

Potrjeni viri govorijo, da so v Sredozemlju poznali in uživali lešnike že pred sedem tisoč leti, nekoliko manj pa orehe, kajti pisni viri jih uvrščajo štiri tisoč let nazaj. In če se vrnem v mladost, so bili za nas, otroke, orehi in lešniki poslastica in morda smo jih več potolkli in sproti pojedli kot pa zbrali v skledi za mamino potico. Enake spomine ima bržkone večina izmed nas.