Zdravo črevesje – zdrav človek
Prehrana
Črevesje (lat. intestinum) je tretji del prebavnega trakta od želodca do zadnjične odprtine. V njem se prebavljajo snovi v hrani, ki jih v primerjavi s kislim okoljem želodca kemično razgrajujejo baze. V osnovi ga delimo na tanko in debelo črevo, vsako ima svoje naloge. Ne pozabimo: dobra prebava je odvisna od dobre prehrane.
Pri odraslem človeku je črevesje dolgo od 6,5 do osem metrov, a ima zaradi resic zelo veliko prebavno površino, kar okrog 300 kvadratnih metrov. Dolžina črevesja kaže, da je človek vsejed, saj se živalske beljakovine razmeroma hitro prebavijo v želodcu, medtem ko se v črevesju prebavlja predvsem rastlinska hrana, in to dalj časa. V črevesju je alkalno, bazično okolje. Bazično okolje nastane in se vzdržuje s pomočjo trebušne slinavke, ki v začetni del tankega črevesa, tj. v dvanajstnik, izloča točno določene količine bazičnih bikarbonatnih ionov, da ti nevtralizirajo kislino in kisle ostanke iz želodca. Prevladujoči bazični ioni poskrbijo, da je v dvanajstniku in potem v vsem črevesju bazično okolje.
-
Prehrana
Jetra niso romantična kot srce ali skrivnostna kot možgani, so pa enkratna in izredno močna žleza, ki sodeluje pri prebavi v tankem črevesu in pri presnovi v celicah. So brez živcev, zato nas ne bolijo in ne zaznamo bolezni jeter, dokler te niso že napredovale. Je pa res, da se jetra lahko povsem obnovijo, naravno regenerirajo, tudi če je ostala samo četrtina nepoškodovanega tkiva.
Jetra so pravcati kemijski laboratorij telesa, saj opravljajo več kot 60 odstotkov vseh prebavnih nalog ali več kot 500 funkcij. Najpomembnejše naloge so vsekakor razgradnja toksinov in čiščenje krvi ter skrb za presnovo hranil v telesno energijo. V jetrih se shranjuje glukoza v obliki glikogena kot vira energije za telesne celice. V jetrih nastane polovica holesterola, drugo pridobimo s hrano. Toda kar štiri petine holesterola, ki nastane v jetrih, telo uporabi za nastanek žolča v žolčniku. Ta je nujen pri prebavi maščob.
Ukrotimo hormonsko neravnovesje
Prehrana
V življenju je več obdobij, v katerih se tako moški kot ženske srečamo z neravnovesjem hormonov. Ženske imamo neravnovesja na primer pri menstruacijah, nosečnosti, rojevanju otrok, tudi v srednjih letih v menopavzi. Moški so nekoliko na boljšem, a v srednjih letih tudi njih ujame andropavza. Simptomi so precej podobni ženski menopavzi, zlasti občutek nemoči.
Hormonske spremembe pri ženskah v srednjih letih se pogosto kažejo kot povišana vrednost hormona (folitropin, FSH), ki je pravzaprav poskus, da bi hormon spodbudil zorenje foliklov v jajčnikih in sprostil jajčece. A po 40. letu jajčeca dozorevajo neredno, kar moti ritem in trajanje menstruacij. To se ne zgodi nenadoma, marveč lahko prehod, menopavza, traja več let in v tem času je ženska lahko tudi še plodna.
-
Prehrana
Maščobam se marsikdo izogiba, a so nujne za normalno delovanje telesa. Brez njih ni življenja in so del prehrane že od pradavnine: lovci so »poskrbeli« za maščobe živalskega izvora, nabiralci pa maščobe rastlinskega izvora. Skupaj z beljakovinami, ogljikovimi hidrati ter vitamini in minerali tvorijo osnovo za uravnoteženo prehranjevanje.
Najpogosteje uporabljene maščobe v prehrani človeka so v oljih, maslu, mesu in mesnih izdelkih, slanini, oreških, jajcih, polnomastnem mleku, siru, skuti in drugih mlečnih izdelkih. Nemogoče jih je povsem izločiti iz prehrane, saj jih najdemo praktično v vsaki hrani.
Prehranske vlaknine za trdno zdravje
PREHRANA
Prehranske vlaknine so tiste vrste živil, ki smo jim šele v zadnjih desetletjih zapeli hvalnico in pripisali pravi pomen. Spominjam se, da smo se v moji mladosti v šoli učili, da so vlaknine samo balast, torej snovi, ki dajejo maso živilom rastlinskega izvora, a jih telo ne more prebaviti, koristile naj bi le prebavi. Danes vemo, da so prehranske vlaknine zelo pomembne v naši prehrani tudi za mnoge druge stvari.
Prehranske vlaknine so topne in netopne snovi in so pomemben del uravnotežene prehrane in imajo ugoden vpliv na nekatere fiziološke procese v prebavnem traktu, kar ob zadostnem vnosu zmanjša tveganje za nastanek kroničnih nenalezljivih bolezni. Res je sicer, da so za naše črevesje prehranske vlaknine neprebavljive in jih telo ne more izkoristiti kot druge sestavine hrane, da bi iz njih počrpalo hranilne snovi. Korist je samo posredna, saj so vlaknine hrana številnih bakterij v debelem črevesju, kjer je več milijard dobrih mlečnokislinskih bakterij, ki vlaknine razkrajajo. Zato se te bakterije ob hrani, bogati z vlakninami, lažje in hitreje razvijajo in tako preprečujejo, da bi se razvijale patogene bakterije debelega črevesja, ki bi nam škodile.
Želodec pove, kaj mu ni po volji
Ob praznikih si privoščimo bolj izdatno hrano in morda tudi preveč spijemo. Večina ljudi ima zaradi preobilja hrane in pijače manjše težave, čeprav so te lahko tudi zaradi drugih vzrokov. Naloga želodca je, da prebavlja predvsem beljakovinsko hrano, in to mehansko in kemično. Solna kislina v želodcu je odgovorna tudi za pravilen potek presnovnih procesov v bazičnem delu prebavnega trakta. Kdor nima ustrezne kisline v želodcu, tudi nima dobre prebave v celoti.
Najpogostejša težava z želodcem je preveč ali premalo želodčne kisline. Pri večini odraslih je morda največja težava premalo želodčne kisline, zato se beljakovine ne morejo povsem razgraditi do aminokislin. Znamenja pomanjkanja so občutek nabitosti po mesnem obroku, pekoč občutek v želodcu, hudo napenjanje v trebuhu, kolcanje, vetrovi, zaprtje in utrujenost. Posledice so lahko hude: poslabša se absorpcija vitaminov B12 in B9 (folne kisline), kalcija in drugih rudnin, kalcij se tudi zelo slabo vgrajuje v osteoblaste, ki gradijo kosti.
Sončno obarvana hrana kot pomoč
Z jesenjo sonce izgublja svojo moč in vse več je spremenljivega vremena, ki nam jemlje voljo in pogum. Ljudje so že zdavnaj ugotovili, da se z upadanjem svetlobe sočasno zmanjšuje tudi aktivnost možganov. Prav tako se močno zmanjšajo količine noradrenalina, dopamina in serotonina v možganih oziroma hormonov dobrega počutja.
Moderna znanost je našla vzrok. Skriva se v sočasnem povečevanju količine encimov iz skupine encimov, znanih kot monoaminooksidaze (MAO). Na srečo je v močno rumeno ali oranžno obarvani sezonski hrani veliko zaviralcev oziroma blokatorjev škodljivega delovanja monoaminoksidaz. Mednje spadajo (dobri) encimi v jabolkih, brstičnem ohrovtu in brokoliju ter tudi v stročnicah in špinači. Med blokatorje spadajo tudi živila, ki imajo kvercetin. Podobno vlogo ima zeaksantin v koruzi, žafranu, bučkah in bučah, oranžni papriki, jajčnem rumenjaku in mandarinah.
Ključen za delovanje možganskih celic
Vitamin B12 je ključen vitamin za pravilno delovanje možganskih celic, čeprav ga potrebujemo zelo malo. Toda brez njega ne moremo živeti. In že blago pomanjkanje lahko povzroči težave, izgubo spomina, ravnotežja in podobno.
Še huje je, če manjka več vitaminov skupine B. Propadati začne zunanji sloj živčnega tkiva in posledice so tu ... Pri 60 letih to prizadene že okrog četrtino vseh ljudi. V sedmem desetletju starosti se odstotek zviša na 32, pri osemdesetih letih pa prizadene že več kot 40 odstotkov ljudi. S študijami so ugotovili, da je večini bolnikov z alzheimerjevo demenco že dalj časa primanjkovalo vitamina B12. Če so jim ga dodajali, se je njihovo duševno stanje izboljšalo. Najnovejše raziskave dajejo slutiti, da je izgubo spomina, pomanjkanje zbranosti in starostno zbeganost mogoče povezati tudi s pomanjkanjem drugih vitaminov skupine B in vitamina E.
Stročnice so zakladnica zdravja
V preteklih desetletjih, ko mesa nismo imeli vsak dan na krožniku, je bil fižol zelo cenjena beljakovinska hrana. In pridelali smo ga sami. Bil je zelo poceni, saj je morala mama zamenjati kar pet kilogramov fižola za pol kilograma sladkorja. Danes je fižol okrog osemkrat dražji od sladkorja. Bržkone je prav tako, če upoštevamo, koliko pozitivnega nam dajejo stročnice za zdravje.
Fižol pomlajuje, saj ima veliko nukleinskih kislin, ki pospešujejo obnovitvene procese celic v telesu. Če jih ni dovolj, se presnovni proces zmanjša, posledica sta nenehna utrujenost in hudo izpadanje las. S kar četrt stoletja dolgimi raziskavami na skupini 16 tisoč moških po vsem svetu so ugotovili, da je fižol v vsakodnevni prehrani kar za 80 odstotkov zmanjšal tveganje za srčna obolenja.
Krompir – živilo, ki ga premalo cenimo
Krompir je pred 300 leti Evropo rešil lakote. Če drugega ne, smo si to šolarji zapomnili iz zgodovine in prav zaradi krompirja tudi nekdanjo cesarico Marijo Terezijo. Prav ona je namreč razširila krompir po vseh deželah habsburškega cesarstva, kamor je spadalo tudi ozemlje današnje Slovenije.
Še v moji mladosti smo za kosilo ali večerjo mnogokrat jedli krompir kot glavno in edino jed. Danes ne rešuje več lakote, a prinaša v našo prehrano obilje mineralov, vitaminov in tudi ogljikovih hidratov za energijo. Po vsem svetu poznamo več kot tri tisoč sort krompirja različnih lastnosti in barv, od bele, rumene, rdeče, rožnate, modre ..., krompirje z bolj vodeno ali bolj moknato strukturo, take, ki se močno razkuhajo, in druge, ki se ne razkuhajo. Takoj pa povejmo, da barva krompirja nima odločilne vloge pri prehranski, pač pa pri zaščitni vrednosti krompirja.