Mojci Peček iz Novega mesta je bila njena mama prva učiteljica ročnih del. Še preden je začela hoditi v šolo, jo je učila vezenja in potem še vseh drugih ročnih spretnosti: kvačkanja in pletenja, izdelave gobelinov itd. Kmalu pa je začela še slikati – najljubši so ji akvareli. Ročne spretnosti je dobila tudi po očetu, priznanem novomeškem steklarju, ki je bil velik estet. Tudi sama se je odločila za delo s steklom, predvsem z vitraži – od vgrajenih v vrata in okna do svetilk in še česa. Njen zaščitni znak pa je rajska ptica, po kateri je poimenovala tudi svoj darilni butik oziroma prodajalno z izbranimi izdelki. Rajsko ptico je upodobila tudi v čipki.

Dve družini Knezov živita v Strunjanu, in kamor seže oko, so njihovi nasadi kakijev. Družina Knez je po spletu okoliščin postala sinonim za ta posebni sadež. Kaki je iz rodu ebenovcev, njegovo botanično ime pa je Diospyrus – božji sadež, ponekod pa mu zaradi sladkosti pravijo tudi zlato ali rajsko jabolko.

Silvano Knez pravi, da Slovenci še vedno malo vemo o kakiju. Okusen, meden ter z vitamini in minerali bogat sadež izhaja s Kitajskega in se je hitro razširil po vsej Aziji. Ko pa je prišel tudi v Evropo, se je udomačil predvsem v Sredozemlju, toda le kot okrasno drevo pred vilami italijanskih bogatašev. Ko listje že odpade, krasijo poznojesenske dni oranžni plodovi, ki so kot majhna sonca. Ljudje so jih le občudovali, da pa bi se s kakiji sladkali, sprva ni nikomur padlo na pamet.

»Veliko odgovornost čutim do družinske tradicije, zato sem se po diplomi iz ekonomije odločila, da nadaljujem to, kar sta začela moj dedek in babica in kar sta dograjevala moja starša,« pravi Tina Müller Starešinič, ki ji na prvi pogled ne bi mogli pripisati tako težkega in odgovornega dela in tudi ne kar treh otrok … Gostilni Müller v Črnomlju domačini še vedno pravijo Pri Bariču. Od nekdaj je slovela po odličnih jedeh in izbranih vinih in pri njih še vedno vsak dan diši po svežem kruhu. Tradicija in novosti gredo pri njih z roko v roki.

Roman Košale ima čebelnjak v Starih Žagah na območju Kočevskega roga, zato se mu pogosto zgodi, da ga »obiščejo« tudi medvedi in poškodujejo panje. Kljub tej nevarnosti pa ne odneha, saj so v tistih odročnih krajih pogoji za čebelarstvo najboljši: različna zelišča ter bogat sestoj drevesnih vrst – od lip, ki lepo medijo, do znamenite roške jelke – omogočajo, da ima med ogromno zdravilnih vsebin ter prav posebno bogato aromo. S čistim in povsem naravnim medom so ga zdravili že njegovi starši, ko se je boril z astmo in drugimi boleznimi. Tako zaupa medu in se mu posveča z vsem srcem, narava pa mu vrača.

Kako lepo je tukaj, sta si rekla mlada učitelja Lado in Marija Smrekar, ko sta se prvič pripeljala v mestece na otoku. Sprva sta imela namen ostati le nekaj let, potem pa se naj bi družina preselila v Ljubljano. Toda zgodilo se je drugače … In tako je pred sedmimi leti na svoj 80. rojstni dan Lado Smrekar dejal: »Zahvaljujem se usodi, da me je postavila v ta veliki čas in v najlepši kraj na svetu – v Kostanjevico.« Družina Smrekar bo z njo za vedno povezana. 

Na obrobje

Prvo ponudbo za službo je sicer dobil v Čačku, toda tja se je odpeljal in se takoj tudi vrnil. V Kostanjevici pa je ostal in jo tudi globoko zaznamoval. Kot ravnatelj je ogromno naredil za izobraževanje, mesto pa je oplemenitil z visoko umetnostjo. Po izobrazbi je jezikoslovec in slavist, zato je vedno skrbel za lepo besedo, ustanovil   gledališče in tudi sam veliko režiral. Njegova dela so podirala lokalne meje in segla vse do velikih odrov. Hkrati pa je pripeljal velika gledališča, in tako je ljubljanska Drama zunaj »svojega svetišča« prvič...

Vera Vardjan iz Velikega Nerajca v Beli krajini je zares posebna ženska. Prestala je že marsikatero življenjsko preizkušnjo – dve leti po težko prebolelem raku je v prometni nesreči izgubila starejšega sina; po tej tragični izgubi pa je razpadel še njen zakon. Kot da vse to trpljenje še ni bilo dovolj, je doživela še udar strele in le po čudežu preživela.

Zdravljenje je bilo zelo naporno in zelo dolgo. Še zlasti za njeno desno nogo, ki je bila ožgana do kosti, napovedi niso bile dobre. Se je pa noga popolnoma pozdravila: »Točno dve leti po udaru strele sem dobesedno videla, kako je mišica začela ponovno rasti. V dveh dneh je noga postala spet 'prava',« pripoveduje Vera. 

Meta Vrhunc nas neutrudno uči, da hrana ni le snov, ampak tudi energija. In da je energija snovi nadrejena. Pred dvajsetimi leti, ko se je vrnila iz Nemčije v Slovenijo, je začela glasno govoriti o antropozofiji, o biodinamičnem kmetovanju oz. gospodarjenju, o sozvočju z vesoljem in zemljo – in ne nazadnje – o sozvočju z nami samimi.

Ustanovila je prvo društvo za biodinamiko, imenovano Ajda, danes pa jih je v Sloveniji že 16. So del mednarodnega gibanja za prihodnost zemlje in človeka, ki ga na področju hrane predstavlja oznaka Demeter. Ime ima po grški boginji plodnosti in je pojem najodličnejše zdrave hrane. Meta Vrhunc je angažirana borka za zdravo Slovenijo. Njena predavanja so zelo obiskana, njeni članki so brani kot bestselerji. Brez politične podpore in drugih vplivov moči ji je uspelo premikati meje in ozaveščati široke množice o tem, kaj je zdrava hrana in kakšna naj bo naravnanost sodobnega človeka do narave, do sveta in do samega sebe.

Letošnje leto je za Karla Zelenka leto okroglih obletnic – bil je star 90 let, pred petdesetimi leti pa je nastalo tudi mesto umetnikov v Grožnjanu, ki ga je kot takratni predsednik Društva slovenskih likovnih umetnikov tudi sooblikoval. Ob jubileju so na razstavi slovenskih umetnikov v Grožnjanu zajete tri generacije družine Zelenko, saj so ob mami Sonji Rauter Zelenko, kiparki in keramičarki, in Karlu Zelenku tej umetnosti predani tudi sin Rok, hčerka Nina ter vnuki.

Karel Zelenko je slikar, ilustrator in grafik (pri tem delu mu zadnja leta še zlasti pomaga vnuk Andrej), pretežno pa se posveča slikarstvu. V ateljeju opazim, da vzporedno ustvarja kar nekaj slik. Njegov najljubši motiv pa je cirkus. Je pa tudi veliko portretiral. Še vedno slika po nekaj ur na dan, sicer pa pravi, da »slika neprestano, saj je to, kar nanese na platno, le zaključni del procesa ustvarjanja, ki se nenehno odvija v mislih, v glavi«. Ta mladostni 90-letnik pa ima na vrtu tudi mizo za namizni tenis, s hčerko, ki živi v sosednji hiši, se občasno še pomerita.

IZ RODA V ROD

V občini Šmartno pri Litiji je priimek Vidic pogost, mnogi Vidici so med seboj tudi v sorodstvu in večina jih je tudi odličnih pevcev. Zato ne čudi, da je Rudi Vidic, predsednik Prosvetnega društva Šmartno, na gradu Bogenšperk organiziral festival Družina poje. Poleg drugih družin je seveda zapela tudi njegova družina in tudi družina njegovega pokojnega brata, v kateri sta dva operna pevca – Jože in Darko Vidic. Jože Vidic je tudi nagrajenec Prešernovega sklada, Darko in Rudijeva hčerka Helena pa sta prejemnika študentske Prešernove nagrade.

IZ RODA V ROD

Podjetje Perger iz Slovenj Gradca je osvojilo naziv mednarodni mojster domače in umetnostne obrti. Njihovi izdelki, ki so upodobljeni tudi na poštni znamki, so tudi med protokolarnimi darili. Očarali so že mnoge ugledneže sveta. V družini Perger je lectarstvo doma že od leta 1757. Boštjan, Ines in Lucian, otroci Hrabroslava Pergerja, so že deveta generacija, ki se ukvarja s to umetnostno obrtjo. Njihovi osupljivo lepi izdelki rastejo iz tradicije preteklih generacij, ustvarjeni pa so s posluhom in estetiko sodobnega človeka. Kot se pogosto zgodi, pa so bolj znani in priznani zunaj naših meja. Medenjaki, bomboni, sveče so lahko izviren slovenski spominek, okras, priboljšek ali funkcionalen izdelek.