Novembra lani je bil na Dunaju kongres Evropskega odbora za homeopatijo (ECH), organizacije, ki združuje homeopatska zdravniška društva iz večine evropskih držav; udeležila se ga je tudi zdravnica Irena Gorišek, predsednica Slovenskega homeopatskega društva. Na kongresu so predavatelji govorili tudi o težavah v času staranja in reševanju teh s pomočjo homeopatije. Opozorili so na problem predpisovanja prevelikega števila zdravil starejšim, ki je lahko s pomočjo homeopatije bolj obvladljiv.

Svetovna zdravstvena organizacija homeopatijo uvršča med prvih pet najpogosteje izbranih nekonvencionalnih metod zdravljenja na svetu. Slovenija, ki ima bogato homeopatsko tradicijo, pa je žal edina država v Evropi, ki tega področja za zdravnike še nima ustrezno urejenega. V zadnjem času je bilo vendarle nekaj pozitivnih premikov, pravi sogovornica. »Leta 2014 je Zdravniška zbornica sprejela sklep, da zdravniku, ki zdravi s homeopatijo, ne odvzamejo zdravniške licence, sprejet pa je bil nov Kodeks medicinske etike, ki zdravniku dovoljuje tudi dopolnilne metode zdravljenja. Čakamo pa še na spremembo zakonodaje. V veliko evropskih državah delujejo organizacije homeopatskih pacientov, ki so združene v organizacijo EFHPA; ta širi glas homeopatskih pacientov in zastopa njihove pravice. V Sloveniji pa takšne organizacije za zdaj še nimamo.«

Peter Čeferin – človek, poln strasti do življenja in svojega dela, predvsem pa poln ljubezni do svojih treh, kot je poudaril, krasnih otrok. Odvetnik, športnik, pisatelj … Seznam njegovih dejavnosti in talentov se s tem še ne konča. Kot sin uglednega pravnika je tudi sam študiral in doktoriral iz prava; pravnika sta tudi njegova sinova in njegovi vnukinji, hči pa se je odločila za arhitekturo. Toda ta legendarni odvetnik je bil kot mladenič zelo problematičen – popival je, večkrat se mu je »strgalo« in do »streznitve« je moral počakati v zaporu. Tudi o tem piše v eni izmed svojih knjig, ki ji je dal naslov Moje zgodbe. Zgodbe, ki jih preberemo v tej in njegovih drugih knjigah, in zgodbe, ki jih spoznavamo v pogovoru z njim, opisujejo »golo« življenje, ki nas spravi v jok in smeh. Njegovo življenje sestavljajo tako slikoviti kot tudi dramatični dogodki, ki bi bili lahko zgodba za kar nekaj filmov zelo različnih žanrov.

Na temeljih starodavne kavkaške medicine Ina Sahrokova pomaga ljudem z različnimi zdravstvenimi težavami. »Preventiva in tudi zdravilo kavkaških ljudi je hrana. Bacile pri nas doma na primer preganjamo z debelo narezano čebulo in česnom, saj ta 'porcija' čisti prostor.« Je pa ta porcija uporabna le en dan, nato jo zavržejo in narežejo nove »odganjalce bacilov«. Ima pa tudi veliko nasvetov za resne težave: »Ker v zimskem času človek bolj globoko občuti žalost, osamljenost, razočaranja itd., je tudi težav s sklepi več. Kajti žalostna čustva se pogosto odrazijo v sklepih, še zlasti pa v desnem kolenu.

Ajurveda je več tisoč let star tradicionalni medicinski sistem, ki izhaja iz Indije in obravnava dušo, telo in um. Po ajurvedi »smo iz takih snovi kot zvezde«, saj naj bi bil človek ustvarjen na osnovi istih elementov in sil kot vesolje. Fluid – neviden tok energije, ki uravnava procese v naravi, uravnava tudi procese v človeku.

V Indiji poteka študij ajurvedske medicine na univerzitetni ravni in traja od pet do sedem let. Dolgo pa so ajurvedska znanja in spoznanja iz roda v rod prenašale redke izbrane družine. Njihovo znanje je bilo zelo spoštovano in cenjeno in še danes te družine uživajo poseben status. Kot zdravilna metoda se ajurveda ukvarja s številnimi področji, saj ima razvite tudi vse specialistične dejavnosti – od pediatrije do kirurgije, pri tem pa človeka obravnava celostno. Seveda pa ajurveda namenja veliko pozornosti tudi preventivi. V obliki komplementarne oz. alternativne medicine je vse bolj prisotna tudi v zahodnem svetu. Nam pa jo je približala še zlasti zdravnica Biljana Dušič, ki se je po spoznanju, da ji ajurveda omogoča širše delovanje kot uradna medicina, odločila za ta tradicionalni sistem in začela delovati kot svetovalka ajurvedske medicine.

Ne le blejske kremne rezine, pečejo tudi išlerje, smetanove zvitke (šamrole), indijančke in druge stare slaščice, ki se malo kje še dobijo. Dodajajo pa tudi novosti – včasih tudi z okusi sveta. Na Grajski cesti na Bledu stoji hiša, ki je zaznamovana z dobrotami že od leta 1890. Čeprav so se lastniki menjali, so v slaščičarni vedno postregli z odličnimi sladicami. Marsikdo jo pozna pod imenom Šmon, zdaj jo vodi družina Zima in po njej od lani nosi tudi ime. 

V tej hiši je že leta 1890 imela pekarijo gospa Antonija Ravnik, njeni izdelki pa so bili tako dobri, da je z njimi oskrbovala celo kraljevo družino, kadar je bila na Bledu. Antonija se je sicer primožila v to hišo, toda s svojo sposobnostjo in podjetnostjo je prekašala moža Jerneja. Poleg kruhov je pekla tudi pletenice pa potice in druge posebno okusne pekarske izdelke; postopno pa tudi enostavnejše slaščice – pite, zavitke in podobno, saj takrat pri nas še ni bilo mogoče kupiti zahtevnejših surovin, kot je čokolada.

Vloga sline je mnogo večja in mnogo kompleksnejša, kot si mislimo. Dokazali so, da je v njej 54 snovi, potrebnih za naše telo (taisti trdijo, da je teh še veliko več). To so prebavni sokovi, encimi, hormoni, vitamina B2 in K ter vse, kar telo potrebuje, da se celi in stabilizira.

»Slina ima veliko nalog – poleg vloge v prebavi tudi hladi telo, vlaži organe, krepi imunski sistem, organe in sklepe, nevtralizira kisline in še bi lahko naštevali. Če imamo sline dovolj in je v dobrem stanju, bo v telesu tudi več krvi in drugih koristnih snovi. In obratno – suha usta oz. pomanjkanje sline pomeni, da nam primanjkuje življenjske energije in da je naš hormonski sistem v neravnotežju,« pojasnjuje mojster daometafizike Dušan Donko. Čista, tekoča in dišeča slina ima tudi močan učinek proti staranju, zato jo na vzhodu imenujejo zlati eliksir.

Odlična družinska kuharska zgodba Oštarije Debeluh iz Brežic se je začela že davno prej, preden se je rodil Jure Tomič, svetovni prvak v kuhanju testenin. Njegov oče Đoko je po poklicu kuhar, svoje goste pa je še zlasti navduševal z izjemnim žarom. Hoteli smo ga vprašati, v čem je skrivnost njegovih dobrot z žara, pa je žal obležal doma zaradi zloma medenice. Tisti, ki so uživali njegove dobrote, pa pravijo, da je pekel s strastjo, in ker je veseljak po naravi, je hotel razveseliti vse, ki so prihajali v njegovo gostilno. Pogosto sta mu pomagala tudi oba sinova – Jure in Gašper.

Za Jožefa Lapa, ki je kot duhovnik kar 38 let služboval v Novem mestu, zdaj pa je v Ljubljani, je torek družinski dan – takrat ga obiščeta sestri Marinka iz Komende in Meta, ki živi v Radomljah. Neki torek sem bila z njimi, pogovarjali smo se o marsičem – o delu in hoji po hribih pa o tem, da letos ne bo kaj dosti gob, ker »prestopno leto veliko obeta in malo da«.

V družini Lap iz Komende je bil Jožef rojen kot zadnji, dvanajsti otrok. Vendar sploh ni bil 'crkljanček'. »Od vseh po vrsti sem bil tepen,« pove in sestri temu pritrdita. Ko je odraščal, so starejši bratje in sestre že odhajali od doma. Pravi, da je bila mama izjemna gospodinja, saj je končala gospodinjsko šolo, oče pa je bil dober gospodar in odličen kmet. Živeli so od grunta. Poleti je Jožef z mamo včasih prodajal krompir na tržnici, pa je ugotovil, da mu to ne gre, saj je vse 'šenkal'.

Tuina je masaža in je del tradicionalne kitajske medicine, ki je stara več kot štiri tisoč let. To ni le oblika masaže, ki telo sprosti, ampak je oblika terapije. Izvaja se po meridijanih in odgovarjajočih akupunkturnih točkah. Je dobrodošla pomoč pri vseh funkcionalnih motnjah s poudarkom na težavah lokomotornega aparata; pogosto se uporablja za zdravljenje poškodb hrbta, ki nastanejo zaradi obremenitev ali nepravilnih gibov, za zdravljenje nategnjenih mišic, vnetja vezi, mišic in živcev, išiasa, revmatizma, artritisa, za zvine in podobno (kosti, sklepi, mišice, tetive).

Ljubija v občini Mozirje je uradno ime za pet manjših vasi, zato je to naselje raztegnjeno in razvejano. Ker pri njih velja še star kataster, hiše niso oštevilčene po vrsti, ampak ima najstarejša hiša najnižjo številko, nas je Jernej Mazej po telefonu vodil do svojega doma … Pričakala sta nas z očetom Janezom, ki je povedal, da na tej zemlji kmetuje že četrti rod. Njegov ded in kasneje tudi oče sta gojila hmelj, ki je dajal lep prihodek, nekaj pa sta zaslužila tudi s češnjami. Pa še eno posebnost so imeli pri tej hiši – njegova stara strica sta imela fotoaparat in razvijalnico slik, kar je bila velika redkost daleč naokoli.