Letos bi bil dolgoletni direktor Študijske knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu Bogo Komelj – kulturnik, bibliotekar, urednik, publicist – star 100 let. Tako kot oče sta za našo kulturo in umetnost zaslužna tudi njegov sin akademik dr. Milček Komelj in vnuk dr. Miklavž Komelj. O veličini daljnovidnega in hkrati zelo skromnega Boga Komelja pa sta spregovorila tudi njegova žena Marinka in mlajši sin dr. Janez Komelj, strokovnjak na področju zavarovalništva.

Iz vasi Gaberje med Ajdovščino in Vipavo se je družina Komelj preselila v Novo mesto. Prodajali so južno sadje in zelenjavo in dejavnost hitro razširili. Toda družina s štirimi otroki se je znašla v težavah zaradi naivnega zaupanja; izgubili so hišo in trgovino. Mama je poslej prodajala na trgu in tudi tam je imela vedno pri sebi kakšno knjigo, ki jo je tako zavzeto brala, da so ji vmes tudi marsikaj pokradli …

Tudi če bi se Sonja Grizila odločila za študij arheologije ali pa primerjalne književnosti, ki sta jo – poleg novinarstva – še zanimali, bi jo verjetno pot prav tako pripeljala v medije in verjetno bi prav tako napisala tudi Nevrotično gospodinjo. Že v osnovni šoli je dobila honorar od Pavlihe, v gimnaziji je sodelovala in zmagovala tako rekoč na vseh večjih natečajih in ena izmed zmag jo je pripeljala celo v Beograd. Na njen talent in uspehe pa je bil še zlasti pozoren Anton Papler, član ene izmed žirij, kjer je sodelovala; svetoval ji je, naj se prijavi za štipendijo, ki jo bo razpisalo Delo, in ji celo pisal, ker se ni. Mariborčanka pač ni imela naročenega Dela. Med nekaj možnostmi se je le odločila za Delo in se po diplomi zaposlila v mariborskem dopisništvu, kmalu za njo je prišla še Majda Struc, kasnejša urednica Večera. Fantje v dopisništvu so pričakovali, da se bosta dami spopadli, pa se je zgodilo obratno; še vedno sta najboljši prijateljici.

  

»Odkar pomnim, smo imeli doma po enega ali dva konja za delo,« pravi Andrej Hosta s Sel pri Šentjerneju. Rad jih je imel in poznal je njihovo dušo. Zato je po prevzemu kmetije opustil rejo prašičev in se odločil za konjerejo. Tudi oče se je s tem strinjal in še tri leta sta delala skupaj. Danes je Andrej Hosta največji zasebni rejec lipicancev ne le pri nas, ampak celo v Evropi oz. kar na svetu. 

Ni rad pristal na pogovor, saj je skromen in malce nezaupljiv. V življenju je moral veliko prestati, toda ne govori o 'metanju polen pod noge' pa tudi o svojih (zasluženih) uspehih ne. Noče tarnati in še manj hvaliti se. Še iz ust drugih noče poslušati presežnikov na svoj račun. Skromnost družine Hosta je iskrena, kar je danes že velika redkost.

Bojana Žokalj Jesih je po več plateh povezana z umetnostjo: po študiju umetnostne zgodovine, po svoji novinarski in uredniški poklicni poti, po literarnem ustvarjanju in ne nazadnje še po ustvarjanju v glini … Vedno se je zavzemala za iskanje resnice in za to, da bi bile povedane tudi dolgo zamolčane in neprijetne stvari iz preteklosti. Daleč pred razpadom prejšnje države je pisala o povojnih pobojih, pisala o tragični usodi Angele Vode, o pokončnih primorskih duhovnikih v času pred prvo in med obema svetovnima vojnama, tistih, ki so bili zadnji braniki slovenske besede na Primorskem, zaradi česar jih je grobo preganjala italijanska, posebno fašistična oblast …

  

Pri Jožetu Kondi se je 'pokrilo' veliko naključij, ki so zaznamovala njegovo zanimivo in zelo pestro pot. Na eni strani najvišje vojaške poveljniške dolžnosti v Slovenski vojski ter aktivno sodelovanje v Natu, na drugi strani pa ogromno narodopisno delo, ki se ga ne bi branil podpisati tudi kateri izmed 'velikih' narodopisnih strokovnjakov.

Po končani novomeški gimnaziji se je Jože Konda, rojen leta 1948, predvsem zaradi socialnih razmer odločil za vojaško akademijo, in sicer za program raketne tehnike. To je bila nova študijska smer v sklopu vojaške akademije, priročno pa je bilo tudi to, da je študij potekal v Zagrebu – blizu njegovega doma. Ko se je oglasil na vojaškem uradu, da bi se pozanimal glede šolanja, so bili tam zaposleni presenečeni, da se sploh še kdo med mladimi zanima za vojaški poklic. V kaj točno se podaja, pa tudi sam Jože ni vedel; predvsem pa si ni mogel misliti, da ga bo vojaški poklic popeljal celo do Nata. Po študiju je poklicno kariero začel v Črni gori v raketni bazi tedanje vojne mornarice, nato v Beogradu in nazadnje tudi na Vrhniki. Potem pa je postal načelnik doma JLA v Ljubljani; pri opravljanju te funkcije se je še zlasti dobro počutil, saj je po srcu predvsem humanist. Tako je tudi v sami vojski deloval na dveh zelo različnih področjih.

V imenu podjetja AJM, ki je z 200 zaposlenimi največje družinsko podjetje v Sloveniji, so inicialke začetnikov – Janeza in Marije Ajlec. A gospod Janez je delal marsikaj, preden se je posvetil stavbnemu pohištvu. Bil je ključavničar doma in v Nemčiji, kjer se je nato ukvarjal tudi z gostinstvom, ob vrnitvi v domovino pa z nizkimi gradnjami. Po upokojitvi so podjetje AJM prevzele vse tri hčerke s svojimi možmi in uspešna zgodba se nadaljuje.

V pripovedi gospoda Janeza Ajleca iz Maribora človek lahko le uživa; doživeto, živahno, navdušeno opisuje svoje »življenjske postaje«, ki so vse po vrsti uspešne. Spoznala sem ga kot ustanovitelja izjemno uspešnega družinskega podjetja, ki svoje stavbno pohištvo prodaja celo na Japonskem, v Koreji, Ruski federaciji itd. Na dan najinega pogovora so bili na poslovnem obisku tudi predstavniki velikega belgijskega podjetja, ki želijo v svoj prodajni program vključiti tudi okna in vrata AJM. V podjetju so zaposlene vse tri njegove hčerke in njihovi možje, zato gospod Janez prizna, da je imel srečo, ker se je v družini vse tako lepo poklopilo. Toda preden je prišel do mirne upokojitve, se je marsikaj zgodilo ...

Oče Franc, sin Brane in vnuk Gregor Skubic iz Srednjega Lipovca ohranjajo prvotno kovaško obrt, ki je pri nas vse redkejša. Žal je kovaštvo v svojem primarnem pomenu v Sloveniji skoraj že izginilo, saj tisti, ki še kujejo, delajo predvsem kot umetnostni kovači. Tudi v Kropi, ki velja za zibelko slovenskega kovaštva, nismo našli kovača v prvotnem pomenu besede. Smo pa družino, ki prenaša to obrt iz roda v rod, odkrili v suhokrajinski vasi Srednji Lipovec nad Dvorom.

Z ognjem   in železom so delali rodovi družine Skubic. Tudi danes je delavnica 87-letnega Franca Skubica, ki izhaja iz bližnjega Ajdovca, skoraj taka, kot je bila nekoč – ročni sveder za železo, železno nakovalo, kurišče in ročni meh, ki žerjavico še bolj razžari kot sodobni meh na ventilator (ta žerjavico preveč razpihne) … Vsi trije Skubičevi rodovi, ki še kujejo, uporabljajo mnoge stare pripomočke ter orodja in tudi ročni meh je še vedno aktualen. »Tudi moj stari oče in oče sta bila kovača, zato je bilo jasno, da bom kovač tudi jaz.

Bogato življenje 68-letne gospe Tonke Zadnikar je težko zajeti na kratko, saj počne »tisoč zelo različnih stvari«, in to vse zelo uspešno. Mnogi jo poznajo kot tankočutno socialno delavko, ki je med drugim sodelovala tudi z dr. Rugljem, veliko je tistih, ki jo poznajo kot oskrbnico različnih planinskih domov, planinci pa jo poznajo tudi po njeni dobri in prav posebni kuhinji. Gospa Tonka pa je tudi uspešna maratonka, svetovna popotnica. In ne nazadnje poznavalka zdravilnih zelišč in celo klekljarica.

Skozi zgodbo dr. Marije Turnšek Mikačić odsevajo zgodbe odličnih žensk in odličnih družin. Njena prababica je proučevala zvezdoslovje, mama je pri 92 letih izdala knjigo, sama pa je pri 77 letih doktorirala … Klene ženske, ki nas navdušujejo in nam kažejo pot. Navdušujoči pa so tudi dosežki moške strani obeh družin.

Tradicija, znanje, volja, ustvarjalnost, pogum in še marsikaj je zaznamovalo tako Košomatove, kot so po domače rekli Žnideršičevim, kot tudi Mikačićeve. Ti dve družini je v svoji knjigi Košomatovi zajela Alenka Mikačić, mama naše sogovornice. Odločitev, da napiše knjigo, je sprejela na praznovanju svojega 90. rojstnega dne na prigovarjanje prijateljic. Spomini na zanimivo in ustvarjalno življenje družine, ki je veliko prispevala družbi, niso smeli v pozabo. Knjiga je izšla, ko je bila Alenka stara 92 let, umrla pa je v 102. letu starosti.

Mizarske spretnosti Janka Zakovška imajo korenine pri njegovem očetu in dedu. Tudi njegovi hčeri sta od malega vedeli, da bosta zaposleni v družinskem podjetju. Njihov "paradni konj" so starinske kuhinje, čeprav izdelujejo prav vse pohištvo.

»Dedek je imel veliko kmetijo v Krški vasi in je sam izdeloval marsikaj, tudi pohištvo. Naš oči se je učil ob njem in že kmalu znal poprijeti za marsikatero delo. Čeprav je po poklicu strojnik, sta pred 30 leti z mamico ustanovila Mizarski atelje; oče je duša proizvodnje, mamica pa je s posluhom za estetiko in tradicijo usmerjala družinsko dejavnost v starinsko pohištvo,« pripoveduje Anja, mlajša hčerka, ki je tudi zaposlena v njihovem Mizarskem ateljeju v Celju. Oče Janko je tik pred upokojitvijo, zato je že pred leti direktorsko vlogo predal starejši hčerki Katji, mama Jadranka pa je že upokojena. To pa ne pomeni, da ni z dejavnostjo še vedno zelo povezana, vendar z malo drugačne plati.