Da bi bolj humano zapuščali ta svet
V slovenski družbi je odnos do umiranja in smrti še vedno zavit v tančico številnih predsodkov, strahov in skrivnosti. Je še vedno tabu, kar je na moč nenavadno, saj se vsako življenje začne z rojstvom in konča s smrtjo.
Domala vsi, ki se jim bliža zadnja ura, si predvsem želijo, da bi se na zadnjo pot podali v krogu družine, če jo imajo, da jih ne bi bolelo, da bi umrli pomirjeni s sabo ter dostojne smrti. Večini se te želje ne uresničijo ... Veliko več kot polovica jih namreč umre v bolnišnicah ali domovih za starejše, mnogi so ob smrtni uri sami in hudo trpijo.
Ko pride v dom sovražnica – demenca
Vse se je začelo leta 2002, ko je imel Vidkin mož Jože šele 62 let. Tedaj sta šla zaradi njegovega pogostega pozabljanja in spremenjenega vedenja prvič k zdravniku. Slutnja, da je z možem nekaj narobe, pa je že nekaj mesecev tlela v njeni duši, a dobro skrita v njeni podzavesti.
In čeprav je Vidka Kuselj, sicer učiteljica slovenščine, veliko vedela o alzheimerjevi demenci, saj jo je imela njena mama, jo je dejstvo, da je napadla tudi njenega ljubljenega moža, pretreslo do obisti. »Življenje se mi je obrnilo na glavo. In zelo dolgo je trajalo, da sem demenco sprejela.« Še vedno pa je njena sovražnica.
Bolj se bojimo depresije kot virusa
Vemo, da sta že v normalnih časih skoraj vsak četrti Slovenec in Slovenka kronično utrujena, ker preveč delata; vsak deseti trpi zaradi anksioznosti, depresije ali druge duševne motnje. Ker dolgo živimo, se med starejšimi iz leta v leto hitro viša še število ljudi, ki trpijo za različnimi vrstami demence. Že dolga stoletja se tudi ve, da se zaradi psihičnih težav pogosto pojavijo tudi telesne bolečine in bolezni. Različne duševne motnje pa še posebno rade izbruhnejo zaradi hudih gospodarskih kriz, po vojni itd.
-
Vsako jutro ob pol osmih, razen ob nedeljah in praznikih, ob vsakem vremenu, tudi pri –17 stopinjah Celzija, Anica Mlinar, nekoč učiteljica na osnovni šoli v Dolenjskih Toplicah, telovadi v tako imenovani Šoli zdravja. Telovadbe, ki traja pol ure, se udeležuje že od leta 2013.
»Pri svojih 86 letih sem že od vsega začetka najstarejša udeleženka te vadbe v Dolenjskih Toplicah,« začne pripovedovati gospa Anica. Vesela je, da je ta telovadba, ki je razvejana po vsej Sloveniji, prišla tudi v njihov kraj, saj si vsak dan v tem času dobro razgiba telo in si napolni dušo s pozitivnimi mislimi za ves dan. »Jutranje gibanje v skupini mi veliko pomeni tudi zato, ker me malo spominja na šolo, družba je dobra, in že ko grem domov, se veselim naslednjega dne in naslednje vadbe, saj si z njo pridobivam tudi prepotrebno gibljivost. Predvsem pa sem zadovoljna, da še zmorem, da še nisem za staro šaro. To me osrečuje.«
Kap udari kot strela z jasnega
Možganska kap je predvsem bolezen starejših. Najpogosteje se pojavlja po sedemdesetem letu, čeprav lahko kot strela z jasnega udari tudi mlajše. Pri možganski kapi je tudi zelo pomembno, da bolnik čim prej prejme ustrezno pomoč. Najboljši izidi so, če jo dobi prvo uro po kapi. Vendar je tudi v štirih urah in pol zdravljenje še uspešno.
»Več možnosti za možgansko kap imajo kadilci, tisti s previsokim krvnim tlakom, sladkorni bolniki in ljudje s povišanim holesterolom pa tudi tisti, ki so telesno neaktivni in prekomerni uživalci alkohola,« navaja asist. dr. Andrej Fabjan, dr. med., specialist nevrologije, s kliničnega oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in Inštituta za fiziologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.
Vse je mogoče, če si dovolj želiš
Nadja Mislej Božič, univerzitetna diplomirana bibliotekarka, se je upokojila pred sedmimi leti. V svoji aktivni dobi je delala marsikaj in marsikje, zadnjih deset let pa je vodila Kosovelovo knjižnico v Sežani. Učenje je njen življenjski slog in težko si predstavlja, da si ne bi širila duha in znanja.
Rodila se je v Vrtojbi v občini Nova Gorica. Ob porodu je babica prišla na njihov dom. »Leto 1955 je bilo zadnje, ko so matere rojevale doma,« je začela. Pri devetnajstih se je s starši preselila v Koper. »Ko se je oče upokojil, sta starša odšla živet na Kras v zaselek Raša, jaz pa sem ostala v Kopru. Njiju je vleklo nazaj na podeželje, jaz pa sem tedaj uživala v mestnem živžavu, ki je ponujal več intelektualnih spodbud.«
Delo v domu starejših je poslanstvo
Na prosto mesto v enem izmed slovenskih domov starejših čaka več kot 22.300 ljudi, kar okoli 8.300 bi jih mesto v njem potrebovalo takoj. Na prosto mesto v Centru starejših Cerknica na primer čaka 298 starejših.
»Morda bi bil pritisk na domove starejših manjši, če bi naša oblast sprejela zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bi čim več starostnikom omogočal dostojno življenje v domačem okolju,« je začela Marjeta Kraševec iz vasice Podob v Loški dolini, blizu Starega trga pri Ložu. V Centru starejših Cerknica je štiri ure medicinska sestra, štiri ure pa delovna inštruktorica. Dom je zasebni socialnovarstveni zavod s koncesijo. Odprt je bil leta 2005 in je del družbe DEOS, ki združuje osem centrov starejših. »V našem domu živi 157 stanovalcev v 35 enoposteljnih in 61 dvoposteljnih sobah. Stoji v neokrnjeni naravi ob vznožju Slivnice in ob reki Cerkniščici. Vse sobe imajo svojo kopalnico in balkon. Sobe so razporejene v osem enot. Vsaka enota je opremljena z dnevnim prostorom, kjer sta tudi čajna kuhinja in televizija. In tam se stanovalci radi družijo.«
Življenja ne izberemo, smrt bi lahko
Recimo ji Magda. Živi v majhnem zaselku na Obali in ima 91 let. Mož ji je umrl pred dvajsetimi leti, sinova sta se odselila v slovensko prestolnico. Ima pet vnukov, a vsi so daleč od njene hišice na vrhu hriba, od koder se vidi morje. Srečna je, da pri svojih letih nima demence, še sama hodi na stranišče, se lahko umije, si še sama kuha in ima zunaj vrt. Če mora v trgovino, banko ali k zdravniku, jo tja odpeljejo prijazni sosedje. Pri večjih opravilih ji priskočijo na pomoč svojci.
Gospa, ki še po smrti buri duhove
Januarja smo lahko v dnevnem časopisju prebrali vest, da je avto ob mraku do smrti povozil starejšo žensko, ki je prečkala Dunajsko cesto, tam, kjer ni prehoda za pešce. Takoj sem pomislila, da je to morda »naša« Gospa, kot smo ji rekli, čeprav je seveda imela tudi ime in priimek. Sama je stanovala v baje lastniškem enosobnem stanovanju v enem izmed blokov za Bežigradom v Ljubljani.
Nihče iz bloka, kjer je stanovala, pa ne ve, ali je že pokopana in kdo je ali bo plačal pogreb ter kdo so, če so, njeni sorodniki, kdo zdaj plačuje izdatke za njeno stanovanje, predvsem pa, kaj se bo zgodilo s hrano, ki jo je ves čas nosila v stanovanje, ko se bo malce otoplilo … Ključa od njenega stanovanja namreč nima nihče v bloku. Ima ga le prometna policija, če je po prometni nesreči pobrala njen nahrbtnik s ceste.
Kako pravilno jemati zdravila?
Zdravila jemljemo, ko zbolimo, da bi se čim prej pozdravili; vsak dan jih jemljemo, če imamo visok holesterol, krvni tlak ali krvni sladkor; z njimi manjšamo bolečine; obvladujemo duševne motnje; zatiramo rakaste celice itd. Sicer pa zdravila delimo na tista, ki se izdajajo samo na recept, in takšna, ki jih kupimo brez recepta.
Zanimivo je, da zakonodaja uvršča prehranska dopolnila (vitamine, minerale, vlaknine, probiotike, pripravke za lajšanje motenj spanja itd.) med živila, zato zanje veljajo manj stroga pravila kot za zdravila. Uporabljali naj bi jih ljudje, ki nimajo redne, kakovostne in raznovrstne prehrane ali imajo povečane potrebe po določenih snoveh, ki jih v zadostni količini težko zagotovijo s hrano. Ta dopolnila pa lahko postanejo nevarna, če jih posamezniki jedo kot bombone, skupaj z njimi pa še vsa zdravila, ki jih predpiše zdravnik.