Sobivanje in druge skupnostne oblike bivanja starejših so v tujini precej uveljavljena oblika, za katero se starejši odločajo zaradi različnih vzrokov: ker živijo v neprilagojenem stanovanju ali hiši, nočejo biti v breme svojcem, pogosto pa preprosto zato, ker se želijo varno in samostojno starati v družbi in ob podpori vrstnikov. Na ta način si želijo izboljšati kakovost bivanja, ostanejo aktivni, si dajejo medsebojno oporo, ne nazadnje pa tudi znižajo življenjske stroške.

Glede na slovensko posebnost, da skoraj 90 odstotkov starejših živi v lastni nepremičnini, se na neki način razume, da so starejši preskrbljeni in se niti državi niti lokalni skupnosti ni treba ukvarjati s problemom njihovega bivanja. A dejanske razmere so drugačne: mnogi starejši živijo v lastnih, a neprilagojenih nepremičninah, na katere so močno navezani, čeprav so jim po svoje v breme.

V prejšnji Vzajemnosti smo v prispevku o dostopnem turizmu omenili pobudo upokojenca iz okolice Celja o izmenjavi počitniških nastanitev starejših. Ponudil je možnost bivanja v svoji podeželski hiši v zameno za nekaj dni bivanja v Ljubljani ali drugem kraju. Pobuda je dobila kar nekaj pozitivnih odzivov in gospod se je že povezal z upokojenko iz Ljubljane, ki je ponudila v izmenjavo svoje stanovanje. Pri Zvezi društev upokojencev Slovenije zato že razmišljamo, kako bi organizirali »borzo« za izmenjavo stikov med starejšimi interesenti za tovrstno zamenjavo.

VRNITEV V DOMOVINO

Na svetovalnico se občasno obrnejo tudi starejši, ki so delali in si zaslužili pokojnino v tujini in si želijo starost preživeti v domovini.

Takole nam je pisal neki gospod: »Pred kratkim sem se upokojil, sem še v dobri kondiciji in precej aktiven. Trenutno bivam v Avstriji in bi se želel vrniti v Slovenijo, kjer pa potrebujem stanovanje. Društvo upokojencev Slovenije ima na razpolago stanovanja za upokojence, zato me zanima, na kakšen način je mogoče dobiti tako stanovanje ne glede na lokacijo, ker mi je vseeno, v kateri predel Slovenije se preselim. Sem sam in garsonjera bi zadostovala.«

PRILAGODITEV STANOVANJA

Upokojen in še zelo dejaven gospod, ki živi sam v najemnem stanovanju, je iskal informacije v zvezi s prilagoditvami za varno bivanje. Ker smo ravno načrtovali vzorčno prilagoditev stanovanja starejše osebe za potrebe brošure »Majhni posegi za velike učinke«, smo ga povabili k sodelovanju in to prilagoditev izvedli v njegovem stanovanju.

Najprej je stanovalca obiskal naš arhitekt, skupaj sta si podrobno ogledala stanovanje, razporeditev pohištva in opreme ter lego stanovanja in umeščenost v širšo okolico. Arhitekt je hotel izvedeti čim več o navadah stanovalca, koliko časa preživi doma, kaj počne, s čim se ukvarja, v katerih prostorih se največ zadržuje, katere poti v stanovanju so najpogostejše. Na podlagi zbranih informacij je skupaj s sodelavci svetovalnice pripravil predlog prilagoditve stanovanja; na seznamu je bilo več manjših posegov – od namestitev ročajev in kopalne deske v kopalnici do poličke za odlaganje pri vratih in preklopnega sedeža v predsobi. Seznam smo predstavili stanovalcu in se z njim uskladili glede podrobnosti. Pridobili smo tudi sponzorja, ki je bil pripravljen svetovati pri pripomočkih za prilagoditev in jih tudi prispevati. 

ISKANJE POGREŠANE SESTRE

Dogaja se, da zaradi različnih razlogov starejša oseba izgubi stik s sorodniki. Tudi v takih primerih smo že uspeli pomagati. Klicala nas je starejša gospa iz manjšega slovenskega mesta. S sestro, ki je živela v Ljubljani, sta imeli le občasne stike prek pisem, saj je sestra živela bolj samotarsko, telefona ni imela, obiskovali pa sta se zelo redko. Ker pa ji tokrat že nekaj tednov ni odgovorila, jo je začelo skrbeti, saj je bila sestra že precej v letih, ob zadnjem obisku pred meseci pa je kazala začetne znake demence. A je zavračala odhod v dom za starejše občane ali kakršno koli drugo pomoč. Zaskrbljena sestra je najprej poklicala na pristojni center za socialno delo, a povratne informacije ni dobila. Ker je bila takrat tudi sama zaradi padca odvisna od pomoči drugih, za sestro v Ljubljani pa jo je že precej skrbelo, nas je poklicala in prosila za poizvedbo.

Poklicala je zaskrbljena starejša gospa, ki se ji je približeval termin za dolgo pričakovano operacijo kolena, sama pa je doma skrbela za moža v začetnem stadiju demence. Skrbelo jo je, kdo bo skrbel zanj, ko bo ona na operaciji in po njej, ko bo njena mobilnost omejena?

Gospa je stara 76 let, njen mož pa že več kot 80. Živita sama v večjem stanovanju v ljubljanski stanovanjski soseski in sta brez potomcev ali drugih sorodnikov, ki bi jih lahko prosila za pomoč. Gospa je že dolgo čakala na operacijo in potihoma računala, da bo mož, ki je zaradi prvih znakov demence postajal vedno bolj zmeden in odvisen od njene pomoči, pristal na začasno nastanitev v domu za starejše. A ko je prejela datum operacije, mož ni hotel niti slišati za začasno selitev od doma, postal je nemiren, celo agresiven. Gospa je bila obupana, razmišljala je že, da bi odpovedala operacijo.