Rižota z rdečo peso, rdečim zeljem in slanino

Potrebujemo:

srednje velik koren rdeče pese

pol glave rdečega zelja

250 g riža za rižoto

50 g mesnate slanine ali pancete

sol, poper

timijan

kozarec suhega rdečega vina

parmezan ali zbrinc

PRIPRAVA: Rdečo peso tanko olupimo, narežemo na kocke in v manjši količini vode skuhamo do mehkega. Hitreje gre, če uporabimo že kuhano rdečo peso.

Vodo ali jušno osnovo zavremo. Slanino narežemo na kocke, v ponvi popečemo in prihranimo.

Rdeče zelje narežemo na rezance in v širši kozici z malo vode na hitro podušimo. Dodamo riž, počakamo, da postekleni, nato zalijemo z vrelo tekočino in premešamo. Ogenj zmanjšamo, kuhamo naprej in postopoma prilivamo vodo ali jušno osnovo. Krepko mešamo.

V zrelem obdobju, ko se upokojimo in umirimo, se pri mnogih ljudeh intenzivneje obudijo spomini na otroštvo. Pravimo, da v srcu zadržimo predvsem spomin na lepe dogodke in tople odnose. Toda otrok, ki živi v vsakomer od nas, se spominja tudi vsega, kar nas je prizadelo in kar smo potlačili globoko v sebi. Zato ni redko, da starejši človek v pogovoru hitro zaide v otroštvo in se potoži, na primer, da ga mama ni imela tako rada kot brata ... Tiste, ki so bili v otroštvu pogosto tepeni, rane še vedno skelijo in še vedno nosijo v sebi grenko sporočilo, da niso nič vredni, da se nimajo pravice oglašati. Veliko je tudi žalostnih spominov na vojni in povojni čas, ko ni primanjkovalo le hrane, ampak tudi človeške topline.

 »Jelka, kam si dala moj zvezek, kamor sem si zapisovala prihodke in izdatke?« »Mami, nikamor! Lahko ti pa pomagam iskati ...« spravljivo odgovorim svoji mamici v času, ko pri njej še nismo govorili o demenci, a sta bili njeno iskanje predmetov in obtoževanje drugih za njihovo izgubo zagotovo prva znaka prihajajoče bolezni. Počasi so se nenavadni dogodki začeli vrstiti ...

 S kakšnim navdušenjem je pred nekaj leti pripovedovala zgodbo o tem, kako je pomagala družini, ki jo je sprejela v avto na cesti, ko se je vračala od zdravnika. Voznik ji je prijazno zaklical, da naj se ustavi, češ da bi ji rad poklonil dva zaboja vrhunske posode, ker je sam ne more odpeljati, saj mora skupaj z družino (žena in otrok sta sedela na zadnjih sedežih) hitro na letališče, ker ima neodložljiv sestanek v Londonu. Mamica je lahkoverno prisedla k njemu in mu kazala pot proti svojemu domu.

Za dan žena si vzemite čas in poudarite svojo ženstvenost z ličenjem. Naj vaša podoba odseva notranjo lepoto z nekaj preprostimi potezami kozmetičnega čopiča. Ličenje je lahko prava sprostitev, če niste preobremenjeni s prekrivanjem nepravilnosti. Gube so v zrelih letih nekaj naravnega, a vseeno jih lahko omilite s pravilno izbiro negovalne kozmetike, ki bo kožo naredila sijočo in bolj napeto.

Ko se lotite ličenja, se držite načela: manj je več. Namesto močno poudarjenih potez z izbranimi izdelki raje osvežite naravno podobo. Osnova naj bo tekoča podlaga; četudi ne naredite ničesar drugega, boste z njo dosegli enakomerno polt. Z leti nastanejo pege, rdečica in pigmentni madeži, ki jih lahko v veliki meri zakrijete in tako dobite bolj svežo polt. Izberite tekočo ali kremno podlago, ki naj bo lahka, vlažilna in srednje prekrivna, da ne boste po nepotrebnem ustvarili videza maske ali poudarili gubic in teksture kože.

»Visceralno terapijo, ki jo imenujejo tudi visceralna kiropraktika, lahko na hitro opišemo kot masažo notranjih organov skozi sprednjo trebušno steno. Metoda temelji na enem izmed univerzalnih naravnih načinov za obnavljanje človekovega organizma, ki so jo razvili že starodavni prebivalci Sibirije,« pojasnjujeta zdravnika Galina Yatsko in Oleg Mihalachi. K nam sta prišla iz Rusije in v Ljubljani odprla svojo ordinacijo, kjer ljudem pomagata s to metodo. Po študiju medicine sta želela delati po sistemu, ki je bliže tradicionalni obravnavi pacienta, zato sta se odločila še za dodatno specializacijo iz visceralne medicine.

Ocvrte slaščice – krofi, kvašeni in krhki flancati ter miške – niso le slovenska pustna značilnost. Kot naše miške so na primer fritule in fritulice v Istri, navadno jih pripravijo iz tekočega jogurtovega testa z dodanim pecilnim praškom. To testo ne dovoljuje veliko dodatkov, morda le rozine, vendar v manjši količini, saj je testo tekoče in zelo lahko. V vroče olje jih vstavljamo z mastno žličko, na podoben način delamo tudi pri kvašenih miškah, kot jih poznamo pri nas.

Razni dodatki, recimo naribana jabolka in skuta, morda na prvi pogled res povečajo sočnost, vendar se med cvrenjem voda v njih zamenja z oljem, zaradi česar je to pecivo vedno precej mastno. A miške iz skutnega testa, tako kvašenega kot umešanega, so tako prijetno kiselkasto-sladkega okusa, da gotovo najdejo mesto na pustno obloženi mizi.

Že samo nerazložljiva bolečina po vsem telesu in huda utrujenost marsikoga spravita v obup. A poleg te sindrom fibromialgije za marsikoga pomeni še nespečnost, jutranjo okorelost, vzdražljivo črevo, težave s sečili, kožne spremembe, žal pa se seznam kar ne konča. Bolečine so resnične, a ker jih bolnik ne more dokazati, pogosto naleti na še bolj boleče nerazumevanje okolice.

Sindrom fibromialgije ima v Sloveniji okoli 20.000 prebivalcev, predvsem žensk, ki zbolijo kar sedemkrat pogosteje kot moški, nam je povedala prim. Mojca Kos Golja, dr. med., upokojena specialistka interne medicine in revmatologije, ki bolnikom v okviru Društva za fibromialgijo še vedno priskoči na pomoč tudi s pisnimi odgovori na vprašanja, ki jih pestijo.

Ob omembi brina se vedno spomnim na Kras, čeprav brin uspeva tudi drugje na revnih apnenčastih tleh in prisojnih legah. Spomnim se tudi svoje mladosti. Otroci smo v pozni jeseni nabirali brin in brinove vejice. Kako prijetno so mi potem dišale roke! Danes vem – po eteričnih oljih. Mama je doma zažigala brinove vejice, da se je dimilo in prijetno dišalo po vsej hiši. Tako je razkuževala omare in prostore ter uničevala molje.

Brin (lat. Juniperus communis) je namreč naravni razkuževalec. Po navadi uspeva kot nizko olesenelo grmičevje, vendar lahko zraste v pravo drevo, visoko tudi nekaj metrov. Brin uspeva v Evropi, osrednjih delih Azije in Severni Ameriki. Na tako obsežnem ozemlju so se razvile številne različice in vrste brina. Pri nas in v alpskem svetu je najbolj razširjen nizek alpski brin (lat. Juniperus communis-alpina), ki spada v družino cipresovk (lat. Cupressaceae). Les je predroban, da bi ga lahko uporabljali za komercialne namene, na Finskem pa iz brinovega lesa izdelujejo drobne okrasne predmete, lesene nože za mazanje masla in drugih namazov ali škatlice za nakit.

 Dobro počutje, pravilno ogreto telo in tudi oblika postave pod vrhnjimi oblačili so odvisni od pravilno izbranega kakovostnega spodnjega perila.

Moškim običajne spodnjice in majica iz bombaža v tem mrazu ne bodo dovolj, boljše so boksarice. Najbolj priljubljene so tiste, ki se lepo prilegajo telesu, saj se pod vrhnjimi oblačili najmanj vidijo. Manj priljubljene so dolge spodnjice, saj se slabše prilegajo in se po večkratnem nošenju tudi raztegnejo.

Več ponudbe toplih spodnjih oblačil ponujajo proizvajalci športnih oblačil, nosite jih lahko vsak dan, če le izberete pravo sestavo. Perilo iz umetnih vlaken, ki odvaja vlago na zunanjo površino, ohranja kožo suho. V zimskem času vas ne bo dovolj ogrelo, če ne boste dovolj aktivni. Posebnost so ploski šivi, ki nikjer ne tiščijo. Tkanina je tudi antibakterijsko obdelana, in tudi če oblačila peremo pri nižji temperaturi, nimajo vonja.