Srebrni kristali

Nežni kristali, ujeti v srebrne niti, se izpod spretnih prstov spreminjajo v najlepše prtičke za praznični adventni čas.

Velikosti: premer 38, 42 ali 50 cm.

Potrebujemo: za premer 38 cm – 50 g sivkasto srebrne prejice, primerne za kvačko št. 0,75–1,25; za premer 42 cm – 50 g sivkasto srebrne prejice, primerne za kvačko št. 1,50–1,75; za premer 50 cm – 100 g sivkasto srebrne prejice, primerne za kvačko št. 1,75–2.

V mladosti sem zaradi bolezni pojedla ogromno domače kurje juhe. In prepričana sem, da mi je pomagala. Ker smo bili doma revni, za boljše kose mesa ni bilo denarja, zato smo radi jedli svinjske parklje. Danes bi se ob parkljih marsikdo namrdnil …

Naj začnem svojo zgodbo. Pri desetih letih sem zbolela za sklepno revmo. Nisem mogla niti hoditi. Poklicali so zdravnika, ki me je pozorno pregledal, izrekel diagnozo ter mami ukazal, naj skuha krepko domačo kokošjo juho iz stare kokoši. Zraven naj doda v lonec vse mogoče – od korenja do kolerabe, zeleno, čebulo ... In to sem morala uživati po eno skodelico na dan. Čez dan sem morala spiti še po dve ali tri žlice ribjega olja. Mama mi je morala tudi stisniti sok dveh limon na kupček sladkorja, kar je bilo sicer kislo, a vendar prijetno v primerjavi z ribjim oljem. Kmalu sem ozdravela.

Krajši dnevi jesensko-zimskega časa nas prisilijo, da se rekreativnim vajam bolj posvečamo v zaprtih prostorih. V daljših večerih se je prav prijetno pozabavati z vajami, ki bodo okrepile predvsem vaše noge in kolena, izboljšale ravnotežje in tudi hitrost ter spretnost, poleg tega pa bodo v vaš dom pri vadbi v paru vnesle tudi nekaj smeha in veselja.

Vaje so zelo primerne ob zaključku dneva in še posebej po sprehodu v naravi, ko ste predihani. Pomembno je, da se vaj za krepitev mišic lotevate premišljeno in dobro prisluhnete svojemu telesu, saj se tako obvarujete pred morebitnimi poškodbami. To še posebej velja za tiste, ki ste imeli različne poškodbe ali ste se zdravili zaradi žilnih in nevroloških lokalnih obolenj na nogah, v predelu medenice, kolkov in križa. Bodite pozorni na napetost ali morebitne bolečine v sklepih in mišicah. Če se pojavijo, je čas za počitek in blago masažo tega dela s toplimi dlanmi. Ko neprijetnosti odpravite, pa se vaj lotevajte spet po svojih zmožnostih.

Kot ugotavljajo strokovnjaki, se ljudje veliko lažje sprijaznimo s slabšanjem vida kot pa sluha. Ko ugotovimo, da ne vidimo več dobro, se – kakor hitro je le mogoče – odpravimo k okulistu in si priskrbimo očala. A ko začne pešati sluh, je drugače. Četudi se marsikomu dozdeva, da ljudje zadnje čase ne govorijo dovolj glasno in razločno, da v družbi pogosto ne ujame niti pogovora ali presliši bistvo ravnokar povedane šale, težav s sluhom ne bo zaznal (ali priznal), dokler ga na to ne opozorijo drugi.

Kako živeti z revmatizmom

Društvo revmatikov Slovenije je ob svetovnem dnevu revmatikov (12. oktober) v Ljubljani pripravilo akcijo ozaveščanja javnosti o bolezni in težavah, s katerimi se srečujejo bolniki. Pri stojnicah se je zbralo več kot 40 članov društva iz vse Slovenije v majicah z napisom IMAM REVMO, A … REVMA NIMA MENE! Pridružili so se jim tudi zdravstveni delavci Kliničnega oddelka za revmatologijo UKC Ljubljana. Med drugim so predstavljali različne tehnične pripomočke, ki jih revmatiki uporabljajo v vsakdanjem življenju. Mimoidoči so se preizkusili v ročnih spretnostih s posebno rokavico, ki posnema revmatizem, in so vsaj malo spoznali, kako težka lahko postanejo čisto vsakdanja opravila (pisanje, odpiranje steklenic, pobiranje predmetov …). Besedilo in fotografija: H. M.

Ko ne gre brez pomoči 

Večina ljudi si želi, tudi ko hudo zbolijo ali ostarijo, ostati v domačem okolju, ki jim je ljubo in se v njem tudi najbolje znajdejo. V razširjeni družini se družinski člani običajno dogovorijo, kdo in kdaj bo prevzel skrb za svojca, da ne bi breme padlo le na enega. Težje je seveda tistemu, ki živi sam, ali pa zakoncema, ki nimata svojcev oziroma ti živijo daleč. Takrat ne gre brez zunanje pomoči.

Patronažna sestra pride na dom, če bolnik potrebuje zdravstveno nego (injekcije, čiščenje ran …), sicer je najbolje, da najdete usposobljeno oskrbovalko. Po zakonu so občine dolžne zagotavljati mrežo javne službe za pomoč družini na domu ter storitve sofinancirati, in sicer najmanj v višini 50 odstotkov stroškov. To pa pomeni, da se cene pomoči družini na domu med občinami zelo razlikujejo, za uporabnika pa to ni prav majhen strošek. Za enourni obisk socialne oskrbovalke (v veliki večini nego opravljajo ženske) med tednom uporabnik v Ljubljani plača le 3,43 evra, v drugih občinah pa od 5, 6,5, 8,5 ali celo 9,60 evra. Ob koncu tedna in praznikih so cene višje. Časovno je sofinancirana pomoč na domu omejena na določeno število ur (do 20) na teden. Upoštevati je treba tudi to, da uporabnik ne more vedno sam odločiti, kdaj naj bi se oskrbovalka oglasila pri njem. Pogosto se dogaja, da v dom ne hodijo iste osebe, pač pa se menjavajo, kar zagotovo ni prijetno za uporabnika.

ŠE LEPŠE Z VZAJEMNOSTJO

Janji Martinc iz Kort pri Izoli ne bi nikoli prisodili 75 let. Po poklicu je razredna učiteljica, vendar je v življenju opravljala najrazličnejša dela, zaživela pa je, odkar je v pokoju. Že več kot pet let prepeva v Ženskem pevskem zboru Korte, pri sedemdesetih se je vpisala tudi v tečaj angleščine, pa ne le to, odločila se je tudi, da se nauči igrati na kitaro. S stilsko spremembo pa je želela presenetiti svojega precej mlajšega partnerja.

V Kortah ima svoj vrt pa oljke in dobre sosede. Janja je po rodu Ljubljančanka, ki se je na Primorsko preselila leta 1999 in se v novem okolju odlično počuti. Spoznala je nove ljudi in sklenila nova prijateljstva, še posebej dobre prijateljice je našla med pevkami v pevskem zboru. Uživa tudi v partnerskem odnosu, njen prijatelj zna biti zelo zabaven, poleg tega tudi rad kuha in peče. Je pravi mojster v pripravi potic.

Študije so pokazale, da je pri bolnikih s srčno-žilnimi boleznimi, ki so vključeni v programe rehabilitacije, v primerjavi z bolniki, ki vanje niso vključeni, petletna umrljivost manjša kar za 25 do 46 odstotkov, za tretjino manj je tudi ponovnih infarktov. Rehabilitacija je dosmrtna, začne pa se že v bolnišnici takoj po infarktu ali operaciji. Pomembno je, da vsa družina spremeni dosedanji življenjski slog, zlasti prehranjevalne in gibalne navade.

V prvem mesecu po vrnitvi iz bolnišnice začne bolnik drugo stopnjo rehabilitacije bodisi v dveh ambulantnih centrih za srčne bolnike (v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana ali v Topolšici) bodisi v katerem izmed zdravilišč.