Vsak se lahko opredeli kot darovalec organov po smrti, in gotovo je prav, da o tem v življenju vsaj razmišljamo in predvsem da svojo odločitev, takšno ali drugačno, zaupamo svojcem. Ti bodo po naši smrti odločali, kaj potem.

Morebitni pomisleki o starosti, zdravju in o tem, ali so naši organi sploh primerni za darovanje, so povsem odveč. O tem lahko pristojni strokovnjaki odločajo pozneje, če do tega položaja sploh pride. Pomembnejša je naša načelna pripravljenost za darovanje in da jo zaupamo bližnjim. »To nam pomeni največ,« nam je zaupala prim. Danica Avsec, dr. med., svetnica, direktorica Zavoda RS za presaditev organov in tkiv Slovenija-transplant. To je osrednja ustanova, ki povezuje nacionalni program zdravljenja s presaditvijo delov človeškega telesa.

Zelena leča z zimsko zelenjavo

 Potrebujemo:

1 večjo svežo repo

2 rdeča korenčka, 1 rumeni korenček, pol zelene, pol kolerabe, peteršiljevo korenino

150 g zelene leče

sol, poper, vejico šetraja, lovorov list

1 manjšo čebulo

50 g slanine

2–4 pare hrenovk

vodo ali jušno osnovo

Priprava:

Čebulo narežemo in stresemo v lonec. Drugo zelenjavo (korenje, zeleno, kolerabo, peteršiljevo korenino in repo) očistimo, po potrebi olupimo, narežemo na kocke in prav tako stresemo v lonec. Na kocke narežemo še slanino, stresemo v lonec, pristavimo in vse skupaj popražimo.

Postopki priprave hrane s toplotno obdelavo so kuhanje v vodi ali sopari, praženje, dušenje, cvrtje, peka v pečici, v foliji, na žaru, nad žerjavico in nekateri novejši, npr. uporaba mikrovalovne pečice, kuhanje v voku itd. Vsak izmed teh načinov ima svoje posebnosti, prednosti in slabosti. Ker je februar mesec pustnih dobrot, se posvetimo cvrtju.

Cvrtje pravimo postopku, ko je živilo potopljeno v olje pri višjih temperaturah. Živilo lahko prej še pomokamo, povaljamo v jajcu in potem še v drobtinah, čemur pravimo pogovorno pohanje oziroma strokovno cvrtje z dunajsko panado. Ta plast predvsem ohranja sočnost, saj deluje kot nekakšen plašč. Tako bo meso piščančjega bedra, ki že samo po sebi vsebuje več maščob in več vode, še sočnejše in tudi okusnejše.

Na ustnicah, jeziku in sluznici v ustni votlini se pogosto pojavijo različne spremembe, ki so lahko precej moteče. Kažejo se lahko kot mehurčki, razjede, bele lise ipd. Vzroki za njihov nastanek so zelo različni. Najpogosteje so spremembe nenevarne, včasih pa lahko predstavljajo resnejše obolenje.

Ko se ustnice vnamejo, postanejo rdeče, otekle, se luščijo in razpokajo ... Pogosto je krivec alergija na ličilo za ustnice in druge kozmetične pripravke, zobne kreme in ustne vode. Če z alergološkimi testi ugotovimo, da so vzrok vnetja črtala za ustnice ali ustne vode, jih prenehajmo uporabljati. Tudi mraz in veter lahko povzročita vnetje ustnic.

Učinkovit imunski sistem je najboljše varovalo pred virusi, bakterijami in drugimi vsiljivci, ki ogrožajo telo. Njegova temeljna naloga je, da prepozna vsiljivca in organizira učinkovito obrambo. Zato bi ga lahko primerjali z dobro organizirano vojsko. Izvidniške celice imunskega sistema potujejo s krvjo po telesu in iščejo vsiljivce, druge čakajo v zasedi. Vsi ''rodovi vojske'' imunskega sistema so nenehno v medsebojnem stiku prek živčnih poti, živčnih sporočil in hormonov. Delovati morajo usklajeno, če zataji samo eden izmed podsistemov, se obramba sesuje. In bolezen je tu!

 … in tudi vaje je precej lažje narediti, ko smo manj oblečeni. Seveda napotki za gibanje na svežem zraku ostajajo še vedno isti: redni sprehodi, hitra hoja in tudi tek, kdor ga zmore. Dobro pa med tem zaleže tudi kakšen dodatni dvig rok in nog ter kroženje z vsem telesom in sklepi. Pred vadbo dobro prezračite prostor.

Hrbtenica je glavni steber našega telesa in z vajami jo ob pravilnem dihanju lahko precej »popravimo« tudi v zrelejših letih. Spet priporočam, da vadite po lastnih zmožnostih in počutju ter pazite na pravilno dihanje. Dve izmed vaj sta še posebej namenjeni zahtevnejšim rekreativcem in športnikom, ki po mojih izkušnjah radi pozabijo na gibljivost in mehkobo gibanja. Posledica tega pa je zakrčenost ramen in nezadostna gibljivost hrbtenice.

Ali so bioidentični hormoni nevarna modna muha ljudi, ki bi radi prelisičili naravo in ostali mladi do konca svojega življenja? Da in ne. Da, če jih jemljemo nekontrolirano in pričakujemo, da bosta tabletka ali mazilo naredila vse namesto nas. In ne, če jih jemljemo pod zdravniškim nadzorom ter smo pripravljeni tudi sami nekoliko spremeniti svoj življenjski slog.

Tako trdi Polona Podnar, dr. med. in specialistka ginekologije in porodništva, iz Medicinskega centra Podnar v Šenčurju pri Kranju. Dodajanje bioidentičnih hormonov v poznejših letih je najprej namenjeno lajšanju oziroma odpravljanju menopavznih težav, pozneje pa preventivi in tudi zdravljenju bolezni, ki prizadenejo zlasti ljudi v tretjem življenjskem obdobju: osteoporoze, srčno-žilnih bolezni in demence. Z dodajanjem hormonov si lahko pomagamo do trdnega spanca, močnejših mišic, zdravimo sladkorno bolezen in uravnamo delovanje ščitnice, poskusno pa jih uporabljajo tudi pri zdravljenju multiple skleroze, rakavih obolenj in avtoimunskih bolezni. Omogočijo, da spolnost spet postane prijetna, in izboljšajo naše počutje ter vitalnost. Enako uporabni so za ženske kot tudi za moške.

Kako se sami zdravite? Ali poznate stara tradicionalna zeliščna zdravila in postopke zdravljenja?

Sonja Majal, tajnica, dobri človek leta 2014 po izboru bralcev Naše žene, Spodnja Polskava: »Mene sta babici naučili prepoznati zelišča in dišavnice, kje in kdaj jih nabirati, kako pripraviti smrekove vršičke, trpotčev sirup, bezgov sok, metin napitek, kostanjevo tinkturo in skuhati najboljši planinski čaj. Neizmerno sem jima hvaležna za vso modrost in učenost, ki sta ju bili pripravljeni deliti z menoj. Vesela sem, da lahko vnučka peljem s seboj na travnik ali v gozd in da hči, raziskovalka, ter snaha, zdravnica, posežeta tudi kdaj po domači lekarni iz božjega vrta.«