December je mesec posebnih vonjav, takšnih, ki jih sicer ni zaznati pogosto v naših domovih. Le kdo se lahko upre sveže pečenim piškotom z vonjem po mandljih, orehih, lešnikih, vaniliji, cimetu, klinčkih in medu? Zato se lotimo peke skupaj z otroki, z vnuki in vnukinjami ter jim tako podarimo tisto, kar je najpomembnejše - svoj čas.

Če vprašate otroke, kateri čas v letu je zanje najlepši, se bodo zagotovo odločili za poletne počitnice in za praznični decembrski čas. Počitnice so jim ljube zaradi morja, veselja in brezdelja, december pa zaradi prijetnega ozračja, ki nas vse obdaja. Seveda tudi zaradi daril. Teh imajo sicer tako ali tako preveč (to trdim kot mama, ki sem in tja „gazi“ po igračah v sobi), a vseeno znajo našteti vsaj pet novih garnitur kock ali punčk, ki si jih neskončno želijo v svoji zbirki in bi jim jih moral prinesti Miklavž, Božiček ali vsaj dedek Mraz, lahko pa jih kar babica ali dedek postavita pod smrekico. Vendar je to le zunanji videz, ki so si ga nadeli zaradi obilja, v katerega smo vpeti vsi, v svoji notranjosti pa si želijo občutiti toplino, mir in doživetja, ki jih bodo ohranili v trajnem spominu.

Vse v enem: v sklopu vaj, lahko pa tudi v eni sami vaji. Po svojih izkušnjah in vaših odzivih vem, da to drži.

Prejšnji mesec sem v Baški spoznala gospo, ki natančno prebere vse vaje v reviji. Presenetila me je s podrobnostmi, za povrh pa je povedala, da sploh ne telovadi. Čeprav ve, da bi bilo dobro, se vaj sama ne loti. Pa smo jih potem tri jutra ob morju delali v skupini. Zdaj verjamem, da gospa dela vaje in se po njih dobro počuti, pa tudi, da se je še dodatno nalezla dobre volje in optimizma drugih »Vzajemcev«.

Težavam, ki jih prinašajo mrzli meseci s turobnim vremenom in pomanjkanjem sonca se lahko izognemo ali jih vsaj omilimo. Pa ne (le) z zdravili, marveč s preprostimi, vsakdanjimi ukrepi, ki ne zahtevajo veliko časa, denarja in naporov. Zato jih toliko laže sprejmemo in vključimo v naš vsakdanjik.

Vsem, ki pogosto obolevajo ali trpijo za kroničnimi boleznimi, zdravniki priporočajo pisanje dnevnika. Tako se bodo s pomočjo zapisanih izkušenj in spoznanj v prihodnosti laže izognili boleznim. Težave, ki se jim ni mogoče (povsem) izogniti, pa si bodo vsaj olajšali in poskrbeli, da jih bodo čim manj bremenile.

Drevo kaki je najbolj razširjeno na Primorskem, kjer jeseni na njegovih golih vejah opazujemo oranžne plodove, kot da so okraski na novoletnem drevescu. Drevo zahteva mile zime, sicer pa je trpežno in prav nič zahtevno. Plodovi v kleti zdržijo precej časa, zato so pozimi odličen vir svežega sadja.

Kakiji so izjemno bogati s karotenoidi, na kar opozarja njihova žareča oranžna barva. Ugotovljeno je, da kaki vsebuje tridesetkrat več vitamina A kot jabolka in skoraj enako količino vitamina C kot limona. Vsebujejo še vitamine B1, B2 in B6. S kakiji hitro vnesemo energijo v telo, saj vsebujejo kar 20 odstotkov glukoze. Med minerali v kakijih po količini izstopajo kalij, magnezij in fluor, po pestrosti pa baker, kalcij, fosfor, železo, jod, krom in selen.

Pozabljanje je stanje, ko se česa ne moremo spomniti, pa čeprav ''tuhtamo in vrtamo'' po možganih. S starostjo je pozabljanja vse več, zato zlahka zmotno trdimo, da gre za posledice ''emša''. Toda ali je res tako? Saj pozabljajo tudi tisti, ki se ne morejo sklicevati na svoja leta. Mnogokrat je pozabljanje pravzaprav posledica površnosti, pa tudi posledica hude (pre)obremenjenosti v vsakdanjem življenju, (pre)utrujenosti, strahu, denimo za službo, za otroke ..., ter razvad, kot sta alkohol in kajenje.

Otekli in zatrdeli sklepi rok povzročajo hude bolečine, z deformiranimi rokami pa bolniki le stežka opravljajo vsakdanje aktivnosti. Žal te težave niso redke: kar 80 odstotkov ljudi po 45. letu starosti ima okvarjen vsaj en sklep, za eno od revmatičnih bolezni pa se pri nas zdravi od osem do deset tisoč ljudi. Med njimi je trikrat več žensk kot moških.

Revmatičnih bolezni je veliko, sem sodijo osteoartroze, zunajsklepni revmatizem, različni artritisi, protin, avtoimunske bolezni tkiva in vaskulitisi. Najštevilčnejše obolenje je zagotovo revmatoidni artritis, pri katerem imunski sistem napade telo in povzroči kronično sklepno vnetje. Na začetku bolezni so boleči in otekli predvsem mali sklepi rok, stopal, zapestja in komolci. Pozneje se lahko vnetje razširi še na velike sklepe, kot so kolena, kolki in gležnji, redkeje na hrbtenico, kar sčasoma pripelje do invalidnosti. Bolezen prizadene tudi druge organe, denimo srce, pljuča, ledvice, oči, kožo, poveča tveganje za osteoporozo in slabokrvnost ter za najmanj 6 let zmanjša pričakovano življenjsko dobo.