DOBRE STARE VIŽE

Stanke Kovačič zaradi njene čudovite glasbe ne poznajo le starejši, temveč tudi mlajši, ki jim je všeč domača glasba in slovenske popevke. S prvimi leti njenega nastopanja so povezane mnoge nepozabne skladbe: Hitro, hitro mine čas, Hvala ti, Mislim na dneve sreče, Prinesi mi rože, Na mojo pot ne trosi rož rdečih, Kitara, Rekel mi je, Žametno nebo in V daljni kraj, če zapišem samo nekaj naslovov. Kako pa se sama spominja tistih starih in za mnoge Slovence zagotovo lepih časov? 

Neverjetno je, s kakšno vnemo so otroci po vsem svetu sprejeli lego kocke. Ustvarjati, kombinirati, sestavljati, graditi, po svoje oblikovati … Za otroka je vse to igra, v resnici pa so to naravne danosti, ki jih ima otrok v veliko večji meri kot odrasli. Poskusimo v ta naravni tok otrokovih sposobnosti vključiti tudi učenje tujega jezika, obenem pa te spretnosti razširiti na vseživljenjsko učenje.

Metoda »mavrične bližnjice« kaže bližnjico do znanja angleščine in si prizadeva učenje jezika približati poti, po kateri mati narava čudodelno nauči otroka materinščine. Triletni Japonček govori japonsko, Indijanček indijansko in naš malček neustavljivo čeblja v slovenščini. Učiteljici materi naravi to uspe na prijazen, prijeten način, brez otrokovega napora in brez strahu pred napako. Otroka vodi po samozavestni in ustvarjalni poti do vedno višjega znanja – od »ibe« do »libe« in naprej do »ribe«.

GREMO NA IZLET

V soboto, 13. avgusta

Vstopna mesta: Ljubljana, Kranj, Lesce, Jesenice; Novo mesto, Maribor, Celje in Nova Gorica (če bo najmanj 15 potnikov).

Odhod s parkirišča Dolgi most v Ljubljani bo ob 5.30 zjutraj. Peljali se bomo skozi predor Karavanke mimo Spittala in po Lurnskem polju. Preden se začnemo dvigati proti Velikemu Kleku, se bomo po želji ustavili na bogatem zajtrku »Speck und Snaps«. Nadaljevali bomo po dolini reke Möll-Bele do znane gorske vasice Heiligenblut in si ogledali gotsko farno cerkev in poznogotski krilni oltar, delo Michaela Pacherja. Vožnjo bomo nadaljevali po sloviti grossglocknerski in ledeniški cesti do razgledne ploščadi Franca Jožefa (2.369 m) pod Velikim Klekom, od koder je lep pogled na najvišji vrh Avstrije. Sledi ogled filma in nekaterih zanimivih zbirk, energetskih točk, po želji spust do ledenika Pasterica. Popoldne pa se bomo zapeljali do jezera Zell in mesteca Zell am See, ki je v zimskih mesecih svetovno znano smučarsko središče.Sledi še pozno kosilo. Domov se bomo vrnili v večernih urah.

Če smo vrt gnojili samo s kompostom in hlevskimi gnojili, obstaja velika verjetnost, da bodo plodovi manj odporni proti boleznim zaradi pomanjkanja kalija, kalcija, magnezija in fosforja, ki v bistvu utrjujejo rastline, hkrati pa vplivajo tudi na velikost in v dokajšnji meri na videz pridelka.

V tem primeru vrt dognojimo s sadjarskim gnojilom Vrtnarček NPK 6-18-27+Mg+B v količini 1 poravnane žlice/m2. Najbolje je, da dognojujemo ob rastlinah in njeni bližnji okolici v premeru 20 do 30 centimetrov. S količino dodanih hranil ne pretiravajmo, saj lahko dosežemo nasproten učinek.

Vietnam postaja vedno bolj priljubljen turistični cilj v jugovzhodni Aziji. K temu je odločilno pripomogla komunistična oblast, ki si prizadeva, da bi postal turizem eden izmed gospodarskih stebrov. Socialistična republika Vietnam se tako imenuje od leta 1976, ko je minila krvava državljanska vojna. Ima skoraj 90 milijonov prebivalcev. Je zanimiva država z odlično hrano in kaotičnim prometom.

Slovenci potrebujemo za obisk Vietnama vizum. Najbližja ambasada je na Dunaju, stroški pa niso zanemarljivi. K sreči sem našel ugodnejšo možnost pridobitve vizuma po pristanku v Vietnamu. Potreboval sem odobritveno pismo (approval letter), ki ga izdajajo vietnamske agencije. Za preizkušeno zanesljivo se je izkazala agencija Vietnam visa center. Po nakazilu pristojbine 18 evrov sem prejel elektronsko potrdilo, s katerim sem po plačilu pristojbine brez težav pridobil vizum na letališču v Hošiminhu.

 

Fina gospa

Stana nekaj brklja okrog pralnega stroja. Kot da bi se kaj spoznala na to! Da je nekaj narobe s centrifugo, pravi. Misli, da je mojster za vse, če je treba tudi za dušo, ne samo za centrifugo in odtoke. Ja, ženska ima energijo, ni kaj. Sem ji, recimo, lepo razložil, da lahko cunje operem v koritu pred hišo in se njej res ni treba ukvarjati s centrifugo. Razložim ji že lahko, razložim, dopovedati pa ji ne morem. Ona kar vztraja pri treba je.

Če bi bilo samo zaradi pralnega stroja, bi še šlo. Toda ona kar vidi probleme, in to predvsem tam, kjer jih ni. Ustvari jih iz nič. Zaradi ene navadne kuhinjske stene je zadnjič naredila celo disertacijo. Da jo je treba pobeliti, je začela. Ne samo pobeliti, ji je šinilo v glavo, preden mi je sploh uspelo ugovarjati zaradi beljenja. Najprej bi jo morali zakitati, pa s tisto vlago v kotu je treba nekaj narediti, si je kar izmišljevala. Ali veste, da ta ženska sploh ne posluša? Mislim, kadar ji ugovarjaš.

Raztreseno hribovsko naselje leži na južnem obrobju Spodnje Savinjske doline in spada v občino Prebold. Med potokoma Mala in Velika Reka se dvigujeta gozdnata hriba Gradišče (762 m) in Reška planina (925 m). Na pobočjih in slemenih prevladujejo samotne kmetije, zato se kar začudim, ko izvem, da je vseh hišnih številk 163. Kar precej jih pripada »vikendašem«, stalno pa tu živi okoli 230 prebivalcev. Kljub težkim življenjskim pogojem vedno več mladih ostaja doma.

Tod so imeli svoja posestva grofje Celjski. Ob koncu 14. stoletja je eden izmed grofovih lovcev med lovom zašel in je v obupu prosil boga za pomoč. Po nočnem tavanju je proti jutru na deblu velike lipe zagledal osvetljeno Marijino podobo. Zaobljubil se je, da bo v zahvalo za rešitev na tem mestu Mariji postavil kapelico in obljubo je tudi uresničil. Kapelico so kasneje razširili in leta 1729 so prizidali še zvonik. Konec 18. stoletja je cerkev pogorela, a so jo obnovili in povečali. Tako je leta 1793 dobila sedanjo obliko. Cerkev je posvečena Marijinemu vnebovzetju, ki ga praznujemo 15. avgusta, na veliki šmaren. Ime cerkve je tudi prvi del krajevnega imena. Drugi del pa izvira iz imena rečice, ki jo tvorita Mala in Velika Reka.

Joan Miró v lendavski galeriji

Že dalj časa tu prirejo ambiciozne razstave, ki vzbujajo pozornost med domačimi in tujimi obiskovalci. Na razstavi, ki bo na ogled do konca septembra, lahko občudujete 95 Mirójevih grafik in 15 plakatov iz zasebne zbirke Richarda H. Mayerja iz Nemčije. Enemu najpomembnejših španskih slikarjev, kiparjev in grafikov 20. stoletja ni bilo mogoče vsiliti nobenih vzorcev, s svojo umetnostjo je prekršil vse običaje. Razstavo je pripravil Dubravko Baumgartner.

 »A gde su vam muškarci?« sta naju z mešanico začudenja, zgražanja in smeha vprašala srbska kmeta, ki sva ju z Andrejo prehiteli pred Bačko Palanko, njuna soseda pa nama je zagnano razlagala, da potrebujeva spremstvo in zaščito. Prijatelj Zoran Milivojević, tudi pri nas priznan psihoterapevt, nama je kasneje ob kavi v Novem Sadu pojasnjeval, zakaj so se nama moški čudili in naju morda celo obsojali, ženske pa verjetno potihoma zavidale, da sva se sami s kolesi podali na pot ob Donavi.

Avantura se je začela že, ko mi je brat za okrogel rojstni dan podaril knjižico Donavske kolesarske poti. Leto pred tem smo namreč »osvojili« nekaj več kot 450 km dolgo pot od Passaua do Dunaja in že takrat smo se poigravali z idejo, da bi pot ob Donavi nadaljevali. Andrejo je mikala pot od Budimpešte do Beograda, moža pa sta odločno rekla: »To pa ne, tam je pa Balkan, nikoli ne veš, kje se kolesarska pot konča, kje boš spal, jedel, se umil.« A sva bili trmasti in sva le stežka prepričali domače, da se nama res ne more nič hudega zgoditi, če pa bi vendarle se, pa naju lahko pridejo pobrat s ceste. In sva sedli na vlak, kolesi pa spravili v tovornem vagonu.