S staranjem se pri ljudeh postopoma kaže čedalje večja navezanost na življenjski prostor, lastnino, ideje, ljudi in tudi na hišne živali. Starejši ljudje z leti ne želijo več zapuščati svojega doma, ga osveževati in spreminjati, njihova bivališča zato leta in leta ostajajo povsem enaka. Raziskave kažejo, da so pohištvo, dekorativni predmeti, fotografije, knjige, nakit, televizija in hišni ljubljenčki najbolj cenjeni predmeti, s pomočjo katerih starejši ljudje obujajo minule dni.

Zelnate rastline so, kar zadeva čas presajanja, manj občutljive kot lesnate, a pri teh je koristno, da nekoliko razmejimo zahteve listavcev in iglavcev. Klasičen

čas za sajenje in presajanje lesnatih rastlin je čas počitka, torej tedaj, ko so najmanj občutljive za tako korenit poseg v njihovo življenje. To je nekako od konca poletja do zgodnje pomladi.

Listopadno rastlinje lahko praviloma brez škode zmotimo šele, ko odvrže liste. Nekoliko drugače je z iglavci, ki imajo vsi po vrsti nekaj svojih posebnosti in drugačnih presajevalnih zahtev. Sadike iglavcev iz drevesnice naj bi vedno imele dobro izoblikovano koreninsko grudo, ki nastane z večkratnim presajanjem mlade rastline. Korenine se zgostijo tudi pri gojenju v posodah, pri kontejnerski vzgoji. Druga posebnost je, da pri zimzelenih iglavcih rastejo najtanjše koreninice tudi še takrat, ko je nadzemna rast že končana, a tudi pomladi se...

Steklene površine zastiramo na različne načine. Mnogi se še vedno odločajo za klasično kombinacijo nabranih lahkih, prosojno zastiralnih ter težkih, zatemnilnih ali le dekorativnih zaves. Vendar so te zavese »klasične« le po imenu, saj so zanimivih krojev in iz sodobnih materialov, da raznovrstnosti barv in vzorcev sploh ne omenjamo.

Sodobna okna so dovolj izolativna, tako da so notranje zavese izgubile vlogo pri zmanjševanju vdora hladu ali vročine v prostor. Tudi za zastiranje pogleda, zatemnitev in senčenje uporabljamo raje učinkovitejša sodobna senčila, kot so žaluzije, roloji in rolete ter podobno. Strogih pravil pravzaprav ni več in v ponudbi lahko vsak najde kaj zase. Na sejmu HEIMTEXTIL v Frankfurtu so kot vsako leto predstavili nove smernice za tekstilno opremljanje prostorov.

Poleg medu, katerega lastnosti smo predstavili v prejšnji številki, so zelo koristni tudi drugi čebelji proizvodi, denimo propolis, matični mleček in cvetni prah.

Cvetni prah predstavljajo moške oplojevalne celice rastlin cvetnic in je pri vsaki rastlinski vrsti drugačen, lahko rečemo, da podobno kot DNK pri človeku. Potrebujejo ga mlade čebele za svoj razvoj.

Pri letanju s cveta na cvet čebele drobna zrnca prahu lepijo s slino, nektarjem ali medom, pri čemer prah bogatijo z svojimi encimi. Med letom se očistijo in s pomočjo glavnička in »majhne stiskalnice« cvetni prah spravijo na zadnje noge in ga tako prinesejo domov. Da bi nabrale med, čebele odletijo tudi do štiridesetkrat na dan, za nabiranje cvetnega prahu pa le do štirikrat na dan. Cvetni prah čebele znosijo v celice, jih napolnijo do dveh tretjin in nato zaprejo z medom, da se ne pokvari. V zaprti celici shranek fermentira s pomočjo mlečnokislinskih bakterij. Če ga izkopljemo iz celic, mu rečemo izkopanec, ki je najboljše kakovosti, ima pa visoko ceno in ga je stežka dobiti.

Znano je, da so starejši ljudje manj osamljeni, če so v družbi živali, manj znano pa je, da imajo v tem primeru tudi bolj disciplinirane prehranjevalne navade kot tisti, ki živijo sami. Ni bolj samotnih trenutkov, kot je čas prehranjevanja, zato se mnogi izogibajo rednim obrokom.

Angleška raziskava iz leta 1993 je pokazala, da si le 57 odstotkov starejših ljudi kuha. Redno prehrano najhitreje opustijo vdove, saj jim kuhanje ne predstavlja več izziva, sledijo pa vdovci, ki ne znajo kuhati ali sploh ne vedo, kaj radi jedo. Osamljeni ljudje najprej posežejo po že pripravljeni in zamrznjeni hrani, pozneje pa kar po pločevinkah. Izbiro jim omejujejo tudi visoke cene osnovnih živil in težavno odmerjanje količin za eno osebo. Pogosto si hrane sploh ne postrežejo na krožniku in ne sedejo za mizo; jed použijejo kar iz embalaže, sloneč ob oknu ali pred televizorjem.

Med številnimi rastlinami se pojavljajo tudi take, ki so nevarne našemu zdravju. Ena izmed njih je ambrozija (Ambrosia aretmisiofolia), ki sodi v skupino najbolj invazivnih plevelov in je ena najbolj alergenih rastlin pri nas.

To je enoletna rastlina, ki zraste od 1 do 1,5 meter visoko. Razvejano steblo in listi so porasli z gostimi dlačicami. Cveti od konca julija do konca septembra v obliki grozdastega socvetja na vrhu stebla in stranskih vej. Izhaja iz Severne Amerike. V Evropo je prišla verjetno z žiti in se je v zadnjih desetletjih močno razširila po celini. Pojavlja se na opuščenih zemljiščih, ob železniških progah, cestah, ob bregovih rek in potokov, na dvoriščih ipd. Pri nas se pojavlja zlasti v Prekmurju na okopavninah sladkorne pese, koruze, krompirja.

Vrtnarski kolega je že pred desetletji zapisal, da sodijo lilije med zahtevne vrtne trajnice. Torej so nekakšni razvajenci, vrtni aristokrati plemenitega porekla in videza. Vsa bleščavost pa ni nikakršna ovira, da vsaj nekaterih ne bi mogli gojiti skoraj v vsakem vrtu. Uspeh je deloma odvisen od vrta (prepustna in hranilna tla!), precej tudi od vrtnarja. Zato si oglejmo, kako pridelati takšno in podobno cvetje, kot sem ga fotografiral.

V vrtu prve cvetijo alojzijeve lilije ali limbarji (Lilium candidum), ki so po poreklu iz naše in grške Makedonije. Tam so rastišča peščena in prepustna, osnova pa je vedno apnenčasta. To pomeni, da jim je v vrtu treba zagotoviti podobne rastne razmere. Posebnost te vrste je tudi, da najhujšo poletno vročino čebule v tleh prespijo, nadzemni deli pa odmrejo. Jeseni odženejo pritlehni listi, ki tudi pri nas prezimijo, pomladi pa se iz sredine kmalu prikaže cvetno steblo. Cvetje je predvsem za vrtni okras, saj je zaradi premočnega vonja lahko v stanovanju prav moteče.