Ljutomer, ki je postal mesto šele leta 1927, je središče Prlekije in domuje pod gričevnim Kamenščakom, ki se na prehodu Slovenskih goric spušča na Mursko polje. V 13. stoletju je bilo prvič zapisano njegovo ime kot Luetenberch. Tako se je namreč imenoval tukajšnji strelski dvorec. Podobni obrambni strelski dvorci so na sploh zaznamovali to zgodovinsko burno območje.

Med ogledom stalne muzejske razstave v prostorih knjižnice na Glavnem trgu izvemo, da so prvi pisni viri za ljutomersko območje zabeleženi med leti 1174 do 1211, Ljutomer pa je postal trg že davnega leta 1265. V 12. stoletju je imelo naselje svojo župnijo, ki je sprva pripadala radgonski, samostojna pa je postala v 14. stoletju.

Še nekaj desetletij nazaj so se ljudje na kmetih zelo veselili kolin. Ob takem dogodku so se najedli mesa, ki prejšnje čase marsikje ni bilo pogosto na krožnikih. Ponekod so temu običaju, ko se je poleg družine zbrala množica sorodnikov, sosedov in prijateljev, rekli tudi furež, svinjski praznik ali koljereja. Koline ponekod na kmetih še danes veljajo za pravi družinski praznik domačije. Ni imel točno določenega datuma, so pa vselej prašiča zaklali pozimi. Čas od prve polovice novembra pa vse do konca januarja je za to delo najbolj primeren.

V starem delu Železnikov so nekoč, tja do petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja, pred hišami, vsaka za svojim punkljem sedele klekljarice, premetavale kleklje ter izdelovale prelepe čipke. Med njimi je bila tudi Marija Koblar, ki jo vsi kličejo Mici. Dandanes le še redkokatera Železnikarica prinese pred hišo punkelj, a to ne pomeni, da v tem starem železarskem kraju klekljanja ni več. Nasprotno, saj so pred dobrimi dvajsetimi leti vnovič ustanovili klekljarsko šolo.

Visoko cenjene, a slabo plačane Čipke so bile vedno visoko cenjene in občudovane, delo čipkaric pa vedno podcenjeno. Mici se spominja, da je v petdesetih letih kot mlado dekle klekljala za živilske karte. Dobivala je male karte in zanje je lahko »kupila« najmanjšo količino živil. Gozdarji so, denimo, dobivali velike karte, ženske, ki so v Jelovici nabirale jagode, pa srednje. Zdaj se s čipkami ne bi dalo preživeti, saj se prodajajo predvsem manjši spominki.

Za boljše sobivanje je treba povezovati invalide z okolico, pravi Janez Hosta, ki je v Švici dolgo let vodil dom za invalide, pred sedmimi leti pa sta se z ženo Angelco vrnila domov. Na dom, ki se je pod njegovim vodstvom razvil in zrasel, ga vežejo lepi spomini, z gojenci in zaposlenimi ima še vedno prijateljske stike, ob srečanjih jasno pokažejo, kako zelo ga imajo radi. »V Švici, kjer sva preživela 36 let, nas niso spraševali, kakšno šolo imamo, ampak kaj znamo …« Njuna prva služba je bila v lokalni bolnišnici, kjer sta s pridnostjo...

Kot njena mama, ki je trmasto vztrajala visoko na obronkih Pohorja in ob trdem življenju na majhni kmetiji ohranjala optimističen pogled na življenje, tudi Marija Simčič nikoli ni odnehala, pa naj je šlo za peripetije z zemljo, ko so gradili kranjske skakalnice, ali za gradnjo nove ekonomske šole v Kranju.    Upokojila se je kot direktorica Ekonomsko storitvenega centra Kranj. Do takrat pa je bila za njo dolga, zavita, strma, težavna, a tudi zanimiva življenjska pot.

Vzhodno od vasi Kozarišče na robu Loške doline, pod vznožjem Snežnika, ki so ga domačini včasih imenovali tudi Šneberk, stoji graščina Snežnik. V njej je na ogled muzejska zbirka pohištva in umetnin, ki so se tu znašle skozi čas. Graščina je bila pozidana ob stari rimski vojaški postojanki in ima zanimivo naravno-obrambno mesto. Nekoč je bila zatočišče trgovcev in popotnikov. Tovorniška pot je tod vodila iz Istre in Reke proti Loški dolini. Tu so dobivali tovorniki oboroženo spremstvo za potovanje skozi odmaknjene, puste in nevarne...

Kovač je bil nekoč težak, a cenjen poklic, brez katerega ljudje na podeželju niso mogli shajati. Na polju, v gozdu, v hlevu, povsod so potrebovali izdelke, ki so nastajali v ognju in pod močnimi rokami, ki so kovale in oblikovale železo. Dandanes je treba kovače iskati z lučjo, njihove izdelke pa lahko vidimo le še v muzejih, v zasebnih zbirkah in na rokodelskih sejmih.

V Puconcih 183 ima kovaštvo že 100-letno tradicijo, saj je tu leta 1912 Franc Franko začel s kovaško obrtjo. Delavnica se je imenovala Potkovna in vozovna kovačnica. Vse se je v glavnem vrtelo okoli kmečkih orodij: vozovi, plugi, konjske podkve, motike, sekire, kose … Da je bilo delo težko in umazano, ni treba posebej poudarjati.
Pri Frankovih so že od nekdaj »kraljevali« Franci (tudi dedek je bil Franc). Oče našega sogovornika Franca Franka je svoje znanje prenašal na mlade, na mnoge vajence, devetnajsti je bil tudi nadebudni mladenič, ki se je po končani vajenski dobi zaposlil v mariborskem Kovinarju, nato v soboškem Blisku, od l. 1959 pa do 1982 je bil samostojni obrtnik, potem pa se je kot hišnik zaposlil na OŠ Puconci in po 43 letih pričakal upokojitev. Zadnjega konja je Franc podkoval leta 1972. Kot zanimivost naj povemo, da so ga morali dvigniti z vitlom, sicer ga ne bi mogli obvladati.

»V preteklost se ne vračam, o prihodnosti ne sanjarim. Živim za danes,« pravi 59-letna Alenka Kariž iz Komna. Čeprav ima polno pokojnino, je to samo 653 evrov. »Ne moreš imeti visoke pokojnine, če si imel vedno nizko plačo,« pove in doda, da bi težko preživela, če ne bi živela na deželi in če ne bi tudi sama kaj pridelala na svojem vrtu. Po poklicu je tekstilni tehnik in vso delovno dobo je bila povezana s tekstilom: delala je različnih v tekstilnih tovarnah ali pa je prodajala oblačila. Upokojila se je 1.