Žganjekuha sicer ne šteje za obrt, je pa je priljubljeno opravilo, ki se že stoletja skorajda ni spremenilo. Pogoji za odlično domače žganje so bili že od nekdaj: preprosta destilacija, dobro sadje in pozorno spremljanje dogajanja v kotlu, da se žganje ne prismodi. Na Slovenskem se je kuhanje žganja, tudi žganice ali palinke razširilo v prvi polovici 19. stoletja. Zaradi obdavčitve v prvi polovici 20. stoletja so ga pogosto kuhali skrivoma. Žganje so ob jesenskih večerih, predvsem pa pozimi kuhali iz sliv, jabolk, hrušk, pa tudi iz vinskih...

Slovenska Bistrica se postavlja z bogato zgodovinsko preteklostjo. Za obiskovalce je izjemno zanimiv ogled mestnih muzejskih zbirk, kar petnajst je stalnih. Domiselno so razvrščene v obnovljenem gradu, ki je osrednja mestna zgradba, prikazujejo pa starejšo in novejšo zgodovino področja med Pohorjem in Halozami. Razstava Rimska cesta od Celeie do Poetovia z nazorno maketo prikazuje način gradnje in potek rimske ceste od Spodnjega Gruškovja do Gaja pri Pragerskem.

Najdbe s Pohorja Posebno mesto v bistriški graščini imajo arheološke najdbe s Pohorja. Arheološka izkopavanja v Ančnikovem gradišču v Juršni vasi na Pohorju dokazujejo, da je na tamkajšnjem razglednem območju v četrtem stoletju našega štetja že stala naselbina, na njenih ruševinah pa so v šestem in sedmem stoletju gradili tudi naseljenci zgodnjega srednjega veka. V zbirki lutk Zore Tomič, ambasadorke Unicefa, je 280 lutk v narodnih nošah in drugih predmetov z vseh koncev sveta.

Morda je manj znano, da je bilo sodarstvo nekoč zelo razširjena obrt na Slovenskem, ki pa v zdajšnjih časih počasi izumira. Tu in tam še najdemo sodarje, ki kot samostojni obrtniki izdelujejo sode in drugo leseno posodje. Eden takih je Anton Kuzma ml. v Gančanih, ki se s sodarsko obrtjo ukvarja že 36 let, obrt pa je prevzel od očeta. Naš sogovornik pove, da začetki sodarstva na domačiji Kuzma segajo v leto 1921, ko je z obrtjo začel njegov pradedek Ivan Kuzma, ki mu je sodarstvo pomenilo predvsem dopolnilno sezonsko dejavnost na kmetiji.

Medgeneracijska solidarnost je socialna povezanost med generacijami. Pomeni pozitivne vidike povezovanja med ljudmi, kot so toplina, naklonjenost, privlačnost, interakcija, nudenje pomoči, kot jo kdo potrebuje. V slovenski družbi pa zadnja leta trenja, do katerih prihaja v javnih razpravah o spremembah socialne in pokojnine zakonodaje, dajejo vtis, da se prepad med generacijami poglablja in da zlasti mladi in stari državljani nimajo enakopravnega položaja v družbi.
Temu ni tako, pravi Valentina Hlebec, doktorica sociologije in profesorica na fakulteti za družbene vede, ki proučuje življenje starejših ljudi in različne vidike medgeneracijskega sožitja.

Prekipevajoča energija, vedno nove zamisli in trdna odločenost, da jih uresniči. Takšna je Konjičanka Heda Vidmar Šalamon. Poznajo jo vsi - od otrok v vrtcih do stanovalcev v Lambrechtovem domu starejših. Najbolj prepoznavna je v svetu kulture, zlasti likovnega ustvarjanja, kamor je vstopila pred malo manj kot dvema desetletjema. Gotovo je bil za to njeno odločitev odločilen vpliv soproga Arpada Šalamona, znanega likovnega pedagoga, slikarja in grafika. »Dve leti sem z Arpadom hodila na likovne kolonije in opazovala.

»Že nekaj let pred upokojitvijo sem se odločil, da se bom po prenehanju rednega dela posvetil predvsem lesu, ki je veliko toplejši od kovine, s katero sem se sicer pretežno ukvarjal,« nam je zaupal Danilo Flajs iz Bovca in dodal, da ga je še posebej pritegnila obnova starih lesenih predmetov. Rad se namreč vrača v nekdanje čase, v tedanji način življenja, ki mu ga je tako slikovito opisoval nono Tomaž Flajs. Zato je takoj po upokojitvi leta 2002 poklical na novogoriško univerzo za tretje življenjsko obdobje, da bi se izpopolnil v...

Danica in Franci Lešnjak iz Ljubljane sta poročena že štirideset let. Obletnico sta praznovala v Lizboni, pa ne zato, ker bi bil morda Franci tako romantičen in bi svoji Danici hotel ob zvokih fada vnovič priseči ljubezen; ne, tam sta bila zato, ker sta se naslednjega dne odpravljala na približno 800 kilometrov dolgo pot, imenovano Camino Portugues. Peš, z nahrbtnikom na ramenih kar mesec dni.  To je bil že njun tretji »camino«, kot se po špansko reče poti.

Magdi Sitar življenje ni prizanašalo z najrazličnejšimi preizkušnjami. A se, dokler ni začela delati na sebi in si prizadevati za duhovni razvoj, o tem ni kaj veliko spraševala. Zdaj vidi, koliko je pridobila in česa vsega se je naučila. Življenje jemlje tako, kot je, in verjame, da je v vsem, kar se zgodi, določen smisel in namen. Pred leti ji je tumor na možganih popolnoma izmaličil obraz, eno oko in usta so bila stalno odprta. »Otroci so se me bali, takšna sem bila,« pravi Tržičanka.

Pomagati drugim Sledila je težavna ločitev s tedanjim možem. Ko se je čez nekaj let vnovič poročila, ji je drugi mož umrl v prometni nesreči. Potem je prišel tumor, k sreči benigen in od takrat se ni več vrnila v službo. Upokojena je devet let in dejavna v društvu invalidov, kjer je podpredsednica. V društvo Sožitje se je vključila zaradi sina in tam sodeluje pri organizaciji prireditev, tudi dobrodelnih. Jani je zelo ustvarjalen in nadarjen za slikanje, tako da pogosto priredijo kako prodajno razstavo, veliko pa sodelujejo z društvom Beli...