Domačija Atelškovih, ki se jim po domače pravi Rženičnikovi in tako se imenuje tudi njihov kmečki turizem, je tako rekoč sredi raja. Leži v vasi Šmihel v zgornje-savinjskih hribih. Tudi pozimi, ko sneg na debelo prekrije njihovo okolico, sredi beline krasi vhod v hišo mogočno »božje drevce« z intenzivnimi zelenimi listi in rdečimi plodovi. Na drugi strani domačije pa stoji več kot 300 let stara lipa. »Pridite spomladi ali poleti, boste videli, koliko zelenja in cvetja je okoli nas,« prijazno povabi Veronika Atelšek, ki ima poleti ob zelenjavnem tudi svoj rožni vrt. Njihov dom je vedno odet v cvetje, saj vas v notranjosti z vseh okenskih polic pozdravijo cvetoče rože.

Ljudje se (pre)radi oklepamo starih navad in razvad, čeprav nam škodujejo. Hkrati se zavedamo, da so spremembe, četudi na bolje, težke. Lojze Babič, upokojenec in strasten pohodnik z Brega pri Žirovnici, pa je stopil na novo pot predvsem zavoljo radovednosti. Ko je pred enajstimi leti na radiu poslušal oddajo o presnem prehranjevanju, se je odločil, da se bo tudi sam poskusil tako hraniti. Takrat je bil pri petdesetih. Pripovedi o ljudeh, ki so se prehranjevali samo s presno hrano in znova postali zdravi, so se ga tako dotaknile, da se je...

Ada Bačar, mentorica dramske skupine ŽAR v društvu Most iz Ajdovščine je do upokojitve delala kot učiteljica in voditeljica lutkovne skupine v Vipavi, ki je delovala kar petindvajset let. Za svoje pedagoško delo ter za delo na področju dramske in lutkovne dejavnosti je prejela Žagarjevo nagrado in več drugih priznanj. Po upokojitvi je začela sodelovati z univerzo za tretje življenjsko obdobje in opravila izobraževanje za mentorico študijskih krožkov.

V družbi Palčice Po teh predstavah se je Ada Bačar s svojo dramsko skupino vrnila še k lutkam. Po znani Andersenovi pravljici je priredila lutkovno predstavo Palčica. Z igro so se poklonili tudi spominu znanega lutkarja Milana Klemenčiča, ki je v Ajdovščini ustvarjal marionetne lutkovne predstave in poulično gledališče: »Mi nadaljujemo njegovo delo; ves čas si je namreč prizadeval, da bi lutkarstvo priznali kot umetnost; pomembna pa je tudi njegova kulturna zapuščina na drugih področjih.« Zgodbo o Palčici je Ada Bačar izbrala iz več razlogov.

Popotnik, ki se nameni na ogled Celja, je vedno znova presenečen, saj tu pogosto odkrije kaj novega, česar dotlej še ni videl. In res, v Pokrajinskem muzeju Celje, ki domuje v Stari grofiji, so na ogled zgodovinsko pomembni arheološki in drugi eksponati, ki pričajo o častitljivi preteklosti mesta ob Savinji.

Pokrajinski muzej Celje, ki deluje 130 let, stoji na slikovitem Muzejskem trgu, kjer se stara arhitektura stika z novejšo. V njem so urejene arheološka razstava z lapidarijem, kulturna in umetnostnozgodovinska ter etnološka zbirka, prikaz Schützove keramike, razstava o svetovni popotnici Almi M. Karlin, pa numizmatična zbirka in drugo.

Sploh mi ne pride na misel, da bi v nič dajal svojega rojaka in zdajšnjega svetovnega prvaka v smučarskih poletih Roberta Kranjca, toda tisti prvi pravi Leteči Kranjec je bil dolga leta vendarle Dolenjec Ludvik Starič, vendar na motorju. Konec leta 1938 je na dirki v Nemčiji zasenčil domače dirkače, tako da je moral pokrovitelj dirke Adolf Hitler kislega obraza ob dvigovanju jugoslovanske zastave in igranju himne Kraljevine Jugoslavije veliki srebrni hrastov list izročiti Slovanu, ki v sebi ni imel arijske krvi.

Na hitro rečeno, bolj malo, razen da gre pri obeh napravah za vrtenje, saj vemo, da so imeli gramofoni, izdelani še v času med obema vojnama, mehanski pogon (nobene elektrike, mehanizem je poganjala vzmet), helikopter pa se je že ob rojstvu dvignil v zrak z bencinskim motorjem. Tisto, kar je skupno obema napravama, pa je njun izumitelj Emile Berliner. V gramofonsko industrijo je uvedel novost, ki je nekdanje Edisonove cilindre zamenjala z diski, ploščami, ki jih poznamo še danes, pred sto tremi leti, pa se je njegov helikopter z dvema možakoma...

Stalna razstava Pokrajinskega muzeja Murska Sobota, ki je bil ustanovljen leta 1955 in domuje v graščini sredi mesta, ima zgovoren naslov - Med preteklostjo in prihodnostjo. Pomurje je usodno zaznamovala reka Mura. Zaradi svojega nemirnega toka je bila v nekdanjih časih skorajda neukrotljiva. Več tisočletij je razmejevala živelj na levem in desnem bregu reke, a je bila zaradi svojih edinstvenih mrtvic, prodišč, močvirnih travnikov in poplavnih logov tudi duša pokrajine.

Strelski dvorci Pričevanja soboške muzejske zbirke so tesno povezana s krvavo zgodovino, ki se je iz roda v rod odigravala ob reki. Prek neskončne ravnice so se pogosto valile horde plena željnih ljudstev, neizprosnih konjenikov od blizu in daleč. Tako so bile na štajerski strani postavljene obrambne postojanke, imenovane strelski dvorci. Dan in noč so tu skozi stoletja stražili branitelji, tako imenovani svobodnjaki, ki so po potrebi vihteli meče, streljali, prelivali znoj in kri za vladarja.

Jožica Eber in njena nečakinja Milena Eber Štimac s hčerko Matejo so sinonim za krznarstvo Eber. To »žensko zgodbo« pa je začel mladi krznar, Ljubljančan Eligij Eber, ki je že leta 1919 v Gradišču odprl svojo dejavnost.

Meščanstvo je cenilo krzno kot statusni simbol in tudi kot kakovostno, trajno in prijetno oblačilo, zato mu je posel cvetel. Kmalu je veljal za enega najuglednejših krznarjev na Slovenskem. Razmišljal pa je tudi o tovarni klobukov in čepic za različne uniforme, kar je bila njegova sporedna dejavnost. Podjetje je v polnem razcvetu preselil na Kongresni trg; to pa je bilo že tik pred izbruhom vojne. Težave pa so se po končani vojni celo stopnjevale, saj mu je bilo premoženje odvzeto.