Slovenci imamo bogato urarsko tradicijo, pravi Zdravko Budna ml., ki je obrt prevzel od svojega očeta in jo tudi že izročil svojima otrokoma. Dva mandata je vodil sekcijo urarjev pri Obrtni zbornici Slovenije in takrat je bil postavljen tudi spomenik »vurmoharjem«, kot so nekoč rekli urarjem. Nastaja pa tudi knjiga o slovenskem urarstvu. Skozi zgodbo družine Budna tako spoznavamo plemenito urarsko obrt skozi čas. »Le malokdo ve, da je mehanska ura poleg lokomotive najbolj vzdržljiv stroj v mehaniki,« nam pove Zdravko Budna ml.

Zagotovo vam je znana melodija iz slovenskega filma Cvetje v jeseni. Tudi po zaslugi tega filma so citre spet stopile na pot popularnosti in se tako izognile pozabi. Nekoč so bile citre namreč doma skoraj v vsaki hiši na Slovenskem, ljudski godci so nanje igrali ob najrazličnejših priložnostih. Manj znano pa je, da je prvi izdelovalec citer v Sloveniji Vinko Novak iz Bukovice pri Vodicah. »Življenjska pot me je pri petnajstih letih in pri borih 41 kilogramih teže pripeljala za mizarskega vajenca v delavnico takratne tovarne Melodija Mengeš,«...

Jože Romšek, upokojeni generalni direktor Slovenske policije. Ko je s tega položaja naznanil, da končuje kariero, je rekel: »Vsekakor se bom z 9. januarjem 2009 upokojil, to pa ne pomeni, da bom sedel doma, jedel kranjske klobase, pil pivo in gledal televizijo.« Doma je iz Bele Krajine, iz vasi Brezovica pri Črmošnjicah. Med pogovorom stopi po album in v njem pokaže staro, še črno-belo fotografijo. »To je naša vas. Z bratom Ivanom sva odraščala pri starih starših in bilo je čudovito.

»V življenju sem se res veliko naučila od svojih varovancev. Z njihovo pomočjo sem laže premagovala težke trenutke in še vedno jih, saj mi vseskozi vlivajo pogum, mi dajejo moč in mi kažejo, da s trudom in vztrajnostjo lahko premagaš veliko ovir,« povzame Ana Režun, direktorica Varstveno delovnega centra Zagorje ob Savi, ki zadnja leta živi v čudoviti hribovski vasici Razbor pri Čemšeniku. Zelo je ponosna, da je ustanova, ki jo vodi, letos pridobila mednarodni certifikat kakovosti E-QALIN, in to med prvimi v Evropi.

Ljutomer, ki je postal mesto šele leta 1927, je središče Prlekije in domuje pod gričevnim Kamenščakom, ki se na prehodu Slovenskih goric spušča na Mursko polje. V 13. stoletju je bilo prvič zapisano njegovo ime kot Luetenberch. Tako se je namreč imenoval tukajšnji strelski dvorec. Podobni obrambni strelski dvorci so na sploh zaznamovali to zgodovinsko burno območje.

Med ogledom stalne muzejske razstave v prostorih knjižnice na Glavnem trgu izvemo, da so prvi pisni viri za ljutomersko območje zabeleženi med leti 1174 do 1211, Ljutomer pa je postal trg že davnega leta 1265. V 12. stoletju je imelo naselje svojo župnijo, ki je sprva pripadala radgonski, samostojna pa je postala v 14. stoletju.

Še nekaj desetletij nazaj so se ljudje na kmetih zelo veselili kolin. Ob takem dogodku so se najedli mesa, ki prejšnje čase marsikje ni bilo pogosto na krožnikih. Ponekod so temu običaju, ko se je poleg družine zbrala množica sorodnikov, sosedov in prijateljev, rekli tudi furež, svinjski praznik ali koljereja. Koline ponekod na kmetih še danes veljajo za pravi družinski praznik domačije. Ni imel točno določenega datuma, so pa vselej prašiča zaklali pozimi. Čas od prve polovice novembra pa vse do konca januarja je za to delo najbolj primeren.

V starem delu Železnikov so nekoč, tja do petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja, pred hišami, vsaka za svojim punkljem sedele klekljarice, premetavale kleklje ter izdelovale prelepe čipke. Med njimi je bila tudi Marija Koblar, ki jo vsi kličejo Mici. Dandanes le še redkokatera Železnikarica prinese pred hišo punkelj, a to ne pomeni, da v tem starem železarskem kraju klekljanja ni več. Nasprotno, saj so pred dobrimi dvajsetimi leti vnovič ustanovili klekljarsko šolo.

Visoko cenjene, a slabo plačane Čipke so bile vedno visoko cenjene in občudovane, delo čipkaric pa vedno podcenjeno. Mici se spominja, da je v petdesetih letih kot mlado dekle klekljala za živilske karte. Dobivala je male karte in zanje je lahko »kupila« najmanjšo količino živil. Gozdarji so, denimo, dobivali velike karte, ženske, ki so v Jelovici nabirale jagode, pa srednje. Zdaj se s čipkami ne bi dalo preživeti, saj se prodajajo predvsem manjši spominki.