Nedaleč od Postojne sta narava in človek skozi tisočletje oblikovala svojstveno kamnito poslopje. Zdajšnjo podobo je utrdba dobila konec 16. stoletja, a o njej so poročali že leta 1202. Dandanesje poslopje z okolico prvorazredna turistična zanimivost. Predjamski grad je v velikem obsegu obnovljen. Obiskovalci si lahko ogledajo bivanjske prostore z opremo, kapelo, ječo. Še posebej zanimivi so razstavljeni primerki orožja, oljne slike in Pietá iz leta 1420. Posebnost je še najstarejši del trdnjave, od koder je speljan Erazmov rov.

Marija Zaplotnik je gospa, ki se zna dobrovoljno prilagoditi vsakim razmeram. Čeprav je srčna bolnica, ne pusti, da bi jo bolezen pretirano ovirala. Živi sama, če je potrebno, ji na pomoč priskočita sin ali snaha, a ju ne želi obremenjevati. Zato ji izredno veliko pomeni, da se lahko sama odpravi po opravkih, odkar si je pred dvema letoma kupila skuter. Na prvo vožnjo jo je spremil sin na kolesu, da sta preverila, kje so klančine ali morebitne nevarnosti, kmalu zatem pa se je opogumila in se je zapeljala sama.

V zaostrenih gospodarskih in političnih razmerah se še bolj kot sicer kaže, kako radi imamo in kako cenimo svojo državo - kakšno je naše domoljubje. Zlasti med starejšimi prevladuje občutek, da ga je vse manj. »Vsaka generacija ima svoj pogled na domoljubje in ga ocenjuje po svoje«, meni predsednik države dr. Danilo Türk. Z njim smo se pogovarjali ob dnevu državnosti in letošnjem mednarodnega leta medgeneracijske solidarnosti in aktivnega staranja.

V Evropskem letu aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti je Slovenija izbrala ambasadorje dejavnega staranja, ki naj bi pripomogli k širjenju sporočil o pomenu sodelovanja med generacijami. To so Ivo Daneu, Peter Florjančič, dr. Mateja Kožuh Novak, Neža Maurer, Vlasta Nussdorfer, Rok Terkaj in Mito Trefalt. Tudi univerza za tretje življenjsko obdobje je izbrala svoje ambasadorje: najdejavnejše člane prostovoljce po regijah. Tokrat predstavljamo Iva Puharja z Grosuplja.

Marija Božič ni le sanjala, ampak je tudi želela udejaniti idejo, da bi bili ljudje, ki so na videz drugačni, sprejeti in upoštevani kot vsi drugi. Bila je med ustanovitelji Gorenjskega društva za cerebralno paralizo v Kranju ter direktorica v invalidskem podjetju Sonce d.o.o. In čeprav je že upokojena, še vedno koordinira projekte izobraževanja in svetovanja za Sonček – Zvezo društev za cerebralno paralizo Slovenije. V projektu Korak k sončku otroke, njihove starše, vzgojitelje in učitelje v vrtcih in šolah seznanja z drugačnostjo.

Tako pravi Franc Langerholc, gasilec iz Škofje Loke, ki se je pred nedavnim upokojil. Vse življenje je tudi alpinist in plezalec, zato mu je prav zanimivo prisluhniti, ko pripoveduje, kaj vse je že doživel. Tudi dva tisoč intervencij na leto, kar pomeni pet na dan, opravijo v Gasilski brigadi Ljubljana, kjer je delal zadnja leta. »Od tega je le tretjina požarov, vse drugo so tehnične intervencije,« razlaga Franc, ki ga vsi kličejo Cac. Kaj torej počnejo poleg tega, da gasijo požare? »Posredujemo v prometnih nesrečah, v ekoloških nesrečah,...

Na Matijovčevi kmetiji v Podbrezju na Gorenjskem gospodari že šesti rod Jegličev. Z umnim gospodarjenjem in s složnostjo postaja njihova domačija z vsako generacijo bolj napredna in trdna. Kljub obilici dela - ukvarjajo se z integrirano pridelavo sadja in zelenjave, pa tudi s turizmom - pa najdejo tudi čas za športno in kulturno udejstvovanje in potovanja. Njihov priimek je v družinski kroniki zapisan že leta 1712, ko se je rodil Janez Jeglič; od takrat dalje se imena vseh naslednjih gospodarjev začenjajo na črko J.