Cerkvenjak v Slovenskih goricah ima slikovito lego na razglednem slemenu nad Pesniško in Ščavniško dolino. Območje je bilo naseljeno že v predzgodovini, o čemer pričajo najdene rimske gomile ter drugi znanilci davnih časov. Vzoren čut za dediščino rojstnega območja ima Feliks Rajh, ki je v Cerkvenjaku uredil muzejsko zbirko. V Cerkvenjaku je bil mnogim mladim za zgled učitelj Vlado Lorber (1908-1986). V krajevnem šolskem poslopju je uredil zbirko starin in s poklicnimi arheologi izkopaval ostanke neolitskega človeka ter Rimljanov v teh...

Erazem Predjamski je bil nadvse pogumen kranjski vitez, ki se je izkazal v številnih bojih, še posebej s Turki. Rad se je bojeval tudi s plemiči bližnje in daljne okolice, saj je bil srborit mož. Njegova junaštva so ga pripeljala na dvor, kjer je postal stotnik cesarske telesne straže. Toda prav na tem mestu se je začela njegova nesreča. Ob neki priložnosti se je Erazem sprl z maršalom Pappenheimom, ker naj bi ta žalil spomin na njegovega najboljšega prijatelja Andreja Baumkircherja, nekaj let pred tem obglavljenega voditelja štajerskih...

Karikaturist, satirik in ilustrator Hinko Smrekar je ena najizrazitejših likovnih osebnosti na Slovenskem. Uvršča se med začetnike slovenske grafike. Med številnimi stvaritvami naj omenimo ilustracije Cankarjevega Hlapca Jerneja in duhovite karikature javnih osebnosti in umetnikov Cankarja, Dolinarja, Jakopiča ter drugih znanih Slovencev. Groteskno je karikiral družbene razmere in malomeščansko mentaliteto ter razgaljal razčlovečenost kapitalizma.

Rodil se je 13. julija 1883 v Ljubljani. V Münchnu in na Dunaju je študiral pravo. Leta 1903 je bil med ustanovitelji umetniškega društva Vesna. Na različnih zasebnih šolah v Münchnu je študiral slikarstvo, od leta 1911 pa je v Ljubljani vodil zasebno slikarsko šolo.

Solinarstvo je težko delo – na žgočem soncu je pokojnino zaslužil Jože Delbello, v to delo je vpeljal tudi sina Klavdija. Njegov vnuk Aleks preko študentskega servisa dela v solinah kot voznik električnega vlakca, popoldne pa s starši ter sestro in dedom grabi sol. Za njihovo družino je delo na solnih poljih dopolnilna dejavnost. »Od malega delam v solinah,« pravi danes 44-letni Klavdijo Delbello. Pokaže mi črno-belo fotografijo, na kateri sta z očetom v solinah; 11-letni Klavdijo je takrat kot predstavnik najmlajših solinarjev nastopil v...

Srečanje s kolarjem je dandanes že poseben dogodek, ker ta poklic hitro izumira. Enega redkih smo še našli v Cogetincih v občini Cerkvenjak. To je 83-letni Alojz Čuš, ki še vedno včasih vzame v roke kolarsko orodje, saj ga še vedno skrbno hrani. »Izhajam iz družine s tremi otroki. Po osnovni šoli sem se odločil za poklic kolarja. Našel sem Leopolda Toša, dobrega mojstra iz Spodnje Senarske pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah. Poleti sem peš hodil na delo pet kilometrov daleč, pozimi pa sem stanoval kar pri mojstru.

Kjerkoli je bila Mari Benčina iz Ljubljane, je poleg poklicnega dela opravljala tudi prostovoljnega. Vse to je bilo spontano, bilo ji je in ji še vedno je v veliko veselje, pravzaprav brez prostovoljstva sploh ne bi znala živeti.
Poklicna pot Mari Benčina je bogata. Najprej je bila več let razredna učiteljica, potem pa so jo povabili na delovno mesto pomočnice ravnatelja v Osnovni šoli Jarše. Prav tako na povabilo je pozneje postala generalna sekretarka Zveze prijateljev mladine Moste Polje. V zvezi je začela prostovoljno delati že pri sedemnajstih letih, vodila je počitniške dejavnosti za otroke. Spominja se, kako so takrat med dnevnim počitniškim varstvom vozili otroke v Medvode, da so se lahko kopali v Sori. Tam so jih tudi inštruirali za popravne izpite. »En sam užitek je bil to,« pravi. Bili so zadovoljni vsi: otroci, vzgojitelji in starši.

Na skalnem pomolu nad sotočjem Soče in Idrijce ima Most na Soči slikovito in strateško pomembno lego. Tukajšnji arheološki muzej hrani izjemne zgodovinske najdbe, sicer pa je že naselje samo nekakšen muzej na prostem, ki arheologe še vedno preseneča z novimi odkritji.
Območje sodi med najpomembnejša prazgodovinska najdišča v Evropi, saj so tu arheologi odkrili več kot sedem tisoč v glavnem železnodobnih grobov. Odkriti predmeti izvirajo iz mlajše bronaste dobe pa vse do rimskega obdobja. Najvidnejše sledi pa je zapustila železnodobna skupnost, ki je prav po tukajšnjem naselju dobila ime svetolucijska kultura. Kraj se je namreč včasih imenoval Sv. Lucija, najdbe pa so na ogled v muzejih na Dunaju, v Trstu in  Tolminu.

Svoje dni je na pečini pod Šmarno goro stal imeniten grad. V njem je živel trdosrčen graščak Konrad, ki je svoje tlačane surovo mučil. Imel je močnega kozla z izredno velikimi rogovi. Kadar se je graščaku zljubilo, je poklical enega izmed tlačanov, ki se je nato moral trkati s kozlom. Kogar je to doletelo, se je po vseh štirih plaziti proti kozlu, ta pa je mislil, da ga izziva na dvoboj, zato se je z vso močjo zaletaval v domnevnega sovražnika. Kmet je vedno obležal zdelan do smrti, graščak pa se je pri tem veselo zabaval.

Slovenci v Italiji so bili zavoljo svoje nacionalne zavednosti pred 2. svetovno vojno in med njo stalno izpostavljeni nasilju tedanjih fašističnih oblasti. Na podlagi posebnega zakona za zaščito države, uveljavljenega novembra 1926, je bilo ustanovljeno posebno sodišče in uvedena smrtna kazen. Od januarja 1926 do julija 1943 je posebno sodišče sodilo 5619 obtožencem in jih 4596 tudi obsodilo. Na dveh tako imenovanih tržaških procesih je bilo izrečenih 47 smrtnih kazni, od tega je bilo usmrčenih kar Slovencev.