Prekipevajoča energija, vedno nove zamisli in trdna odločenost, da jih uresniči. Takšna je Konjičanka Heda Vidmar Šalamon. Poznajo jo vsi - od otrok v vrtcih do stanovalcev v Lambrechtovem domu starejših. Najbolj prepoznavna je v svetu kulture, zlasti likovnega ustvarjanja, kamor je vstopila pred malo manj kot dvema desetletjema. Gotovo je bil za to njeno odločitev odločilen vpliv soproga Arpada Šalamona, znanega likovnega pedagoga, slikarja in grafika. »Dve leti sem z Arpadom hodila na likovne kolonije in opazovala.

»Že nekaj let pred upokojitvijo sem se odločil, da se bom po prenehanju rednega dela posvetil predvsem lesu, ki je veliko toplejši od kovine, s katero sem se sicer pretežno ukvarjal,« nam je zaupal Danilo Flajs iz Bovca in dodal, da ga je še posebej pritegnila obnova starih lesenih predmetov. Rad se namreč vrača v nekdanje čase, v tedanji način življenja, ki mu ga je tako slikovito opisoval nono Tomaž Flajs. Zato je takoj po upokojitvi leta 2002 poklical na novogoriško univerzo za tretje življenjsko obdobje, da bi se izpopolnil v...

Danica in Franci Lešnjak iz Ljubljane sta poročena že štirideset let. Obletnico sta praznovala v Lizboni, pa ne zato, ker bi bil morda Franci tako romantičen in bi svoji Danici hotel ob zvokih fada vnovič priseči ljubezen; ne, tam sta bila zato, ker sta se naslednjega dne odpravljala na približno 800 kilometrov dolgo pot, imenovano Camino Portugues. Peš, z nahrbtnikom na ramenih kar mesec dni.  To je bil že njun tretji »camino«, kot se po špansko reče poti.

Magdi Sitar življenje ni prizanašalo z najrazličnejšimi preizkušnjami. A se, dokler ni začela delati na sebi in si prizadevati za duhovni razvoj, o tem ni kaj veliko spraševala. Zdaj vidi, koliko je pridobila in česa vsega se je naučila. Življenje jemlje tako, kot je, in verjame, da je v vsem, kar se zgodi, določen smisel in namen. Pred leti ji je tumor na možganih popolnoma izmaličil obraz, eno oko in usta so bila stalno odprta. »Otroci so se me bali, takšna sem bila,« pravi Tržičanka.

Pomagati drugim Sledila je težavna ločitev s tedanjim možem. Ko se je čez nekaj let vnovič poročila, ji je drugi mož umrl v prometni nesreči. Potem je prišel tumor, k sreči benigen in od takrat se ni več vrnila v službo. Upokojena je devet let in dejavna v društvu invalidov, kjer je podpredsednica. V društvo Sožitje se je vključila zaradi sina in tam sodeluje pri organizaciji prireditev, tudi dobrodelnih. Jani je zelo ustvarjalen in nadarjen za slikanje, tako da pogosto priredijo kako prodajno razstavo, veliko pa sodelujejo z društvom Beli...

»Večina ljudi, sploh tistih v srednjih letih, pa tudi dejavni mlajši upokojenci in upokojenke so prepričani, da bodo vitalni in relativno zdravi vse do konca življenje in da ne bodo nikoli potrebovali pomoči. Pa, žal, ni vedno tako,« pravi Lucija Radmila Kaučevič, upokojena dipl. vzgojiteljica predšolskih otrok – svetovalka, ki bo drugo leto dopolnila šestdeset let. Ker je še relativno mlada in zdrava ter ima veliko energije, je postala prostovoljka. »Zdravi in čili upokojenci lahko pomagamo marsikje.

Po navadi rečemo, da se po upokojitvi začne drugačno življenje. Za Mileno Peče Rupnik iz Radovljice to zagotovo velja. Upokojila se je precej zgodaj in se čez pet let tudi prvič poročila. Življenje pred upokojitvijo ohranja kot lep spomin, zdajšnje življenje pa je povsem drugačno. Enako je le to, da je bila vseskozi zelo aktivna. Nekoč je veliko tekla in prepričana je bila, da brez teka ne bi mogla živeti. Pretekla je vsaj 30 velikih maratonov, celo stokilometrskega in dvakrat šestdesetkilometrskega, malih maratonov pa sploh ne šteje.

Ko je praded Andrej začel z vrtnarstvom, je bilo daleč naokoli samo polje; ko je delo prevzel njegov sin France, so že začele okoli njih počasi rasti hiše. Hči Lučka pa je že sredi urbanega dela Ljubljane še modernizirala vrtnarstvo in na ljubljanski tržnici še utrdila sloves njihove butičnosti. Zdaj njena otroka sledita novim tokovom v vrtnarstvu, ki »segajo v nebo«. Vsa ta obdobja pa ostajajo v Vrtnarstvu Pavlin zvesti vzgoji rastlin v gredicah, kar sicer zahteva veliko dela, daje pa odlične rezultate – in te zelo cenijo njihove stranke.

Poleg čebelarstva predstavlja slamnikarstvo vrh ljudskega znanja, ki je v določenem obdobju našo deželo postavilo v vrh evropskega dogajanja. Le kako je mogoče, da je preprosti slovenski človek, ki mu je bila glavna skrb vsakdanje preživetje, posegel v vrh evropskega znanja? Da so bili domžalski slamniki pred sto leti vodilni v evropski areni visoke mode, nam na najbolj preprost in slikovit način kaže dogodek iz leta 1912, ko se je ljubljanski arhitekt Rudolf Petz na potovanju iz Londona ustavil v Parizu in tam v veliki trgovini s klobuki...

Deževni dnevi so kot nalašč za lončarjenje, pa čeprav je lahko ozračje pri delu nekoliko turobno; a če te lončarjenje veseli, če je to tvoj kruh in poklic in če nadaljuješ družinsko tradicijo, te tudi dež ne sme pretirano motiti. Vsaj tako meni naš sogovornik Alojz Bojnec mlajši, ki izhaja iz lončarske družine z dolgoletno tradicijo v Filovcih, tej najstarejši lončarski vasi.

Tovrstna tradicija sega v petdeseta leta minulega stoletja, ko so glino še kopali v okolici, zdaj pa jo predvsem uvažajo iz Italije. Nekoč je bilo v Filovcih več kot sedemdeset lončarjev, zdaj pa je Alojz Bojnec edini lončar v vasi. O tem, da je lončarstvo najstarejša obrt pri nas, pričajo predvsem arheološke najdbe iz prazgodovinske dobe. V različnih virih zasledimo, da je bilo lončarsko delo sestavljeno iz treh glavnih opravil: kopanja gline, oblikovanja izdelkov na lončarskem vretenu ali kolovratu in nato žganja v peči.