Solidarnost je izziv vsem generacijam
Minulo leto je bilo še posebej izpostavljeno medgeneracijsko sodelovanje in sožitje na različnih ravneh. Čeprav gre za tradicionalno vrednoto, ki temelji na skupnem sobivanju, čustveni, socialni in ekonomski soodvisnosti, spoštovanju in vrednotenju minulega dela, prenašanju izkušenj in znanja ter pomoči, ki iz slovenske družbe, še posebej pa iz družin in tudi šol nikakor ni izginila, kot dokazujejo naslednji primeri.
Mladi o starejših Na osnovni šoli Vič v Ljubljani je 105 učencev sedmih razredov svoje mnenje o sodelovanju med generacijami izpovedalo v odgovorih na poseben vprašalnik, temu pa je sledila še okrogla miza, na kateri so sodelovali predstavniki več generacij in učitelji. Skupaj so ugotovili, da je v soseskah, v stanovanjskih blokih vse več tudi osamljenih starih, ki bi potrebovali obiske mladih. K temu so dodali mnenje, da bi morali že v šolah namenjati več pozornosti medgeneracijskemu sožitju..
Brez prostovoljcev v Rušah ne gre
Dijaki gimnazije in srednje kemijske šole Ruše (GSKŠ Ruše) so zelo aktivni na področju prostovoljstva in medgeneracijskega sodelovanja, saj učni proces in šolske dejavnosti povezujejo s prostovoljstvom in s humanimi deli povezujejo lokalno skupnost. Posebni so tudi zato, ker kot srednja šola delujejo tako, kot po navadi osnovne šole v svojem kraju - aktivno, prepoznavno, vse šolsko leto. Z različnimi dejavnostmi skušajo na šoli povezati različne generacije: dijake, starše in učitelje ter starejše občane.
-
Na Osnovni šoli Preddvor druženje mladih s starejšimi spodbujajo na različne načine. Resda delujejo v podeželskem okolju, kjer med generacijami ni tako globokega prepada, kot je to morda v večjih mestih, a kljub temu želijo, da bi bilo takega sodelovanja čim več, saj pri obeh generacijah ugotavljajo njegove dobrodejne učinke. Mladi s prostovoljnim delom spoznavajo življenje starejših in spoznavajo sebe, starejši pa v druženju z njimi popestrijo svoje dneve ter svoje življenjske izkušnje prenašajo na novo generacijo.
Enakopravni državljani – ne glede na starost
Z novim letom se je izteklo leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti, v katerem si je Evropska komisija zastavila za cilj spremeniti razumevanje, kaj sploh pomeni "biti star" ali "starati se«. Države članice so se osredotočili zlasti na tri področja: zaposlovanje starejših, njihova vključenost v družbo in samostojno življenje starejših. »Vsekakor se je evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti pokazalo za pomemben korak naprej pri podpiranju nadaljnjega razvoja politik aktivnega staranja in pri...
-
Slovenci imamo bogato urarsko tradicijo, pravi Zdravko Budna ml., ki je obrt prevzel od svojega očeta in jo tudi že izročil svojima otrokoma. Dva mandata je vodil sekcijo urarjev pri Obrtni zbornici Slovenije in takrat je bil postavljen tudi spomenik »vurmoharjem«, kot so nekoč rekli urarjem. Nastaja pa tudi knjiga o slovenskem urarstvu. Skozi zgodbo družine Budna tako spoznavamo plemenito urarsko obrt skozi čas. »Le malokdo ve, da je mehanska ura poleg lokomotive najbolj vzdržljiv stroj v mehaniki,« nam pove Zdravko Budna ml.
-
Zagotovo vam je znana melodija iz slovenskega filma Cvetje v jeseni. Tudi po zaslugi tega filma so citre spet stopile na pot popularnosti in se tako izognile pozabi. Nekoč so bile citre namreč doma skoraj v vsaki hiši na Slovenskem, ljudski godci so nanje igrali ob najrazličnejših priložnostih. Manj znano pa je, da je prvi izdelovalec citer v Sloveniji Vinko Novak iz Bukovice pri Vodicah. »Življenjska pot me je pri petnajstih letih in pri borih 41 kilogramih teže pripeljala za mizarskega vajenca v delavnico takratne tovarne Melodija Mengeš,«...
Nikoli ne smeš leteti previsoko nad zemljo!
Jože Romšek, upokojeni generalni direktor Slovenske policije. Ko je s tega položaja naznanil, da končuje kariero, je rekel: »Vsekakor se bom z 9. januarjem 2009 upokojil, to pa ne pomeni, da bom sedel doma, jedel kranjske klobase, pil pivo in gledal televizijo.« Doma je iz Bele Krajine, iz vasi Brezovica pri Črmošnjicah. Med pogovorom stopi po album in v njem pokaže staro, še črno-belo fotografijo. »To je naša vas. Z bratom Ivanom sva odraščala pri starih starših in bilo je čudovito.
»Samski dom je bil kot najboljši hotel«
Ivanka, ki ima sicer najraje, da jo kličemo Borka, je zakorakala krepko v osemdeseta leta in ljudi okoli sebe navdušuje z veseljem do življenja, s spomini na partizanska leta, na družino in na delo. Žalostna postane le, ko se spomni, kako se danes godi gradbenim delavcem in kakšne krivice prestaja mali človek. V njenih časih, ko je bila vodja kadrovskega oddelka v velikem gradbenem podjetju, je bila plača redna, poudarja. Nikoli ni zamujala niti za en dan. Ko jo sprašuješ, od kod jemlje ves ta optimizem, se nasmehne. »Ni mi bilo lahko.
-
»V življenju sem se res veliko naučila od svojih varovancev. Z njihovo pomočjo sem laže premagovala težke trenutke in še vedno jih, saj mi vseskozi vlivajo pogum, mi dajejo moč in mi kažejo, da s trudom in vztrajnostjo lahko premagaš veliko ovir,« povzame Ana Režun, direktorica Varstveno delovnega centra Zagorje ob Savi, ki zadnja leta živi v čudoviti hribovski vasici Razbor pri Čemšeniku. Zelo je ponosna, da je ustanova, ki jo vodi, letos pridobila mednarodni certifikat kakovosti E-QALIN, in to med prvimi v Evropi.
Kraj z dolgo in bogato sadjarsko tradicijo
Če se iz Kranja peljemo po hitri cesti proti Radovljici, bomo pred odcepom za Tržič že od daleč na levi strani opazili slikovito cerkvico z vitkim gotskim zvonikom vrh protiturškega tabora, pod katerim čemi zaselek Podtabor. Ta je bil v začetku prejšnjega stoletja še samostojno naselje, Podbrezje pa naziv za župnijo, pošto in katastrsko občino. Danes ta razpotegnjeni obcestni središčni kraj sredi Dobrav, ki leži na terasi nad desnim bregom spodnjega toka reke Tržiške Bistrice, poleg Podtabora sestavljajo še Srednja vas, Bitof in Dolenja vas (do druge svetovne vojne prav tako samostojne vasi) ter prvotni zaselek Pod klancem.
