Nad Svibnom, ne daleč stran od zdajšnjega naselja Radeč, je družina Ostrovrhar na strmi pečini imela svoj grad. Bila je mogočna in vplivna. Njihovim družinskim vejam, poimenovanim po krajevnih posestvih, lahko sledimo skozi ves srednji vek. Pod gradom, v katerem je gospodaril Viljem Ostrovrhar, se je v strmini razprostiral gozd. Le proti zahodu, ob cesti, ki je vodila mimo njega, so se razprostirala polja in travniki. Pred vzponom na grad se je cesta razvejala in drugi del poti je tekel med gozdom in ravnico.

Leto 1918 se je zapisalo v slovensko zgodovino tudi zaradi uporov slovenskih vojakov v avstro-ogrski vojski. Na uporniško razpoloženje je vplivalo več dejavnikov, med njimi tudi Majniška deklaracija, v kateri so podpisniki zahtevali mir, kot piše zgodovinar dr. Peter Vodopivec, predvsem pa državo, ki bo uresničila slovenske narodne težnje in Slovence zaščitila pred nemškimi in italijanskimi pritiski.

Februarja 1918. leta so se uprli mornarji v Boki Kotorski, maja pa tudi drugod. Pobudniki večine uporov so bili, kot pravi zgodovinar dr. Damijan Guštin, povratniki iz ruskega vojnega ujetništva, od koder se jih je do konca aprila vrnilo 380 tisoč, do konca junija pa še 137 tisoč. Njihovo protivojno razpoloženje so si vojaške oblasti razlagale kot vpliv boljševizma.

Rudi Kronovšek iz Braslovč je že pred četrt stoletja zaznal, da je področje obnovljivih virov energije prava pot v prihodnost. Pri petdesetih letih se je odločil ustanoviti podjetje. Njihov osrednji proizvod so toplote črpalke, ki tudi na mednarodnih inštitutih dosegajo najboljše ocene. Izvažajo jih v Avstrijo, Nemčijo, Italijo in še kam. Po upokojitvi je direktorsko mesto zaupal sinu Bogdanu. Tudi Bogdanova zgodba je zgodba o uspehu – pa ne le poslovnem, pač pa tudi osebnem.

Oče Rudi Gospod Rudi tudi po upokojitvi pomaga v podjetju. Sicer izhaja iz družine s tremi otroki: »Mama je bila šivilja, oče pa je bil na čelu občine. Imam še sestro in brata in lahko rečem, da smo živeli solidno.« Že v otroških letih je bil zelo aktiven – bil je vodja gasilske pionirske ekipe, član slovenske mladinske atletske reprezentance - dober je bil v skoku v višino in pri troskoku, potrdil se je tudi v odbojkarski ekipi. Dinamični Rudi je kasneje svojo energijo vlagal v raziskovanje.

Zakaj bi med stene zapirali se, veselja je željno prav vsako srce. Le pridite v družbo, lepo tu nam je, saj Zimzelen vabi prav vse. To je ena od kitic himne »Zimzelenk«, kot si med seboj pravijo članice skupine starejših za samopomoč, ki se v Železnikih srečujejo že petnajsto leto. Dobivajo se vsak teden ob četrtkih in to njihovo druženje prekinjajo le poletne počitnice. Dogovorile so se naslednje: da se pogovarjajo o temah, ki jih povezujejo, da gojijo kulturo poslušanja, ki je pogoj za poglobljen pogovor, da posredujejo svoje...

Ob razglednici Domžal s konca 19. stoletja, ko je eno od mlajših slovenskih mest z razmahom slamnikarstva zaznamoval nagel razvoj, sva se z upokojenim časnikarjem in publicistom, 68 – letnim slavistom Matjažem Brojanom najprej ustavila na spodnji levi fotografiji: »Tedaj sta v tej hiši na Kolodvorski ulici 4, zgrajeni leta 1893, živela in v njej imela slamnikarsko tovarno Andrej in Frančiška Maček. Slednja je bila hči mojega pradeda, največjega domžalskega slamnikarja Andreja Jančigaja oziroma sestra moje babice Katarine.

Eden najlepših gradov na Slovenskem je dvorec Štatenberg blizu Makol na Štajerskem. Občudovanja vredni so baročna arhitektura, slikovito oblikovane štukature, stropne poslikave, številne starinske peči, lepo rezbarjeno pohištvo. Grad Štatenberg je bil prvič omenjen leta 1241 kot deželnoknežji grad. Pozidan je bil na hribu, kjer je danes zaselek z zgovornim imenom Stari Grad. Grof Dizma Attems je pa je kasneje na vzpetini nad Dravinjo dal zgraditi istoimenski baročni letni dvorec. Poseben razcvet je doživel v letih od 1720 do 1740.

Bokalce so nekoliko skrivnosten kraj. Na dnu ozke soteske pri naselju je izviral močan studenec in se izlival v potok Gradaščica. Ob tem studencu se je po ljudski pripovedi zgodilo tole … Ob studencu so se igrali otroci in nedaleč stran so zagledali kačo, ki je do pasu imela telo deklice. Vabila jih je k sebi in jim dala bisere. Nekega dne se je med otroke pomešal odrasel fant z namenom, da pokonča kačo. Grozil ji je, ni se zmenil za prošnje otrok, naj jo pusti živeti. Kača pa se je nenadoma dvignila in vanj puhnila strupen zrak.

»Nič me ni tako zasvojilo kot klekljanje,« ugotavlja Zofka Voler. Šele štiri leta so minila od prvih začetkov, a je v tem času naredila že 547 klekljanih čipk. Večino je podarila. Med 91 različnimi vzorci sta tudi dva avtorska: notni zapis in znak tabora slovenskih pevskih zborov v Stični. Razumljivo, saj tudi brez pesmi Zofka Voler ne more. Klekljanje in prepevanje v pevskem zboru sta kljub ljubezni in času, ki jima ga namenja, le dve od mnogih dejavnosti te postavne Konjičanke.

Konec aprila se spominjamo začetka upora med drugo svetovno vojno, v katerem je na svoj način sodeloval tudi domoljub, duhovnik in pisatelj Franc Ksaver Meško. Rodil se je 28. oktobra 1874 v Gornjih Ključarovcih, župniji Tomaž  v Slov. goricah, umrl pa je 11. januarja 1964 v Slovenj Gradcu. Karel Gržan v knjigi o slovenskih duhovnikih  piše, da poleg Finžgarja Franc Ksaver Meško sodi med največje pisatelje duhovnike in da  se je Meško že v dijaških letih lotil pisateljevanja in pesnjenja. Po duhovniškem posvečenju 19.

Dora Plestenjak je lepa ženska, če k temu dodamo še njeno slikarstvo in njen odločen karakter, je še bolj razumljivo, da je pogosto v središču pozornosti. Enako velja za njena sinova Domna Slano in Jana Plestenjaka, umetnost pa je tako stalnica v njihovi hiši. »Slikarski talent sem podedovala predvsem po očetu, ki je bil zelo dober rezbar in slikar. Ker doma ni bilo denarja, se je zaposlil kot bančni uradnik. Za dušo pa je vse življenje rezbaril,« pripoveduje Dora Plestenjak.

Majhni otroci - majhne skrbi, veliki otroci … Pogovor z Doro Plestenjak je doživetje spontanosti - odkrito pripoveduje o vsem, še najraje pa o lepoti. Vidi jo povsod, še zlasti v naravi, pa med ljudmi, povezanimi z zemljo, in v poeziji. Na mizi ima knjigo Ferija Lainščka »Ne bodi kot drugi«, pogovarjava pa se tudi o pesmih Neže Maurer, ki je njena prijateljica. Veliko ima portretov obeh sinov, iz katerih seva njuna duša, ki jo je mama tenkočutno ujela na platno. »Vsako leto sem ju naslikala; pa tudi sicer sem veliko portretirala otroke.