Enakopravni državljani – ne glede na starost
Z novim letom se je izteklo leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti, v katerem si je Evropska komisija zastavila za cilj spremeniti razumevanje, kaj sploh pomeni "biti star" ali "starati se«. Države članice so se osredotočili zlasti na tri področja: zaposlovanje starejših, njihova vključenost v družbo in samostojno življenje starejših. »Vsekakor se je evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti pokazalo za pomemben korak naprej pri podpiranju nadaljnjega razvoja politik aktivnega staranja in pri...
-
Slovenci imamo bogato urarsko tradicijo, pravi Zdravko Budna ml., ki je obrt prevzel od svojega očeta in jo tudi že izročil svojima otrokoma. Dva mandata je vodil sekcijo urarjev pri Obrtni zbornici Slovenije in takrat je bil postavljen tudi spomenik »vurmoharjem«, kot so nekoč rekli urarjem. Nastaja pa tudi knjiga o slovenskem urarstvu. Skozi zgodbo družine Budna tako spoznavamo plemenito urarsko obrt skozi čas. »Le malokdo ve, da je mehanska ura poleg lokomotive najbolj vzdržljiv stroj v mehaniki,« nam pove Zdravko Budna ml.
-
Zagotovo vam je znana melodija iz slovenskega filma Cvetje v jeseni. Tudi po zaslugi tega filma so citre spet stopile na pot popularnosti in se tako izognile pozabi. Nekoč so bile citre namreč doma skoraj v vsaki hiši na Slovenskem, ljudski godci so nanje igrali ob najrazličnejših priložnostih. Manj znano pa je, da je prvi izdelovalec citer v Sloveniji Vinko Novak iz Bukovice pri Vodicah. »Življenjska pot me je pri petnajstih letih in pri borih 41 kilogramih teže pripeljala za mizarskega vajenca v delavnico takratne tovarne Melodija Mengeš,«...
Nikoli ne smeš leteti previsoko nad zemljo!
Jože Romšek, upokojeni generalni direktor Slovenske policije. Ko je s tega položaja naznanil, da končuje kariero, je rekel: »Vsekakor se bom z 9. januarjem 2009 upokojil, to pa ne pomeni, da bom sedel doma, jedel kranjske klobase, pil pivo in gledal televizijo.« Doma je iz Bele Krajine, iz vasi Brezovica pri Črmošnjicah. Med pogovorom stopi po album in v njem pokaže staro, še črno-belo fotografijo. »To je naša vas. Z bratom Ivanom sva odraščala pri starih starših in bilo je čudovito.
»Samski dom je bil kot najboljši hotel«
Ivanka, ki ima sicer najraje, da jo kličemo Borka, je zakorakala krepko v osemdeseta leta in ljudi okoli sebe navdušuje z veseljem do življenja, s spomini na partizanska leta, na družino in na delo. Žalostna postane le, ko se spomni, kako se danes godi gradbenim delavcem in kakšne krivice prestaja mali človek. V njenih časih, ko je bila vodja kadrovskega oddelka v velikem gradbenem podjetju, je bila plača redna, poudarja. Nikoli ni zamujala niti za en dan. Ko jo sprašuješ, od kod jemlje ves ta optimizem, se nasmehne. »Ni mi bilo lahko.
-
»V življenju sem se res veliko naučila od svojih varovancev. Z njihovo pomočjo sem laže premagovala težke trenutke in še vedno jih, saj mi vseskozi vlivajo pogum, mi dajejo moč in mi kažejo, da s trudom in vztrajnostjo lahko premagaš veliko ovir,« povzame Ana Režun, direktorica Varstveno delovnega centra Zagorje ob Savi, ki zadnja leta živi v čudoviti hribovski vasici Razbor pri Čemšeniku. Zelo je ponosna, da je ustanova, ki jo vodi, letos pridobila mednarodni certifikat kakovosti E-QALIN, in to med prvimi v Evropi.
Kraj z dolgo in bogato sadjarsko tradicijo
Če se iz Kranja peljemo po hitri cesti proti Radovljici, bomo pred odcepom za Tržič že od daleč na levi strani opazili slikovito cerkvico z vitkim gotskim zvonikom vrh protiturškega tabora, pod katerim čemi zaselek Podtabor. Ta je bil v začetku prejšnjega stoletja še samostojno naselje, Podbrezje pa naziv za župnijo, pošto in katastrsko občino. Danes ta razpotegnjeni obcestni središčni kraj sredi Dobrav, ki leži na terasi nad desnim bregom spodnjega toka reke Tržiške Bistrice, poleg Podtabora sestavljajo še Srednja vas, Bitof in Dolenja vas (do druge svetovne vojne prav tako samostojne vasi) ter prvotni zaselek Pod klancem.
-
Ljutomer, ki je postal mesto šele leta 1927, je središče Prlekije in domuje pod gričevnim Kamenščakom, ki se na prehodu Slovenskih goric spušča na Mursko polje. V 13. stoletju je bilo prvič zapisano njegovo ime kot Luetenberch. Tako se je namreč imenoval tukajšnji strelski dvorec. Podobni obrambni strelski dvorci so na sploh zaznamovali to zgodovinsko burno območje.
Med ogledom stalne muzejske razstave v prostorih knjižnice na Glavnem trgu izvemo, da so prvi pisni viri za ljutomersko območje zabeleženi med leti 1174 do 1211, Ljutomer pa je postal trg že davnega leta 1265. V 12. stoletju je imelo naselje svojo župnijo, ki je sprva pripadala radgonski, samostojna pa je postala v 14. stoletju. Utrinek iz preteklosti - Kralj Samo
Politično oblikovana skupnost Slovencev v 7. stoletju je bila župa, županija, skupno naselje sorodnikov, povezanih v enem okrožju. Vodil jo je župan. Nadzoroval je gospodarstvo, imel sodno oblast in po potrebi opravljal tudi duhovniške posle. Takšne povezave pa se v času vojnih napadov niso mogle braniti, zato so se začele združevati v majhne državice in izbrale skupnega poglavarja – vojvodo, ki pa je imel oblast le toliko časa, kolikor je trajala vojna. Po končani vojni teh pravic ni imel več.
Vir: Dr. Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, 1912
Koline - ljudski običaj in družinski praznik
Še nekaj desetletij nazaj so se ljudje na kmetih zelo veselili kolin. Ob takem dogodku so se najedli mesa, ki prejšnje čase marsikje ni bilo pogosto na krožnikih. Ponekod so temu običaju, ko se je poleg družine zbrala množica sorodnikov, sosedov in prijateljev, rekli tudi furež, svinjski praznik ali koljereja. Koline ponekod na kmetih še danes veljajo za pravi družinski praznik domačije. Ni imel točno določenega datuma, so pa vselej prašiča zaklali pozimi. Čas od prve polovice novembra pa vse do konca januarja je za to delo najbolj primeren.
