Kranj je eno tistih slovenskih mest, kjer so po osamosvojitvi Slovenije tovarne ugašala druga za drugo, zlasti pa tekstilne. Zemljišča in stroje so razprodali, delavce pa poslali domov. Tako žalostna usoda je doletela tudi Tekstilindus, ki je slovenski in tuje trge oskrboval s pisanimi bombažnimi tkaninami. Margareta Vovk Čalič se je domislila, da bi iz blaga propadle tovarne, ki ga je v tej tovarni nabavljala vse od sedemdesetih let in ga nekaj še hrani, izdelala krpanko in tako ohranila čim več vzorcev.

Z dekretom takratnega ministra dr. Jožeta Potrča, na katerega so pozabili pritisniti štampiljko, so v Ljubljani v šolskem letu 1949/50 ustanovili srednjo šolo za vzgojiteljice. Prva generacija je imela dva oddelka, zaradi komaj minule vojne so se v prvi letnik vpisovale dekleta, rojena od leta 1930 pa do 1935. Takratne dijakinje pa letos proslavljajo 60. obletnico mature. Med njimi so tudi naše sogovornice – Martina Škof Kralj, Mara Koprivec in Mira Voglar.

O domnevno največjem baročnem gradu na Slovenskem, Gradu na Goričkem med domačini kroži samozavestna trditev, da ima kar 365 sob, torej toliko, kot je dni v letu. V pritličnih prostorih gradu so na ogled tradicionalne obrtne delavnice tega območja. V zgornjih prostorih je nekaj starinske opreme in drugih pričevalcev različnih zgodovinskih obdobij. Arheologi ugotavljajo, da je grad stal na tem mestu že v enajstem stoletju. Začeli naj bi ga graditi vitezi templarji. Poslopje je bilo pozidano na griču, katerega sestavina je bazaltni tuf.

Rimljani so že zelo zgodaj spoznali pomen območja, kjer danes stoji Ljubljana, zato so ustanovili Emono, ki je postala cvetoče rimsko mesto. Pisalo se je tretje leto našega štetja in Emoni je grozila nevarnost. Rimska vojska je zbrala nagrabljeno bogastvo in se odločila za umik. Tik pred Hrušico pa je prišlo sporočilo, da je v Vipavski dolini močna sovražnikova vojska, zato so Rimljani lesene zaboje z bogastvom zakopali nekje v gozdu. Že naslednji dan je sovražnik pri Logatcu zajel rimske vojake in vse do zadnjega pobil.

V družini Morela je veliko zdravnikov; oče je upokojeni kirurg, mama Vesna in hčerka Kristina pa sta očesni zdravnici. Na zdravniško pot se podajata tudi vnuka Veronika in Lenart, študenta medicine. Vesna Morela je pri nas uveljavila več novosti zlasti pri operativnem zdravljenju sive mrene in v mikrokirurški tehniki transplantacije roženice. Tudi po upokojitvi ostaja aktivna, saj trikrat na teden pomaga hčerki v njeni kliniki Morela okulisti. Ljubljančanka Vesna Pevec, poročena Morela, je že v gimnaziji vedela, da bo oftalmologinja; imela...

Carmela Cizelj Kogej po upokojitvi ni obsedela doma. Z leti se je čedalje bolj začela zanimati tudi za duhovnost. Obiskovala je duhovno univerzo in šolo djotiša, izpopolnjuje se v Bachovi cvetlični terapiji, poleg tega pa znani angleški pevki in glasbeni terapevtki Shirlie Roden daj pa kdaj pomaga pri izvedbi delavnic in prevaja. Njena želja, da bi pomagala, je bila vedno zelo velika. Zato že peto leto dela tudi kot prostovoljka na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, čeprav je sprva čutila določen strah.

Daleč je že čas, ko je po naših tleh udarjal škorenj nemške vojske,  ki si je pod Hitlerjevim vodstvom hotela podjarmiti Evropo in ves svet. Kljub časovni oddaljenosti pa spomini  mnogih, ki so preživeli vojne strahote, niso potonili v pozabo. Tudi Fanika Raček iz Latkove vasi pri Preboldu se spominja tistega časa tako, kot so ga doživljale njene kolegice interniranke iz Auschwitza in drugih nacističnih taborišč, ki so se še deset let nazaj vsak prvi torek v mesecu srečevale v celjskem hotelu Evropa.

»Moje akordne citre, ki pri nas niso prav pogost instrument, so počivale do leta 1999, ko sem se po petintridesetih letih dela upokojila,« je začela pogovor Janka Frančeškin, nekoč prevajalka za italijanski in francoski jezik na občini Nova Gorica. Že v otroštvu se je naučila igrati na citre in na harmoniko. Čeprav ji je bila glasba položena v zibelko, tedaj, ko je bila zaposlena, zanjo ni imela časa. Citre je znova vzela v roke, ko so jo na novogoriški univerzi za tretje življenjsko obdobje prosili, da bi vodila citrarsko skupino, saj se...

»Branik, ki se je do leta 1951 po fevdalnih gospodih Rihemberških iz 12. stoletja imenoval Rihemberk (pa tudi Rifenberg in Rihenberk), se ponaša z izjemno bogato zgodovino. To se odraža tudi v dveh naselitvenih jedrih, pri čemer se prvo – z ledinskim imenom Britof - nahaja na desnem bregu hudourniške Branice, ob vznožju flišne vzpetine, vrh katere stoji župnijska cerkev sv. Urha, drugo, Tabor, pa je nastalo ob podružnični cerkvi sv. Antona na levem bregu rečice, nad katerim na pobočju hriba Golca izstopa grad Rihemberk,« nas je 61 – letni...

Prirodoslovni muzej Slovenije, ki domuje v Ljubljani, je osrednja naravoslovna muzejska ustanova. Izhaja iz nekdanjega Deželnega muzeja v Ljubljani in je za Botaničnim vrtom naša najstarejša kulturna in znanstvena ustanova z neprekinjenim delovanjem.

Pomembna osnova Prirodoslovnega muzeja Slovenije je bila bogata zbirka mineralov in knjig slovitega mecena, barona Žige Zoisa iz leta 1826. Sledi ji zbirka lupin mehkužcev F. J. H. Hohenwarta iz leta 1831 in zbirka žuželk Ferdinanda Schmida. Po mnenju kustosa dokumentarista Marka Aljančiča je bil muzej hkrati tudi zbirališče naravoslovcev, ki so tu že od leta 1849 pripravljali  sestanke s strokovnimi predavanji. Desetletje prej, leta 1839, pa je bilo ustanovljeno Muzejsko društvo za Kranjsko.