Ni dobro, da se človek preveč žene
Križna Gora nad Škofjo Loko je priljubljena točka pohodnikov, ki sem gor prihajajo z vseh strani: iz loške, kranjske in selške. Z ljubko cerkvico na vrhu privlači že iz doline, ko pa prideš na vrh, se ti odpre čudovit razgled. Prav takega imata iz svoje hiše Janko Košir in njegova žena. Zelo lep pogled je večerni pogled na brniško letališče, ko se prižgejo luči na vzletni stezi in lahko opazuješ letala, ko vzletajo in pristajajo. »Včasih bi kdo zaradi tega pogleda najraje kar ostal pri naju,« pove gospodar.
Priča časa, za katerega pravi, da ga ni
Ko se v nekoliko meglenem septembrskem dopoldnevu izkrcamo na Golem otoku, se obiskovalcem najprej zazdi, da smo prišli na vojno prizorišče. Za nami morje, pred nami na obali podrte in porušene zgradbe, levo in desno belo kamenje in skrivenčeni borovci. Z Radovanom Hrastom, našim enainosemdesetletnim vodičem, ki je tukaj pred več kot pol stoletja skoraj tri leta prebil kot »zapornik številka 2«, se podamo na skoraj triurni pohod po otoku, po zemlji, kjer se je ustavil čas.
Prva aretacija V času po drugi svetovni vojni si je Sovjetska zveza hotela podrediti vse države vzhodnega bloka, a je tedanje jugoslovansko vodstvo reklo ne! Tako se je leta 1948 zgodil informbiro in dokončno zaostril odnose med državama. Rado Hrast je bil tedaj dijak pomorske šole na Reki. Rodil se je leta 1931 v učiteljski družini v Bukovščici v Selški dolini. Njegova prva šolska leta je prekinila vojna, njihov dom pa je postal zbirališče partizanov in aktivistov. Rado je spomladi 1944 postal eden najmlajših gorenjskih partizanov.
Tudi v gostilnah ni več tako, kot je bilo
Sredi Polzele je tik ob veliki cerkvi gostilna Cizej. Nekoč je v njej kipelo bogato družabno in tudi družbeno življenje, predvsem pa je slovela po domači kuhinji. Posebnost je tudi ta, na nepretrgoma deluje vse od leta 1904. Toda zdaj je vse drugače, kot je bilo nekoč. Predvsem kuhajo le še za napovedane, zaključene družbe, pa ob sejmih, ki se vnovič vračajo v te kraje. Marko, ki je četrti rod Cizejevih »birtov«, upa, da se bodo vrnili tudi boljši časi, ko bodo znova - tako kot nekoč – vsak dan pripravili za obiskovalce katero od njihovih...
Z rodoslovjem se odstira tudi preteklost krajev
»Pred dobrimi štirimi leti mi je teta Milica Pevec iz Ljutomera, sicer rojena v Prelogah, sedanjem mestnem predelu Velenja, pokazala shemo ožjih sorodnikov, ki je segla približno dvesto let nazaj. Presenečen sem ugotovil, da naš rod pravzaprav izvira iz Savinjske doline, kar me je spodbudilo, da sem ga začel podrobneje raziskovati. Ob skrbnem pregledovanju matičnih knjig v župnijskih uradih v Velenju, na Polzeli, v Braslovčah in Gomilskem ter v mariborskem nadškofijskem arhivu sem se dokopal do podatkov, ki so zanesljivo dokazovali, da se...
-
Žganjekuha sicer ne šteje za obrt, je pa je priljubljeno opravilo, ki se že stoletja skorajda ni spremenilo. Pogoji za odlično domače žganje so bili že od nekdaj: preprosta destilacija, dobro sadje in pozorno spremljanje dogajanja v kotlu, da se žganje ne prismodi. Na Slovenskem se je kuhanje žganja, tudi žganice ali palinke razširilo v prvi polovici 19. stoletja. Zaradi obdavčitve v prvi polovici 20. stoletja so ga pogosto kuhali skrivoma. Žganje so ob jesenskih večerih, predvsem pa pozimi kuhali iz sliv, jabolk, hrušk, pa tudi iz vinskih...
Kneža - vas na dnu baškega amfiteatra
»V tej hiši sem se rodil,« je ob pogledu na razglednico s podobo nekdanje Lapajnetove gostilne in trgovine na Kneži kar bruhnilo iz 79 – letnega upokojenca Ivana Rejca, ki od leta 1978 živi nedaleč stran v novozgrajeni hiši, saj se je zgradba s fotografije ob potresu leta 1976 tako razmajala, da so jo morali podreti. Značilna nadstropna primorska hiša, ki se ji je po domače reklo Pri Glunikarju, je stala na ovinku ob cesti, po kateri se pripelješ iz Grahovega ob Bači in spustiš proti gručastemu naselju v dnu Baške grape.
-
Slovenska Bistrica se postavlja z bogato zgodovinsko preteklostjo. Za obiskovalce je izjemno zanimiv ogled mestnih muzejskih zbirk, kar petnajst je stalnih. Domiselno so razvrščene v obnovljenem gradu, ki je osrednja mestna zgradba, prikazujejo pa starejšo in novejšo zgodovino področja med Pohorjem in Halozami. Razstava Rimska cesta od Celeie do Poetovia z nazorno maketo prikazuje način gradnje in potek rimske ceste od Spodnjega Gruškovja do Gaja pri Pragerskem.
Najdbe s Pohorja Posebno mesto v bistriški graščini imajo arheološke najdbe s Pohorja. Arheološka izkopavanja v Ančnikovem gradišču v Juršni vasi na Pohorju dokazujejo, da je na tamkajšnjem razglednem območju v četrtem stoletju našega štetja že stala naselbina, na njenih ruševinah pa so v šestem in sedmem stoletju gradili tudi naseljenci zgodnjega srednjega veka. V zbirki lutk Zore Tomič, ambasadorke Unicefa, je 280 lutk v narodnih nošah in drugih predmetov z vseh koncev sveta.
Rešitelj stavbne dediščine Jezerskega
Jezersko je ujeto v kotanjo med dvatisočaki Alp in nekaj nižjim grebenom Karavank. Že od nekdaj je bolj sodilo k deželi Koroški kot deželi Kranjski, saj jo je od nje ločevala hudourniška, malodane neprehodna struga Kokre. Zato ta gorski svet ni bil prav nič radodaren do ljudi, ki so trmarili na skopi zemlji, pa so se zato obdržali le najbolj trdi, neizprosni, vztrajni, žilavi, vendar radoživi ljudje. Jakob Zadnikar je bil eden izmed njih. Mož iskrivega duha je bil po poklicu pleskar, a tudi slikar samouk in izjemen opazovalec deželice, v...
Dokler bo vino, bodo tudi sodarji
Morda je manj znano, da je bilo sodarstvo nekoč zelo razširjena obrt na Slovenskem, ki pa v zdajšnjih časih počasi izumira. Tu in tam še najdemo sodarje, ki kot samostojni obrtniki izdelujejo sode in drugo leseno posodje. Eden takih je Anton Kuzma ml. v Gančanih, ki se s sodarsko obrtjo ukvarja že 36 let, obrt pa je prevzel od očeta. Naš sogovornik pove, da začetki sodarstva na domačiji Kuzma segajo v leto 1921, ko je z obrtjo začel njegov pradedek Ivan Kuzma, ki mu je sodarstvo pomenilo predvsem dopolnilno sezonsko dejavnost na kmetiji.
-
Medgeneracijska solidarnost je socialna povezanost med generacijami. Pomeni pozitivne vidike povezovanja med ljudmi, kot so toplina, naklonjenost, privlačnost, interakcija, nudenje pomoči, kot jo kdo potrebuje. V slovenski družbi pa zadnja leta trenja, do katerih prihaja v javnih razpravah o spremembah socialne in pokojnine zakonodaje, dajejo vtis, da se prepad med generacijami poglablja in da zlasti mladi in stari državljani nimajo enakopravnega položaja v družbi.
Temu ni tako, pravi Valentina Hlebec, doktorica sociologije in profesorica na fakulteti za družbene vede, ki proučuje življenje starejših ljudi in različne vidike medgeneracijskega sožitja.
