»Večina ljudi, sploh tistih v srednjih letih, pa tudi dejavni mlajši upokojenci in upokojenke so prepričani, da bodo vitalni in relativno zdravi vse do konca življenje in da ne bodo nikoli potrebovali pomoči. Pa, žal, ni vedno tako,« pravi Lucija Radmila Kaučevič, upokojena dipl. vzgojiteljica predšolskih otrok – svetovalka, ki bo drugo leto dopolnila šestdeset let. Ker je še relativno mlada in zdrava ter ima veliko energije, je postala prostovoljka. »Zdravi in čili upokojenci lahko pomagamo marsikje.

Po navadi rečemo, da se po upokojitvi začne drugačno življenje. Za Mileno Peče Rupnik iz Radovljice to zagotovo velja. Upokojila se je precej zgodaj in se čez pet let tudi prvič poročila. Življenje pred upokojitvijo ohranja kot lep spomin, zdajšnje življenje pa je povsem drugačno. Enako je le to, da je bila vseskozi zelo aktivna. Nekoč je veliko tekla in prepričana je bila, da brez teka ne bi mogla živeti. Pretekla je vsaj 30 velikih maratonov, celo stokilometrskega in dvakrat šestdesetkilometrskega, malih maratonov pa sploh ne šteje.

Ko je praded Andrej začel z vrtnarstvom, je bilo daleč naokoli samo polje; ko je delo prevzel njegov sin France, so že začele okoli njih počasi rasti hiše. Hči Lučka pa je že sredi urbanega dela Ljubljane še modernizirala vrtnarstvo in na ljubljanski tržnici še utrdila sloves njihove butičnosti. Zdaj njena otroka sledita novim tokovom v vrtnarstvu, ki »segajo v nebo«. Vsa ta obdobja pa ostajajo v Vrtnarstvu Pavlin zvesti vzgoji rastlin v gredicah, kar sicer zahteva veliko dela, daje pa odlične rezultate – in te zelo cenijo njihove stranke.

Poleg čebelarstva predstavlja slamnikarstvo vrh ljudskega znanja, ki je v določenem obdobju našo deželo postavilo v vrh evropskega dogajanja. Le kako je mogoče, da je preprosti slovenski človek, ki mu je bila glavna skrb vsakdanje preživetje, posegel v vrh evropskega znanja? Da so bili domžalski slamniki pred sto leti vodilni v evropski areni visoke mode, nam na najbolj preprost in slikovit način kaže dogodek iz leta 1912, ko se je ljubljanski arhitekt Rudolf Petz na potovanju iz Londona ustavil v Parizu in tam v veliki trgovini s klobuki...

Deževni dnevi so kot nalašč za lončarjenje, pa čeprav je lahko ozračje pri delu nekoliko turobno; a če te lončarjenje veseli, če je to tvoj kruh in poklic in če nadaljuješ družinsko tradicijo, te tudi dež ne sme pretirano motiti. Vsaj tako meni naš sogovornik Alojz Bojnec mlajši, ki izhaja iz lončarske družine z dolgoletno tradicijo v Filovcih, tej najstarejši lončarski vasi.

Tovrstna tradicija sega v petdeseta leta minulega stoletja, ko so glino še kopali v okolici, zdaj pa jo predvsem uvažajo iz Italije. Nekoč je bilo v Filovcih več kot sedemdeset lončarjev, zdaj pa je Alojz Bojnec edini lončar v vasi. O tem, da je lončarstvo najstarejša obrt pri nas, pričajo predvsem arheološke najdbe iz prazgodovinske dobe. V različnih virih zasledimo, da je bilo lončarsko delo sestavljeno iz treh glavnih opravil: kopanja gline, oblikovanja izdelkov na lončarskem vretenu ali kolovratu in nato žganja v peči.

Stari oče Jožeta Freliha starejšega se je pred 120 leti iz Vipavske doline preselil v povsem drugačno, toda prav tako osupljivo lepo Mirnsko dolino in tam zasnoval novo vejo Frelihov. Stavba ob znameniti šentruperški cerkvi, v kateri živijo njegovi potomci, bo čez dve leti praznovala že dvestoletnico, je dandanes sodobna gostilna, ob njej pa sta še kavarna in galerija Frelihovih vin. V sklopu domačije so tudi vinska klet ter turistične sobe. Od nekdaj so pri Frelihovih nudili streho in hrano  učiteljem in prehodnim gostom.

Ingrid Jakše, še pred dobrim letom sekretarka na ministrstvu za javno upravo, po poklicu sicer sociologinja, je zelo zaposlena upokojenka. »Sploh ne vem, kako sem še ne dolgo tega utegnila hoditi še v službo, ki je bila kar zahtevna,« pravi. Čeprav je zelo dejavna upokojenka, začne govoriti najprej o mladih, ker pač na njih svet stoji. »Sin Rok, ki ima 31 let, je med drugim magistriral iz menedžmenta v Veliki Britaniji, a ne dobi službe. Napisal je že več kot sto prošenj, a so ga le dvakrat povabili na pogovor.

Zakonca Marinka in Vinko Grčar iz Vodic sta mladostna in športna seniorja. Oba sta predana kolesarjenju, ki jima pomeni sprostitev in užitek. Že nekaj let se udeležujeta skoraj vseh kolesarskih prireditev po Sloveniji, še posebej pa sta zvesta Maratonu Franja. »Ne predstavljava si življenja brez kolesarjenja, kajti na kolesu se počutiva zadovoljna, izpolnjena. Nikoli se ga ne nasitiva. Ko je ena dirka končana, se že obeta nova, spet nova pričakovanja, kako bo, kdo vse bo sodeloval,« razlaga Vinko.

»Ko sem knjigo Modre daljave že napisala, sem po radiu slišala za ameriškega znanstvenika dr. Oliverja Sacksa, ki raziskuje zdravilni vpliv glasbe na ljudi. Primeri iz domov za starostnike so bili najbolj zgovorni. Ljudje, ki so izgubili spomin in s tem tudi svojo identiteto, so se s pomočjo glasbe, ki so jo radi poslušali v svoji mladosti, spomnili določenih dogodkov. Glasba je bila edina stvar, ki je odpirala tesno zaprta vrata in okna njihovega spomina …« pravi Vesta Vanell in dodaja, da je glasba imela prav čudežno vlogo tudi pri...