Čeprav je december za mnoge najlepši čas v letu, pa je pustni čas za marsikoga najbolj zabaven. Tako ga doživljamo tudi v krajih pod Snežnikom, kjer si kmalu po novem letu dolge zimske večere krajšajo s pogovori o tem, v kaj se bodo letos našemili. Sledi mrzlično pripravljanje kostumov – mrzlično zato, ker kljub dolgemu dogovarjanju vedno zmanjka časa, tako da se kostum naredi šele tik pred zdajci.. V sprevodu, ki nosi ime Pust je pršu, in bo letos že osemnajstič zapored, sodeluje največ domačih pustnih skupin, vedno pa so v njem tudi tiste...

Josip Nikolaj Sadnikar, veterinar po poklicu, po duši pa umetnik in muzealec, ustanovitelj prve in največje zasebne muzejske zbirke pri nas je želel, da kamniška zbirka prehaja iz roda v rod po moški strani. To se vsa leta tudi uresničuje. Po njegovi smrti sta jo podedovala sin Niko, ki je imel očetovo ime, in njegov brat Demeter, ki je imel očetov poklic – bil je veterinar. Zdaj sta solastnika zbirke Demetrov sin Majk, tudi veterinar, in Nikov sin Marko, geolog.

Velika imena slovenske umetnosti Bil je ljubitelj umetnosti in jo je spodbujal; fotografu Aparniku je prav on podaril prvi fotografski aparat, odkril pa je tudi Maksa Gasparija. V sliki »Slanik«, ki jo je Gaspari ob veliki noči postavil v izložbo trgovine, v kateri je delal kot vajenec, je Sadnikar zaznal velik talent - pomagal mu je, da se je izšolal in postal veliko ime slovenske likovne umetnosti. Sadnikarjevi prijatelji so bili pretežno umetniki - Maks in Anton Koželj, Miha Maleš, Stane Cuderman, pa tudi Ferdo Vesel, Ivana Kobilca (z...

Pravijo, da je zanimiv mož, ki pri devetdesetih še vedno z enim očesom opazuje svet okoli sebe. Morda z drugim očesom mežika lepim damam? Nikakor, se zasmeje. Če povemo, da ima eno oko na iskalu kamere, ki jo je prvič vzel v roke že kot gimnazijec, potem zlahka uganete, da gre za legendarnega slovenskega filmskega snemalca, mojstra črno-bele fotografije Ivana Marinčka - Žana. Kot direktor fotografije je posnel 17 celovečernih igranih filmov in več kot 80 kratkih, dokumentarnih in igranih filmov.

»Tudi poslej ne bom več štela let, štetje mi ne pomaga živet. Bolje težave je premagovati, v miru živeti, čim dlje zdrav ostati. Zdaj, ko še živim, me radi imejte, « je zapisala Milka Povše. Verzi  so se ji začele porajati že leta 1942 v taborišču Auschwitz, a je za pisanja pesmi napočil čas šele, ko so na svet začeli prihajati vnuki in je njena pesniška zbirka narasla na več sto pesmi, zbranih v petih zvezkih, pisane besede pa se je nabralo za dva zvezka kratkih zgodb. Milka Povše se je rodila leta 1922 in je že v osnovni šoli veliko brala.

V vasi Medana, sredi slikovitih Goriških Brd je na ogled muzejska zbirka tukajšnjega rojaka, pesnika in pravnika Alojza Gradnika. O njegovem delu lahko med drugim preberemo: »Po obsežnem pesniškem delu, po samoniklosti izraza in iskrenosti čustev se uvršča med velike slovenske lirične pesnike dvajsetega stoletja.« Alojz Gradnik je bil rojen leta 1882 v Medani. Oče Jožef je bil po rodu s Tolminskega in po poklicu čevljar. Mati Lucija je bila Furlanka, z dekliškim priimkom Godeas. Starša sta težko preživljala desetero otrok.

Dijaki gimnazije in srednje kemijske šole Ruše (GSKŠ Ruše) so zelo aktivni na področju prostovoljstva in medgeneracijskega sodelovanja, saj učni proces in šolske dejavnosti povezujejo s prostovoljstvom in s humanimi deli povezujejo lokalno skupnost. Posebni so tudi zato, ker kot srednja šola delujejo tako, kot po navadi osnovne šole v svojem kraju - aktivno, prepoznavno, vse šolsko leto. Z različnimi dejavnostmi skušajo na šoli povezati različne generacije: dijake, starše in učitelje ter starejše občane.