Slovenija ima številne romarske poti, ena izmed bolj priljubljenih je na Ptujski Gori, kjer stoji bazilika Marije Zavetnice. Cerkev iz 15. stoletja je ena najlepših gotskih cerkva pri nas. Njena največja znamenitost je relief Marije, ki pod svojim plaščem daje zavetje tedanjim znamenitežem.

Ptujsko Goro je ljudstvo nekoč imenovalo Nova Štifta, Milostna Gora in tudi Črna Gora. V času turških vpadov v te kraje je namreč nastala legenda, po kateri je devica Marija zaščitila cerkev tako, da je priklicala na hrib črne oblake, da se ni nič videlo. Vse do leta 1937 jo je okoliško prebivalstvo imenovalo Črna Gora. Tega leta so prevzeli skrb za cerkev Frančiškovi mali bratje minoriti in vas poimenovali Ptujska Gora.

ODSTRTE PODOBE – TRIGLAV

Letošnjega 26. avgusta je minilo 240 let, odkar so na pobudo barona in razsvetljenca Žige Zoisa na 2864 metrov visok Triglav prvi stopili štirje srčni možje iz bohinjskega kota. To so bili Lovrenc Willomitzer, 31-letni ranocelnik v Stari Fužini, Štefan Rožič, 39-letni lovec, s Savice ter rudarja 34-letni Matevž Kos iz Jereke in 31-letni Luka Korošec s Koprivnika. Zatem je vrh slovenskega očaka osvojilo na tisoče domačih in tujih gornikov, med katerimi je tudi 72-letni upokojeni univ. dipl. fizik in navdušen planinec Andrej Grum, ki je bil prvič na njem z murskosoboškimi taborniki pri dvanajstih letih in poslednjič lani, štiridesetič; z vseh treh zavarovanih smeri (s Kredarice, Planike in Doliča), ob tem pa se je do Kredarice trikrat povzpel tudi po triglavski severni steni.

Tistega dne, ko sem se odpravila v Dovško 13 pri Senovem, je zorela pšenica. Ob velikem žitnem polju je mimoidočim, ki so se peljali proti Bohorju, padel v oči moški, ki je ob njivi postavljal visoko lestev. »Še ena nenavadna instalacija v naravi,« so se nasmihali. A lestev ni bila del umetniškega navdiha. Postavljal jo je 88-letni Viktor Richter, ki že od leta 1997 na travniku pred hišo ustvarja posebne travnate kreacije. Vedel je, da bom iz ptičje perspektive s fotoaparatom lažje ujela celoten znak, ki ga je letos posvetil svetovnemu dnevu čebel.

Iz roda v rod 

»Nobenih umetnih gnojil več. Nobenih pesticidov ali česa podobnega. Začeli smo se učiti od narave, upoštevati njene zakone in se vključevati v njen mogočni tok življenja,« pravi Zvonko Pukšič iz vasi Jastrebci v ormoški občini, ki je leta 1999 klasično kmetijo spremenil v biokmetijo. Pravi, da so bili prvi koraki težki, kot da bi se »odvajali od zasvojenosti«. Plevel se je še bolj razbohotil in skoraj prerasel zelenjavo. »Imeli smo še veliko več dela kot prej, in če ne bi tako trdno verjeli v naravo, bi obupali ...« Govori v množini, saj je njegovo odločitev podprla vsa družina: žena Romana, sinova Primož in Peter, Zvonkova starša, oče Pavel, ki je leta 2015 žal umrl, in mama Gizela, ter sestra Pia Malin, ki tudi živi na kmetiji.

ODSTRTE PODOBE – KANIŽARICA

Rudarsko naselje v zahodnem delu Bele krajine je po novembru leta 1943, ko je tu nastalo osvobojeno ozemlje, odigralo pomembno vlogo v slovenskem partizanskem zdravstvu, saj je bila v upravni zgradbi rudnika rjavega premoga januarja naslednje leto ustanovljena največja in najbolje opremljena civilna bolnišnica OF. »To je bila ena izmed treh bolnišnic za potrebe prebivalstva, v njej pa je bilo 60 postelj, medtem ko jih je bilo v Trebnjem 25 in Starem trgu pri Ložu 35. Poleg teh je bilo v NOB na celotnem ozemlju Slovenije na skrivnih mestih še 265 vojaških bolniških ustanov, ki jih je zasnoval dr. Pavel Lunaček in v katerih se je zdravilo 22.000 ranjencev,« pravi 96-letna upokojena pediatrinja, univerzitetna profesorica in znanstvenica dr. Zora Konjajev, ki je kot študentka medicine prišla v Kanižarico 20. februarja 1944 in v njej delala do 25. marca 1945, ko je bila evakuirana v Dalmacijo.

Darinka Fabiani je po poklicu učiteljica violine, ki se je lani po 42 letih dela upokojila. Rada je poučevala in dosegala tudi lepe uspehe. Veliko njenih učencev je poklicnih glasbenikov. Z njimi je na tekmovanjih prejela več nagrad.

Poučevanje violine pa še zdaleč ni vse, kar je Darinka v glasbi počela in dela še danes. Veseli jo tudi vodenje godalnih orkestrov glasbenih šol, enega vodi še zdaj. Darinkina prava ljubezen pa je bila vedno petje in vodenje zborov. »V družini in širšem sorodstvu je veliko nadarjenih glasbenikov in dobrih pevcev. Stari stric je bil pevovodja in orglar, oče je bil izvrsten basist, mama, ki je bila učiteljica, je nekaj časa vodila šolski zborček. Kadar koli smo se dobili doma ali s širšim sorodstvom, smo prepevali. Prvi zbor, bil je dekliški, sem začela voditi pri sedemnajstih letih,« pripoveduje.

Lani, ob stoti obletnici Majniške deklaracije, so v rojstni hiši dr. Antona Korošca v Biserjanah v občini Sv. Jurij ob Ščavnici njegovi rojaki uredili spominsko sobo. Na pročelju je vzidana spominska plošča z besedilom: »V tej hiši se je rodil dr. Anton Korošec, 1872–1940, duhovnik, narodni delavec, urednik in slovenski politik.«

Med svojim plodnim političnim delovanjem je ostajal Korošec zvest ideji avtonomne Slovenije. Kot poslanec Vseslovenske ljudske stranke je 30. maja 1917 v dunajskem državnem zboru prebral Majniško deklaracijo: »Podpisani poslanci, združeni v Jugoslovanskem klubu, izjavljajo, da zahtevajo na temelju narodnega načela in hrvaškega državnega prava, naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, zedinijo pod žezlom habsburško-loterinške dinastije v samostojno državno telo, ki bodi prosto vsakega narodnega gospostva...

Družina Bečaj že dolgo živi v vasi Rodine v občini Trebnje, ki je malo vzdignjena nad okoliško pokrajino. Vprašala sem se, kako se počuti dekle, ki je iz tega zelenega in tihega raja odšlo na študij v Los Angeles. Iris Bečaj, 25-letna študentka solo petja, je zdaj na počitnicah doma in prav njena uspešna zgodba me je pripeljala k družini Bečaj, izvedela pa sem še marsikaj zanimivega.

Od nekdaj so bili v tej hiši doma pevci, tudi Irisin ded je bil odličen pevec, tako kot njegovih osem bratov in sester. »Vsi so igrali na harmoniko in večglasno peli. Skupaj s sosedovo družino Klančar (po domače Hatejevi) so veljali za vaške pevce,« pripoveduje oče Lojze. Sam ima rad glasbo, rad tudi pleše, toda za petje nima pravega posluha, enako pravi žena Ana. Sin Denis pa je že kot majhen otrok ob dedovem igranju na harmoniko z nogo udarjal ob tla in hitel s prsti po navidezni harmoniki … Z izjemnim talentom pa je obdarjena Iris. »Odkar se spomnim, je rada pela in nastopala. Postavila se je v središče in pela in pela. Kljub temu pa si nisem mogla misliti, da bo nekoč študirala solo petje, sploh pa ne, da bo študirala v Los Angelesu,« je iskrena mama.

Romeo Volk iz Ilirske Bistrice je daleč naokoli znan kot glava družinskega tria Volk folk. Hkrati pa je ravno tako tesno povezan z likovno umetnostjo – krajani ga poznajo kot likovnega pedagoga, zbiralca etnografskega gradiva, ilustratorja, oblikovalca, zbiratelja ter celo kostumografa in koreografa za domačo folklorno skupino. A z glasbo je povezan od zgodnjega otroštva. Kot je nekoč dejal v intervjuju na Radiu Koper: »Srce mi zaigra vedno, ko slišim ljudsko glasbo in dober rokenrol.«

Romeovi predniki so priimek prinesli s Suhorij v Brkinih, ljubezen in nadarjenost do glasbe pa prav tako. Dobri geni so se pomnožili menda tudi zato, ker je bil nekdo iz Slop, Sloparci pa so bili nekoč na glasu kot muzikanti. Igrali so celo Francu Jožefu, ko je šel tam mimo, in še sto let prej francoskim vojakom pod lipo v Hrušici, ko se je pri Finidi (območje med Hrušico in Obrovom v Podgrajskem podolju) končala francoska bitka.