»Nikoli se ne smeš zapustiti in obupati,« pravi Jože Okoren iz Trebnjega, ki bo septembra praznoval sedemdeseti rojstni dan, prav na ta dan bo minilo tudi petdeset let življenja na invalidskem vozičku. Po operaciji na hrbtenici se je na dvajseti rojstni dan zbudil kot paraplegik. Kaj je to pomenilo za mladega fanta, polnega življenja, si lahko predstavljamo, a se zaradi tega ni predal. Po medicinski rehabilitaciji se je odločil za šport, za njim je bogata športna kariera. Že od tekmovalnega obdobja naprej si je prizadeval za priznanje in razvoj športa med invalidi. Vse do danes se bori tudi za boljše življenje, zdravje in razumevanje invalidov pri nas.

Nataša Dolejši, agronomka z znanstvenim magisterijem iz arboristike (nege urbanega drevja), nadaljuje 90-letno družinsko tradicijo izdelave gumbov. Ko človek spozna to zanimivo, vedoželjno in nadvse delavno gospo, razume, da preskok od agronomije do gumbov zanjo ni bil težka izbira, saj sama pravi, da potrebuje vedno nove izzive. In teh ji pri gumbih ne zmanjka: »Tako majhen krogec je, vendar omogoča toliko variant, oblik, barv ...« Začelo pa se je z dedkom Čehom.

 V Lukah na Češkem je leta 1931 Jenda Dolejši ustanovil delavnico za izdelavo gumbov, kjer se je izmojstril tudi njegov brat Štefan. Jenda naj bi svoje znanje širil v Slovenijo, kjer gumbarjev še ni bilo. »V tistem času so veliki mojstri svoje znanje prenašali tako, da so potovali in učili ljudi svoje obrti. Končno je tudi Plečnik potoval in svoje izjemno znanje prinesel na Dunaj, v Prago …« pravi Nataša. Ker je Jenda že imel družino, se je za pot v Slovenijo javil mlajši Štefan, ki je bil še »ledik in fraj«. Toda ne dolgo, saj se je v Ribnici na Dolenjskem, kamor je pripotoval, zagledal v Antonijo. Njena mama je bila vdova in si je finančno pomagala tako, da je oddajala prostore. Štefan je tam osnoval prvo delavnico za izdelovanje gumbov in si našel tudi ženo.

V spomin na Zvonka Čemažarja, starega prijatelja, pisca besedil in velikega ljubitelja gora, ki se je poslovil leta 2010, je pred kratkim harmonikar Tone Žagar izdal zgoščenko s 23 skladbami, ki sta jih skupaj ustvarjala od leta 1968. Tedaj ju je spoznal Boris Kovačič, tedanji urednik na Radiu Ljubljana. Tri njegove pesmi pa je prvič uglasbil in posnel šele pred nekaj meseci. Zvonko Čemažar bi bil zagotovo vesel …

Tone Žagar je doma iz Zgornjega Kašlja pri Ljubljani in je imel kar 18 let svoje podjetje, ki se je ukvarjalo s posekom in spravilom lesa iz gozda. Včasih si je rekel, da bo imel, ko bo velik, tudi žago …

Na zboru članov Društva upokojencev Nova vas je bilo 20. marca še posebej slovesno. Jože Prevolšek, predsednik Zveze društev upokojencev Celje, in Drago Prtenjak, predsednik DU Nova vas, sta namreč izročila malo plaketo zveze 95-letni Jožici Ribič, ki je že 50 let zvesta društvu upokojencev.

Za Jožico Ribič je dolga in pestra življenjska pot. Odrasla je na kmetiji v Šmiklavžu pri Slovenj Gradcu. »Med drugo svetovno vojno je bila pri nas javka, ki so jo obiskovali številni partizani, tudi borci 1. pohorskega bataljona. Še danes se spominjam žalosti, ko smo izvedeli, da so vsi člani bataljona padli v eni sami bitki...« obuja spomine. Iz domače vasi jo je po vojni vodila pot najprej v Slovenj Gradec in v Celje, nato pa z možem, nekdanjim partizanom in politikom, naprej po Sloveniji.

Samostan brez knjižnice je kakor trdnjava brez orožarne je bilo srednjeveško načelo frančiškanov. Knjižnica v samostanu in cerkvi sv. Jakoba v Kamniku iz leta 1627 hrani več kot 10.000 zvezkov. Poleg tega pa je v samostanu še obilo umetnin iz preteklih stoletij.

V samostanski knjižnici hranijo poleg del z versko vsebino tudi dela s področja domoznanstva, zgodovine, medicine, alkimije, geografije. Najstarejše knjige so prvotiski iz časa od 1445 do 1501. Med drugim hranijo Dalmatinovo Biblijo iz leta 1584 in prva svetopisemska glasbena besedila. Knjižnica se imenuje po patru Valvasorju, sinu slavnega Janeza Vajkarda Valvasorja, ki ji je podaril vse očetove knjige Slave vojvodine Kranjske iz prvotne izdaje.

Jožica Serafin z Iga se je po smrti moža Emila vpisala na visoko strokovno šolo za risanje in slikanje ARTHOUSE v Ljubljani in diplomirala leta 2012 pri devetinsedemdesetih letih. »Diploma mi je dala samozavest, voljo in spodbudo za nadaljnje delo,« pravi. Svojo življenjsko vitalnost, ustvarjalnost in prešernost duha prenaša na slike in tako tudi med ljudi v svoji okolici.

Rodila se je leta 1933 v Ljubljani, kjer je do upokojitve tudi živela. »Imela sem srečno otroštvo ob treh bratih in sestri. Živeli smo v Trnovem, ki je bilo takrat predmestje Ljubljane. Vsak dan sem tekala po Ljubljanskem barju, najraje sama, v kratkih hlačah, in občudovala rožice, trave, ptice in šumenje mogočnih dreves. Bila sem drobno in bolehno dekletce, oblečeno kot fantje okoli mene,« se spominja Jožica Serafin, višja geodetska risarka ter diplomirana slikarka.

Sedemnajst otrok iz vasi Soča in Lepena v Zgornji Soški dolini se je junija leta 1937 po svetem obhajilu skupaj z duhovnikom Hermanom Sreberničem fotografiralo pred vhodom v cerkev sv. Jožefa. Peta z leve je Marija Gasperčič, zdaj 87-letna Mimica Domevšček.

Na fotografiji, ki naj bi nastala okoli leta 1912, so po vsej verjetnosti udeleženci šole za trgovske pomočnike, ki je bila v Celju. Med udeleženci je tudi dedek Tineta Goleža, ki nam je posredoval fotografijo.

ODSTRTE PODOBE – LOVRENC NA POHORJU

»Lovrenc na Pohorju me spremlja v spominu kot idiličen kraj moje mladosti, v katerem sem pred sedmimi desetletji začel doživljati naš svet. Od tam izhaja tudi moja žena Antonija. Njegova lega med gorami me malo spominja na Kotlje, kjer živiva, in v obeh krajih mi 'smreke dišijo' enako. Škoda, da v Lovrencu turizem ne pride do takšne veljave, kot jo je imel pred desetletji, saj bi si zaradi lepe narave zaslužil več obiska,« začenja pripoved o svojem rojstnem kraju 71-letni upokojeni zdravnik prim. mag. Franc Verovnik, dr. med., specialist za interno medicino, ki od leta 1962, ko ga je zapustil in odšel na mariborsko drugo gimnazijo, vseskozi redno spremlja tamkajšnji krajevni utrip in proučuje preteklost.

Na območju ribniške doline, velikolaške pokrajine, Dobrepolja, Blok in Kočevskega sta najstarejši obrti zagotovo izdelovanje suhe robe in lončarstvo. Zgodovino dobro predstavijo v Muzeju Ribnica. V prostorih gradu je tudi Rokodelski center, v katerem občasno pripravljajo delavnice izdelovanja posameznih izdelkov.

Razcvet tradicionalne domače obrti se je začel, ko je avstrijski cesar Friderik III. izdal krošnjarski patent. Z njim je prebivalstvu s tega območja dovoljeval prosto trgovanje z domačimi izdelki po vsem cesarstvu in zunaj njega. Ribniška suha roba je omenjena že v listinah iz 14. stoletja, delimo pa jo na več panog: obodarstvo, rešetarstvo, podnarstvo, ročno mizarstvo, strugarstvo, orodjarstvo, žličarstvo, posodarstvo, pletarstvo in krošnjarstvo. Vsaka panoga je vezana na določeni kraj, določeno hišo in določeno vrsto lesa, še danes pa se mnogi prebivalci ukvarjajo z izdelovanjem zobotrebcev in spominkov.