Tisočletja dolgo so naši predniki merili čas s pomočjo sonca. Najprej z leseno palico, zapičeno vertikalno v tla, ki je s senco »povedala«, kateri del dneva je, nato pa z vse bolj izpopolnjenimi oblikami sončnih ur. Zanje se je že pred leti navdušil Boštjan Pavlič, rokodelec in inovator iz Domžal, ki jih tudi izdeluje.

Že v otroštvu ga je zanimalo, kako kakšna reč deluje, rad jih je razdiral in spet sestavljal. Ure so ga tako zelo očarale, da je pred sedemindvajsetimi leti naredil strokovni izpit za urarja pri Kajfežu v Ljubljani. Posebej rad popravlja stare mehanske ure, tudi cerkvenih se je že lotil. »Izziv mi je proučevati mehaniko teh drobnih urnih mehanizmov, hkrati pa čutim spoštovanje do ljudi, ki so nekoč naredili tako mojstrovino,« pravi Boštjan Pavlič, ki pa mojstrovine izdeluje tudi sam. Kako bi drugače rekli majhnim sklopnim sončnim uram z natančno izdelanimi detajli, ki med ljubitelji lepih in praktičnih reči žanjejo občudovanje.

Zakaj je nujno, da se človek zanese na zdravo pamet in glasno pove, da je zrasel ob kravjem mleku, se kopal kvečjemu enkrat tedensko in se grel na soncu, ne da bi imel nenehno v roki stekleničko z vodo? Danes vse to velja za nezaželeno in celo nezdravo.

Pred časom sem bila izvršna urednica ene izmed licenčnih ameriških revij, ki se je ukvarjala predvsem z zdravjem. Izmed člankov, ki so jih objavljali Američani, sem smela izbirati tiste, ki smo jih uporabili v slovenskem uredništvu. Izbrala sem tudi enega, v katerem je ameriški avtor dokazoval, da paradižnik preprečuje nastanek raka. Navedel je več raziskav, ki naj bi to potrjevale, in zbral je nekaj izjav zdravnikov, ki so pojasnjevali, zakaj je dobro jesti paradižnik. Potem smo čez mesec dni pripravljali naslednjo številko revije. Spet sem brskala za primernimi vsebinami. Američani so mi svetovali najnovejši članek o paradižnikih, ker da je zelo kakovosten. Ko sem ga začela brati, pa se je začel v meni širiti vse večji nemir. Članek je namreč govoril o tem, da uživanje paradižnika zvišuje tveganje za nastanek raka! Spet je bilo navedenih nekaj raziskav, ki so dokazovale, da je to res, in spet jim je nekaj zdravnikov pritrjevalo …

Pravdanja se je naš človek vedno bal. Ljudska modrost svari pred prepiri in pravdanjem. Za tele se pravdajo, kravo zapravdajo. Bolje slamnata pogodba kakor zlata pravda. Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. To spoznanje je znal vaški mojster mojstrsko upodobiti na panjski končnici: dva kmeta se prepirata za kravo, prvi jo vleče za rogove, drugi za rep, mestni škric jo pa molze. 

Neko pravno trditev najpogosteje dokazuje priča. Staro ime za pričo je svedok – oseba, ki je na lastne oči videla ves sporni dogodek. Ker pa so se svedoki pri dokazovanju svojih trditev mnogokrat dotikali kakih predmetov (križa, svetega pisma), so dobili ime priča (pritk-ja – pritikati, dotikati).

Terice iz Šteberka pri Cerknici je pred približno 85 leti fotografirala Zdenka Mercina. Med njimi je tudi mama Veronike Logar iz Ljubljane, najmlajše deklice na sliki, ki ji je stric naredil majhno terišče.

Na fotografiji iz leta 1920 so dekleta Marijine družbe iz trsteniške fare. Fotografijo hrani Jožica Zelnik z Golnika.

Na fotografiji so dijaki ob zaključku 2. letnika avtomehanske šole v Šentvidu pri Ljubljani leta 1959. Fotografijo hrani Vasilij Dorniž iz Črnomlja (v sredini spredaj).

 Pokrajinski muzej Maribor domuje v mariborskem gradu, kjer si lahko obiskovalec ogleda stalno zbirko predmetov od prazgodovine do bližnje preteklosti. Zbranih je okoli sto tisoč muzealij.

Na območju Maribora in okolice so odkrili številna pričevanja o poselitvi že od konca mlajše kamene dobe. Največje je bilo odkrito v Radvanju. V rimskem času je bilo to območje povezano s takratnimi središči na Ptuju, v Celju in Lipnici, predvsem so k temu pripomogle dobro vzdrževane ceste, po katerih so med drugim prevažali pohorski marmor.

Dobre stare viže

Vili Petrič, hudomušen in vedno dobrovoljen možakar, se je pred 75 leti rodil v Trnovljah pri Celju. Že kot mladenič se je pridružil mladinski godbi, nato pa je šel v glasbeno šolo. Prvi ansambel je zbral davnega leta 1958. Od tedaj naprej je bil trobentar, harmonikar, skladatelj in vodja ansambla, na igranjih pa je včasih harmoniko tudi odložil in zaigral na orgle. Štirje bratje so kot ansambel bratov Petrič začeli kmalu snemati za Radio Maribor. In tako se je začelo …

Vas Griblje leži ob Kolpi v občini Črnomelj, v njej pa je nekaj velikih in odličnih kmetov. Nekoč je pri vsaki hiši rasla rdeča podolgovata čebula, ki je bila tako odlična, da so jo domačini prodajali po Sloveniji in Hrvaški. Nič več je ne pridelajo toliko kot nekoč, jo pa marsikdo – tudi Anica Totter – vsako leto posadi zase in nekaj malega za prodajo. Anica se je na kmetijo Totter preselila iz sosednje hiše, tako je svojega moža Alojza poznala od malega. Pet otrok imata: hčerki Metka in Urška ter sin Jaka živijo v Beli krajini, Metod, eden izmed dvojčkov, je v Ljubljani, drugi dvojček Ciril pa vodi kmetijo. »Če bi se dvojčka rodila bližje datumu, ko goduje Peter, bi bila Peter in Pavel, tako pa sta Ciril in Metod,« pripoveduje gospa Anica.

Vse pravljice se začnejo takole: »Nekoč, pred davnimi leti, je živela deklica. Bila je prav posebna in imela je veliko darov.« Tako nekako začenjam tale zapis – nekoč, pred davnimi leti, sem spoznala Ano Korenč. Ponudila se je, da bo pripravila delavnico oblikovanja gline za otroke na mavričnem dnevu ob zaključku šolskega leta. To so bili še drugačni časi in ponuditi otrokom, da lahko vsak, kdor hoče, dobi gline, kolikor hoče, in pod budnim očesom poznavalke oblikuje svoje zamisli, je bilo takrat res lepo.

»Sleherno življenje se enkrat konča, kako bomo živeli do tega konca, pa se vsak sam odloči.« To bistroumno misel si je Mateja Tea Grošelj izposodila v izjemni knjigi Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in četrt. Je družabnica starejšim, ki so še dovolj vitalni in si želijo iti na sprehode, na dopuste ali potovanja, po nakupih, obiskati kulturne in druge prireditve ali pa morajo do zdravnika. Morda njihovi sorodniki nimajo časa, da bi jih spremljali, ali živijo drugje, sami pa tega ne zmorejo, ne znajo ali si ne upajo. Ob sebi želijo imeti nekoga, ki nanje popazi, jim pomaga, svetuje, naredi dan prijetnejši. 

Slamnikarski muzej Domžale hrani bogato dediščino tristoletnega pletenja kit in izdelovanja moških ter ženskih klobukov iz slame. Domžale so pravzaprav zrasle iz slamnikov, zato iz spoštovanja do te dejavnosti slama krasi občinski grb in zastavo.

Kamniškobistriška ravnina je bila nekoč večinoma posejana z žitom. Slamo je uporabljalo nekoč pretežno kmečko prebivalstvo za ležišča, pokrivanje streh in nastiljanje živini. V 18. stoletju pa se je na tem območju začelo hitro razvijati izdelovanje slamnatih pokrival.