V Domu Petra Uzarja v Tržiču se po besedah njihove direktorice dr. Anamarije Kejžar s posebno skrbnostjo in empatijo posvečajo stanovalcem z demenco. Trudijo se, da se stanovalci umirijo povsem naravno, tj. brez uporabe kakršnih koli posebnih varovalnih ukrepov ali farmacevtskih sredstev.

V zadnjih treh letih so skupaj s Fakulteto za socialno delo z dr. Jano Mali razvili inovativni celostni projekt obravnave stanovalcev z demenco. To pomeni prepoznavanje potreb in želja stanovalcev – tudi ko jih ne znajo več izraziti. Kako to počnejo? Anamarija Kejžar: »Na primer tako, da naše stalne ekipe poznajo življenjske zgodbe stanovalcev, gospodinje pogosto z naravnimi elementi skupaj z njimi obnavljajo njihova doživetja in prebujajo delčke spominov z različnimi čutili – vid, okus, vonj, dotik in sluh. Ob tem uporabljajo preproste pripomočke – klobčič volne, terapevtske obiske živali, sodelovanje pri vsakotedenski peki peciva, iskanje in sestavljanje besed, pogovor, petje pesmi, ogledovanje starih fotografij ... Možnosti je neskončno. Ideje se nam porajajo na skupnih srečanjih z vsemi zaposlenimi pa tudi pri projektu kakovosti E-Qalin, kjer se tedensko srečujejo delovne skupine, sestavljene iz različnih poklicnih profilov.«

Fotografija naraščaja hrastniškega telovadnega društva Sokol je nastala leta 1915. Ob Alojzu Hofbauerju, vaditelju društva in dolgoletnem ravnatelju osnovne šole Hrastnik, stoji Tine Pfeifer, oče Darinke Gošnjak, ki hrani fotografijo.

 Tako so se leta 1960 pred fotografa postavili zadružni kosci, ki so vstali ob prvem svitu in se odpravili na košnjo po Malečniku. V zadnji vrsti desno s črnim klobukom je Jožef Hamer, oče Marije Krajnc, ki nam je poslala fotografijo.

Čeprav je Janez Albert rojen na Goričkem blizu Hodoša, že vse življenje živi v Ljubljani. In že od malega hodi v hribe. Ljubezen do narave je podedoval po očetu, ki ga je, kadar koli je le imel čas za izlet, vzel s sabo. Janezov prvi spomin je ta: očetu sedi na ramah in je s šalom privezan nanj, da ne bi padel.

Diplomirani inženir cestnega prometa je dolgo delal v zavarovalništvu, bil je zastopnik, cenilec in nato vodja enote. Nato pa se je ukvarjal s prodajo avtomobilov. Nazadnje je odprl celo svoje podjetje, a kot pravi, mu ni šlo najbolje. Odkar je upokojen, ima več časa za svoj najbolj priljubljeni konjiček – planinarjenje. »Ko si enkrat v hribih, je krasno. Zliješ se z naravo, pozabiš na skrbi … Pa po navadi srečaš fajn ljudi,« pravi Janez Albert, ki je kot vodnik z licenco Planinske zveze Slovenije vodil številne skupine bolj ali manj izkušenih planincev.

ODSTRTE PODOBE – IDRIJA

Najstarejše slovensko rudarsko mesto se je z odkritjem in pridobivanjem živega srebra od konca 15. stoletja razcvetelo na vseh področjih, od tehnike in znanosti do trgovine in kulture. »Tako se današnja Idrija, katere celotno staro mestno jedro je od leta 2012 uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine, lahko postavlja ne le z bogato rudarsko dediščino, razstavljeno v muzeju, ter podzemnim svetom rovov in jaškov, ki so danes sicer večinoma zaliti, zasuti ali kako drugače zaprti, ampak tudi s številnimi pomembnimi arhitekturami, ki so in še vedno oblikujejo, spreminjajo in dopolnjujejo prostor mesta,« poudarja pomen ohranjanja naselbinske in stavbne kulturne dediščine arhitektka, redna profesorica dr. Živa Deu, ki je bila do lanske upokojitve zaposlena na ljubljanski fakulteti za arhitekturo.

Kolesarjenje je dokazano zdravo za telesno in duševno zdravje, saj krepi moč, vzdržljivost in gibljivost, hkrati pa je razmeroma varno glede na udeleženost v prometu. Je vrsta rekreacije, ki je primerna za vse starosti in različno fizično pripravljenost. Tega se dobro zavedata tudi zakonca Končina, 70-letna Marija in 72-letni Rafael, iz Šešč v Savinjski dolini. Rafael pa ni le rekreativec, ampak tudi izjemno uspešen kolesarski športnik veteran. Do zdaj je nastopil na tristo dirkah, stokrat zmagal in trinajstkrat osvojil naslov državnega prvaka, nazadnje lani. Uspešno pa je sodeloval tudi na več svetovnih prvenstvih.

Ženske so prihajale in odhajale iz življenja Ivana Cankarja, nobena pa se ni v njem za stalno zasidrala. A ni je bilo ženske, ki bi tako močno zaznamovala njegovo življenje kot njegova mati, in ni ga pisatelja, ki bi s svojimi deli postavil materi tako veličasten spomenik, kot ga je on.

Čeprav si jo zaradi romana Na klancu predstavljamo kot Francko, je bilo njeno pravo ime Neža. Komaj štiriletna je v nesreči izgubila očeta. V takih razmerah ni bilo pogojev, da bi obiskovala šolo, in se je kasneje naučila pisati od otrok. Njena mati je sama skrbela za štiri otroke. Podobna usoda je doletela Nežo, le da ona ni tako zgodaj ovdovela. Njen mož, krojač Jože, se v poslu ni najbolje znašel in Cankarjeva mati se žal ni mogla zanašati nanj. Zavedala se je svoje odgovornosti do dvanajstih otrok, od katerih so štirje umrli v prvih letih življenja. Z delom dninarke in samoodpovedovanjem je poskrbela, da so bili otroci vsaj za silo nahranjeni.

V muzejski zbirki v graščini Velika Nedelja je zbrano bogastvo etnološkega in kulturnega izročila ormoškega dela Prlekije. V sedmih prostorih je razstavljenih okoli osemsto razstavnih predmetov. Prikazujejo značilnosti bivalne kulture ter način življenja tukajšnjega prebivalstva v zadnjih dveh stoletjih. Zbirka je nastala v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem Ptuj.

Obiskovalci se sprehodijo mimo nekdanje črne kuhinje, v kateri so za to območje značilni lončene poslikane sklede, ročni kavni mlinček, leseni loparji za kruh. Zanimiv je »čelesnik«, pradavna oblika svetilke v obliki železnega stojala, v katerega so nekoč zatikali smolnato trsko, ki je razsvetljevala prostor.

Dijaki nižje gimnazije iz Starega trga v Loški dolini so se leta 1952 takole pripravljali za majski nastop. Fotografijo je poslal Albin Stegel iz Postojne.

 Franc Podobnik je oktobra leta 1933 ponosno poziral pred trgovino, ki je spadala v sklop nekakšnih zadrug, v katere so se pred drugo svetovno vojno združevali delavci, dobavitelji in potrošniki. Fotografijo hrani njegova hči Marija Podobnik Cvetkovski iz Ljubljane.

 Iz Veržeja in bližnjih vasi je bilo kar 22 fantov Maistrovih borcev, je med raziskovanjem krajevne zgodovine ugotovil Drago Fras iz Veržeja. Med njimi sta bila tudi brata Fras – Alojz in Dragov ded Jakob, ki je na fotografiji. 

»Deset let sem bil osebni pilot nekdanjega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita. Od štirih pilotov, ki smo med letoma 1970 in 1980 leteli z maršalom, sem še edini živ. Za pilota sem se izšolal na vojaški letalski akademiji v Mostarju, za menoj je skupno več kot šest tisoč ur letenja po vseh celinah, upravljal sem 27 tipov letal, civilnih in vojaških, tudi helikopterje. Leta 1956 sem z ruskim lovcem MIG 23 na višini 18 tisoč metrov prvič prebil zvočni zid,« začenja svojo zanimivo zgodbo 85-letni Mariborčan Stanislav Šerc.

Sredi Spodnjih Hoč je cerkev sv. Jurija, ki hrani tudi zapise o najstarejši gostilni v tem kraju. Gostilno Divjak, ki stoji nasproti cerkve, so prvič nadzidali že leta 1760. Od takrat pa do danes je stavba doživljala mnoge spremembe in je tako kot nekoč še vedno pojem dobre, trdne gostilne. Skupaj s cerkvijo tvori središče kraja, ki leži na rodovitni zemlji Dravskega polja, nad njim pa se dviga Hočko Pohorje. »Žal ta del Pohorja zamira; skorajda vse propada, čeprav so tam zgoraj čudovite točke,« pravi Jože Divjak, moj sogovornik in lastnik te najstarejše gostilne v kraju. Na moje vprašanje, ali bo mogoče tovarna Magna pripeljala v kraj nov zagon, pravi, da še nič ne kaže na to, za zdaj v Hočah še ne čutijo sprememb. »Pri nas teče življenje še vedno po starih in ustaljenih tirnicah.«