Od pradavnine je bila lipa drevo življenja in zdravja, zaščitnica doma in družine ter varuhinja pred strelo. V davnih poganskih časih so se v senci pod lipo zbirali slovanski starešine, naši davni predniki, se posvetovali in razsojali spore. Pod lipo so smeli govoriti le resnico.

V zgodovini našega naroda je odigrala nadvse pomembno vlogo. Ko je tlačansko breme postalo pretežko, so se tlačani pod vaško lipo odločili, da le punt naj reši nas tlačanskih muk. Ko so v deželo pridrli Turki, so se vaščani pod vaško lipo dogovorili, kako bodo vaško cerkvico spremenili v trdnjavo in jo obzidali s taborskim zidom. Kasneje so se vaški gospodarji pod lipo dogovarjali o skupni košnji, žetvi ali paši na vaški gmajni, o gradnji poti do naslednje vasi ... V Prešernovi Vrbi še danes občudujemo šestnajst kamnov pod vaško lipo – toliko je bilo domačij v vasi. Tam so se v senci pod lipo vaški gospodarji dogovarjali po stari šegi in navadi. Pod njo so se ob večerih zbirali fantje in prepevali. Ob praznikih pa so pod lipo zaplesali z dekleti.

Ko sem se pred letom odločila, da začnem peti v pevskem zboru Livada dnevnega centra aktivnosti za starejše na Viču, se mi še sanjalo ni, kako čudovito gospo bom spoznala. Že na prvi vaji je moja ušesa pobožal njen zveneči mezzosopran. Pogled na njen obraz mi ni dovolil niti približno uganiti, koliko bi lahko bila stara. Še manj sta njena leta razkrivala visoka, vitka postava in prožen korak.

Kasneje sem izvedela, da je Cecilija (Cilka) Tomažič letos dopolnila prvo leto zadnjega desetletja do svojega stotega rojstnega dne in po krajšem prigovarjanju mi je zaupala svojo življenjsko zgodbo. »V moji družini je bilo šest sester in brat. Na mali kmetiji smo živeli brezskrbno otroštvo, sicer skromnejše, z ljubečimi starši, ki smo jih spoštovali, prav tako učitelje. Poleg šole in igranja smo imeli tudi delovne zadolžitve. Takrat je to pomenilo, da smo pasli krave, krmili drugo živino, pobirali domače sadje in nabirali borovnice, čistili...

Ljubija v občini Mozirje je uradno ime za pet manjših vasi, zato je to naselje raztegnjeno in razvejano. Ker pri njih velja še star kataster, hiše niso oštevilčene po vrsti, ampak ima najstarejša hiša najnižjo številko, nas je Jernej Mazej po telefonu vodil do svojega doma … Pričakala sta nas z očetom Janezom, ki je povedal, da na tej zemlji kmetuje že četrti rod. Njegov ded in kasneje tudi oče sta gojila hmelj, ki je dajal lep prihodek, nekaj pa sta zaslužila tudi s češnjami. Pa še eno posebnost so imeli pri tej hiši – njegova stara strica sta imela fotoaparat in razvijalnico slik, kar je bila velika redkost daleč naokoli.

Leta 1966 je prek študentske izmenjave Edward Pałka kot odličen študent farmacije v Gdansku prvič prišel v Slovenijo. Še danes se nasmeje, ko se spomni, da je moral pred odhodom opraviti izpit iz ruščine. »Čemu je to služilo, še nisem ugotovil.« Se je pa pri nas zaljubil in se po diplomi in nazivu magister farmacije vrnil v Slovenijo.

Ker je bil edinec, staršem zagotovo ni bilo lahko, četudi je odšel v »boljši svet«. Zaposlil se je v podjetju Krka, in čeprav so šefovska mesta takrat zasedali predvsem gospodje v zrelih letih, je Edward že pri 33 letih vodil oddelek za predklinične raziskave. Svojih dejavnih let se spominja z radostjo, saj je imel pri delu »proste roke, odlično opremo in vso podporo«. Takrat se je Krka šele razvijala, pri tem je bil pomemben tudi Edwardov prispevek. Vedno je bil odprt za novosti, za odkrivanje drugačnih poti, iskanje boljših pristopov in nenehno izobraževanje. Čeprav je že na Poljskem dosegel naziv magister, je še enkrat po naših zakonih opravil magisterij, nato pa je na ljubljanski fakulteti za farmacijo še doktoriral. V primerjavi s kolegi s Poljskega je bil takrat tako v stroki kot zasebno njegov standard občutno višji, v zadnjem času pa teh razlik ni več.

Medobčinski muzej Kamnik je pred kratkim obnovil svojo kamnito kulturno dediščino. V lapidariju gradu Zaprice je predstavljena skoraj dvatisočletna preteklost mesta in okolice.

Za zgodovino tega območja so med drugim pomembne z dletom obdelane kamnine v vhodnem traktu muzeja. Rimski nagrobnik družine Dindijev je bil nekoč del temeljev gradu Zaprice. Najden je bil med obnovitvenimi deli leta 1830 in kasneje vzidan v vogal Hostnikovega hleva na bližnji Šutni. Ko so hlev leta 1968 podrli, je bil prepeljan v muzej. Šlo naj bi le za del nagrobnika, ki je oblikovan iz sivega ihanskega apnenca. V kamen je upodobljen kantaros z vinsko trto, grozdjem in delfinoma. Domnevno naj bi bil rod Dindijev v Kamniku eden izmed začetnikov dolgoletne kovinskopredelovalne obrtne dejavnosti.

 

Ob poroki ene izmed štirih sester Šumljak oziroma slovesu od doma leta 1935 so se skupaj fotografirale ženske iz njenega sorodstva. Danes še živijo tri deklice, sestrične (na levi strani fotografije). Rozalija Sovinek (v oblekici z rožami) pa nam je poslala fotografijo.

Družina Linc, po domače Andrejčkovi, iz Šentvida pri Stični se je fotografirala leta 1941. Od osmih otrok živijo še trije: 88-letni Andrej, Tilka, ki bo oktobra dopolnila 80 let, in 89-letna Milena, poročena Jazbec (dekle v belem predpasniku), ki nam je poslala fotografijo.

V Stični je 2. julija 1937 umrl škof, politik in publicist Anton Bonaventura Jeglič. Leta 1898 je postal ljubljanski škof. Bil je narodno zaveden, močno je podpiral kmečko zadružništvo in sprejem Majniške deklaracije. Na njegov predlog je bila v Šentvidu postavljena prva popolna slovenska gimnazija.

V Bernu v Švici je 1. julija 1876 umrl ruski revolucionar in anarhist Mihail A. Bakunin, ki je zavračal vsakršno avtoriteto države in Cerkve in je zagovarjal neomejeno svobodo posameznika.

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Resljeva cesta)

Že kmalu potem, ko je bila leta 1849 zgrajena ljubljanska glavna železniška postaja, so se pojavili predlogi, da bi jo bilo treba čim prej prek Mesarskega oziroma sedanjega Zmajskega mostu prometno povezati s tržnim prostorom pod grajskim hribom. Toda minilo je kar triintrideset let, da se je leta 1882 Kranjska stavbna družba naposled lotila gradnje nove Resljeve ceste in jo naslednje leto tudi končala. Martina Lipnik, upokojena univ. dipl. inž. arh., opozori, da se na objavljenih razgledniških fotografijah, ki sta bili narejeni kakih dvajset let pozneje, lepo vidi, kako so tedaj poskrbeli tudi za ozelenitev nove prometnice. »Še več: regulacijski načrt Ljubljane iz leta 1896 je zahteval, da mora občinski svet pri obravnavi prošenj za zidavo na tem območju varovati tudi vrtove.«

Ali ste že kdaj slišali, da sedemdesetletniki delajo letala in da so v lepem vremenu vsak prosti trenutek visoko nad oblaki? Jaz sem, saj mi je upokojeni strojnik Janez Videtič iz Ljubljane rekel: »Če bo jutri lepo, pridite v Podpeč, pa boste videli, kako je videti moje novo ultra lahko motorno letalo, ki sem ga sam gradil zadnjih pet let.«

Ko pijeva kavo v kavarni blizu kraja, kjer ima shranjeno letalo in prikolico zanj, da ga lahko pripelje na vzletišče in nazaj, pravi, da ko je visoko v zraku »v sebi vriskam od sreče, saj ni pod menoj ena sama dolina, ampak so vsi hribi, vse doline in polja pa reke, jezera, gozdovi, vasi in mesta. Če sem dolgo v zraku, lahko v nekaj urah po dolgem in počez preletim vso Slovenijo. Zmeraj znova in znova jo občudujem. Tako je lepa, tako zelena ter tako zelo spokojna in mirna.«

SPOZNAJMO  JIH

Jeseni smo obirali oljke pri Ivanu Skubinu in Ivi Sivec na terasah pod njuno briško hišo. Nad nami sta nas nemo opazovala čuvarja. On v beli, ona v šamotni glini. Po urah dela, ko smo imeli roke že dobro naoljene, smo na trati jedli. Iva je prinesla velikansko skledo pisane solate, ki jo je krasilo ognjičevo cvetje. Pa tudi pod njim so se našla presenečenja, rastline, ki jih še nisem jedla surovih. Presenetljiva solata, zato je vse drugo, kar je bilo zraven, šlo v pozabo. Iva je veganka. Ivan pa »samo« vegetarijanec. Ampak to sta postala, še preden sta v zrelih letih postala neločljiv par. Poznajo ju od severa Nemčije do Španije, da ne omenjam Dalmacije, Italije in seveda slovenskega zaledja. Najbolj zaradi keramike, vedno nagrajenega olivnega olja in estetike …