Za Slovensko kroniko tisočletja s podnaslovom od Karantanije do desete vlade samostojne Slovenije novinar in publicist Peter Colnar med viri navaja šestintrideset temeljnih naslovov enciklopedij, kronik, knjig, leksikonov ter časopisov in revij, iz katerih je zajemal materijo. To je njegova druga knjiga. V prvi knjigi z naslovom Zato pa še živimo je izpostavil Slovence, ki jim je s svojim delom uspelo v Evropi. Zanjo je avtor porabil kar dvajset let rednega dopoldanskega upokojenskega ustvarjanja z računalnikom. Za skupno 55 let novinarsko-publicističnega dela je zato prejel nagrado Mestne občine Kranj za leto 2016.

  

Na fotografiji iz leta 1923 je Franc Klugler (1843–1925), delovodja pri gradnji južne železnice Dunaj–Trst. Fotografijo hrani njegov pravnuk Janez Zadravec iz Ljubljane.

Kostanjevica je bila v tridesetih letih prejšnjega stoletja zelo razgibano mesto. Na fotografiji so igralci iz igre Divji lovec. Med njimi so sorodniki Marije Grlovič iz Kostanjevice, teta Fani Penca in stric Jože Kavčič, ki sta igrala glavni vlogi, ter oče Ivan Kavčič.

Gardni poročnik Franc Bezjak iz Markovcev pri Ptuju se je leta 1938 poročil z izvoljenko Anico. Zakon je trajal le tri leta, saj je leta 1941, ko so nemške sile napadle Jugoslavijo, padel. Fotografijo hrani nečakinja Marija Toplak s Ptuja.

ODSTRTE PODOBE – IZLAKE (Medijske toplice)

Ko smo se s Trojan spustili v dolino potoka Orehovice, smo po regionalni cesti, ki je večinoma speljana po njegovem desnem bregu, malo pred središčem Izlak prišli do žalostno propadajočih Medijskih toplic. Primerjava z več kot sto let staro razgledniško podobo zdravilišča in letovišča z jamskim kopališčem in plavalnim bazenom s termalno vodo (s temperaturo od 24 do 26 stopinj Celzija), ki ga je leta 1877 zgradil domačin, podjetnik in graditelj železnic Alojz Prašnikar, je bila naravnost osupljiva.

Eden izmed razlogov za obisk pri Amaliji in Jožetu Vrhovcu iz Ljubljane je dejstvo, da odlično plešeta. Sta namreč eden tistih parov, ki jih ob večerih na srečanjih bralcev in prijateljev Vzajemnosti komaj čakamo, da na plesišču pokažejo plesne veščine. Posebnost je Jožetova stoja na eni roki, ki vedno požanje gromko ploskanje. V pogovoru sta razkrila še marsikatero zanimivost iz njunega življenja.

Živita pod Golovcem in na tem koncu Ljubljane, čeprav čisto blizu dveh velikih stanovanjskih sosesk, Štepanjskega naselja in Fužin, je zelo mirno. Včasih poleti slišiš samo ptičke, povesta. Rada se odpravita na sprehod na Golovec, na vrtu pridelata vso zelenjavo, ki jo potrebujeta. Družbo jima dela Lojzi, enajstletni mačji lepotec, ki je pred leti ugotovil, da se mu pri družini Vrhovec bolje godi kot doma.

Prvo ptujsko kurentovanje je bilo organizirano leta 1960, na njem pa so sodelovali značilni pustni liki tega območja, vendar v precej skromni obliki. Z leti se je število skupin in nastopajočih povečevalo in dopolnjevalo. Je pa res, da je bil takrat kurent predstavljen širši slovenski javnosti kot lik iz mesta, čeprav prihaja iz Markovcev in okoliških vasi, kakor od tod izvira tudi večina etnoloških skupin.

Kurent ali korant, kot mu rečejo nekateri, je tradicionalna in osrednja maska z območja Ptujskega in Dravskega polja ter Haloz. Se pa kurenti med seboj razlikujejo v nekaj posebnostih in tako imamo »pernatega« kurenta iz Markovcev in »rogatega« z obrobja Haloz. Markovški kurent je oblečen v ovčji kožuh in ima na glavi kapo iz ovčje kože, katere obrazni del je brez dlak in različno obarvan z velikimi odprtinami za oči, prišitim nosom, podobnim svinjskemu rilcu, dolgim rdečim jezikom, ki mu moli iz ust, brki iz sirka, zobmi iz belega fižola, morda ima kot dodatek tudi prave svinjske čekane, namesto ušes pa ima gosje ali puranove peruti ter raznobarvne pisane trakove na vrhu kape. Za pasom ima običajno pet kravjih zvoncev, ki ob poskakovanju ubrano odzvanjajo. V rokah pa ima palico ježevko, ki mu je nekoč služila kot orožje. Markovški kurent ima gamaše (nogavice) rdeče barve.

Zimzelene rastline so bile človeku vedno zagotovilo, da bela, mrzla, dolga, lačna zima ni nepremagljiva. Tudi brin, skromen mali grm z drobnimi zelenimi trdoživimi iglicami pogumno kljubuje zimski belini. Še več – brin ni le pojem odpornosti, ampak tudi varnosti. Ob nevihti se zateci v bližino brinovega grma, saj »u brinjev grm nikada ne udari strijela«, je Janez Trdina zapisal prepričanje Belokranjcev. Brinov grm daje varno zavetje celo pred hudičem, ki se boji njegovih s križem zaznamovanih jagod.

V borni koči na Vrhniki je bil 10. maja 1876 rojen največji slovenski pisatelj in dramatik Ivan Cankar. Na temeljih te koče stoji danes Cankarjeva spominska hiša. Razstavljeni predmeti in podobe v njej odstirajo življenjsko pot pisatelja, ki je umrl leta 1918.

Ivan Cankar je bil rojen kot osmi od dvanajstih otrok vrhniškemu krojaču Jožefu Cankarju in dninarici Neži, rojeni Pivk. Rojstna hiša je bila lesena in pokrita s slamo. Pogorela je leta 1879. Cankarjev oče je prišel prav takrat na boben in hiše ni mogel obnoviti, zato so pogorišče dobili v last tuji ljudje. Sezidali so poslopje v približno taki obliki, kot ga ima od leta 1948, ko je postalo spominska hiša.

Jože Galič je moderator, glasbeni urednik, orgličar, harmonikar, pevec, skladatelj, aranžer in pisec besedil. Poje in igra že od leta 1966, za pravi ali »uradni« začetek svojega glasbenega ustvarjanja pa šteje leto 1972, ko je začel aktivno nastopati kot harmonikar in ustvarjati lastne skladbe.

Ko je bil star sedem let, so mu starši podarili prve orglice, na katere se je naučil za silo igrati že v nekaj dneh. Le kdo bi si takrat mislil, da bo pozneje s tem malim glasbilom prepotoval pol sveta, igral v štirinajstih državah na štirih celinah in si z njim celo nekaj let služil kruh. Kot pravi, je glasba njegova največja ljubezen, vendar še zdaleč ni edina, saj vse od leta 1990 o njej piše članke za tiskane medije. Kasneje ga je po naključju potegnilo še v televizijske vode.

»Včasih se ustavim in razmišljam, ali sem res stara sto let, in se čudim, da mi je uspelo,« pove Justina Rozman, čila in vesela gospa iz Kranja. Brez moža je že trideset let, ima pa hčere, vnukinje in dva pravnuka. V krogu domačih se tudi najbolje počuti. Še vedno se rada lepo uredi in lahko poskrbi zase. Še več – kuha tudi za druge. 

Na vprašanje, kaj bi svetovala ljudem, kako živeti, da je prav, malo hudomušno, malo resno odgovori: »Ne smeš se preveč 'sekirati'. Živi pametno, po meri, ne pretiravaj. Tudi v jedi ne. Pozabi slabe stvari. Živi tako, kakor da te ni. Ne jemlji se preveč resno in preveč pomembno. Živi tja v tri dni. Nikakor ne bodi domišljav. To je tisto pravo.«

 V Pomurskem muzeju v Murski Soboti je na ogled že peta arheološka razstava, ki prikazuje najdbe s trase pomurske avtoceste. Tokrat obiskovalci izvedo, kdaj so Kelti prišli v Prekmurje, in spoznajo njihovo materialno kulturo.

Avtor razstave o sledovih keltske poselitve v Prekmurju je pokrajinski arheolog dr. Branko Kerman. V strokovni javnosti je znan kot »zračni arheolog«. Pred skoraj dvajsetimi leti je namreč letel z letalom nad prekmursko pokrajino in vneto fotografiral. Iz zraka je opazoval tudi neobičajne kroge na travnikih in pšeničnih poljih, ki so bili videti, kot da bi jih ne naredil človek, temveč nekdo, ki je prišel od drugod. O tem mi je pred leti povedal: »Večkrat preletena pokrajina ob Muri in pogled nanjo iz ptičje perspektive sta veličastna. Njen zemeljski relief je ob vsakem letnem času drugačen in tudi strukture pokopanih arheoloških najdišč se v vsakem letnem času pokažejo v drugačni preobleki. Pozimi je pokrajina zaspana, najbolj odkrita je spomladi, ko se prebuja, zeleni, poleti se krasi z zlatimi žitnimi polji … Tu so zamočvirjeni pašniki, ki jih zarašča grmičevje, in le iz zraka se opazi že pozabljene ceste, celo križišče teh, ki vodijo na štiri strani neba ...«