Žegnani les je starosvetni slovenski domačiji prinašal blagoslov, jo varoval pred zlom in klical dobro. Poljem je prinašal rodovitnost, odganjal je strelo in zle duhove od domačije ter pomagal do zdravja in dobre letine. Katere vrste pomladnega vejevja sestavljajo cvetnonedeljsko butaro v posameznem kraju, vedo le domačini. Navadno je bilo treba nabrati sedem vej različnih grmov ali dreves.

Prvotna butara pa ni bila le sveženj okrašenega pomladnega zelenja, ampak so nanjo obešali tudi razne oblike velikonočnega kruha. To dokazujejo imena v različnih delih naše dežele. Štajerci imenujejo butaro presmec (presni kruh), Gorenjci ji pravijo beganca (gubanica), Korošci prajtelj (presnec), v Savinjski dolini potica.

Savinjčani so ponosni na Faniko Raček, najstarejšo občanko Prebolda, iz Latkove vasi, ki je desetega februarja praznovala 104. rojstni dan. Hkrati pa je tudi najstarejša slovenska interniranka in živa priča nacističnega nasilja.

Fanika je še vedno zelo čila, bistrega duha, izrednega spomina, vedoželjna in ozaveščena, saj redno spremlja dogajanje tako doma kot v svetu. Ob tem je nadvse hvaležna zakoncema Majdi in Blažu Jelenu, s katerima skupaj živijo že 42 let, od moževe smrti naprej. So kot prava družina z velikim medsebojnim spoštovanjem. Njuni hčerki Nataša in Mateja ter njuni otroci so ji zelo dragi vnuki in pravnuki, ona pa je zanje mama, babica in prababica.

Do družine Jeram v Podgoro nas pelje pot skozi Poljansko dolino – mimo Tavčarjeve domačije, Visokega in Hotavelj, kjer je eno od izhodišč za Blegoš. To goro Tone Jaram obišče tudi dvajsetkrat na leto, včasih gre z njim tudi žena Milka. Malo naprej od Hotavelj pa sta družinska hiša in delavnica, ki jo je oče že nekaj let nazaj predal sinu Simonu.

Pred hišo je ogromno palčkov in drugih pravljičnih bitij, ki jih gospa Milka že dolgo zbira: »Palčke imam rada. Ko sem dobila prvo priložnost, sem ga kupila in potem še enega in še enega ... Nekoč me je mož peljal v Radgono k znanemu izdelovalcu palčkov, toda prišla sva prepozno. Pa sem vztrajala, ga poklicala po telefonu in prišla do želenih palčkov.«

Danilo Rudež skrbno sledi smernicam zdravega življenja, brez telovadbe, hoje ali kolesarjenja njegov dan ni popoln. Lani, recimo, je prehodil 1320 kilometrov. Pozimi vozi sobno kolo, ko vreme dopušča, pa kolesari v naravi, v enem dnevu prevozi tudi trideset kilometrov. Odlično za gospoda, ki bo julija dopolnil enaindevetdeset let, kajne?

 Nono Danilo, kot mu pravijo domači, se že leta strogo drži natančnega urnika. Takoj zjutraj, ko vstane, pol ure telovadi. Sam si je sestavil vaje, nekatere dela še iz mladih dni, vadi tudi na blazini in z utežmi, da vzdržuje mišično moč. Po telovadbi spije četrt litra vode in poje jabolko, potem pa si pripravi močan zajtrk, ki količinsko ni nič manjši kot kosilo. Samo po sebi je razumljivo, da ne kadi, ne pije alkohola niti kave. »Sladkorja ne uporabljam že vsaj 15 let, nadomestim ga z medom in sadjem. Izogibam se bele moke, ne jem belega kruha, zelo malo solim. Sam kuham, pripravim si pet obrokov, vedno gledam, da je hrana zdrava in pestra, privoščim si veliko sadja in zelenjave.« Vsak dan se odpravi na nordijsko hojo, najmanj dve uri hodi ali kolesari. 

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Ljubljanski velesejem)

Čez štiri leta bo minilo sto let, odkar je skupina slovenskih gospodarstvenikov v Ljubljani pripravila prvo razstavo o gospodarskih dosežkih v novi državi. Tedaj nastala ustanova za prirejanje sejmov in razstav Ljubljanski velesejem je med 3. in 12. septembrom 1921 na območju med Celovško cesto, Lattermanovim drevoredom in zemljiščem ob železniški progi v Tivoliju (tam, kjer so danes veliko parkirišče, otroško igrišče, kotalkališče, minigolf in pokrito kopališče) izpeljala prvo vzorčno razstavo. »Ljubljanski velesejem je bil,« pravi 66-letni Borut Jerše, upokojeni univ. dipl. ekonomist in nekdanji direktor Ljubljanskega sejma, »prva in s tem najstarejša sejemska organizacija v Kraljevini Jugoslaviji, s čimer predstavlja začetek tovrstne dejavnosti v Ljubljani in Sloveniji.«

Ljubezen do lesa, pridne roke in iskanje bistva življenja je Janez Škrlj vgradil v številne doma narejene izdelke, med katerimi so miniaturne žage in mlini, ptičje krmilnice in unikatne lesene kravate, katerih model je tudi zaščitil. V prostem času piše pesmi in ohranja spomin na nekdaj bogato kulturo lesenih vrat, knjig in drugih starih predmetov.

Les že dolgo ni več le surovina za pohištvo. Na policah trgovin najdemo lesena očala, ročne ure in uhane ter celo lesene metuljčke in kravate. V primerjavi z industrijskimi kravatami, ki so narejene iz kosov lesa, lepljenih na usnje ali vezanih z elastiko, je Janez Škrlj izdelal lahko leseno kravato brez usnjene podloge ter zaščitil njen model. »Kravate so unikatne, za posebne priložnosti in prijetne za uporabo. Vsaka je ročno delo in posebna tudi zato, ker ima vsak les svojo dušo. Pomembno je, da poudarimo najboljše lastnosti lesa in je lepo vidna njegova nepretrgana struktura.« Kravate izdeluje iz orehove korenine, lesa jablane, slive, oljke, hruške, platane ter javorja rebraša ali ptičarja. Les mora biti sušen najmanj tri leta. Barva jih z vodnimi laki, ki so okolju prijazni. Tako je podaljšana njihova življenjska doba. Shranjena kravata lahko preživi tudi več generacij, a njen namen je, da bi jo nosili.

Mara Vilar že šestdeset let živi v Domžalah, pa se je še vedno drži ime Moravška Mara. Po tem jo poznajo vsi Domžalčani. Od lanskega leta, ko je s svojimi ljudskimi pevkami nastopila v oddaji Slovenija ima talent, pa tudi vsa Slovenija. Njena šegavost, pozitivna energija in dobrodušnost so vse prevzele. Pri svojih štiriinosemdesetih letih lahko reče, da je petje njeno življenje.

Pogovor z njo ni običajen intervju. Poln je močnih čustev, smeha, navdušenja, solz, petja in recitiranja. Vsak spomin, vsaka misel ji prikliče novo pesem, ki jo preprosto mora zapeti, vsaj nekaj verzov …

 Oljka je legendarno drevo evropske kulture s simboliko miru, svetosti, plodnosti, trdoživosti, blagostanja, moči. Oljčna vejica je izraz miru, časti, zmage in nesmrtnosti.

Izvor njene svetosti in obrednosti moramo iskati v stari Grčiji. Atena, boginja modrosti in pravične vojne, je s Pozejdonom, bogom morja, tekmovala za nadvlado na polotoku Atiki. Zeus je svetoval, naj ga dobi tisti, ki bo njenim prebivalcem dal najkoristnejše darilo. Pozejdon jim je podaril konja, Atena pa oljko, ki so jo uporabili za hrano, razsvetljavo in še za lepotičenje. Tako je Atena postala zavetnica Atike. V njeno čast so na vrhu griča zgradili tempelj, pred njim posadili sveto oljko, glavno mesto pa je dobilo ime Atene. Ko so v perzijskih vojnah leta 480 pr. n. št. Perzijci požgali Atene, je zgorela tudi sveta oljka, vendar je iz ožganih korenin zraslo novo mlado drevo.

Življenje Lidije Saje, Štajerke iz Ruš, ki živi v Črnomlju, je bilo pestro, zanimivo in lepo. Lepo, ker je toliko lepega dala otrokom, ki jih je učila, okolju, kjer je živela, in svojim bližnjim. Že kot dijakinja mariborskega učiteljišča je bila zelo priljubljena, zato je bila tudi predsednica razreda. Med njenimi sošolci so bili tudi Jože Suhodolčan, Smiljan Rozman, prof. Franc Strmčnik, prof. Ivan Sagadin in še bi lahko naštevali. Lična in odlična, so ji v pesmi napisale sošolke, saj je imela v prvem letniku učiteljišča med 42 dijaki edina odličen uspeh. Še vedno se dobivajo enkrat na leto in Lidija ni izpustila nobenega srečanja, čeprav bo, kot pravi, čez leto in pol stara 90 let.

Marija Terezija je že za časa vladanja veljala za modro in praktično monarhinjo. Habsburško monarhijo je vodila med leti od 1740 do 1780, zadnjih deset let skupaj s sinom Jožefom II., in je bila edina ženska na prestolu te dinastije v vsej njeni dolgi zgodovini. Rodila se je leta 1717 in 13. maja bo torej minilo tristo let od njenega rojstva, na čelo habsburških dežel je stopila, ko ji je bilo komaj 23 let.

V zgodovino se je zapisala zaradi številnih reform, ki jih je odločno in učinkovito izpeljala. Z njimi je posegla v davčni sistem, vojsko, pravosodje in državno upravo, šolstvo, zdravstvo, uvedla je hišne številke, kataster ter zemljiško knjigo, sprejela je vrsto ukrepov na področju kmetijstva in gospodarstva.