Marjana in Janez Komel, ki ju na Jesenicah že dolgo poznajo po njunem prostovoljnem delu in skrbi za sočloveka, tudi po upokojitvi ne vesta, kaj je dolgčas. »Za to, da mimogrede narediš kaj dobrega ne le zase, ampak tudi za druge, je vedno dovolj priložnosti. Samo malo se ozreš naokrog, pa vidiš, kaj je treba storiti, kje lahko pomagaš. Seveda ne moreš narediti več, kot je v tvoji moči, a ljudem veliko pomeni že drobna usluga, sočutna beseda ali topel pozdrav. Zgodi se, da ti je kdo hvaležen že zaradi tega, ker si ga sploh opazil in prijazno ogovoril,« povzameta svoje izkušnje.

Na fotografiji so dekleta iz Bogneče vasi pri Trebelnem. Fotografija je nastala v Trebnjem poleti leta 1945, kmalu po končani drugi svetovni vojni, zato so na sliki v ozadju tudi trije partizani v uniformah. Sliko hrani naša naročnica Tončka Novak.

Junija 1955 so se za spomin fotografirali absolventi in predavatelji šentjurske kmetijsko-gospodinjske šole. Med njimi je bila tudi Pavla Korenčan z Iga, ki se je septembra 2015 s še nekaterimi sošolci udeležila srečanja ob 60. obletnici zaključka šolanja. Z zanimanjem so si ogledali prostore sedanjega Šolskega centra Šentjur in obujali spomine na mlada leta.

ODSTRTE PODOBE – ZABUKOVICA

Razložena vas leži v podolju na skrajnem severnem delu Posavskega hribovja v Spodnji Savinjski dolini južno od Žalca. Nekdanje rudarsko naselje, na območju katerega so rjavi premog kopali v času od leta 1799 do leta 1966, sestavljajo zaselki Slovenski Dol ali Tajčental, Porence, Podvine, Odele, Močle, Kurja vas in Zabukovica ali Vas. »V zadnjem je središče kraja, ki je upodobljeno na spodnji sliki stare razglednice in je le kakih tristo metrov oddaljeno od upravnih prostorov nekdanjega rudnika,« nam je najprej pojasnil 82-letni Vinko Petek, eden izmed dvajsetih še živečih zabukoviških knapov.

Ljubljančanka Silva Menart ne želi razkriti letnice rojstva, prizna pa, da ima »visoka« leta. Ki pa jih sploh ne kaže niti ne jemlje kot nekaj posebnega. »Počutim se, kot da jih imam štirideset. Veste, zakaj? Sem popolnoma samostojna, nihče ne skrbi zame. Tule gor, ta štuk (pokaže na čelo) je superca, spomin imam tak, da še tisto, kar bi rada pozabila, ne morem,« pove v smehu.

»Gotovo bom dočakala sto let. Tak občutek imam,« resno nadaljuje. »Nič mi ne manjka, nobenih zdravil ne jemljem. Le koleno mi malo nagaja,« pravi zelo zgovorna gospa. Mogoče k njeni vitalnosti pripomore tudi to, da se rada druži z mladimi ljudmi. »Zelo radi me imajo, ker znam klepetati. Dobro se znajdem med njimi. Ker mladostno razmišljam.« Če v bližnjem lokalu pripravijo kakšen »žur«, se jim kar pridruži.

Naslov ne bi bil nič posebnega, če ne bi šlo za nekdanjega potapljača. Že ko nam je Andrej Brodarič poslal v objavo nekaj starih fotografij, nam je njegova življenjska zgodba vzbudila zanimanje. Številne tečajnike iz različnih držav je naučil varnega potapljanja in marsikateremu poškodovanemu potapljaču rešil življenje. V vodi, najsi bo v morju ali rekah, je preživel številne ure – zdaj pa se ji izogiba, če je le mogoče …

Mama je bila Ljubljančanka, oče pa iz Krope. Tudi sam se ima še vedno za Belokranjca, čeprav je rodno Metliko zapustil zelo mlad. Dobršen del življenja je preživel na Hrvaškem, že kar nekaj let pa živi v Celju. »V Kolpi sem preživel ure in ure, potapljal sem se in lovil ribe. Takrat pa je bil za nas mulce zelo zanimiv most med Metliko in Jurovskim Brodom – zdaj ga ni več. Bil sem eden redkih, ki si je upal skočiti celo z vrha železne ograje, ki je bila postavljena nad mostom, kakih 20 metrov visoko.

Ribolovna sezona se za leto, ki se je komaj rodilo, za večino ribičev še ni začela, pa vendar bi vam radi predstavili ribiča in človeka z veliko začetnico – Jožeta Erhatiča. Po vsej verjetnosti je najstarejši ribiški car preteklega leta v vsem slovenskem prostoru.

Ribiške družine in društva vsako leto tradicionalno organizirajo tekmo za ribiškega carja, kjer zmaga ribič, ki v času tekmovanja, običajno v treh urah, ujame najtežjo ribo in potem eno leto kot ribiški car »vlada« tej družini oziroma društvu. V Ribiški družini Markovci so poleti pripravili tekmovanje na svojem ribniku v Prvencih in med 23 člani si je laskavi naziv ribiški car »priribaril« Jože Erhatič s Ptuja. Njegov zmagovalni ulov je tehtal 4.700 gramov. Tako je pri 83 letih dokazal, da ljudje v tretjem življenjskem obdobju niso le aktivni na določenem področju, temveč so lahko tudi zelo uspešni.

»Veliko odgovornost čutim do družinske tradicije, zato sem se po diplomi iz ekonomije odločila, da nadaljujem to, kar sta začela moj dedek in babica in kar sta dograjevala moja starša,« pravi Tina Müller Starešinič, ki ji na prvi pogled ne bi mogli pripisati tako težkega in odgovornega dela in tudi ne kar treh otrok … Gostilni Müller v Črnomlju domačini še vedno pravijo Pri Bariču. Od nekdaj je slovela po odličnih jedeh in izbranih vinih in pri njih še vedno vsak dan diši po svežem kruhu. Tradicija in novosti gredo pri njih z roko v roki.

Po uspešni izpolnitvi meril, ki določajo pogoje za uvedbo skupne denarne enote, je bil 1. januarja 2007 kot uradno plačilno sredstvo uveden evro. Na kovancih slovenske emisije so izbrani slovenski motivi.

Tovarna Alfreda Nobela je 1. januarja 1868 začela izdelovati nov eksplozivni dinamit, ki ga je leto prej Nobel izumil. Iznajdba je povzročila velik preobrat v gospodarstvu in vojskovanju.

Avstrijska vladarica Marija Terezija je 2. januarja 1770 odpravila kaznovanje z mučenjem v sodnih postopkih.

Mestni muzej Idrija ima svoje razstavne prostore na gradu Gewerkenegg. Nekoč je bil grad rezidenca upraviteljev tamkajšnjega rudnika živega srebra, ki je tako značilen za to območje kot idrijska čipka. Nekoč klekljanje ni bilo dovolj cenjeno, a se je od nedavna uveljavilo kot znanje, vredno spoštovanja in občudovanja. Danes predstavlja ta dejavnost način ustvarjalnega preživljanja prostega časa.

Muzej v grajski zbirki obsežno predstavlja zgodovino mesta in okolice. Ena izmed stalnih razstav je poimenovana Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina. Pisno je ta dejavnost izpričana v Idriji že leta 1696. Znanje klekljanja se je sem razširilo iz Nemčije ali Češke, od koder so prihajali delat v tukajšnji rudnik živega srebra rudarji in rudarski strokovnjaki z družinami. Izkupiček od prodanih čipk, ki so jih naredile njihove žene in otroci, je bil skozi stoletja pomemben vir dodatnega dohodka rudarskih družin.