Tudi letos je bila ena izmed rdečih niti Festivala za tretje življenjsko obdobje krepitev sodelovanja med generacijami. Da bi spodbudili tudi druge, so na okrogli mizi predstavili izkušnje treh medgeneracijskih centrov z različnih koncev Slovenije, ki so nastali v zadnjih letih.

Hiša sožitja iz Novega mesta, Dnevni center iz Dupleka in Hiša vseh generacij iz Zgornje Kungote – vsi so nastali kot nadgradnja društev upokojencev, dodali pa so jim tudi nove vsebine in z njimi medse pritegnili še mlajše generacije. Vsi imajo pozitivne izkušnje in vse več zadovoljnih obiskovalcev, spoprijemajo pa se tudi s težavami, ki jih predstavlja predvsem nestalno in nezanesljivo financiranje.

Varnost je za fiziološkimi potrebami druga najpomembnejša potreba, čeprav v vsakdanjem življenju pogosto ni tako. Ko vprašamo slovenske delavce o razmerah in zadovoljstvu pri delu, izvemo, da varnost zaposlitve upada, upada pa tudi raven zadovoljstva. Delavci čutijo vse več stresa, psihičnih obremenitev in celo nasilje pri delu. Vse to in spremenjene družbene razmere, ko se povečuje število starejših delavcev, predstavlja za stroko varnost pri delu nove izzive.

Raziskave kažejo, da se je v razvitih državah v zadnjih 40 letih število nezgod pri delu prepolovilo, hkrati pa se je v tem času podvojil bruto domači proizvod. Ta dva podatka kažeta, da so bili inženirji varnosti pri delu v svojem poslanstvu uspešni. A raziskave kažejo tudi, da je v tem obdobju raven sreče posameznikov ostala na istem nivoju. Miran Pavlič, predsednik Društva varnostnih inženirjev Ljubljana, je prepričan, da na raven sreče posameznika pomembno vplivajo delovne razmere. Počutje na delu se prenaša tudi v zasebno življenje. Za dosego višje ravni sreče posameznika se morajo izboljšati delovne razmere, medsebojni odnosi, preprečiti je treba preobremenjenost in različne oblike nasilja, pravi Pavlič.

Na izlet v Rezijo in Benečijo smo se v soboto v organizaciji Turistične agencije Palma odpravili kar z dvema avtobusoma naših bralcev. Mimo Kranjske Gore in Rateč smo se odpeljali do Belopeških jezer, potem smo nadaljevali do Trbiža in se ustavili na njihovi znameniti tržnici. Potem smo pot nadaljevali po Kanalski dolini mimo Žabnice, Ukev do Tabelj. V vasici Ravance nam je domačin Sandro Quala (Hvala) predstavil posebnosti Rezije, še posebej pa je navdušil s slikovitim rezijanskim narečjem in plesom.

Okrog dneva mrtvih pokopališča obišče več ljudi kot po navadi, zato njihovi ureditvi pred tem praznikom posvečamo večjo pozornost. Za grob, kjer počivajo naši najdražji, skrbimo in ga negujemo v spomin nanje, pa tudi zato, ker bo verjetno nekoč tudi naš poslednji dom. Včasih smo bili pri izbiri rastlin omejeni predvsem na marjetice in mačehe, danes je izbira večja, tako da se lahko odločimo za različne zasaditve, in to glede na to, kako veliko površino imamo, koliko časa lahko namenimo vzdrževanju groba in kaj nam je bolj všeč.

ŠE LEPŠE Z VZAJEMNOSTJO

Marija Bašelj iz Žalovič pri Šmarjeških Toplicah je bila pred leti dvakrat operirana na hrbtenici in še na kolenih, pa se kljub temu ne da. S skupino sto žensk se je povzpela celo na Triglav. Da ima umetna kolena, je udeleženkam povedala šele po vrnitvi z našega najvišjega vrha. Pred tremi leti je precej shujšala in danes se veliko bolje počuti, zaželela pa si je tudi spremembo videza.

Marija, ki je po rodu iz Prekmurja, je po poklicu natakarica. Natakar je tudi njen mož Vilijem, ki ga je spoznala v Ljubljani. Poklicna pot ju je odpeljala v Kranjsko Goro, kjer sta živela 30 let. Leta 2004 je Vilijem z bratom podedoval zemljo v Žalovičah in takrat sta se z Marijo odločila, da se bosta zdaj, ko sta v pokoju, preselila na Dolenjsko. Marija si je od nekdaj želela hišo in vrt, in potem ko sta se sin in hči odselila, je bila odločitev lahka. Zdaj najbolj uživa pri obdelavi vrta in s pridelki razveseljuje svoje najdražje. Ravno dan pred stilsko preobrazbo je skuhala hruškovo marmelado. Še posebej pa sta z možem vesela, kadar ju obiščejo vnuki.

Včeraj je v Cankarjevem domu odprl vrata že 15. Festival za tretje življenjsko obdobje, ki bo v treh dneh obiskovalcem ponudil veliko kulturnih dogodkov, strokovnih razprav, izobraževalnega programa, športnih delavnic in tudi številne sejemske predstavitve. Letošnja rdeča nit je vseživljenjsko učenje in aktivno doživljanje prostega časa. Predstavljeni bodo tudi številni primeri dobrih praks.

Na svečani otvoritvi je ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak večkrat poudarila, da kot dolgoživa družba potrebujemo medgeneracijsko sodelovanje in rešitve, ki ne bodo padle na referendumu. Povedala je še, da bo do konca leta pripravljena bela knjiga, ki bo podlaga za razpravo o novi pokojninski reformi po letu 2020.  Čim prej pa potrebujemo zdravstveno reformo, v okviru katere bo vzpostavljen tudi sistem dolgotrajne oskrbe. Pri tem pa je pozvala k sodelovanju in solidarnosti pri iskanju odgovorov na demografske spremembe, da bomo kot družba omogočili pogoje za kakovostno staranje in medgeneracijsko sožitje.

Ljubljana je zaradi del Jožeta Plečnika urbanistična in arhitekturna umetnina in eno redkih mest, ki so tako temeljito zaznamovana z delom enega samega arhitekta. Vizije in načrti za prenovo mesta pa so se porajale prav v njegovi hiši na Karunovi ulici v Trnovem, ki je od jutri, 24. septembra, po dveh letih prenove spet odprta za ogled.

Pri kompleksni prenovi hiše in vrta, ki je stala 2 milijona 264 tisoč evrov, denar pa sta prispevala Ministrstvo za kulturo in Evropski sklad za regionalni razvoj, so sodelovali mestna uprava, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Muzej in galerije mesta Ljubljane ter številni izvajalci. Osnovni namen prenove je bil preprečiti propadanje hiše in ohraniti avtentično stanje in podobo vseh Plečnikovih posegov v njej.