-
Kineziologija, znanstveno področje, ki se ukvarja s proučevanjem gibanja, se v Sloveniji šele uveljavlja, a ga družba vse bolj potrebuje. Prof. dr. Vojko Strojnik, vodja kineziološkega laboratorija na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, ugotavlja, da nam ustrezna vadba pomaga dolgo ohraniti ne le gibljivosti in moči, ampak tudi samostojnost. Zagotavlja, da bomo, ne glede na to, kdaj začnemo (pravilno) vaditi, vedno imeli od tega koristi, zmogli bomo več in živeli bomo kakovostnejše.
-
Janko Ozbič je letos, konec januarja, odložil brivnik in škarje in zaprl vrata frizerskega salona, ki je v Postojni deloval od leta 1924, ko ga je odprl njegov oče. Čeprav se je uradno upokojil že pred skoraj tremi desetletji in bo naslednje leto praznoval 90 let, bi z veseljem še naprej delal, če mu ne bi zakonodaja naložila dodatnih finančnih in administrativnih bremen.
Časi so se sicer precej spremenili, prizna. Vsak moški ima svoj brivnik in ljudje se strižejo redkeje kot nekoč. »Prej so se strigli vsakih 14 dni ali pa enkrat na mesec, danes pa komaj vsake tri ali štiri mesece.« Tudi otroke postrižejo kar starši. »Nazadnje sem otroka postrigel pred kakimi štirimi leti. Edino zaraščeni upokojenci so še prihajali.«
-
Kar osem od desetih pridobljenih let povprečnega trajanja človeškega življenja v zadnjih desetletjih naj bi prispeval skokovit napredek pri obvladovanju zdravljenja bolezni srca in žilja, ugotavlja predsednik Združenja kardiologov Slovenije prof. dr. Zlatko Fras, dr. med. Za vsak dodatni dan, mesec oziroma leto pa bo potrebno veliko več truda. Zato je toliko pomembnejše, da srčno-žilne bolezni odkrivamo zgodaj, ko so možnosti ukrepanja večje.
Čeprav nimamo zanesljivih podatkov o tem, koliko je v Sloveniji pravzaprav obolelih za srčno-žilnimi boleznimi, pa lahko na podlagi podatkov o spremembah pri umrljivosti zaradi njih sklepamo, da smo tako po uspešnosti njihovega preprečevanja kakor tudi zdravljenja najmanj primerljivi z razvitimi evropskim državami, ugotavlja prof. dr. Fras. V zadnjih 20 letih je smrtnost zaradi bolezni upadla za več kot 50 odstotkov, enako kot drugod v razvitem svetu ali celo malce bolj.
-
Vsak lahko pade, a pri starejših ljudeh so posledice hujše. Kar 30 do 40 odstotkov padcev in vsaj četrtino poškodb starejših ljudi pa je mogoče preprečiti, je za bralce Vzajemnosti povedal prof. klinične geriatrije Clemens Becker, dr. med., eden največjih mednarodnih strokovnjakov za to področje. V Nemčiji je bil njegov program preprečevanja padcev v domovih za starejše tako uspešen, da so ga postopno razširili po vsej državi.
Zdaj po njem delajo že v okoli pet tisoč nemških domovih za starejše in uspehi so že vidni. A seveda niso prišli čez noč, pravi strokovnjak. Družinske člane, osebje po domovih in vse druge vpletene je bilo treba najprej prepričati, da je veliko padcev mogoče preprečiti in da lahko k temu prispevajo. »Potrebovali smo sedem do osem let, da smo dosegli pokritost po vsej državi. Zato v Sloveniji ne smete biti nestrpni. Da spremenimo način razmišljanja pri ljudeh in naredimo vse potrebne korake k izboljšanju, terja svoj čas, a se na koncu izplača.«
-
Ko vstopimo v tretje življenjsko obdobje in se upokojimo, ko nas vse pogosteje zapuščajo naši vrstniki, ko imamo občutek, da nas niti otroci niti vnuki ne potrebujejo več, in ko nam moči lahko jemlje tudi bolezen – takrat ni nič nenavadnega, da se včasih znajdemo v stiski, ki jo težko premagamo sami. Dobro je, če se z nekom o svojih težavah vsaj pogovorimo.
Ena izmed tistih, ki znajo prisluhniti, je socialna delavka Jana Dragar. Morda se vam bo oglasila, ko boste ponoči (od sedmih zvečer do sedmih zjutraj) izkoristili »klic v duševni stiski«, ki deluje v okviru Psihiatrične klinike Ljubljana. Morda pa se boste z njo srečali, ko boste brezplačno pomoč poiskali na Centru za psihološko svetovanje Posvet v Ljubljani. Povedala nam je, da tam pomoč poišče veliko starejših ljudi, čeprav se na začetku za to težko odločijo.
Ne izgubljajmo dragocenih minut
Vsako minuto po ishemični možganski kapi, ko del možganov ostane brez krvi, umre približno dva milijona možganskih celic. Hitro ukrepanje je nujno. Najučinkovitejše je lahko v štirih urah in pol po dogodku. Da bi povsod po Sloveniji imeli enak dostop do hitre in učinkovite obravnave po možganski kapi, je nastala mreža TeleKap. A minute, žal pa tudi življenja, kljub temu še vedno izgubljamo.
V državni telemedicinski projekt TeleKap je vključenih 12 partnerskih bolnišnic, ki sodelujejo z nevrološko kliniko Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, kjer program vodi višja svetnica, prim. prof. dr. Bojana Žvan, dr. med. Delovati je začel lanskega septembra in do konca aprila so v njem pregledali 329 bolnikov oziroma opravili 962 strokovnih posvetov.
Stopala si zaslužijo razvajanje
Leta obremenitev, bolezni, slaba prekrvljenost, slabo urejeni nohti in neudobni čevlji – vse to pusti davek na naših stopalih. Če ne prej, je zdaj čas, da naša stopala tudi malce razvajamo. Redno jih moramo pregledovati in negovati ali pa pustiti, da skrb zanje prevzame kdo drug.
Čeprav z leti koža stopal postane tanjša, občutljivejša in bolj nagnjena k okužbam, žuljem, otiščancem in kurjim očesom, to še ni razlog, da bi se z bolečinami in težavami kar sprijaznili. To pomeni le, da bomo morali stopala malo bolj razvajati, kot smo jih do zdaj.
Transmaščobe nevarne kot kajenje
Če zaužijemo pet gramov transmaščob na dan, tveganje srčno-žilnih bolezni povečamo podobno, kot če bi pokadili pet ali deset cigaret, opozarjajo na Inštitutu za nutricionistiko. Običajno jih ne. Če smo ljubitelji piškotov, vafljev, izdelkov iz testa in sladic in v trgovino ne hodimo s povečevalnim steklom, da bi brali deklaracije, pa se nam lahko zgodi prav to.
Potem ko so nas prehranske smernice dolgo usmerjale k zamenjavi masla in drugih nasičenih maščob z margarino, se je izkazalo, da se prav v njej skriva eden največjih sovražnikov zdravja – transmaščobne kisline. Te po eni strani vplivajo na dvig ravni škodljivega holesterola (lipoproteinov nizke gostote ali LDL) in po drugi še na znižano raven koristnega (lipoproteinov visoke gostote ali HDL). Poleg tega spodbujajo vnetne procese, ki so povezani z nastankom bolezni srca, sladkorne bolezni in drugih kroničnih bolezni. Raziskave kažejo, da je prehranski vnos transmaščob neodvisen dejavnik tveganja za bolezni srca in ožilja.
Degenerativne očesne bolezni spremenijo sliko sveta
Pogosto okoli štiridesetega leta že opazimo, da se naš vid spreminja. Roke postanejo prekratke, da bi videli brati, težje se prilagodimo bleščanju ali razločimo barve. Včasih si pomagamo z očali in svet je potem večinoma spet videti bolje. A žal se s starostjo poveča tudi tveganje nekaterih očesnih bolezni, kot so starostna sprememba rumene pege, siva mrena, retinopatija ali glavkom.
Tudi oči se starajo, zato pri 60 letih praviloma ne vidimo več tako kot pri 20. S starostjo postane očesna leča pogosto manj prožna. Oko se ne prilagaja več tako dobro, zato na blizu vidimo slabše in potrebujemo očala.
-
Nehoteno uhajanje seča (urinarna inkontinenca) je težava, ki greni življenje marsikateri ženski. Nekaterim uide nekaj kapljic, ko kihnejo ali zakašljajo, druge tako nenadno, pogosto in silovito tišči na stranišče, da tja pogosto ne prispejo pravočasno. Tretjim mehur nenehno pušča, ker se nikoli povsem ne izprazni. Zadrege so tako velike, da dve tretjini žensk o njih sploh ne želi govoriti, in tako ne pridejo do ustrezne pomoči.
Ker nikoli ne vemo, zakaj nam seč uhaja, bi bilo že zaradi tega dobro obiskati zdravnika. Poleg tega je hitenje na stranišče, posebno ponoči, povezano z večjo nevarnostjo padcev. Marsikatera ženska se boji, da bo družba opazila madež, zavohala seč, ali pa se odhodu od doma izogiba iz strahu, da bo stranišče predaleč, da bi ga lahko dosegla pravi čas. Zadrega lahko zmoti celo odnose s partnerjem.