Nič nenavadnega ni, da s potovanj namesto spominkov prinesem kuharsko knjigo, včasih tudi vrečko začimb, kak poseben kozarček marmelade, vrečko znamenitih in zavitih testenin, zanimiv sočen sadež, zelenjavo … kar koli, kar me je pritegnilo. Okusne tuje jedi želim kmalu ponoviti doma, si pričarati prijetna doživetja, priklicati spomine.

Še večkrat pa se podam v neznano, v kraje, ki jih ne poznam, ker tam nisem še nikoli bila, in spoznavam kulturo prebivalcev s pripravljanjem in okušanjem njihovih tradicionalnih jedi, katerih recepte najdem na spletu. Kar se je v zadnjih dveh letih brez potovanj izkazalo za hvalevredno in osrečujočo pot.

Ali tudi vi komaj čakate sadje, ki v teh dneh dozoreva na vrtovih? Se tudi vi veselite prvih jagod, robidnic, malin, kosmulj in ribeza? Letos nas bo, vsaj tako kaže, narava obdarovala s sadnim obiljem, ki ga bomo gotovo izkoristili in se ga vsekakor do sitega najedli.

Vroče višnje s sladoledom

Za 4 osebe potrebujemo:

400 g svežih višenj

vrečko vaniljevega sladkorja ali žličko vaniljevega ekstrakta

2 žlici sladkorja

žlico jedilnega škroba

1 l vaniljevega sladoleda

Priprava: Za sadno omako v kozici nad šibkim ognjem previdno segrevamo višnje s sladkorjem in vaniljo, da se malce ogrejejo, kožica popoka in se začne izcejati sadni sok. V skodelici pomešamo škrob z 2 žlicama hladne vode, gladko premešamo, nato zmes vlijemo med sadje. Počasi in nad šibkim ognjem višnje v sadni omaki kuhamo 5 minut, v tem času tekočina spremeni barvo iz bele v svetlečo in bistro vijoličasto barvo. Takrat odstavimo, da se sadni kompot ohladi do toplega. V skodelice nalijemo mlačno sadje s tekočino in dodamo kepico sladoleda. Takoj ponudimo.

Kjer ni nobene potrebe po elastičnosti glutena, je ajdova moka primerno nadomestilo pšenične moke. Odlično se obnese v biskvitu, palačinkah in njokih. Poskusite v testo za rulado vmešati ajdovo moko in se prepričajte, da zanjo bele pšenične moke sploh ne potrebujete.

Na naših tleh poleg običajne ajde gojimo tudi tatarsko ajdo, ki ima bolj zelenkast pridih. Raste tudi v neugodnih pogojih in zaradi svoje trdoživosti vsebuje do 50-krat več antioksidanta rutina v primerjavi z navadno ajdo.

 Koristni nasveti:

Z ribjimi jedmi je križ – naj se še tako trudimo s čiščenjem, že kje najdemo kakšno kost. Ali jih zapečemo preveč, da niso okusne, ali premalo, da smo v skrbeh. Poleg tega pogosto ostane vonj v kuhinji še dan ali dva. Še največja težava je v tem, da jih pripravljamo le na en ali dva načina, kar je sila dolgočasno. Poskusite jih ocvreti s pivskim testom ali postreči z osvežilno omako. Oblikujte jih v polpete in postrezite s pisano solato ter si tako popestrite jedilnik. Naj vam tekne.

Fish & chips z grahom in tatarsko omako

Na spletu najdemo veliko kuharskih idej, vendar večina ni vredna počenega groša. Spomnim se nič kaj prida ideje, da lahko toast popečemo z likalnikom, še manj uporabna je ideja, da lahko iz odtajanega sladoleda in malo moke ter pecilnega praška spečemo okusne mafine. A vseeno sem našla tri preizkušene trike, ki vam lahko pridejo prav.

Banana + jajce = palačinka

Za osem ameriških palačink potrebujemo banano in jajce.

Priprava: Banano z vilicami pretlačimo v kašo. Posebej stepemo jajce, nato vmešamo bananino kašo. V ponvi segrejemo maščobo in spečemo male, a debelejše (ameriške) palačinke. Postrežemo z medom, sladkornim sirupom, čokoladnim oblivom ali raztopljenim arašidovim maslom.

Hočeš nočeš pozimi potrebujemo nekoliko bogatejšo hrano, ki nas malo bolj nasiti in nam da tudi več kalorij, predvsem pa nas ogreje.

Med živila, ki grejejo telo, uvrščamo večino zimske zelenjave, na primer repo, zelje, kolerabo, oreške, semena in številne krepke začimbe. Pravzaprav je zelo enostavno in praviloma zmore vsak slediti naravnemu toku letnih časov in z njim povezanega prehranjevanja. Čeprav obožujem paradižnikovo solato, mi na kraj pameti ne pade, da bi si jo privoščila v tem zimskem mesecu. In čeprav obožujem kislo zelje ali kislo repo pozimi, si ne morem predstavljati, da bi ju uvrstila na jedilnik v vročem juliju. 

Zimske radosti nam dajo odlično priložnost, da si privoščimo tople napitke, ki ogrejejo telo. So sopotniki prazničnih dni, ki si jih brez slabe vesti lahko podaljšamo v januar, februar …

Osnova vseh toplih napitkov je … topla tekočina. Lahko je čaj, sadni ali pravi, lahko je kava, vino ali pivo. Navadno je tekočina sladkana s sladkorjem, tudi s sladkornim sirupom ali medom za bolj prefinjen okus. Sladkor je včasih beli sladkor, drugič svetlo rjavi sladkor ali celo temno rjavi melasni sladkor, da dobi pijača mnogo bolj karamelni pridih.

Je trenutek, ki si ga utrgamo in se mu ne moremo upreti, saj obljublja svojevrsten užitek. Nekaj majhnega, drobnega, sploh ne pravi obrok. Ne več kosilo in gotovo še ne večerja. Nekaj vmes in ravno zato tako privlačen. Ali pridete na čaj ali kavo?

Obožujem star porcelan in lične skodelice, ki jih najdem na bolšjem sejmu. Zadnje čase se brzdam in jih le še opazujem, ker zanje preprosto nimam več prostora v omari. Pa tam niso le za okras. Pred leti sem se odločila, da bodo postale del trenutkov, ko si privoščimo nekaj prazničnega glamurja, ko se pocrkljamo. In to je skoraj vsako nedeljo, pogosto pa še kdaj med tednom in vsekakor v zadnjem mesecu leta, ko si privoščimo več. Ali ko povabimo goste.

H golažu navadno ponudimo polento ali testenine, k ribi riž, če že ne krompirja. A svet prilog je bogat, zato poglejmo, katere še lahko ponudimo tako ob enostavnih kot nekoliko bolj posebnih srečanjih za domačo mizo.

Priloga je dodatek h glavni jedi, nemalokrat je tisti del obroka, ki nas najbolj nasiti. Na krožniku ali v obroku naj po pravilih ne zajema več kot tretjino, drugi dve tretjini sta zelenjava in meso (ali zamenjave, na primer ribe, stročnice, jajca). Gre torej za jedi iz žit, pretežno za močnate jedi. Na srečo so moka in žita odličen material in nam omogočajo več kot dovolj ustvarjalnega nemira, da so obroki pestri, vedno drugačni.

Če tudi za vas velja, da ni kosila brez krompirja ali pa ste že siti praženega, vam ponujam ideje za popestritev jedilnika. In še kupček »krompirjevih« nasvetov.

Krompir smo v Evropi začeli uživati sorazmerno pozno, in sicer šele v 18. stoletju, a se je hitro razširil, saj ga je bilo enostavno gojiti, in ker je bil okusen ter hranljiv, je zelo kmalu postal osnovna hrana. Ko ga je v 19. stoletju napadla krompirjeva plesen in za več let uničila pridelek, je to povzročilo hudo lakoto.  

Krompir je hranljivo in izjemno vsestransko živilo. Uporabljamo ga za sladice, priloge, glavne jedi, solate in celo kruh. Poznamo več kot 3000 sort, a niso vse primerne za vse jedi. Na splošno velja, da čvrstejše in zgodnejše sorte krompirja vsebujejo manj škroba, zato so primernejše za pečenje, cvrtje in solate, poznejše sorte pa navadno vsebujejo več škroba in so uporabne predvsem za kuhanje, pireje in sladice. Kifeljčar je torej res imeniten pečen, njoki pa bodo odlični iz poznega jesenskega krompirja.