Hočeš nočeš pozimi potrebujemo nekoliko bogatejšo hrano, ki nas malo bolj nasiti in nam da tudi več kalorij, predvsem pa nas ogreje.

Med živila, ki grejejo telo, uvrščamo večino zimske zelenjave, na primer repo, zelje, kolerabo, oreške, semena in številne krepke začimbe. Pravzaprav je zelo enostavno in praviloma zmore vsak slediti naravnemu toku letnih časov in z njim povezanega prehranjevanja. Čeprav obožujem paradižnikovo solato, mi na kraj pameti ne pade, da bi si jo privoščila v tem zimskem mesecu. In čeprav obožujem kislo zelje ali kislo repo pozimi, si ne morem predstavljati, da bi ju uvrstila na jedilnik v vročem juliju. 

Zimske radosti nam dajo odlično priložnost, da si privoščimo tople napitke, ki ogrejejo telo. So sopotniki prazničnih dni, ki si jih brez slabe vesti lahko podaljšamo v januar, februar …

Osnova vseh toplih napitkov je … topla tekočina. Lahko je čaj, sadni ali pravi, lahko je kava, vino ali pivo. Navadno je tekočina sladkana s sladkorjem, tudi s sladkornim sirupom ali medom za bolj prefinjen okus. Sladkor je včasih beli sladkor, drugič svetlo rjavi sladkor ali celo temno rjavi melasni sladkor, da dobi pijača mnogo bolj karamelni pridih.

Je trenutek, ki si ga utrgamo in se mu ne moremo upreti, saj obljublja svojevrsten užitek. Nekaj majhnega, drobnega, sploh ne pravi obrok. Ne več kosilo in gotovo še ne večerja. Nekaj vmes in ravno zato tako privlačen. Ali pridete na čaj ali kavo?

Obožujem star porcelan in lične skodelice, ki jih najdem na bolšjem sejmu. Zadnje čase se brzdam in jih le še opazujem, ker zanje preprosto nimam več prostora v omari. Pa tam niso le za okras. Pred leti sem se odločila, da bodo postale del trenutkov, ko si privoščimo nekaj prazničnega glamurja, ko se pocrkljamo. In to je skoraj vsako nedeljo, pogosto pa še kdaj med tednom in vsekakor v zadnjem mesecu leta, ko si privoščimo več. Ali ko povabimo goste.

H golažu navadno ponudimo polento ali testenine, k ribi riž, če že ne krompirja. A svet prilog je bogat, zato poglejmo, katere še lahko ponudimo tako ob enostavnih kot nekoliko bolj posebnih srečanjih za domačo mizo.

Priloga je dodatek h glavni jedi, nemalokrat je tisti del obroka, ki nas najbolj nasiti. Na krožniku ali v obroku naj po pravilih ne zajema več kot tretjino, drugi dve tretjini sta zelenjava in meso (ali zamenjave, na primer ribe, stročnice, jajca). Gre torej za jedi iz žit, pretežno za močnate jedi. Na srečo so moka in žita odličen material in nam omogočajo več kot dovolj ustvarjalnega nemira, da so obroki pestri, vedno drugačni.

Če tudi za vas velja, da ni kosila brez krompirja ali pa ste že siti praženega, vam ponujam ideje za popestritev jedilnika. In še kupček »krompirjevih« nasvetov.

Krompir smo v Evropi začeli uživati sorazmerno pozno, in sicer šele v 18. stoletju, a se je hitro razširil, saj ga je bilo enostavno gojiti, in ker je bil okusen ter hranljiv, je zelo kmalu postal osnovna hrana. Ko ga je v 19. stoletju napadla krompirjeva plesen in za več let uničila pridelek, je to povzročilo hudo lakoto.  

Krompir je hranljivo in izjemno vsestransko živilo. Uporabljamo ga za sladice, priloge, glavne jedi, solate in celo kruh. Poznamo več kot 3000 sort, a niso vse primerne za vse jedi. Na splošno velja, da čvrstejše in zgodnejše sorte krompirja vsebujejo manj škroba, zato so primernejše za pečenje, cvrtje in solate, poznejše sorte pa navadno vsebujejo več škroba in so uporabne predvsem za kuhanje, pireje in sladice. Kifeljčar je torej res imeniten pečen, njoki pa bodo odlični iz poznega jesenskega krompirja. 

Sir so poznali že pred 5000 leti, kolikor je verjeti zgodovinarjem. Naključno so ga našli v želodčkih mladih živali, ki so pred zakolom sesale mleko. Kadar so mleko shranili v mehove iz živalskih želodcev, se je mleko prav tako sesirilo, saj so vanj prehajali encimi tkiva priročne »vrečke«.

Želodčni encimi sesalcev namreč razgradijo beljakovine mleka, kar povzroči njegovo koagulacijo, ki je ključna za pridobivanje sira. Dobili so nekaj, kar je bilo okusno in v primerjavi z mlekom obstojnejše. Kasneje so mleku zavestno začeli dodajati izlužene encime želodcev telet, kar je v nekoliko prilagojeni obliki v uporabi še danes. Pripravku, s katerim naredimo sir, pravimo sirišče in ga dobimo v obliki tekočine ali prahu. Vedno pogosteje pa se uporablja encim, pridobljen z biotehnologijo.

Kvinoja, amarant, kamut, bulgur – le kaj so to? Le kaj je kuskus in kako uporabljamo proseno kašo? Kaj sploh je žitna kaša in kako jo spremenimo v okusno jed?

 Zgodovinarji trdijo, da so bila žita prve rastline, ki jih je človek začel gojiti po obdobju nabiralništva in lova. S počasno in dolgotrajno selekcijo je pridobil pšenično seme, ki ga je že pred 6000 leti znal streti v moko in iz nje oblikovati testo. Do pšeničnega kruha, kot ga poznamo danes, je sicer preteklo več tisočletij, čeprav lahko tudi iz katere koli druge moke in malo vode že dobimo testo, ki ga spečemo v preprost nekvašeni mlinec in je še danes poglavitna hrana številnih ljudstev.

Jagode so klasična in nadvse primerna izbira za rojstnodnevno torto v tem pomladnem času in odlične kot posladek po kosilu. Odlično dopolnjujejo tudi sadno kupo s stepeno smetano in čokoladno torto. Da boste vedeli, kako jih še drugače ponuditi, vam jih predstavljamo v tokratnem prispevku.

Jagode uvrščamo v skupino jagodičja, v kateri so še ribez, maline, robidnice, borovnice, kosmulje, aronija, josta. Za vse velja, da vsebujejo precej vitamina C in drugih antioksidantov, zlasti iz skupin flavonoidov in karotenoidov. Rdeči ribez vsebuje trikrat več toplotno neobstojnega vitamina C kot enaka količina jabolk, črni ribez celo 18-krat več. Temneje obarvani sadeži vsebujejo več hranilnih snovi kot svetlejši, čeprav zdravju koristijo vsi. Ne smemo zanemariti niti obilja sadnih kislin, zaradi katerih si olajšamo prebavo beljakovinskih živil in ohranjamo dobro delovanje ledvic.

Če imate na vrtu stoletno čebulo in drobnjak ali ste jeseni v zemlji pustili še kak por, ste zgodaj spomladi srečnež. Vse omenjeno na vrtu prav imenitno prezimi in znova požene iz zemlje ali se okrepi. Podobno iz zemlje požene mladi česen, ki smo ga vtaknili v prst še v mrzli jeseni. V gozdu pa nas razveseljuje čemaž, ki je nesporni znanilec pomladi.

Pred več leti sem dobila v dar majhen poganjek. Rekli so mi, naj ga kar vtaknem v zemljo in da bom navdušena. In sem ga. Iz poganjka je zraslo nekaj zelenih stebel, kakor so zelena stebla mlade čebulice, ob njih novi poganjki, sem in tja sem kakšnega še porinila v zemljo, zelena stebla pa narezala in porabila v kuhinji. In res, kot pove že samo ime, čebula je »stoletna«, ne pomrzne in se lepo obnavlja leta in leta, da imamo ves čas na voljo mlado čebulico. Pravimo ji tudi šopasta čebula. V priročniku piše, da raste brez posebne nege, kar lahko mirne vesti potrdim. In ko se sosedje šele spogledujejo s čebulico za prve spomladanske piknike, jaz ob mesu z žara od takrat naprej vedno ponudim prikupno mlado čebulico s svojega vrta.

Ko korenovke jeseni shranimo v klet, smemo upati, da nam bodo obstale lepe in polne hranil vso zimo in večji del pomladi. Korenje, koleraba, zelena, daikon, repa, pastinak in rdeča pesa – spoznajmo jih bolje.

Korenje je nepogrešljiva sestavina številnih juh, uporabimo ga v solati in z naribanim delno nadomestimo sladkor v pecivih. Znani so korenčkovi piškoti in pecivo, ki se kar stopi v ustih. S svojo rdečo barvo korenje popestri jedi, sicer pa poznamo še rumeno, belo in celo vijoličasto obarvano korenje.