Sir so poznali že pred 5000 leti, kolikor je verjeti zgodovinarjem. Naključno so ga našli v želodčkih mladih živali, ki so pred zakolom sesale mleko. Kadar so mleko shranili v mehove iz živalskih želodcev, se je mleko prav tako sesirilo, saj so vanj prehajali encimi tkiva priročne »vrečke«.

Želodčni encimi sesalcev namreč razgradijo beljakovine mleka, kar povzroči njegovo koagulacijo, ki je ključna za pridobivanje sira. Dobili so nekaj, kar je bilo okusno in v primerjavi z mlekom obstojnejše. Kasneje so mleku zavestno začeli dodajati izlužene encime želodcev telet, kar je v nekoliko prilagojeni obliki v uporabi še danes. Pripravku, s katerim naredimo sir, pravimo sirišče in ga dobimo v obliki tekočine ali prahu. Vedno pogosteje pa se uporablja encim, pridobljen z biotehnologijo.

Kvinoja, amarant, kamut, bulgur – le kaj so to? Le kaj je kuskus in kako uporabljamo proseno kašo? Kaj sploh je žitna kaša in kako jo spremenimo v okusno jed?

 Zgodovinarji trdijo, da so bila žita prve rastline, ki jih je človek začel gojiti po obdobju nabiralništva in lova. S počasno in dolgotrajno selekcijo je pridobil pšenično seme, ki ga je že pred 6000 leti znal streti v moko in iz nje oblikovati testo. Do pšeničnega kruha, kot ga poznamo danes, je sicer preteklo več tisočletij, čeprav lahko tudi iz katere koli druge moke in malo vode že dobimo testo, ki ga spečemo v preprost nekvašeni mlinec in je še danes poglavitna hrana številnih ljudstev.

Jagode so klasična in nadvse primerna izbira za rojstnodnevno torto v tem pomladnem času in odlične kot posladek po kosilu. Odlično dopolnjujejo tudi sadno kupo s stepeno smetano in čokoladno torto. Da boste vedeli, kako jih še drugače ponuditi, vam jih predstavljamo v tokratnem prispevku.

Jagode uvrščamo v skupino jagodičja, v kateri so še ribez, maline, robidnice, borovnice, kosmulje, aronija, josta. Za vse velja, da vsebujejo precej vitamina C in drugih antioksidantov, zlasti iz skupin flavonoidov in karotenoidov. Rdeči ribez vsebuje trikrat več toplotno neobstojnega vitamina C kot enaka količina jabolk, črni ribez celo 18-krat več. Temneje obarvani sadeži vsebujejo več hranilnih snovi kot svetlejši, čeprav zdravju koristijo vsi. Ne smemo zanemariti niti obilja sadnih kislin, zaradi katerih si olajšamo prebavo beljakovinskih živil in ohranjamo dobro delovanje ledvic.

Če imate na vrtu stoletno čebulo in drobnjak ali ste jeseni v zemlji pustili še kak por, ste zgodaj spomladi srečnež. Vse omenjeno na vrtu prav imenitno prezimi in znova požene iz zemlje ali se okrepi. Podobno iz zemlje požene mladi česen, ki smo ga vtaknili v prst še v mrzli jeseni. V gozdu pa nas razveseljuje čemaž, ki je nesporni znanilec pomladi.

Pred več leti sem dobila v dar majhen poganjek. Rekli so mi, naj ga kar vtaknem v zemljo in da bom navdušena. In sem ga. Iz poganjka je zraslo nekaj zelenih stebel, kakor so zelena stebla mlade čebulice, ob njih novi poganjki, sem in tja sem kakšnega še porinila v zemljo, zelena stebla pa narezala in porabila v kuhinji. In res, kot pove že samo ime, čebula je »stoletna«, ne pomrzne in se lepo obnavlja leta in leta, da imamo ves čas na voljo mlado čebulico. Pravimo ji tudi šopasta čebula. V priročniku piše, da raste brez posebne nege, kar lahko mirne vesti potrdim. In ko se sosedje šele spogledujejo s čebulico za prve spomladanske piknike, jaz ob mesu z žara od takrat naprej vedno ponudim prikupno mlado čebulico s svojega vrta.

Ko korenovke jeseni shranimo v klet, smemo upati, da nam bodo obstale lepe in polne hranil vso zimo in večji del pomladi. Korenje, koleraba, zelena, daikon, repa, pastinak in rdeča pesa – spoznajmo jih bolje.

Korenje je nepogrešljiva sestavina številnih juh, uporabimo ga v solati in z naribanim delno nadomestimo sladkor v pecivih. Znani so korenčkovi piškoti in pecivo, ki se kar stopi v ustih. S svojo rdečo barvo korenje popestri jedi, sicer pa poznamo še rumeno, belo in celo vijoličasto obarvano korenje.

Naribano jabolko hitro vmešamo v testo za palačinke ali mafine, da je sladica sočnejša, pri tem lahko celo nadomesti jajce. Na krhlje ga narežemo za pito, s kiselkastim priokusom zaokroži okus pečenke, lahko jih nadevamo z oreščki ali spečemo za samostojno sladico.

Svinjski file z medeno jabolčno omako

6 večjih jabolk

3 žlice medu

pol kozarca belega vina

ščep mletih klinčkov

2 kosa svinjske ribice (fileja)

sol, poper

Priprava: Za omako jabolka narežemo na kocke in v kozici kratko podušimo. Dodamo med in postopno prilivamo le toliko vina, da se jabolka ne primejo na dno kozice in dobimo dovolj omake.

 Prepustimo se norčavim šegam in si privoščimo pustno hrano. Komur se zdi priprava domačih krofov preveč zamudna, naj se loti ocvrtih jabolk, ali pa si za spretnostni izziv zamisli ocvrti sladoled.

Svinjska rebrca s pečenim krompirjem

Za 6 oseb potrebujemo:

1,5 kg svinjskih rebrc

timijan, rožmarin, sol, poper, žlico gorčice s semeni

6 krompirjev

2 glavici česna

Priprava: Meso vzamemo iz hladilnika pol ure pred peko, da se ogreje na sobno temperaturo. Timijan osmukamo z vejic, rožmarin sesekljamo in oboje pomešamo s soljo, poprom in gorčico. S tem začinimo kose mesa in jih položimo v pekač. Pečico vklopimo na 180 stopinj.

Sladkorni trs, koruza in riž so trojica največ pridelanih živil v svetovnem merilu. Glede na hranilno vrednost in energijski vnos je riž pomembno prehrambno živilo, saj naj bi zagotavljal več kot petino vseh kalorij, ki jih potrebuje prebivalstvo vsega sveta. Ob reki Pad pridelujejo riž že od sredine 15. stoletja, drugje v veliko manjši meri ali sploh ne. Tu najverjetneje tiči vzrok, da marsikdo riža v kuhinji ne zna uporabljati ali pa ne ve, katerega izbrati.

Po velikosti in obliki delimo riž na dolgozrnati, srednjezrnati in kratkozrnati (okroglozrnati) riž. Zadnja sta si po uporabi podobna; vsebujeta namreč več škroba, zrna se pri kuhanju zlepijo, kar z veseljem izkoristimo pri pripravi sladic, polpet in italijanskih kremastih rižot. Če tega ne želimo, izberemo dolgozrnati riž, katerega sorte imajo manj škroba, ga pred kuhanjem in včasih tudi po kuhanju večkrat oplaknemo ter odcedimo ali kuhamo v večji količini vode in ga postrežemo z omako. Vodo, v kateri smo kuhali riž in je bogata s škrobom ter minerali, brez težav porabimo za zgoščevanje juh, enolončnic, omak ali pri pripravi krušnega testa.

To nenavadno leto se nepreklicno zaključuje, kar je dobra priložnost za praznovanje. Morda kar s torto? Ali veste, da že s koščkom torte bogatega okusa zadostimo hrepenenju po sladkem?

Pri nas doma sta v tem letu predvsem večji hčerki, najstnici, pokazali neizmerno voljo za kuhanju, še bolj pa za odkrivanje slaščičarskih veščin. Če smo včasih pripravljale samo enostavne torte z nadevom iz stepene sladke smetane in nekaj sadja in za učvrstitev kdaj pa kdaj dodale le nekaj žlic maskarponeja, smo v tem letu pregledovale spletne strani in kuharske knjige, se spopadale z ogromnimi količinami jajc, masla in sladkorja ter čokolade, vse v želji po odkrivanju novih znanj in okusov. Preizkusile smo precej receptov, se poigravale s kremami in torte okraševale s karamelo, čokolado, oreščki.

Gobe so odlično živilo za domačo predelavo, poleg tega so zastonj, če jih naberemo sami, kar pa ni mačji kašelj: vseh vrst gob naj bi bilo več kot 3000, med temi pa je užitnih samo 70. Veliko gob si je podobnih, zato samo bežno poznavanje in ugotavljanje s pomočjo fotografij v knjigi preprosto nista dovolj. Dobro je, če jih nekajkrat nabiramo z izkušenim gobarjem.

Kdor nabira gobe, mora upoštevati določena pravila. Gobar vedno uporablja le tiste pripomočke, ki ne poškodujejo rastišča ali podgobja, in gobe očisti že na rastišču. Z enega rastišča tudi ne pobere vseh gob, pač pa manjše in mlajše pusti rasti naprej. Tako se izogne zmoti, saj mlajše še nimajo povsem izoblikovanih prepoznavnih znakov, prav tako jim pusti, da z rastjo raztrosijo trose na tla za nove gobe. In vsak nabiralec lahko na dan nabere le dva kilograma gob.