-
Roman Košale ima čebelnjak v Starih Žagah na območju Kočevskega roga, zato se mu pogosto zgodi, da ga »obiščejo« tudi medvedi in poškodujejo panje. Kljub tej nevarnosti pa ne odneha, saj so v tistih odročnih krajih pogoji za čebelarstvo najboljši: različna zelišča ter bogat sestoj drevesnih vrst – od lip, ki lepo medijo, do znamenite roške jelke – omogočajo, da ima med ogromno zdravilnih vsebin ter prav posebno bogato aromo. S čistim in povsem naravnim medom so ga zdravili že njegovi starši, ko se je boril z astmo in drugimi boleznimi. Tako zaupa medu in se mu posveča z vsem srcem, narava pa mu vrača.
-
Kako lepo je tukaj, sta si rekla mlada učitelja Lado in Marija Smrekar, ko sta se prvič pripeljala v mestece na otoku. Sprva sta imela namen ostati le nekaj let, potem pa se naj bi družina preselila v Ljubljano. Toda zgodilo se je drugače … In tako je pred sedmimi leti na svoj 80. rojstni dan Lado Smrekar dejal: »Zahvaljujem se usodi, da me je postavila v ta veliki čas in v najlepši kraj na svetu – v Kostanjevico.« Družina Smrekar bo z njo za vedno povezana.
Na obrobje
Prvo ponudbo za službo je sicer dobil v Čačku, toda tja se je odpeljal in se takoj tudi vrnil. V Kostanjevici pa je ostal in jo tudi globoko zaznamoval. Kot ravnatelj je ogromno naredil za izobraževanje, mesto pa je oplemenitil z visoko umetnostjo. Po izobrazbi je jezikoslovec in slavist, zato je vedno skrbel za lepo besedo, ustanovil gledališče in tudi sam veliko režiral. Njegova dela so podirala lokalne meje in segla vse do velikih odrov. Hkrati pa je pripeljal velika gledališča, in tako je ljubljanska Drama zunaj »svojega svetišča« prvič...
Tudi po udaru strele se ne boji neviht
Vera Vardjan iz Velikega Nerajca v Beli krajini je zares posebna ženska. Prestala je že marsikatero življenjsko preizkušnjo – dve leti po težko prebolelem raku je v prometni nesreči izgubila starejšega sina; po tej tragični izgubi pa je razpadel še njen zakon. Kot da vse to trpljenje še ni bilo dovolj, je doživela še udar strele in le po čudežu preživela.
Zdravljenje je bilo zelo naporno in zelo dolgo. Še zlasti za njeno desno nogo, ki je bila ožgana do kosti, napovedi niso bile dobre. Se je pa noga popolnoma pozdravila: »Točno dve leti po udaru strele sem dobesedno videla, kako je mišica začela ponovno rasti. V dveh dneh je noga postala spet 'prava',« pripoveduje Vera.
V sozvočju z zemljo, človekom in vesoljem
Meta Vrhunc nas neutrudno uči, da hrana ni le snov, ampak tudi energija. In da je energija snovi nadrejena. Pred dvajsetimi leti, ko se je vrnila iz Nemčije v Slovenijo, je začela glasno govoriti o antropozofiji, o biodinamičnem kmetovanju oz. gospodarjenju, o sozvočju z vesoljem in zemljo – in ne nazadnje – o sozvočju z nami samimi.
Ustanovila je prvo društvo za biodinamiko, imenovano Ajda, danes pa jih je v Sloveniji že 16. So del mednarodnega gibanja za prihodnost zemlje in človeka, ki ga na področju hrane predstavlja oznaka Demeter. Ime ima po grški boginji plodnosti in je pojem najodličnejše zdrave hrane. Meta Vrhunc je angažirana borka za zdravo Slovenijo. Njena predavanja so zelo obiskana, njeni članki so brani kot bestselerji. Brez politične podpore in drugih vplivov moči ji je uspelo premikati meje in ozaveščati široke množice o tem, kaj je zdrava hrana in kakšna naj bo naravnanost sodobnega človeka do narave, do sveta in do samega sebe.
Štiri generacije družine Zelenko
Letošnje leto je za Karla Zelenka leto okroglih obletnic – bil je star 90 let, pred petdesetimi leti pa je nastalo tudi mesto umetnikov v Grožnjanu, ki ga je kot takratni predsednik Društva slovenskih likovnih umetnikov tudi sooblikoval. Ob jubileju so na razstavi slovenskih umetnikov v Grožnjanu zajete tri generacije družine Zelenko, saj so ob mami Sonji Rauter Zelenko, kiparki in keramičarki, in Karlu Zelenku tej umetnosti predani tudi sin Rok, hčerka Nina ter vnuki.
Karel Zelenko je slikar, ilustrator in grafik (pri tem delu mu zadnja leta še zlasti pomaga vnuk Andrej), pretežno pa se posveča slikarstvu. V ateljeju opazim, da vzporedno ustvarja kar nekaj slik. Njegov najljubši motiv pa je cirkus. Je pa tudi veliko portretiral. Še vedno slika po nekaj ur na dan, sicer pa pravi, da »slika neprestano, saj je to, kar nanese na platno, le zaključni del procesa ustvarjanja, ki se nenehno odvija v mislih, v glavi«. Ta mladostni 90-letnik pa ima na vrtu tudi mizo za namizni tenis, s hčerko, ki živi v sosednji hiši, se občasno še pomerita.
Družina Vidic – poosebljena glasba
IZ RODA V ROD
V občini Šmartno pri Litiji je priimek Vidic pogost, mnogi Vidici so med seboj tudi v sorodstvu in večina jih je tudi odličnih pevcev. Zato ne čudi, da je Rudi Vidic, predsednik Prosvetnega društva Šmartno, na gradu Bogenšperk organiziral festival Družina poje. Poleg drugih družin je seveda zapela tudi njegova družina in tudi družina njegovega pokojnega brata, v kateri sta dva operna pevca – Jože in Darko Vidic. Jože Vidic je tudi nagrajenec Prešernovega sklada, Darko in Rudijeva hčerka Helena pa sta prejemnika študentske Prešernove nagrade.
-
IZ RODA V ROD
Podjetje Perger iz Slovenj Gradca je osvojilo naziv mednarodni mojster domače in umetnostne obrti. Njihovi izdelki, ki so upodobljeni tudi na poštni znamki, so tudi med protokolarnimi darili. Očarali so že mnoge ugledneže sveta. V družini Perger je lectarstvo doma že od leta 1757. Boštjan, Ines in Lucian, otroci Hrabroslava Pergerja, so že deveta generacija, ki se ukvarja s to umetnostno obrtjo. Njihovi osupljivo lepi izdelki rastejo iz tradicije preteklih generacij, ustvarjeni pa so s posluhom in estetiko sodobnega človeka. Kot se pogosto zgodi, pa so bolj znani in priznani zunaj naših meja. Medenjaki, bomboni, sveče so lahko izviren slovenski spominek, okras, priboljšek ali funkcionalen izdelek.
Komeljevi življenje posvetili knjigi
Letos bi bil dolgoletni direktor Študijske knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu Bogo Komelj – kulturnik, bibliotekar, urednik, publicist – star 100 let. Tako kot oče sta za našo kulturo in umetnost zaslužna tudi njegov sin akademik dr. Milček Komelj in vnuk dr. Miklavž Komelj. O veličini daljnovidnega in hkrati zelo skromnega Boga Komelja pa sta spregovorila tudi njegova žena Marinka in mlajši sin dr. Janez Komelj, strokovnjak na področju zavarovalništva.
Iz vasi Gaberje med Ajdovščino in Vipavo se je družina Komelj preselila v Novo mesto. Prodajali so južno sadje in zelenjavo in dejavnost hitro razširili. Toda družina s štirimi otroki se je znašla v težavah zaradi naivnega zaupanja; izgubili so hišo in trgovino. Mama je poslej prodajala na trgu in tudi tam je imela vedno pri sebi kakšno knjigo, ki jo je tako zavzeto brala, da so ji vmes tudi marsikaj pokradli …
-
Tudi če bi se Sonja Grizila odločila za študij arheologije ali pa primerjalne književnosti, ki sta jo – poleg novinarstva – še zanimali, bi jo verjetno pot prav tako pripeljala v medije in verjetno bi prav tako napisala tudi Nevrotično gospodinjo. Že v osnovni šoli je dobila honorar od Pavlihe, v gimnaziji je sodelovala in zmagovala tako rekoč na vseh večjih natečajih in ena izmed zmag jo je pripeljala celo v Beograd. Na njen talent in uspehe pa je bil še zlasti pozoren Anton Papler, član ene izmed žirij, kjer je sodelovala; svetoval ji je, naj se prijavi za štipendijo, ki jo bo razpisalo Delo, in ji celo pisal, ker se ni. Mariborčanka pač ni imela naročenega Dela. Med nekaj možnostmi se je le odločila za Delo in se po diplomi zaposlila v mariborskem dopisništvu, kmalu za njo je prišla še Majda Struc, kasnejša urednica Večera. Fantje v dopisništvu so pričakovali, da se bosta dami spopadli, pa se je zgodilo obratno; še vedno sta najboljši prijateljici.
Vrednote družine Hosta povezane s simboli Slovenije
»Odkar pomnim, smo imeli doma po enega ali dva konja za delo,« pravi Andrej Hosta s Sel pri Šentjerneju. Rad jih je imel in poznal je njihovo dušo. Zato je po prevzemu kmetije opustil rejo prašičev in se odločil za konjerejo. Tudi oče se je s tem strinjal in še tri leta sta delala skupaj. Danes je Andrej Hosta največji zasebni rejec lipicancev ne le pri nas, ampak celo v Evropi oz. kar na svetu.
Ni rad pristal na pogovor, saj je skromen in malce nezaupljiv. V življenju je moral veliko prestati, toda ne govori o 'metanju polen pod noge' pa tudi o svojih (zasluženih) uspehih ne. Noče tarnati in še manj hvaliti se. Še iz ust drugih noče poslušati presežnikov na svoj račun. Skromnost družine Hosta je iskrena, kar je danes že velika redkost.