Ne le blejske kremne rezine, pečejo tudi išlerje, smetanove zvitke (šamrole), indijančke in druge stare slaščice, ki se malo kje še dobijo. Dodajajo pa tudi novosti – včasih tudi z okusi sveta. Na Grajski cesti na Bledu stoji hiša, ki je zaznamovana z dobrotami že od leta 1890. Čeprav so se lastniki menjali, so v slaščičarni vedno postregli z odličnimi sladicami. Marsikdo jo pozna pod imenom Šmon, zdaj jo vodi družina Zima in po njej od lani nosi tudi ime. 

V tej hiši je že leta 1890 imela pekarijo gospa Antonija Ravnik, njeni izdelki pa so bili tako dobri, da je z njimi oskrbovala celo kraljevo družino, kadar je bila na Bledu. Antonija se je sicer primožila v to hišo, toda s svojo sposobnostjo in podjetnostjo je prekašala moža Jerneja. Poleg kruhov je pekla tudi pletenice pa potice in druge posebno okusne pekarske izdelke; postopno pa tudi enostavnejše slaščice – pite, zavitke in podobno, saj takrat pri nas še ni bilo mogoče kupiti zahtevnejših surovin, kot je čokolada.

Vloga sline je mnogo večja in mnogo kompleksnejša, kot si mislimo. Dokazali so, da je v njej 54 snovi, potrebnih za naše telo (taisti trdijo, da je teh še veliko več). To so prebavni sokovi, encimi, hormoni, vitamina B2 in K ter vse, kar telo potrebuje, da se celi in stabilizira.

»Slina ima veliko nalog – poleg vloge v prebavi tudi hladi telo, vlaži organe, krepi imunski sistem, organe in sklepe, nevtralizira kisline in še bi lahko naštevali. Če imamo sline dovolj in je v dobrem stanju, bo v telesu tudi več krvi in drugih koristnih snovi. In obratno – suha usta oz. pomanjkanje sline pomeni, da nam primanjkuje življenjske energije in da je naš hormonski sistem v neravnotežju,« pojasnjuje mojster daometafizike Dušan Donko. Čista, tekoča in dišeča slina ima tudi močan učinek proti staranju, zato jo na vzhodu imenujejo zlati eliksir.

Odlična družinska kuharska zgodba Oštarije Debeluh iz Brežic se je začela že davno prej, preden se je rodil Jure Tomič, svetovni prvak v kuhanju testenin. Njegov oče Đoko je po poklicu kuhar, svoje goste pa je še zlasti navduševal z izjemnim žarom. Hoteli smo ga vprašati, v čem je skrivnost njegovih dobrot z žara, pa je žal obležal doma zaradi zloma medenice. Tisti, ki so uživali njegove dobrote, pa pravijo, da je pekel s strastjo, in ker je veseljak po naravi, je hotel razveseliti vse, ki so prihajali v njegovo gostilno. Pogosto sta mu pomagala tudi oba sinova – Jure in Gašper.

Za Jožefa Lapa, ki je kot duhovnik kar 38 let služboval v Novem mestu, zdaj pa je v Ljubljani, je torek družinski dan – takrat ga obiščeta sestri Marinka iz Komende in Meta, ki živi v Radomljah. Neki torek sem bila z njimi, pogovarjali smo se o marsičem – o delu in hoji po hribih pa o tem, da letos ne bo kaj dosti gob, ker »prestopno leto veliko obeta in malo da«.

V družini Lap iz Komende je bil Jožef rojen kot zadnji, dvanajsti otrok. Vendar sploh ni bil 'crkljanček'. »Od vseh po vrsti sem bil tepen,« pove in sestri temu pritrdita. Ko je odraščal, so starejši bratje in sestre že odhajali od doma. Pravi, da je bila mama izjemna gospodinja, saj je končala gospodinjsko šolo, oče pa je bil dober gospodar in odličen kmet. Živeli so od grunta. Poleti je Jožef z mamo včasih prodajal krompir na tržnici, pa je ugotovil, da mu to ne gre, saj je vse 'šenkal'.

Tuina je masaža in je del tradicionalne kitajske medicine, ki je stara več kot štiri tisoč let. To ni le oblika masaže, ki telo sprosti, ampak je oblika terapije. Izvaja se po meridijanih in odgovarjajočih akupunkturnih točkah. Je dobrodošla pomoč pri vseh funkcionalnih motnjah s poudarkom na težavah lokomotornega aparata; pogosto se uporablja za zdravljenje poškodb hrbta, ki nastanejo zaradi obremenitev ali nepravilnih gibov, za zdravljenje nategnjenih mišic, vnetja vezi, mišic in živcev, išiasa, revmatizma, artritisa, za zvine in podobno (kosti, sklepi, mišice, tetive).

Ljubija v občini Mozirje je uradno ime za pet manjših vasi, zato je to naselje raztegnjeno in razvejano. Ker pri njih velja še star kataster, hiše niso oštevilčene po vrsti, ampak ima najstarejša hiša najnižjo številko, nas je Jernej Mazej po telefonu vodil do svojega doma … Pričakala sta nas z očetom Janezom, ki je povedal, da na tej zemlji kmetuje že četrti rod. Njegov ded in kasneje tudi oče sta gojila hmelj, ki je dajal lep prihodek, nekaj pa sta zaslužila tudi s češnjami. Pa še eno posebnost so imeli pri tej hiši – njegova stara strica sta imela fotoaparat in razvijalnico slik, kar je bila velika redkost daleč naokoli.

Leta 1966 je prek študentske izmenjave Edward Pałka kot odličen študent farmacije v Gdansku prvič prišel v Slovenijo. Še danes se nasmeje, ko se spomni, da je moral pred odhodom opraviti izpit iz ruščine. »Čemu je to služilo, še nisem ugotovil.« Se je pa pri nas zaljubil in se po diplomi in nazivu magister farmacije vrnil v Slovenijo.

Ker je bil edinec, staršem zagotovo ni bilo lahko, četudi je odšel v »boljši svet«. Zaposlil se je v podjetju Krka, in čeprav so šefovska mesta takrat zasedali predvsem gospodje v zrelih letih, je Edward že pri 33 letih vodil oddelek za predklinične raziskave. Svojih dejavnih let se spominja z radostjo, saj je imel pri delu »proste roke, odlično opremo in vso podporo«. Takrat se je Krka šele razvijala, pri tem je bil pomemben tudi Edwardov prispevek. Vedno je bil odprt za novosti, za odkrivanje drugačnih poti, iskanje boljših pristopov in nenehno izobraževanje. Čeprav je že na Poljskem dosegel naziv magister, je še enkrat po naših zakonih opravil magisterij, nato pa je na ljubljanski fakulteti za farmacijo še doktoriral. V primerjavi s kolegi s Poljskega je bil takrat tako v stroki kot zasebno njegov standard občutno višji, v zadnjem času pa teh razlik ni več.

Iz roda v rod

Prof. dr. Ivan Kreft, redni član SAZU, profesor genetike na ljubljanski biotehniški fakulteti, je mednarodno priznan znanstvenik. Prav tako pa tudi njegova sinova – Marko, ki je biolog, in Samo, ki je farmacevt. Zagotovo ni veliko družin – tudi širše, ne le pri nas – kjer bi oče in sinova, vsak s svojega področja, pripravili skupno znanstveno delo. Njihovo je o ajdi. Vsak od njih je prispeval svojo metodo: oče je eden največjih strokovnjakov za ajdo na svetu, Samovo področje je bila analiza rastlinskih snovi v tem naravnem metabolizmu, Marko, ki raziskuje celice, pa je tudi specialist za posebno vrsto mikroskopije.

Iz roda v rod

Družina Grašič živi v vasi Križe v tržiški občini. Njihov dom je kot iz pravljice – hiša, ki je zanimivo umeščena v hrib, je do podrobnosti urejena, na vrtu je lepa brunarica, tudi ribnik, vse pa kar žari od cvetja in zelenja … »Ko sva se z ženo Florjanco poročila, sva živela v očetovi hiši, želela pa sva si zgraditi tudi povsem svoj dom. Zato sem šel za dve leti delat v Nemčijo. V tujini sem opazoval ljudi, kako tam živijo, občudoval arhitekturo in videl zanimive rešitve, ki so bile primerne tudi za našo precej pokonci postavljeno parcelo,« pripoveduje 76-letni Vinko Grašič. Poudari, da ima rad urejeno življenje, kar pa ne pomeni, da je njegovo življenje dolgočasno, prej obratno. Kot mladenič je bil dober atlet in še boljši tekač na smučeh, nato uspešen trener (tudi hčerke Andreje) in odličen organizator. Pa tudi alpinist. Leta 1971 je bil na vrhu Mont Blanca. Da pušča pozitivne sledi, potrjuje tudi naziv častni občan Tržiča.

Kozmetiko Afrodita poznamo vsi, življenjsko zgodbo njene zelo uspešne ustanoviteljice Danice Zorin Mijošek pa poznajo le njeni bližnji. Noče se izpostavljati, in brez lažne skromnosti pove, da se ji niti ne zdi kaj posebnega. Pa je vendarle ustvarila kakovostno blagovno znamko, ki je osvojila domače in tuje porabnike. Še bolj kot ta izjemni strokovni in poslovni uspeh pa jo odlikuje odnos do zaposlenih – kar 130 jih je. O tem pripoveduje njena sodelavka, ki mi tudi predstavi podjetje. Izvem, da vsako jutro za zajtrk poleg kave ali čaja dobijo še rogljiček ali krof, ker se gospa Danica zaveda, da marsikdo nima časa za zajtrk, lačen človek pa ne more delati. Pogosto jih preseneti tudi s sadjem, poleti celo sladoledom ... Pri Afroditi je človek – posameznik – veliko vreden.