Iz roda v rod

K Bojanu Črtaliču sem prišla zaradi robotov, pa sem izvedela, da so ti le del strojev, ki jih uporabljajo pri podjetju FerroČrtalič. Na področju zahtevne tehnološke obdelave različnih vrst površin spadajo med podjetja z mednarodnim ugledom in priporočili. To potrjuje tudi dejstvo, da jim je zaupana obdelava podvozij za najnovejši model boeinga, ki je do zdaj tudi največje letalo te družbe. Seveda pa so že pred tem pri velikih poslih že sodelovali z njimi – med drugim tudi z visokoinovativnimi postrojenji za servisiranje letal.

»Post je odlična pot za učinkovito pomlajevanje organizma in odstranjevanje škodljivih odpadnih snovi, ki so med temeljnimi vzroki za zdravstvene težave,« začne najin pogovor Marjan Videnšek, avtor knjige Post in zdravje in odlični motivator, ki je prvi pri nas začel izvajati organizirane programe postenja, in sicer v Zavodu Preporod. Pravi, da v zadnjem času post dobiva veljavo tudi z znanstvenimi potrditvami: »Celo z Nobelovo nagrado, ki jo je leta 2016 prejel japonski znanstvenik Yoshinori Ohsumi za odkritje mehanizma avtofagije.«

Do družine Jeram v Podgoro nas pelje pot skozi Poljansko dolino – mimo Tavčarjeve domačije, Visokega in Hotavelj, kjer je eno od izhodišč za Blegoš. To goro Tone Jaram obišče tudi dvajsetkrat na leto, včasih gre z njim tudi žena Milka. Malo naprej od Hotavelj pa sta družinska hiša in delavnica, ki jo je oče že nekaj let nazaj predal sinu Simonu.

Pred hišo je ogromno palčkov in drugih pravljičnih bitij, ki jih gospa Milka že dolgo zbira: »Palčke imam rada. Ko sem dobila prvo priložnost, sem ga kupila in potem še enega in še enega ... Nekoč me je mož peljal v Radgono k znanemu izdelovalcu palčkov, toda prišla sva prepozno. Pa sem vztrajala, ga poklicala po telefonu in prišla do želenih palčkov.«

V zrelem obdobju, ko se upokojimo in umirimo, se pri mnogih ljudeh intenzivneje obudijo spomini na otroštvo. Pravimo, da v srcu zadržimo predvsem spomin na lepe dogodke in tople odnose. Toda otrok, ki živi v vsakomer od nas, se spominja tudi vsega, kar nas je prizadelo in kar smo potlačili globoko v sebi. Zato ni redko, da starejši človek v pogovoru hitro zaide v otroštvo in se potoži, na primer, da ga mama ni imela tako rada kot brata ... Tiste, ki so bili v otroštvu pogosto tepeni, rane še vedno skelijo in še vedno nosijo v sebi grenko sporočilo, da niso nič vredni, da se nimajo pravice oglašati. Veliko je tudi žalostnih spominov na vojni in povojni čas, ko ni primanjkovalo le hrane, ampak tudi človeške topline.

Življenje Lidije Saje, Štajerke iz Ruš, ki živi v Črnomlju, je bilo pestro, zanimivo in lepo. Lepo, ker je toliko lepega dala otrokom, ki jih je učila, okolju, kjer je živela, in svojim bližnjim. Že kot dijakinja mariborskega učiteljišča je bila zelo priljubljena, zato je bila tudi predsednica razreda. Med njenimi sošolci so bili tudi Jože Suhodolčan, Smiljan Rozman, prof. Franc Strmčnik, prof. Ivan Sagadin in še bi lahko naštevali. Lična in odlična, so ji v pesmi napisale sošolke, saj je imela v prvem letniku učiteljišča med 42 dijaki edina odličen uspeh. Še vedno se dobivajo enkrat na leto in Lidija ni izpustila nobenega srečanja, čeprav bo, kot pravi, čez leto in pol stara 90 let.

Prof. dr. Svetlana Slapšak, mednarodno uveljavljena profesorica antičnih svetov in antropologinja spolov, humanistka, publicistka, pisateljica, že v mladosti glasna zagovornica človekovih pravic ... V študentskih letih se je znašla »v žrelu« režima, kasneje je bila dekanka na ljubljanski fakulteti za podiplomski humanistični študij, toda z nizkimi udarci ji je bilo onemogočeno nadaljevanje akademske kariere. Do zaslužene pokojnine je morala prek sodišča in mediacije. Da bi preživela, se je bila primorana spoprijeti z drugimi vsebinami in tudi tu je dosegla izjemen uspeh, ugled, priznanja ... Z dr. Svetlano Slapšak smo se pogovarjali o položaju žensk, pomanjkanju, ki ga pozna od znotraj, njenem delu in njenih pogledih na našo družbo in politiko.

Lepa beseda je ime založbe Amande Mlakar, »lepa beseda« pa označuje tudi njena sinova Vida in Domna Valiča. Vid kot stand-up komik in Domen kot gledališki igralec sta blestela vsak na svojem področju, nato pa sta še kot televizijska voditelja skupaj navdušila Slovenijo. Tisti, ki ju osebno poznajo, pa vedo, da nista le duhovita, ampak tudi zelo prijazna, vljudna, uglajena in spoštljiva. »Tukaj je moral nekdo zelo dobro opraviti svojo vlogo,« smo prebrali v enem izmed intervjujev, seveda pa je pri tem mišljena mama Amanda.

»Visceralno terapijo, ki jo imenujejo tudi visceralna kiropraktika, lahko na hitro opišemo kot masažo notranjih organov skozi sprednjo trebušno steno. Metoda temelji na enem izmed univerzalnih naravnih načinov za obnavljanje človekovega organizma, ki so jo razvili že starodavni prebivalci Sibirije,« pojasnjujeta zdravnika Galina Yatsko in Oleg Mihalachi. K nam sta prišla iz Rusije in v Ljubljani odprla svojo ordinacijo, kjer ljudem pomagata s to metodo. Po študiju medicine sta želela delati po sistemu, ki je bliže tradicionalni obravnavi pacienta, zato sta se odločila še za dodatno specializacijo iz visceralne medicine.

Zdravnico Mojco Senčar poznamo kot izjemno srčno žensko, ki premika meje. Dolga leta je bila zaposlena na onkološkem inštitutu, bila pa je tudi njihova pacientka. Ko je pred 33 leti premagala raka, je na noge postavila Slovensko združenje za boj proti raku Europa Donna. Posvetila se je pomoči ženskam, ki so preživele raka, ter ozaveščanju širše javnosti o tej bolezni. Lani se ji je rak ponovil; ni se zaprla vase, ni skrivala bolezni, ampak se je z njo spoprijela in brez zadržkov o tem tudi spregovorila. Ostaja aktivna, še vedno je vpeta v številne dejavnosti združenja Europa Donna in razprave o zakonodaji s področja zdravstva, še zlasti v povezavi z bolnikovimi pravicami in dolžnostmi. Ob najinem pogovoru je bila sredi precej agresivnega zdravljenja. Povedala je, da se ji je poleg metastaz pojavil še novi primarni karcinom na drugi dojki in da se pripravlja na operacijo. Ob borbenosti in optimizmu pa tudi priznava, da je ni nič manj strah kot katerega koli drugega bolnika.

Iz roda v rod

Flavtist, pevec, baletnik, pedagog, organizator domačih in mednarodnih dogodkov, pobudnik številnih tekmovanj in nagrad, pisatelj, predsednik Društva slovensko-avstrijskega prijateljstva … Nekoč je bil tudi odličen športnik ob boku Mira Cerarja pa tudi predan planinec in alpinist … Zelo redko je v eni osebi združenih toliko talentov in toliko energije, kot je premore profesor Lovro Sodja. Med njegovimi tremi knjigami je tudi avtobiografska Glasba, ples in gore, kjer povzema svoje bogato življenje. Ustvarjalni duh ga je vodil tudi onstran meje med naše zamejske Slovence, v srce se je zapisal tržaškim, še zlasti pa koroškim Slovencem, saj je tam 25 let poučeval in 11 let vodil slovensko glasbeno šolo.