Neustavljiva Bojana Žokalj Jesih
Bojana Žokalj Jesih je po več plateh povezana z umetnostjo: po študiju umetnostne zgodovine, po svoji novinarski in uredniški poklicni poti, po literarnem ustvarjanju in ne nazadnje še po ustvarjanju v glini … Vedno se je zavzemala za iskanje resnice in za to, da bi bile povedane tudi dolgo zamolčane in neprijetne stvari iz preteklosti. Daleč pred razpadom prejšnje države je pisala o povojnih pobojih, pisala o tragični usodi Angele Vode, o pokončnih primorskih duhovnikih v času pred prvo in med obema svetovnima vojnama, tistih, ki so bili zadnji braniki slovenske besede na Primorskem, zaradi česar jih je grobo preganjala italijanska, posebno fašistična oblast …
-
Pri Jožetu Kondi se je 'pokrilo' veliko naključij, ki so zaznamovala njegovo zanimivo in zelo pestro pot. Na eni strani najvišje vojaške poveljniške dolžnosti v Slovenski vojski ter aktivno sodelovanje v Natu, na drugi strani pa ogromno narodopisno delo, ki se ga ne bi branil podpisati tudi kateri izmed 'velikih' narodopisnih strokovnjakov.
Po končani novomeški gimnaziji se je Jože Konda, rojen leta 1948, predvsem zaradi socialnih razmer odločil za vojaško akademijo, in sicer za program raketne tehnike. To je bila nova študijska smer v sklopu vojaške akademije, priročno pa je bilo tudi to, da je študij potekal v Zagrebu – blizu njegovega doma. Ko se je oglasil na vojaškem uradu, da bi se pozanimal glede šolanja, so bili tam zaposleni presenečeni, da se sploh še kdo med mladimi zanima za vojaški poklic. V kaj točno se podaja, pa tudi sam Jože ni vedel; predvsem pa si ni mogel misliti, da ga bo vojaški poklic popeljal celo do Nata. Po študiju je poklicno kariero začel v Črni gori v raketni bazi tedanje vojne mornarice, nato v Beogradu in nazadnje tudi na Vrhniki. Potem pa je postal načelnik doma JLA v Ljubljani; pri opravljanju te funkcije se je še zlasti dobro počutil, saj je po srcu predvsem humanist. Tako je tudi v sami vojski deloval na dveh zelo različnih področjih.
Poštena in vztrajna pot družine Ajlec
V imenu podjetja AJM, ki je z 200 zaposlenimi največje družinsko podjetje v Sloveniji, so inicialke začetnikov – Janeza in Marije Ajlec. A gospod Janez je delal marsikaj, preden se je posvetil stavbnemu pohištvu. Bil je ključavničar doma in v Nemčiji, kjer se je nato ukvarjal tudi z gostinstvom, ob vrnitvi v domovino pa z nizkimi gradnjami. Po upokojitvi so podjetje AJM prevzele vse tri hčerke s svojimi možmi in uspešna zgodba se nadaljuje.
V pripovedi gospoda Janeza Ajleca iz Maribora človek lahko le uživa; doživeto, živahno, navdušeno opisuje svoje »življenjske postaje«, ki so vse po vrsti uspešne. Spoznala sem ga kot ustanovitelja izjemno uspešnega družinskega podjetja, ki svoje stavbno pohištvo prodaja celo na Japonskem, v Koreji, Ruski federaciji itd. Na dan najinega pogovora so bili na poslovnem obisku tudi predstavniki velikega belgijskega podjetja, ki želijo v svoj prodajni program vključiti tudi okna in vrata AJM. V podjetju so zaposlene vse tri njegove hčerke in njihovi možje, zato gospod Janez prizna, da je imel srečo, ker se je v družini vse tako lepo poklopilo. Toda preden je prišel do mirne upokojitve, se je marsikaj zgodilo ...
-
Oče Franc, sin Brane in vnuk Gregor Skubic iz Srednjega Lipovca ohranjajo prvotno kovaško obrt, ki je pri nas vse redkejša. Žal je kovaštvo v svojem primarnem pomenu v Sloveniji skoraj že izginilo, saj tisti, ki še kujejo, delajo predvsem kot umetnostni kovači. Tudi v Kropi, ki velja za zibelko slovenskega kovaštva, nismo našli kovača v prvotnem pomenu besede. Smo pa družino, ki prenaša to obrt iz roda v rod, odkrili v suhokrajinski vasi Srednji Lipovec nad Dvorom.
Z ognjem in železom so delali rodovi družine Skubic. Tudi danes je delavnica 87-letnega Franca Skubica, ki izhaja iz bližnjega Ajdovca, skoraj taka, kot je bila nekoč – ročni sveder za železo, železno nakovalo, kurišče in ročni meh, ki žerjavico še bolj razžari kot sodobni meh na ventilator (ta žerjavico preveč razpihne) … Vsi trije Skubičevi rodovi, ki še kujejo, uporabljajo mnoge stare pripomočke ter orodja in tudi ročni meh je še vedno aktualen. »Tudi moj stari oče in oče sta bila kovača, zato je bilo jasno, da bom kovač tudi jaz.
Potovanja s Tonko – v globine srca in daljave sveta
Bogato življenje 68-letne gospe Tonke Zadnikar je težko zajeti na kratko, saj počne »tisoč zelo različnih stvari«, in to vse zelo uspešno. Mnogi jo poznajo kot tankočutno socialno delavko, ki je med drugim sodelovala tudi z dr. Rugljem, veliko je tistih, ki jo poznajo kot oskrbnico različnih planinskih domov, planinci pa jo poznajo tudi po njeni dobri in prav posebni kuhinji. Gospa Tonka pa je tudi uspešna maratonka, svetovna popotnica. In ne nazadnje poznavalka zdravilnih zelišč in celo klekljarica.
-
Skozi zgodbo dr. Marije Turnšek Mikačić odsevajo zgodbe odličnih žensk in odličnih družin. Njena prababica je proučevala zvezdoslovje, mama je pri 92 letih izdala knjigo, sama pa je pri 77 letih doktorirala … Klene ženske, ki nas navdušujejo in nam kažejo pot. Navdušujoči pa so tudi dosežki moške strani obeh družin.
Tradicija, znanje, volja, ustvarjalnost, pogum in še marsikaj je zaznamovalo tako Košomatove, kot so po domače rekli Žnideršičevim, kot tudi Mikačićeve. Ti dve družini je v svoji knjigi Košomatovi zajela Alenka Mikačić, mama naše sogovornice. Odločitev, da napiše knjigo, je sprejela na praznovanju svojega 90. rojstnega dne na prigovarjanje prijateljic. Spomini na zanimivo in ustvarjalno življenje družine, ki je veliko prispevala družbi, niso smeli v pozabo. Knjiga je izšla, ko je bila Alenka stara 92 let, umrla pa je v 102. letu starosti.
-
Mizarske spretnosti Janka Zakovška imajo korenine pri njegovem očetu in dedu. Tudi njegovi hčeri sta od malega vedeli, da bosta zaposleni v družinskem podjetju. Njihov "paradni konj" so starinske kuhinje, čeprav izdelujejo prav vse pohištvo.
»Dedek je imel veliko kmetijo v Krški vasi in je sam izdeloval marsikaj, tudi pohištvo. Naš oči se je učil ob njem in že kmalu znal poprijeti za marsikatero delo. Čeprav je po poklicu strojnik, sta pred 30 leti z mamico ustanovila Mizarski atelje; oče je duša proizvodnje, mamica pa je s posluhom za estetiko in tradicijo usmerjala družinsko dejavnost v starinsko pohištvo,« pripoveduje Anja, mlajša hčerka, ki je tudi zaposlena v njihovem Mizarskem ateljeju v Celju. Oče Janko je tik pred upokojitvijo, zato je že pred leti direktorsko vlogo predal starejši hčerki Katji, mama Jadranka pa je že upokojena. To pa ne pomeni, da ni z dejavnostjo še vedno zelo povezana, vendar z malo drugačne plati.
-
»Na radiu sem poslušal razpravo o bogastvu – anketirani so naštevali, da je največje bogastvo zdravje, pa to, da imaš dovolj časa, in šele na tretjem mestu so navedli materialne dobrine. Zdravja sicer nimam, imam pa dovolj časa – torej sem zelo bogat!« Danilo Musar ima majhno pokojnino – tako majhno, da je dobil regres. Pa vendar s tem denarjem, predvsem pa s svojimi idejami ustvarja čudeže.
Pravo bogastvo pa je tudi Danilov blagi karakter. Marsikdo bi na njegovem mestu tarnal, Danilo pa – kljub hujši obliki diabetesa, ob dejstvu, da je bil operiran na hrbtenici in da je preživel infarkt – vidi predvsem lepe plati življenja in ga zajema z veliko žlico.
Dediščino je treba skrbno varovati
Alenka Mežnaršič je najzaslužnejša za zaščito belokranjske pogače, njena hčerka Mojca pa kot podpredsednica Društva kmečkih žena Metlika skrbi za promocijo te in drugih tradicionalnih jedi. Obe pa tudi literarno ustvarjata.
Alenka se je pred skoraj 75 leti rodila v Ljubljani, očitno zelo ljubljena, saj sta ji starša dala dvoje ljubkih imen – Alenčica in Dragica. Toda vojna je grobo posegla v njihovo družino; oče, mama ter sestra so umrli, štiriletna Alenka pa je po spletu okoliščin ostala živa. Pri osmih letih jo je sorodnik odpeljal v Metliko na veliko kmetijo k teti Mici. »Teta je bila stroga, toda pravična,« pravi Alenka. Ko se danes ozira nazaj v svoje otroštvo, so spomini zamegljeni, vendar še vedno zatrepeta, ko sliši majhne otroke spraševati po mamici. Zamisli se, kako je njeno srce zaman klicalo mamo in očeta, kako se je znašla v novem in povsem drugačnem okolju … Šok je bil zelo hud.
-
Prva svetovna vojna in soška fronta, zle slutnje, pa vera, trpljenje in upanje … vse to se je prepletalo v Posočju, kjer »kmetje še vedno na poljih naletijo na kako človeško kost ali pa na kos vojaške menažke …,« pripoveduje gostinec in slikar Martin Berginc. »Zato smo tudi v našem gostišču eno od sob posvetili spominu na tiste čase,« še doda. Na stenah so njegove slike – poleg portreta očeta tudi slike Soče in hribov v vseh letnih časih - pa pozornost pritegneta dve osrednji sliki ruskega avtorja, in to portret cesarja Franca Jožefa ter »soškega leva«, generala Svetozarja Borojevića, ki je z dvanajsto soško bitko omogočil prodor avstroogrske vojske vse do reke Piave.