Profesor Jože Zupan je na vseh področjih, ki se jih je lotil, pustil izjemne sledi – od režije in pisateljevanja, oblikovanja knjižnih in likovnih zbirk pa vse do pedagoškega dela, Bralne značke in Rastoče knjige. Čeprav je letos praznoval 80 let, je še vedno zelo aktiven. Ko sva usklajevala datum za srečanje pri njih doma v Šentrupertu, je v celem tednu imel prost samo četrtek. Konec tedna sta sledili svečanost s podelitvijo priznanj najzaslužnejšim sodelavcem Bralne značke, med katerimi ima Jože posebno mesto, ter čudovita prireditev ob širitvi »njegove« Rastoče knjige občine Šentrupert.

O zdravilni moči kristalov – dragih in poldragih kamnov – je v zgodovini človeštva veliko napisanega, kristaloterapija pa se v različnih oblikah ohranja tudi danes. Zdravilci, ki prisegajo na to terapijo, poudarjajo, da kristali usmerijo energijo posameznika v proces zdravljenja in omogočijo, da človek lažje prebudi svoje energetske in samozdravilne potenciale. Znanih je več kot 2300 vrst kristalov, najpogosteje pa uporabljamo 40 vrst. Kristaloterapija pomaga pri zdravljenju blokiranih čaker, čiščenju energetskega polja, stimulaciji refleksnih točk, masaži, akupunkturi ...

Iz roda v rod 

»Nobenih umetnih gnojil več. Nobenih pesticidov ali česa podobnega. Začeli smo se učiti od narave, upoštevati njene zakone in se vključevati v njen mogočni tok življenja,« pravi Zvonko Pukšič iz vasi Jastrebci v ormoški občini, ki je leta 1999 klasično kmetijo spremenil v biokmetijo. Pravi, da so bili prvi koraki težki, kot da bi se »odvajali od zasvojenosti«. Plevel se je še bolj razbohotil in skoraj prerasel zelenjavo. »Imeli smo še veliko več dela kot prej, in če ne bi tako trdno verjeli v naravo, bi obupali ...« Govori v množini, saj je njegovo odločitev podprla vsa družina: žena Romana, sinova Primož in Peter, Zvonkova starša, oče Pavel, ki je leta 2015 žal umrl, in mama Gizela, ter sestra Pia Malin, ki tudi živi na kmetiji.

Če bi se nam dihanje ne zdelo tako preprosto in samo po sebi umevno, bi se mu bolj posvetili in si tako prihranili marsikatero težavo. Končno je naše življenje opredeljeno s prvim vdihom in zadnjim izdihom. Vmes pa – od otroka, ki »zna« pravilno dihati, pa do starostnika, ki je na to znanje že zdavnaj pozabil – mislimo na vse kaj drugega, le na dihanje ne.

Razen kadar nam dih zastane ... In v sodobnem svetu je to žal vse pogosteje; po navadi zaradi stresa, stisk, čustvenih napetosti in le redko zaradi vzhičenosti, sreče ... Takrat z vsemi pljuči zajamemo zrak in počutimo se kot prerojeni, saj smo v telo spravili dovolj kisika, ki med drugim pomaga pri razgradnji stresnih hormonov. In namesto da bi tako nadaljevali, nadaljujemo po starem – z nenaravnim in nepravilnim plitkim dihanjem. S takim načinom dihanja pa celicam ne moremo omogočiti dovolj kisika. Pri plitkem prsnem dihanju namreč izdihnemo preveč ogljikovega dioksida, kar povzroča neravnovesje kisika in ogljikovega dioksida v krvi. Zato se celice ne morejo dobro obnavljati, posledice pa so lahko resne: možganske funkcije so oslabljene, prihaja do bolezenskih znakov, pospešeno se staramo ...

Družina Bečaj že dolgo živi v vasi Rodine v občini Trebnje, ki je malo vzdignjena nad okoliško pokrajino. Vprašala sem se, kako se počuti dekle, ki je iz tega zelenega in tihega raja odšlo na študij v Los Angeles. Iris Bečaj, 25-letna študentka solo petja, je zdaj na počitnicah doma in prav njena uspešna zgodba me je pripeljala k družini Bečaj, izvedela pa sem še marsikaj zanimivega.

Od nekdaj so bili v tej hiši doma pevci, tudi Irisin ded je bil odličen pevec, tako kot njegovih osem bratov in sester. »Vsi so igrali na harmoniko in večglasno peli. Skupaj s sosedovo družino Klančar (po domače Hatejevi) so veljali za vaške pevce,« pripoveduje oče Lojze. Sam ima rad glasbo, rad tudi pleše, toda za petje nima pravega posluha, enako pravi žena Ana. Sin Denis pa je že kot majhen otrok ob dedovem igranju na harmoniko z nogo udarjal ob tla in hitel s prsti po navidezni harmoniki … Z izjemnim talentom pa je obdarjena Iris. »Odkar se spomnim, je rada pela in nastopala. Postavila se je v središče in pela in pela. Kljub temu pa si nisem mogla misliti, da bo nekoč študirala solo petje, sploh pa ne, da bo študirala v Los Angelesu,« je iskrena mama.

Prof. dr. Jože Gričar je upokojeni zaslužni profesor Univerze v Mariboru. Njegovi dosežki pri znanstvenem, pedagoškem in raziskovalnem delu s področja informatike segajo daleč čez naše meje – sodeloval je v več mednarodnih asociacijah, pomembna je njegova vloga pri oblikovanju e-regij in na področju evropskih živih laboratorijev. V okviru podoktorskega študija s področja informacijskih sistemov je študiral v ZDA, kasneje pa je tri semestre predaval na School of Business univerze v Denverju. Je tudi eden izmed ustanoviteljev omrežij Slovenski e-seniorji: e-vključenost v aktivno staranje (eSeniors Slovenia) in eRegion. Njuno poslanstvo je spodbujanje aktivnega staranja, pomemben del tega pa je e-povezovanje. S prof. Gričarjem smo se pogovarjali še o znanju in izkušnjah, ki po upokojitvi ostajajo žal neizkoriščene, pa o srebrni ekonomiji …

»Les nam zapoje, nas ščiti, daje senco, nas hrani, ogreje … Les ni le material, skozi njega se izraža pet elementov, vsi letni časi in mogočno življenje sploh,« pravijo Kosmačevi iz Bistrice pri Tržiču. Osvojil je dva strojnika – očeta Jerneja in sina Mateja – da sta se prepustila njegovi mehkobi in lepoti. Tradicijo oživljanja in ohranjanja slovenske dediščine lesenih izdelkov nadaljuje že tretja generacija. Skoraj iz pozabe so obudili čevljarsko svetilko, pastirsko sončno uro, stare igre itd. Izdelujejo pa tudi sodoben nakit in druge okrasne predmete. Ustvarjajo iz 65 drevesnih in grmovnih vrst lesa, njihovi izdelki pa so že na vseh celinah. Izdelke od skrinj in zibelk do panjskih končnic sami lepo poslikajo.

Metodo s kriokomoro so prvič uporabili na Japonskem leta 1980. Terapija na minus 150 stopinj Celzija prinaša veliko pozitivnih učinkov, za hitro regeneracijo telesa pa jo uporabljajo tudi ljudje, ki živijo pod stresom in so fizično ter psihično preobremenjeni.

Kriokomora je svoje mesto našla kot dodatna metoda pri obravnavi različnih kroničnih obolenj. Kot kažejo raziskave, je mogoče s kratkotrajnim ultratemperaturnim šokom celotnega telesa v določeni meri zavreti vnetne procese. »Ugotovili so namreč, da načrtno odmerjen mraz ugodno vpliva na razmerje med provnetnimi in protivnetnimi informacijskimi molekulami (citokini) v telesu. Medtem ko so kratkotrajna vnetja nujna za boj proti poškodbam in okužbam, imajo dolgotrajna kronična vnetja pogosto zelo resne negativne posledice.

Nataša Dolejši, agronomka z znanstvenim magisterijem iz arboristike (nege urbanega drevja), nadaljuje 90-letno družinsko tradicijo izdelave gumbov. Ko človek spozna to zanimivo, vedoželjno in nadvse delavno gospo, razume, da preskok od agronomije do gumbov zanjo ni bil težka izbira, saj sama pravi, da potrebuje vedno nove izzive. In teh ji pri gumbih ne zmanjka: »Tako majhen krogec je, vendar omogoča toliko variant, oblik, barv ...« Začelo pa se je z dedkom Čehom.

 V Lukah na Češkem je leta 1931 Jenda Dolejši ustanovil delavnico za izdelavo gumbov, kjer se je izmojstril tudi njegov brat Štefan. Jenda naj bi svoje znanje širil v Slovenijo, kjer gumbarjev še ni bilo. »V tistem času so veliki mojstri svoje znanje prenašali tako, da so potovali in učili ljudi svoje obrti. Končno je tudi Plečnik potoval in svoje izjemno znanje prinesel na Dunaj, v Prago …« pravi Nataša. Ker je Jenda že imel družino, se je za pot v Slovenijo javil mlajši Štefan, ki je bil še »ledik in fraj«. Toda ne dolgo, saj se je v Ribnici na Dolenjskem, kamor je pripotoval, zagledal v Antonijo. Njena mama je bila vdova in si je finančno pomagala tako, da je oddajala prostore. Štefan je tam osnoval prvo delavnico za izdelovanje gumbov in si našel tudi ženo.