Glasba in šport sta rdeča nit družine Barun. Glasba zaznamuje vnukinjo Ano, ki študira džezovsko petje v Gradcu, Anina mamica Lili poje v skupini Mezzo, babica Rajka in dedek Tomo pa v pevski skupini Hrvaškega kulturnega društva. S športom se ukvarja vnuk Jakob, ki je član mladinske atletske reprezentance, prav tako sta tudi hčerki Lili in Željka še vedno športnici po duši. Željkina hči Sara pa združuje oboje: tako kot nekoč teta in mamica igra odbojko in tudi kitaro.

Tomo Barun je odšel iz rodnega Lusniča pri Livnu po končani srednji farmacevtski šoli. Leta 1965 je iz Bosne – na meji s Hrvaško pod Dinaro – prišel v Novo mesto, kjer je dobil tako želeno službo. V Krki, tovarni zdravil, ki se je takrat pospešeno razvijala in je potrebovala nov kader, je bil že zaposlen njegov prijatelj Toni Kučera. To je bila olajševalna okoliščina, saj mlademu fantu ni bilo enostavno oditi od doma.

Bownova terapija spada med manualno-vibracijske terapije in pomaga vzpostaviti ravnotežje v fizičnem in energetskem sistemu. Razvil jo je Avstralec Thomas Bowen (1916–1982), ki sicer ni imel nobene terapevtske izobrazbe, je pa najprej uspešno pozdravil svojo ženo, ki jo je pestila huda astma. Letno je v povprečju zdravil več kot 13.000 pacientov, v več kot 85 odstotkih primerov je bil uspešen. Ko so leta 1975 v Avstraliji opravili anonimno anketo o zadovoljstvu pri uporabi naravnega zdravljenja, so pacienti pripisali Bownovi terapiji najvišje ocene; zaradi učinkovitosti so jo v Avstraliji nato vključili celo v sistem zdravstvenega zavarovanja. Bownova tehnika, kot je metodo poimenovala Svetovna zdravstvena organizacija, se je hitro razširila tudi po svetu. V Slovenijo je prišla pred več kot 20 leti, in sicer po zaslugi Jelke Slapar, ki je v Avstraliji spoznala to metodo kot medicinska sestra.

Vas Griblje leži ob Kolpi v občini Črnomelj, v njej pa je nekaj velikih in odličnih kmetov. Nekoč je pri vsaki hiši rasla rdeča podolgovata čebula, ki je bila tako odlična, da so jo domačini prodajali po Sloveniji in Hrvaški. Nič več je ne pridelajo toliko kot nekoč, jo pa marsikdo – tudi Anica Totter – vsako leto posadi zase in nekaj malega za prodajo. Anica se je na kmetijo Totter preselila iz sosednje hiše, tako je svojega moža Alojza poznala od malega. Pet otrok imata: hčerki Metka in Urška ter sin Jaka živijo v Beli krajini, Metod, eden izmed dvojčkov, je v Ljubljani, drugi dvojček Ciril pa vodi kmetijo. »Če bi se dvojčka rodila bližje datumu, ko goduje Peter, bi bila Peter in Pavel, tako pa sta Ciril in Metod,« pripoveduje gospa Anica.

 »Moji lubi Slovenci!« S tem nagovorom nas je Primož Trubar prvi krstil za narod. Kajti slovenski narod je v 16. stoletju imel ozemlje, a so mu vladali drugi. Imel je tudi zgodovino, ki so jo prav tako usmerjali drugi, čisto zares je imel svoj jezik, ki pa je veljal za barbarskega. Trubar in drugi vidni slovenski protestanti pa so takratno slovenščino povzdignili v knjižni jezik in ji določili normo. Tako je bilo mogoče uresničiti še eno Trubarjevo misel: »Stati inu obstati.«

Če so Brižinski spomeniki (9. stoletje) najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najstarejši latinični zapis v katerem koli slovanskem jeziku, je Trubarjevo revolucionarno delo druga noga, da lahko naš narod pokončno stoji in hodi. O Trubarju in protestantizmu, ki letos zaznamuje 500. obletnico, smo se pogovarjali z dr. Danielom Brkičem, teologom, pastorjem evangelijske cerkve Dobrega pastirja v Novem mestu in univerzitetnim profesorjem.

Z nami se starajo tudi naša stopala; mišični tonus in prožnost postopno popuščata, zato se na stopalih pogosto pojavljajo različne spremembe. Z znanjem in sodobno opremo lahko pediker na domu učinkovito pomaga ljudem, ki zaradi različnih ovir ne morejo v salon. Pri Moniki Krt, ki ima več kot 20-letne izkušnje z medicinsko pedikuro, obenem pa še z nego diabetičnega stopala, smo poiskali odgovore na najpogostejša vprašanja v povezavi s stopali in nohti.

V zrelih letih nas lahko preseneti širše in daljše stopalo, ki je posledica sprostitve prečnega in vzdolžnega loka na stopalu. To je mogoče delno omiliti z določenimi vajami pa tudi z masažo in posebnimi vložki, pravi Monika Krt, ki je na Festivalu za tretje življenjsko obdobje vodila delavnico o medicinski pedikuri na domu.

Med številnimi izdelki in študijami naravnega oblikovanja opazim v ateljeju Oskarja Kogoja prav poseben predmet – leseni propeler. »Izdelal ga je moj nono Ciril Butkovič« mi pove in doda, da je imel v Mirnu tovarno lesenih izdelkov, imenovano Cirilova delavnica, ki je po nacionalizaciji postala tovarna Iztok.« Nono Butkovič je bil zelo napreden tovarnar, saj je imel prvi v Sloveniji parno postrojenje za obdelavo lesa, ki ga je uvozil z Dunaja. Med drugim je izdeloval tudi propelerje za italijanska letala Fiat in tako dal slovenski pečat tudi italijanski tehniški kulturi.

V Lokovici pri Šoštanju je na hribu v idiličnem okolju domačija, ki ji je Marija Irman vdihnila bogato življenje – s pivovarno in žganjekuho, muzejem, ki je poklon njenim staršem in starim staršem ter izraz spoštovanja tradicije, pa tudi z urejeno okolico, kjer mnoge malenkosti same po sebi govorijo, da ima ta prostor posebno dušo.

Družina Irman je nekoč živela na kmetiji v Braslovčah, kjer so imeli živino, na kmetiji v Lokovici pa so obdelovali nasad hmelja, travnik, sadovnjak in gozd. Med počitnicami sta oba otroka, Marija in Marjan, pomagala tako v Braslovčah kot Lokovici. »Danes poslušamo, kako hudo je nekaterim otrokom, ker ne morejo na morje. Midva z bratom sva večino počitnic delala na kmetiji in se nisva prav nič pritoževala nad tem.« Ker sta bili doma posebni vrednoti delo in poštenje, sta s tem dobila najboljšo popotnico za življenje, zato sta kasneje tudi oba veliko dosegla.

Ko se počutimo slabo, ker smo povsem brez energije, gre pravzaprav za to, da energije v našem telesu ne potekajo pravilno; namesto da bi se križale in tako med seboj komunicirale, potekajo – zaradi stresa in drugih slabih vplivov – vzporedno. Zato nimajo moči. A naše dlani so kot elektromagnet, s katerim uravnavamo energije, pomirimo telo, celo preprečimo bolezni ali jih pomagamo preboleti, razlaga Maja Florjanič, doktorica farmacije. Tako kot Donna Eden, avtorica te metode in številnih knjig, je tudi Maja, ki se je šolala pri njej, spoznala energijsko medicino, ko je iskala alternativno pomoč za svoje zdravstvene težave.

Ker gre za nekaj, kar je človeku nevidno in pogosto nedojemljivo, se je šamanizma dolgo držal predsodek nečesa nevarnega, primitivnega, za našo družbo nesprejemljivega, celo nespodobnega ... Vse to samo zato, ker šamani »delajo« z energijami, te pa so nevidne in zato tako zelo skrivnostne. Ko pa je naša evropska komisarka Violeta Bulc obelodanila, da ima poleg zavidljive formalne izobrazbe tudi znanja iz šamanizma, je to dalo marsikomu misliti ... Morda pa to le ni tako nesprejemljiva praksa! In kaj šamanizem sploh je?

Obisk pri dr. Albinci Pesek in njeni 95-letni mami Šarloti Lutarič je posebno doživetje, saj sta vsaka na svojem področju veliki mojstrici. Albinca je glasbena pedagoginja, avtorica učbenikov za glasbeno umetnost za osnovne šole, raziskovalka in glasbena terapevtka, njena mama pa je upokojena računovodkinja in najstarejša bioenergetičarka pri nas. Dr. Pesek živi z življenjskim sopotnikom Marjanom Šijancem, skladateljem, ki je tudi zvočni terapevt, na Lavrici pri Ljubljani, mama Šarlota pa ima svojo hišo v Gradišču pri Murski Soboti, toda veliko časa preživi pri hčerki.