Če bi se nam dihanje ne zdelo tako preprosto in samo po sebi umevno, bi se mu bolj posvetili in si tako prihranili marsikatero težavo. Končno je naše življenje opredeljeno s prvim vdihom in zadnjim izdihom. Vmes pa – od otroka, ki »zna« pravilno dihati, pa do starostnika, ki je na to znanje že zdavnaj pozabil – mislimo na vse kaj drugega, le na dihanje ne.

Razen kadar nam dih zastane ... In v sodobnem svetu je to žal vse pogosteje; po navadi zaradi stresa, stisk, čustvenih napetosti in le redko zaradi vzhičenosti, sreče ... Takrat z vsemi pljuči zajamemo zrak in počutimo se kot prerojeni, saj smo v telo spravili dovolj kisika, ki med drugim pomaga pri razgradnji stresnih hormonov. In namesto da bi tako nadaljevali, nadaljujemo po starem – z nenaravnim in nepravilnim plitkim dihanjem. S takim načinom dihanja pa celicam ne moremo omogočiti dovolj kisika. Pri plitkem prsnem dihanju namreč izdihnemo preveč ogljikovega dioksida, kar povzroča neravnovesje kisika in ogljikovega dioksida v krvi. Zato se celice ne morejo dobro obnavljati, posledice pa so lahko resne: možganske funkcije so oslabljene, prihaja do bolezenskih znakov, pospešeno se staramo ...

Družina Bečaj že dolgo živi v vasi Rodine v občini Trebnje, ki je malo vzdignjena nad okoliško pokrajino. Vprašala sem se, kako se počuti dekle, ki je iz tega zelenega in tihega raja odšlo na študij v Los Angeles. Iris Bečaj, 25-letna študentka solo petja, je zdaj na počitnicah doma in prav njena uspešna zgodba me je pripeljala k družini Bečaj, izvedela pa sem še marsikaj zanimivega.

Od nekdaj so bili v tej hiši doma pevci, tudi Irisin ded je bil odličen pevec, tako kot njegovih osem bratov in sester. »Vsi so igrali na harmoniko in večglasno peli. Skupaj s sosedovo družino Klančar (po domače Hatejevi) so veljali za vaške pevce,« pripoveduje oče Lojze. Sam ima rad glasbo, rad tudi pleše, toda za petje nima pravega posluha, enako pravi žena Ana. Sin Denis pa je že kot majhen otrok ob dedovem igranju na harmoniko z nogo udarjal ob tla in hitel s prsti po navidezni harmoniki … Z izjemnim talentom pa je obdarjena Iris. »Odkar se spomnim, je rada pela in nastopala. Postavila se je v središče in pela in pela. Kljub temu pa si nisem mogla misliti, da bo nekoč študirala solo petje, sploh pa ne, da bo študirala v Los Angelesu,« je iskrena mama.

Prof. dr. Jože Gričar je upokojeni zaslužni profesor Univerze v Mariboru. Njegovi dosežki pri znanstvenem, pedagoškem in raziskovalnem delu s področja informatike segajo daleč čez naše meje – sodeloval je v več mednarodnih asociacijah, pomembna je njegova vloga pri oblikovanju e-regij in na področju evropskih živih laboratorijev. V okviru podoktorskega študija s področja informacijskih sistemov je študiral v ZDA, kasneje pa je tri semestre predaval na School of Business univerze v Denverju. Je tudi eden izmed ustanoviteljev omrežij Slovenski e-seniorji: e-vključenost v aktivno staranje (eSeniors Slovenia) in eRegion. Njuno poslanstvo je spodbujanje aktivnega staranja, pomemben del tega pa je e-povezovanje. S prof. Gričarjem smo se pogovarjali še o znanju in izkušnjah, ki po upokojitvi ostajajo žal neizkoriščene, pa o srebrni ekonomiji …

»Les nam zapoje, nas ščiti, daje senco, nas hrani, ogreje … Les ni le material, skozi njega se izraža pet elementov, vsi letni časi in mogočno življenje sploh,« pravijo Kosmačevi iz Bistrice pri Tržiču. Osvojil je dva strojnika – očeta Jerneja in sina Mateja – da sta se prepustila njegovi mehkobi in lepoti. Tradicijo oživljanja in ohranjanja slovenske dediščine lesenih izdelkov nadaljuje že tretja generacija. Skoraj iz pozabe so obudili čevljarsko svetilko, pastirsko sončno uro, stare igre itd. Izdelujejo pa tudi sodoben nakit in druge okrasne predmete. Ustvarjajo iz 65 drevesnih in grmovnih vrst lesa, njihovi izdelki pa so že na vseh celinah. Izdelke od skrinj in zibelk do panjskih končnic sami lepo poslikajo.

Metodo s kriokomoro so prvič uporabili na Japonskem leta 1980. Terapija na minus 150 stopinj Celzija prinaša veliko pozitivnih učinkov, za hitro regeneracijo telesa pa jo uporabljajo tudi ljudje, ki živijo pod stresom in so fizično ter psihično preobremenjeni.

Kriokomora je svoje mesto našla kot dodatna metoda pri obravnavi različnih kroničnih obolenj. Kot kažejo raziskave, je mogoče s kratkotrajnim ultratemperaturnim šokom celotnega telesa v določeni meri zavreti vnetne procese. »Ugotovili so namreč, da načrtno odmerjen mraz ugodno vpliva na razmerje med provnetnimi in protivnetnimi informacijskimi molekulami (citokini) v telesu. Medtem ko so kratkotrajna vnetja nujna za boj proti poškodbam in okužbam, imajo dolgotrajna kronična vnetja pogosto zelo resne negativne posledice.

Nataša Dolejši, agronomka z znanstvenim magisterijem iz arboristike (nege urbanega drevja), nadaljuje 90-letno družinsko tradicijo izdelave gumbov. Ko človek spozna to zanimivo, vedoželjno in nadvse delavno gospo, razume, da preskok od agronomije do gumbov zanjo ni bil težka izbira, saj sama pravi, da potrebuje vedno nove izzive. In teh ji pri gumbih ne zmanjka: »Tako majhen krogec je, vendar omogoča toliko variant, oblik, barv ...« Začelo pa se je z dedkom Čehom.

 V Lukah na Češkem je leta 1931 Jenda Dolejši ustanovil delavnico za izdelavo gumbov, kjer se je izmojstril tudi njegov brat Štefan. Jenda naj bi svoje znanje širil v Slovenijo, kjer gumbarjev še ni bilo. »V tistem času so veliki mojstri svoje znanje prenašali tako, da so potovali in učili ljudi svoje obrti. Končno je tudi Plečnik potoval in svoje izjemno znanje prinesel na Dunaj, v Prago …« pravi Nataša. Ker je Jenda že imel družino, se je za pot v Slovenijo javil mlajši Štefan, ki je bil še »ledik in fraj«. Toda ne dolgo, saj se je v Ribnici na Dolenjskem, kamor je pripotoval, zagledal v Antonijo. Njena mama je bila vdova in si je finančno pomagala tako, da je oddajala prostore. Štefan je tam osnoval prvo delavnico za izdelovanje gumbov in si našel tudi ženo.

Veronika Aljančič ima veliko talentov, ki segajo od športa do ročnih del. Ima kar dve diplomi, pridobila pa je tudi kvalifikacijo za kuharico in še licenco za rokometno trenerko. Z možem Rudijem vodita gostilno Pr' Bizjak na Zgornji Beli, ki jo je Veronika prevzela po očetu. Njena zasluga je, da gostilna slovi po odlični kuhinji, mož pa skrbi za vsestransko udobje gostov.

Po kranjski gimnaziji se je Veronika želela vpisati na gradbeno fakulteto, čeprav se je zavedela, da bo težko izvedljivo. Izhaja namreč iz družine, ki ima gostilno že od leta 1804, in vsa družina je bila vanjo od nekdaj zelo vpeta. Že kot gimnazijka je morala popoldne in ob koncih tedna poprijeti za vsako delo, pa ne le v kuhinji in strežbi (zato ni prav nič čudno, da je od malega hitro in natančno računala), ampak tudi okoli gostilne. Z očetom sta marsikaj sama popravila, uredila, celo sezidala. Ko so pridobili prvo avtomatsko zasebno kegljišče, je bilo dela še več. Kljub velikim obremenitvam doma je bila uspešna v šoli, a se starši niso strinjali s tem, da bi šla študirat gradbeništvo. Vendar se študiju ni odrekla; če ni smela v Ljubljano, kjer je študirala njena sestra, bo študirala pa pred domačim pragom, si je rekla. V Kranju je končala kadrovsko smer organizacije dela in nato še računalništvo. Nekaj časa je učila, hkrati pa delala še doma.

Sredi Spodnjih Hoč je cerkev sv. Jurija, ki hrani tudi zapise o najstarejši gostilni v tem kraju. Gostilno Divjak, ki stoji nasproti cerkve, so prvič nadzidali že leta 1760. Od takrat pa do danes je stavba doživljala mnoge spremembe in je tako kot nekoč še vedno pojem dobre, trdne gostilne. Skupaj s cerkvijo tvori središče kraja, ki leži na rodovitni zemlji Dravskega polja, nad njim pa se dviga Hočko Pohorje. »Žal ta del Pohorja zamira; skorajda vse propada, čeprav so tam zgoraj čudovite točke,« pravi Jože Divjak, moj sogovornik in lastnik te najstarejše gostilne v kraju. Na moje vprašanje, ali bo mogoče tovarna Magna pripeljala v kraj nov zagon, pravi, da še nič ne kaže na to, za zdaj v Hočah še ne čutijo sprememb. »Pri nas teče življenje še vedno po starih in ustaljenih tirnicah.«