Tuina – kot preventiva, samopomoč ali zdravljenje
Tuina je masaža in je del tradicionalne kitajske medicine, ki je stara več kot štiri tisoč let. To ni le oblika masaže, ki telo sprosti, ampak je oblika terapije. Izvaja se po meridijanih in odgovarjajočih akupunkturnih točkah. Je dobrodošla pomoč pri vseh funkcionalnih motnjah s poudarkom na težavah lokomotornega aparata; pogosto se uporablja za zdravljenje poškodb hrbta, ki nastanejo zaradi obremenitev ali nepravilnih gibov, za zdravljenje nategnjenih mišic, vnetja vezi, mišic in živcev, išiasa, revmatizma, artritisa, za zvine in podobno (kosti, sklepi, mišice, tetive).
Od eksotičnih paradižnikov do starih slovenskih sort
Ljubija v občini Mozirje je uradno ime za pet manjših vasi, zato je to naselje raztegnjeno in razvejano. Ker pri njih velja še star kataster, hiše niso oštevilčene po vrsti, ampak ima najstarejša hiša najnižjo številko, nas je Jernej Mazej po telefonu vodil do svojega doma … Pričakala sta nas z očetom Janezom, ki je povedal, da na tej zemlji kmetuje že četrti rod. Njegov ded in kasneje tudi oče sta gojila hmelj, ki je dajal lep prihodek, nekaj pa sta zaslužila tudi s češnjami. Pa še eno posebnost so imeli pri tej hiši – njegova stara strica sta imela fotoaparat in razvijalnico slik, kar je bila velika redkost daleč naokoli.
-
Leta 1966 je prek študentske izmenjave Edward Pałka kot odličen študent farmacije v Gdansku prvič prišel v Slovenijo. Še danes se nasmeje, ko se spomni, da je moral pred odhodom opraviti izpit iz ruščine. »Čemu je to služilo, še nisem ugotovil.« Se je pa pri nas zaljubil in se po diplomi in nazivu magister farmacije vrnil v Slovenijo.
Ker je bil edinec, staršem zagotovo ni bilo lahko, četudi je odšel v »boljši svet«. Zaposlil se je v podjetju Krka, in čeprav so šefovska mesta takrat zasedali predvsem gospodje v zrelih letih, je Edward že pri 33 letih vodil oddelek za predklinične raziskave. Svojih dejavnih let se spominja z radostjo, saj je imel pri delu »proste roke, odlično opremo in vso podporo«. Takrat se je Krka šele razvijala, pri tem je bil pomemben tudi Edwardov prispevek. Vedno je bil odprt za novosti, za odkrivanje drugačnih poti, iskanje boljših pristopov in nenehno izobraževanje. Čeprav je že na Poljskem dosegel naziv magister, je še enkrat po naših zakonih opravil magisterij, nato pa je na ljubljanski fakulteti za farmacijo še doktoriral. V primerjavi s kolegi s Poljskega je bil takrat tako v stroki kot zasebno njegov standard občutno višji, v zadnjem času pa teh razlik ni več.
Družina Kreft – znanost o zdravilni moči narave
Iz roda v rod
Prof. dr. Ivan Kreft, redni član SAZU, profesor genetike na ljubljanski biotehniški fakulteti, je mednarodno priznan znanstvenik. Prav tako pa tudi njegova sinova – Marko, ki je biolog, in Samo, ki je farmacevt. Zagotovo ni veliko družin – tudi širše, ne le pri nas – kjer bi oče in sinova, vsak s svojega področja, pripravili skupno znanstveno delo. Njihovo je o ajdi. Vsak od njih je prispeval svojo metodo: oče je eden največjih strokovnjakov za ajdo na svetu, Samovo področje je bila analiza rastlinskih snovi v tem naravnem metabolizmu, Marko, ki raziskuje celice, pa je tudi specialist za posebno vrsto mikroskopije.
Grašiči združujejo in razveseljujejo
Iz roda v rod
Družina Grašič živi v vasi Križe v tržiški občini. Njihov dom je kot iz pravljice – hiša, ki je zanimivo umeščena v hrib, je do podrobnosti urejena, na vrtu je lepa brunarica, tudi ribnik, vse pa kar žari od cvetja in zelenja … »Ko sva se z ženo Florjanco poročila, sva živela v očetovi hiši, želela pa sva si zgraditi tudi povsem svoj dom. Zato sem šel za dve leti delat v Nemčijo. V tujini sem opazoval ljudi, kako tam živijo, občudoval arhitekturo in videl zanimive rešitve, ki so bile primerne tudi za našo precej pokonci postavljeno parcelo,« pripoveduje 76-letni Vinko Grašič. Poudari, da ima rad urejeno življenje, kar pa ne pomeni, da je njegovo življenje dolgočasno, prej obratno. Kot mladenič je bil dober atlet in še boljši tekač na smučeh, nato uspešen trener (tudi hčerke Andreje) in odličen organizator. Pa tudi alpinist. Leta 1971 je bil na vrhu Mont Blanca. Da pušča pozitivne sledi, potrjuje tudi naziv častni občan Tržiča.
-
Kozmetiko Afrodita poznamo vsi, življenjsko zgodbo njene zelo uspešne ustanoviteljice Danice Zorin Mijošek pa poznajo le njeni bližnji. Noče se izpostavljati, in brez lažne skromnosti pove, da se ji niti ne zdi kaj posebnega. Pa je vendarle ustvarila kakovostno blagovno znamko, ki je osvojila domače in tuje porabnike. Še bolj kot ta izjemni strokovni in poslovni uspeh pa jo odlikuje odnos do zaposlenih – kar 130 jih je. O tem pripoveduje njena sodelavka, ki mi tudi predstavi podjetje. Izvem, da vsako jutro za zajtrk poleg kave ali čaja dobijo še rogljiček ali krof, ker se gospa Danica zaveda, da marsikdo nima časa za zajtrk, lačen človek pa ne more delati. Pogosto jih preseneti tudi s sadjem, poleti celo sladoledom ... Pri Afroditi je človek – posameznik – veliko vreden.
Klekljano srce v zahvalo za pravega
Mojci Peček iz Novega mesta je bila njena mama prva učiteljica ročnih del. Še preden je začela hoditi v šolo, jo je učila vezenja in potem še vseh drugih ročnih spretnosti: kvačkanja in pletenja, izdelave gobelinov itd. Kmalu pa je začela še slikati – najljubši so ji akvareli. Ročne spretnosti je dobila tudi po očetu, priznanem novomeškem steklarju, ki je bil velik estet. Tudi sama se je odločila za delo s steklom, predvsem z vitraži – od vgrajenih v vrata in okna do svetilk in še česa. Njen zaščitni znak pa je rajska ptica, po kateri je poimenovala tudi svoj darilni butik oziroma prodajalno z izbranimi izdelki. Rajsko ptico je upodobila tudi v čipki.
Družina Knez je sinonim za kaki
Dve družini Knezov živita v Strunjanu, in kamor seže oko, so njihovi nasadi kakijev. Družina Knez je po spletu okoliščin postala sinonim za ta posebni sadež. Kaki je iz rodu ebenovcev, njegovo botanično ime pa je Diospyrus – božji sadež, ponekod pa mu zaradi sladkosti pravijo tudi zlato ali rajsko jabolko.
Silvano Knez pravi, da Slovenci še vedno malo vemo o kakiju. Okusen, meden ter z vitamini in minerali bogat sadež izhaja s Kitajskega in se je hitro razširil po vsej Aziji. Ko pa je prišel tudi v Evropo, se je udomačil predvsem v Sredozemlju, toda le kot okrasno drevo pred vilami italijanskih bogatašev. Ko listje že odpade, krasijo poznojesenske dni oranžni plodovi, ki so kot majhna sonca. Ljudje so jih le občudovali, da pa bi se s kakiji sladkali, sprva ni nikomur padlo na pamet.
-
»Veliko odgovornost čutim do družinske tradicije, zato sem se po diplomi iz ekonomije odločila, da nadaljujem to, kar sta začela moj dedek in babica in kar sta dograjevala moja starša,« pravi Tina Müller Starešinič, ki ji na prvi pogled ne bi mogli pripisati tako težkega in odgovornega dela in tudi ne kar treh otrok … Gostilni Müller v Črnomlju domačini še vedno pravijo Pri Bariču. Od nekdaj je slovela po odličnih jedeh in izbranih vinih in pri njih še vedno vsak dan diši po svežem kruhu. Tradicija in novosti gredo pri njih z roko v roki.
-
Roman Košale ima čebelnjak v Starih Žagah na območju Kočevskega roga, zato se mu pogosto zgodi, da ga »obiščejo« tudi medvedi in poškodujejo panje. Kljub tej nevarnosti pa ne odneha, saj so v tistih odročnih krajih pogoji za čebelarstvo najboljši: različna zelišča ter bogat sestoj drevesnih vrst – od lip, ki lepo medijo, do znamenite roške jelke – omogočajo, da ima med ogromno zdravilnih vsebin ter prav posebno bogato aromo. S čistim in povsem naravnim medom so ga zdravili že njegovi starši, ko se je boril z astmo in drugimi boleznimi. Tako zaupa medu in se mu posveča z vsem srcem, narava pa mu vrača.