Že od nekdaj so ljudje poznali moč lune in se ravnali po njenih menah. Vedeli so, da vpliva na plimovanje morja, menstrualni ciklus, rast in gibanje narave na Zemlji. Da ne gre za vraževerje, je potrdila tudi novejša znanost, saj je dokazala povezave med luninimi menami in temeljnimi biološkimi ritmi, ki so pomembni za telesni razvoj in zdravje pa tudi za telesne obremenitve in bolezni.

Torej nam spoznanja, do katerih so izkustveno prišli ljudje že davno v preteklosti, koristijo tudi v sodobnem času, ko je človek že stopil na Luno. O moči lune je napisanih veliko knjig – od ezoteričnih, ki predstavljajo luno kot žensko energijo jin, do praktičnih priročnikov, kot je tudi knjiga Vse ob pravem času, ki sta jo napisala Johanna Paungger in Thomas Poppe. Iz tega priročnika na kratko povzemamo nekaj nasvetov.

Oko ni samo ogledalo duše. Naša šarenica je namreč kot odprta knjiga, na kateri je zapisano skoraj vse, kar smo doživeli v povezavi z zdravjem, kar smo podedovali po prednikih, pa tudi bolezni, ki se lahko pojavijo.

Iridiologija je že več kot 5000 let stara veda. V Sloveniji je sicer malo znana in še manj priznana, čeprav je že leta 1926 delovala šola geomatike in iridiologije v Slovenski Bistrici. V svetu je doživela velik razvoj po drugi svetovni vojni, vodilna pri tem pa sta bili Rusija in Nemčija, v Sloveniji pa je žal razvoj te vede za daljši čas zamrl. O iridiologiji smo se pogovarjali z mag. Sergejem Kajumovom, nevrologom, iridiologom in homeopatom, ki opozarja, da iridiologija zahteva veliko medicinskega znanja in klinične prakse. Naš sogovornik je po rodu iz Estonije, iridiologijo pa je študiral v Moskvi in Nemčiji. V Sloveniji je od leta 1998 in ima svojo ordinacijo za alternativno medicino. Je tudi avtor knjige Čudež iridodiagnostike, ki je izšla leta 2012 in v kateri predstavlja to metodo in tudi mnoge primere uspešnega zdravljena.

Azra Bukić Širovnik, pisateljica, žena, mama in babica; svetovljanka, ki se ne boji iskreno spregovoriti o življenju in ljubezni v vseh njenih odtenkih. Iz njenih del in iz nje same sije strast – kar počne, je »polnokrvno«. Tako kot ena najlepših sevdalink opeva staro pleme Azra, ki »za ljubav život gube i umiru, kada ljube«.

Izhaja iz stare aristokratske družine. Poetično pripoveduje o otroštvu: »Odraščala sem v Banjaluki, prelepem mestu, ki mu dajejo posebno moč in energijo zelena reka Vrbas ter številni grički. V otroštvu sem bila v neposrednem stiku z naravo in njeno lepoto, od ljudi pa z obema babicama, tetama, bratranci in sestričnami. Vsi smo se med seboj lepo razumeli in se vsakodnevno družili. Imela sem tri leta mlajšo sestro, za katero sem se čutila odgovorno …«

Marinka Mikelj z Milj pri Kranju je lansko jesen že četrtič obiskala svetovno znanega brazilskega zdravilca Joãa Teixeira de Faria, ki ga imenujejo tudi João de Deus. Slovenci, ki že leta prihajajo k njemu, pa so to ime prevedli v Božji Janez. Na svojem posestvu zdravi skupinsko in s pomočjo mnogih entitet, saj se skozenj prelivajo energije številnih duhovnih mojstrov, tudi Kristusa.

Prvič je prišla k njemu skupaj z zdaj že pokojno Vido Vidmar, ki je živela v Braziliji. Marinko, ki je tudi sama zdravilka, je zanimalo, kdo je ta čudodelnik. Bila je zelo presenečena, ko jo je med veliko množico opazil in jo povabil k sebi. »Ob najinem prvem osebnem srečanju so se mi kar vlile solze, pol ure sem nepretrgoma jokala. Vprašal me je, ali se zavedam svojih sposobnosti, in pritrdila sem mu. Povedal je, da je moja naloga zdravljenje, da bom delala z entitetami tako, kot dela on, da imam velik potencial.

Glasba in šport sta rdeča nit družine Barun. Glasba zaznamuje vnukinjo Ano, ki študira džezovsko petje v Gradcu, Anina mamica Lili poje v skupini Mezzo, babica Rajka in dedek Tomo pa v pevski skupini Hrvaškega kulturnega društva. S športom se ukvarja vnuk Jakob, ki je član mladinske atletske reprezentance, prav tako sta tudi hčerki Lili in Željka še vedno športnici po duši. Željkina hči Sara pa združuje oboje: tako kot nekoč teta in mamica igra odbojko in tudi kitaro.

Tomo Barun je odšel iz rodnega Lusniča pri Livnu po končani srednji farmacevtski šoli. Leta 1965 je iz Bosne – na meji s Hrvaško pod Dinaro – prišel v Novo mesto, kjer je dobil tako želeno službo. V Krki, tovarni zdravil, ki se je takrat pospešeno razvijala in je potrebovala nov kader, je bil že zaposlen njegov prijatelj Toni Kučera. To je bila olajševalna okoliščina, saj mlademu fantu ni bilo enostavno oditi od doma.

Bownova terapija spada med manualno-vibracijske terapije in pomaga vzpostaviti ravnotežje v fizičnem in energetskem sistemu. Razvil jo je Avstralec Thomas Bowen (1916–1982), ki sicer ni imel nobene terapevtske izobrazbe, je pa najprej uspešno pozdravil svojo ženo, ki jo je pestila huda astma. Letno je v povprečju zdravil več kot 13.000 pacientov, v več kot 85 odstotkih primerov je bil uspešen. Ko so leta 1975 v Avstraliji opravili anonimno anketo o zadovoljstvu pri uporabi naravnega zdravljenja, so pacienti pripisali Bownovi terapiji najvišje ocene; zaradi učinkovitosti so jo v Avstraliji nato vključili celo v sistem zdravstvenega zavarovanja. Bownova tehnika, kot je metodo poimenovala Svetovna zdravstvena organizacija, se je hitro razširila tudi po svetu. V Slovenijo je prišla pred več kot 20 leti, in sicer po zaslugi Jelke Slapar, ki je v Avstraliji spoznala to metodo kot medicinska sestra.

Vas Griblje leži ob Kolpi v občini Črnomelj, v njej pa je nekaj velikih in odličnih kmetov. Nekoč je pri vsaki hiši rasla rdeča podolgovata čebula, ki je bila tako odlična, da so jo domačini prodajali po Sloveniji in Hrvaški. Nič več je ne pridelajo toliko kot nekoč, jo pa marsikdo – tudi Anica Totter – vsako leto posadi zase in nekaj malega za prodajo. Anica se je na kmetijo Totter preselila iz sosednje hiše, tako je svojega moža Alojza poznala od malega. Pet otrok imata: hčerki Metka in Urška ter sin Jaka živijo v Beli krajini, Metod, eden izmed dvojčkov, je v Ljubljani, drugi dvojček Ciril pa vodi kmetijo. »Če bi se dvojčka rodila bližje datumu, ko goduje Peter, bi bila Peter in Pavel, tako pa sta Ciril in Metod,« pripoveduje gospa Anica.

 »Moji lubi Slovenci!« S tem nagovorom nas je Primož Trubar prvi krstil za narod. Kajti slovenski narod je v 16. stoletju imel ozemlje, a so mu vladali drugi. Imel je tudi zgodovino, ki so jo prav tako usmerjali drugi, čisto zares je imel svoj jezik, ki pa je veljal za barbarskega. Trubar in drugi vidni slovenski protestanti pa so takratno slovenščino povzdignili v knjižni jezik in ji določili normo. Tako je bilo mogoče uresničiti še eno Trubarjevo misel: »Stati inu obstati.«

Če so Brižinski spomeniki (9. stoletje) najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najstarejši latinični zapis v katerem koli slovanskem jeziku, je Trubarjevo revolucionarno delo druga noga, da lahko naš narod pokončno stoji in hodi. O Trubarju in protestantizmu, ki letos zaznamuje 500. obletnico, smo se pogovarjali z dr. Danielom Brkičem, teologom, pastorjem evangelijske cerkve Dobrega pastirja v Novem mestu in univerzitetnim profesorjem.

Z nami se starajo tudi naša stopala; mišični tonus in prožnost postopno popuščata, zato se na stopalih pogosto pojavljajo različne spremembe. Z znanjem in sodobno opremo lahko pediker na domu učinkovito pomaga ljudem, ki zaradi različnih ovir ne morejo v salon. Pri Moniki Krt, ki ima več kot 20-letne izkušnje z medicinsko pedikuro, obenem pa še z nego diabetičnega stopala, smo poiskali odgovore na najpogostejša vprašanja v povezavi s stopali in nohti.

V zrelih letih nas lahko preseneti širše in daljše stopalo, ki je posledica sprostitve prečnega in vzdolžnega loka na stopalu. To je mogoče delno omiliti z določenimi vajami pa tudi z masažo in posebnimi vložki, pravi Monika Krt, ki je na Festivalu za tretje življenjsko obdobje vodila delavnico o medicinski pedikuri na domu.

Med številnimi izdelki in študijami naravnega oblikovanja opazim v ateljeju Oskarja Kogoja prav poseben predmet – leseni propeler. »Izdelal ga je moj nono Ciril Butkovič« mi pove in doda, da je imel v Mirnu tovarno lesenih izdelkov, imenovano Cirilova delavnica, ki je po nacionalizaciji postala tovarna Iztok.« Nono Butkovič je bil zelo napreden tovarnar, saj je imel prvi v Sloveniji parno postrojenje za obdelavo lesa, ki ga je uvozil z Dunaja. Med drugim je izdeloval tudi propelerje za italijanska letala Fiat in tako dal slovenski pečat tudi italijanski tehniški kulturi.