Starostna krhkost in oslabljenost sta pogost in naraščajoč zdravstveni in socialni izziv. S starostjo naraščata in sta tudi glavna dejavnika, ki vplivata na povečanje stroškov zdravljenja pri starejših. Ocenjujejo, da je v Evropi 17 odstotkov starejših od 65 let krhkih, 44 odstotkov pa je predkrhkih. Ta delež se viša od severne Evrope proti južni Evropi. Dobra novica je ta, da je mogoče proces, ki vodi v starostno krhkost in oslabljenost, upočasniti ali popolnoma zavreti. 

Pojem krhkosti je pri nas še razmeroma neznan, pa tudi natančna definicija krhkosti še ni izdelana. Najpogosteje pa krhkost opredeljujejo kot sindrom, ki je povezan z visokim tveganjem za neugodne zdravstvene izide in predstavlja zdravstveno stanje, ko so zaradi številnih vzrokov in dejavnikov zmanjšane mišična moč, vzdržljivost in fiziološke funkcije. 

Nekdo jo je opisal kot tek na mestu, za katerega porabimo zelo veliko energije. Tisti, ki so katerega izmed anksioznih stanj že kdaj doživeli (in takšnih je veliko), bi se verjetno s tem lahko strinjali. Tesnoba nam onemogoča, da bi normalno živeli, delali in dihali. Povzroča strah pred ponovno tesnobo, tako hrani samo sebe in raste. Človeka ujame v svoj začarani krog. A je tesnoba tudi ozdravljiva, če se zmoremo ustaviti, pogledati vase in ugotoviti, kaj jo povzroča. Za to pa na drugi strani potrebujemo čuteče in empatično uho.

Po Sloveniji že nekaj let na prostem telovadijo ljudje v oranžnih majicah. Vsako jutro se dobijo na zelenicah, v parkih, na travnikih, plažah ali pomolih ob morju, na šolskih dvoriščih, ploščadih ali livadah ob vodi in tako aktivno skrbijo za svoje telo in zdravje. To so člani društva Šola zdravja, ki jo je osnoval ruski zdravnik in manualni terapevt Nikolay Grishin.

Začelo se je leta 2006, ko je živel v Celju in tam organiziral telovadbo prve skupine. Potem se je preselil na Obalo in nadaljeval praktično pomoč bolnikom, hkrati pa spodbudil delovanje petih primorskih skupin. Kasneje so se postopno razširile po vsej Sloveniji. Leta 2009 je nastalo društvo Šola zdravja, ki ima danes 130 skupin in več kot 3000 članov, prizadeva pa si pripeljati jutranjo telovadbo v vsak slovenski kraj. Vaje so lahke in primerne za vsakogar. Telovadbo vodijo usposobljeni prostovoljci. Njen namen je posameznikom podati osnovne napotke, kako dosegati čim boljše in zdravo življenje. Zato organizirajo poučna predavanja in praktične delavnice, ki jih izvajajo strokovnjaki z različnih področij.

Boštjan Noč je predsednik Čebelarske zveze Slovenije že več kot deset let. Pod njegovim vodstvom je začela in izpeljala mnoge zanimive projekte, ki so postali del slovenske tradicije ter tako pomembno prispevali k prepoznavnosti slovenskega čebelarstva in čebelarjev ter seveda slovenskega medu in drugih čebeljih pridelkov. Napisal je dve knjigi na temo čebelarstva, in sicer Rojen za čebele in Čebelarski priročnik 1. Poleg tega je eden izmed treh vodilnih avtorjev in vodja projekta pri knjigi Brez čebel ne bo življenja.

Ko človek prestopi petdeseta, šestdeseta, sedemdeseta, tudi osemdeseta leta, in tudi če nima več partnerja, ima pred sabo še precejšen del življenja. Zakaj bi ga preživljal v osamljenosti in grenkobi? Vedno je lahko pravi čas za nov začetek, za to, da spoznamo novega sopotnika, prijatelja, partnerja, moža ali ženo.

Starejši imajo več časa, ki ga končno lahko posvetijo sebi, pa tudi več časa za to, da ga posvetijo morebitnemu partnerju. Za sabo imajo določene življenjske izkušnje, ki usmerjajo njihove odločitve, in še veliko energije, ki jo lahko usmerijo v to, da na novo postavijo svoje življenje. Ljubezen v poznih letih je lepa, čeprav drugačna.

Odnos med starimi starši in vnuki je neprecenljiv. Stari starši so tisti, ki povezujejo otroka z družinsko zgodovino, in odnos z njimi otroku poglablja občutek ukoreninjenosti in pripadnosti. Ko vnukom pripovedujejo zgodbe iz starih časov, jim poleg tega prebujajo tudi zavest o širši skupnosti, ki ji pripadajo, in preteklosti družbe, v kateri so se rodili.

Stari starši so tisti, ki imajo običajno več časa za igro z vnuki kakor njihovi starši pa tudi za to, da jih učijo in jim predajajo vrednote. Zato se med njimi splete nežna ljubeča vez, ki ostane vse življenje. 

Ob svetovnem dnevu zdravja so strokovnjaki opozorili, da se duševne stiske poglabljajo tudi zato, ker ljudje nimajo dostopa do učinkovite in pravočasne pomoči. V zahodni družbi je na tisoč prebivalcev potreben en psihoterapevt. Pri nas bi jih torej potrebovali okoli 2000, v resnici jih imamo usposobljenih okoli 200, a niti ti se s psihoterapevtsko prakso ne ukvarjajo vsi poln delovni čas. Psihoterapija je (razen znotraj storitev javnega zdravstva) rezervirana za tiste, ki si jo lahko privoščijo, pa čeprav je cena urne postavke usposobljenega psihoterapevta v večini primerov nerazumno nizka.

Od začetka leta se po slovenskih krajih odpirajo večgeneracijski centri, vseh bo kar 15. Pod okriljem ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in z večinskim sofinanciranjem iz evropskega socialnega sklada je namreč zaživel projekt, ki so si ga zamislili že nekaj let prej. Pravzaprav gre za razširjen in že uveljavljen primer dobre prakse. Delno ga financira država, v manjšem delu pa tudi lokalne skupnosti.

Večgeneracijski centri so organizirani po regijah, hkrati pa izvajalci v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi dosežejo tudi ljudi iz oddaljenejših krajev. Izvajalci so večinoma ljudske univerze ali podobne organizacije, med njimi sta tudi Slovenska filantropija iz Ljubljane in Ljudska univerza Kranj. Kaj je tu novega in v čem se večgeneracijski centri razlikujejo od že znanih medgeneracijskih?

Mara Vilar že šestdeset let živi v Domžalah, pa se je še vedno drži ime Moravška Mara. Po tem jo poznajo vsi Domžalčani. Od lanskega leta, ko je s svojimi ljudskimi pevkami nastopila v oddaji Slovenija ima talent, pa tudi vsa Slovenija. Njena šegavost, pozitivna energija in dobrodušnost so vse prevzele. Pri svojih štiriinosemdesetih letih lahko reče, da je petje njeno življenje.

Pogovor z njo ni običajen intervju. Poln je močnih čustev, smeha, navdušenja, solz, petja in recitiranja. Vsak spomin, vsaka misel ji prikliče novo pesem, ki jo preprosto mora zapeti, vsaj nekaj verzov …

Pobarvanke so pred dobrima dvema letoma obsedle svet odraslih, saj so, kot trdijo založbe, postale najbolj prodajane knjige. Hkrati nas zanima še pojav risanja in barvanja mandal, ki po popularnosti sicer zaostaja za pobarvankami za odrasle, a obstaja dalj časa in ima čedalje več privržencev. V čem je pomen pobarvank in v čem pomen risanja in barvanja mandal za duševno zdravje in dobro počutje posameznika?

Likovna terapevtka Irena Valdes iz Ljubljane ima pozitivno mnenje o risanju in barvanju mandal pri odraslih. »Likovno izražanje je že samo po sebi terapevtsko. Vrednost mandal so prepoznali že očetje moderne psihologije. Sigmund Freud jo je uporabljal kot dostop do nezavednega. Kot terapijo pa jo je prvi začel uporabljati Carl Gustav Jung, švicarski psihoanalitik in psihiater.« Ugotovil je, da lahko risanje mandal pomaga pri tem, da se v človekovi podzavesti ponovno vzpostavi naravni, univerzalni red, stanje samoozdravitve.