»Včasih se ustavim in razmišljam, ali sem res stara sto let, in se čudim, da mi je uspelo,« pove Justina Rozman, čila in vesela gospa iz Kranja. Brez moža je že trideset let, ima pa hčere, vnukinje in dva pravnuka. V krogu domačih se tudi najbolje počuti. Še vedno se rada lepo uredi in lahko poskrbi zase. Še več – kuha tudi za druge. 

Na vprašanje, kaj bi svetovala ljudem, kako živeti, da je prav, malo hudomušno, malo resno odgovori: »Ne smeš se preveč 'sekirati'. Živi pametno, po meri, ne pretiravaj. Tudi v jedi ne. Pozabi slabe stvari. Živi tako, kakor da te ni. Ne jemlji se preveč resno in preveč pomembno. Živi tja v tri dni. Nikakor ne bodi domišljav. To je tisto pravo.«

»Tako srečnega in zadovoljnega človeka, kot sem jaz, zlepa ne boste našli. Res sem zelo zadovoljna. K meni ljudje radi prihajajo, ker izžarevam pozitivno energijo, in to se čuti,« za začetek pove Ljerka Palovec Toplak, 92-letna gospa iz Ljubljane. »Tako kot zoprni ljudje izžarevajo negativno energijo in te zastrupijo. Takih ne maram,« še prepričljivo doda.

In vse, kar pravi, je res. Njena pozitivna energija je nalezljiva in njena ljubeznivost, neposrednost in odkritost pritegnejo. Tudi življenje je vedno jemala s tiste boljše strani, v vsaki situaciji je gledala predvsem dobro, dobro pa gleda najprej tudi v ljudeh, ki jih srečuje na svoji poti. »Rada imam ljudi, ljudi, ljudi. Pači (oče) in mami se nista razumela, bila sta si povsem različna. V meni, znotraj, pa se popolnoma razumeta. Čez dan sem pači, ki je imel vsak dan drugo družbo. Ponoči ali pa kadar sem sama, pa sem kot mami, obkrožena s knjigami. Uživam v teh knjigah kot ne vem kaj. V družbi pa tudi. Ni mi do slave, časti ali zunanjega blišča. Briga me to! Lepo pa je, ker me imajo ljudje radi. To je res nekaj vredno.«

Mileno Miklavčič so že od nekdaj privlačile »prepovedane« stvari, posebno tiste, o katerih so v času njene mladosti le šepetali. Želela je o njih vedeti več. Veliko pozneje je na svojih novinarskih pohodih srečala Veharjevo mamo. Ta ji je sem in tja žarečih in smejočih oči namignila, kako so fantje in dekleta iskali priložnosti, da so bili na skrivaj malo več skupaj. Njene besede so bile polne nedorečenosti in skrivnostnih pomenov, ki jim je Milena želela priti do dna. Zamikalo jo je, da bi o tistih prepovedanih stvareh izvedela kaj več. Začela je zbirati zgodbe in pričevanja ljudi.

Sedeti v stari šolski klopi pred gospodično učiteljico ali gospodom učenikom s strogim glasom, ki sta oblečena po šolski modi preteklega časa in v roki obvezno držita šibo, je posebno doživetje. Nenadoma se znajdemo v šolskem razredu, kjer veljajo druga pravila, kjer ni dovoljeno klepetati, kjer je priporočljivo sedeti vzravnano, odgovarjati pa s celimi povedmi – če seveda ne želimo klečati v kotu na koruzi ali si oprtati lesenega osla na hrbet, kakor so kaznovali učence nekoč.

Takšno svojevrstno doživetje nam že vrsto let omogočajo v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani (Plečnikov trg 1) in organizirajo učne ure naših babic in dedkov. Do zdaj so jih izvedli več kot 6000. Deset vsebinsko različnih učnih ur se razlikuje po zgodovinskem obdobju (rimski imperij, Ilirske province, avstrijsko cesarstvo, Avstro-Ogrska, Kraljevina Jugoslavija …) in po vsebini predmetnika. Udeležimo se lahko nedeljske šole, učne ure lepopisa, lepega vedenja, računstva, fizike, ročnih del, prirodopisa, Vodnikove šole, učne ure v antični Emoni, tujim turistom pa je namenjena učna ura za tujce.

Francka in Janez Premk sta izobraženca, svetovljana in kulturna delavca. V najplemenitejšem pomenu. Sta tudi mojstra besed: prva v raziskovanju jezikoslovja, drugi v pisanju poezije. Z leti, ki niso bila vedno posuta z rožami, sta se izmojstrila še v nečem: v preprostem dojemanju življenja. Pri tem jima je od začetka pomagalo učenje Martina Kojca, slovenskega duhovnega velikana, modreca, filozofa, parapsihologa in psihoterapevta. Svoja srečevanja z njim – v duhovnem smislu – sta popisala v knjigi Srečevanja z Martinom Kojcem, ki je izšla tako rekoč hkrati z njunim prevodom Kojčeve knjige Prebujajoči se človek. In skoraj hkrati je izšel tudi življenjepis Marje Boršnik, pokojne slovenske literarne zgodovinarke in Franckine matere. Napisali sta jo Francka in njuna hči dr. Eva Premk Bogataj. Omenjamo zato, ker je bila prav mama tista, ki je sogovornika pred mnogimi leti seznanila s Kojčevima sorodnikoma.

Na Ljudski univerzi Jesenice že deset let v obliki študijskih krožkov poteka izjemno uspešen projekt Ohranjanje kulturne dediščine. Letos je ta skupina celo prejela priznanje Andragoškega centra Slovenije za posebne dosežke v izobraževanju odraslih.

Gre za zbiranje tako imenovane nematerialne dediščine oziroma za zapisovanje spominov. Ko je pred desetimi leti izšla prva knjižica, so jo ljudje odlično sprejeli in kar sami so prihajali k njim, ker so želeli povedati svoje spomine. Tako so projekt nadaljevali in se tematsko selili vsako leto v drug predel Jesenic (Jeseniške rovte, vasi pod Golico, Murava, Hrušica, Blejska Dobrava, Lipce, Javornik in Koroška Bela, Javorniški Rovt …). Ko so tako obdelali lokalna območja, so se odločili, da bodo v nadaljevanju raziskovali po posameznih temah. Lani je izšla knjižica Kako so na železarskih Jesenicah včasih živeli, letos pa imajo v načrtu področje šolstva, nekoč v prihodnosti pa tudi to, kako so se otroci igrali včasih.

SPOZNAJMO NAŠO DEDIŠČINO

Nekateri muzej Milana Hafnarja imenujejo kar muzej motorjev, saj je v njegovi zbirki posebno mesto namenjeno prav tem starodobnikom, okoli 100 jih ima, med njimi je kakih 70 Tomosovih motorjev, in je največja tovrstna zbirka v Sloveniji. V muzeju je več kot 900 različnih razstavnih predmetov neprecenljive vrednosti. Neprecenljive tudi zato, ker je v teh predmetih skrita energija, prosti čas vse družine, ne nazadnje tudi družinski denar. Vsak predmet je restavriran in skrbno popisan, vsak je na svojem posebnem mestu in očiščen ter bleščeč v svoji posebni lepoti. Pa še vedno so veseli vsakega podarjenega predmeta.

Sredi maja je po vsem svetu, tudi v Sloveniji, potekal dogodek Največji odmor za kavo, ki so ga pripravile organizacije pravične trgovine. Želeli so opozoriti na okoljske težave, s katerimi se spoprijemajo proizvajalci kave. Temperature na tistih območjih se zvišujejo, zato je rodnost kavnih dreves precej manjša, veliko bolj jih napadajo tudi škodljivci. Zato morajo izvajati dodatne ukrepe za zatiranje škodljivcev, kar pa je na ekoloških plantažah (teh je največ med pridelovalci, ki imajo certifikat fair trade – pravične trgovine) precej težka naloga.

Dejstvo je, da sodobna družba daje popolno prednost mladosti. Vse, kar je povezano s starostjo, je pojmovano kot negativno. Človek je v redu le, dokler je mlad in storilnostno naravnan. Ko postane manj uporaben, ga družba porine na stranski tir. O tem, kako biti srečen in zadovoljen s svojim življenjem tudi v starosti, smo se pogovarjali s Tjašo M. Kos, univerzitetno diplomirano psihologinjo iz Ljubljane.

V naravi si sledijo letni časi: pomlad, ko vse brsti, poletje, ko so listi v polnem razmahu, jesen, ko pobiramo plodove, in zima, ko je čas počitka, kontemplacije in poglabljanja vase, torej čas modrosti. Kot ugotavlja naša sogovornica, pa bi si v sodobni družbi želeli imeti le pomlad, morda še kanček poletja.

V Domu Petra Uzarja v Tržiču so junija letos ob praznovanju 35. obletnice doma odprli zdravilni park. Namenjen je zlasti stanovalcem z demenco, saj jih spodbuja k različnim dejavnostim. Drugi stanovalci in zaposleni pa tu najdejo mir in sprostitev.

Ob obisku me receptorka popelje na vrt in mi pove, kaj vse so stanovalci doma sami posadili v dvignjene gredice. Pozneje mi direktorica doma dr. Anamarija Kejžar razloži, da so vse rastline, ki so jih posadili, ne samo užitne, temveč tudi zdravilne: koromač, žajbelj, bazilika, peteršilj, med začimbami pa se bohotijo tudi paprike, melancani, kumarice in jagode. Pestrost vabi tako stanovalce kot kuharje k uporabi svežih zelišč. Stanovalci pravijo, da so jedi takrat, ko vsebujejo sveža zelišča, še posebej okusne.