Da ne boste med prazniki samo kuhali in stregli goste, se odločite za enostaven jedilnik. Naj vas ne zavede, da bi se poskušali s hudo zahtevnimi jedmi, ki potrebujejo vso vašo zbranost, tik preden prispejo gostje, ali pa jim je treba takoj kaj ponuditi. Tako boste v praznovanju uživali tudi gostitelji. Po hladni predjedi, na primer dveh rezinah pršuta ali po francoski solati in po zelenjavni kremni juhi, denimo cvetačni, korenčkovi, kolerabni – ponudimo glavno jed, ki jo lahko pripravimo več ur prej.

Hladnejši dnevi omogočajo mikrobom različnih vrst, da se širijo v okolju, nas okužijo in povzročajo bolezni. Med njimi sta najpogostejša gripa in prehlad. Veliko ljudi podcenjuje obe bolezni, a za starejše sta lahko usodni, če se ne zdravijo in če pride do zapletov. Gripo povzročajo virusi, ki jim antibiotiki ne morejo do živega. Drugače je seveda, če se okužbi z virusom pridruži še bakterija. Potem je bolezen hujša, celo usodna. Predvsem to velja za majhne otroke in za starejše ljudi, kar se v praksi potrjuje vsako leto.

Koža je naš največji organ, ki pokriva celotno telo in ga varuje pred vplivi okolja ter vzdržuje njegovo homeostazo, zato tudi med prvimi opazimo znake staranja kože. Znanost se zadnja leta intenzivneje ukvarja s procesi staranja, čeprav so že v antičnih časih iskali izvir večne mladosti. Staranje povzroča prirojena biološka ura posameznih celic in tkiv, dodatno pa ga pospešijo zunanji dejavniki: predvsem UV sevanja in kajenje, različni strupi v okolju, ionizacijsko sevanje in kroničen negativen stres ter prekomerno pitje alkohola.

Zdravljenje s čebeljimi piki v Sloveniji ni novost. Pravi mojster tega zdravljenja je bil konec devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja znameniti mariborski zdravnik, slovenski domoljub češkega porekla, dr. Filip Terč. S tisoči in tisoči čebeljih pikov je uspešno pomagal kakim sedemsto bolnikom z akutnim revmatizmom, išiasom, z bolečinami v kolku in z vnetji zapestij in gležnjev. Njegov rojstni dan, 30. marec, je celo postal svetovni dan apiterapije.

Parodontalna bolezen je ena od tako imenovanih civilizacijskih bolezni in ima velik vpliv na pojavnost srčne in možganske kapi, pljučnice, povečanje vnetnih proteinov, ki jih proizvajajo jetra, pa tudi na zaplete pri sladkorni bolezni. Človek z zmerno parodontalno boleznijo ima za površino obeh dlani okuženo, vneto, razjedeno in gnojno rano, ki je že načela kost. V ustih je ta nevarna okužena rana skrita in ljudje imajo »le« zadah iz ust in jim pri ščetkanju krvavijo iz dlesni.

Čez dan se na površino zoba odlagajo in vežejo sestavine sline, hrane, pijač itd., ki tvorijo mehke zobne obloge, nabirajo se na zobnem vratu in tako bakterije iz zobnih žepkov dobijo potrebna hranila. Posledično se bakterije namnožijo in v prvi fazi povzročajo vnetje dlesni, kasneje pa vnetje napreduje v parodontalno bolezen. Če mehkih oblog ne odstranimo vsaj enkrat  na dan, imajo bakterije v obzobnem žepku konstanten dotok hranil in idealne možnosti za nemoteno razmnoževanje.

Vaši odzivi kažejo, da nekateri z dobro voljo in z željo po napredku redno vadite in se tako trudite izboljšati svojo moč, kondicijo, gibljivost. Pa poglejmo, kaj lahko danes še posebej nadgradite in čemu je vredno v imenu ohranjanja zdravja nameniti pri vajah več pozornosti. Ogrejte se na način, ki vam je najljubši, z nekaj minutami hoje, teka, kolesarjenja in, če vam ustreza, tudi lahnimi poskoki ali z zibanjem telesa gor in dol ter s poudarjenim gibanjem v kolenih.

Ljudje, ki so zaradi poškodbe ali bolezni prisiljeni ležati, bi morali vsak dan opravljati vaje, ki preprečujejo mišično atrofijo ali zmanjšanje mišične mase, pa tudi preležanine. Mišice se skrajšajo, če niso primerno raztegnjene ali obremenjene. Posebne vaje, ki jih opravljamo redno, pomagajo preprečiti ali zmanjšati tovrstne zaplete. Nekatere vaje lahko opravljate sami, pri drugih pa boste potrebovali pomoč. Vaje pasivne mobilizacije opravljamo s pomočjo terapevta, spodbujajo pa predvsem gibljivost v sklepih, kot so gležnji, kolena, boki...

Upokojenci se pogosto izgovarjamo, da imamo premalo časa. Dan nam vse prehitro mine in tako ne moremo postoriti vsega, kar smo načrtovali. Toda ali ni v tem tudi prednost? Razmislite! Tako ostajamo dejavni in si na izkušnjah lepega in manj prijetnega, kar se zgodilo v preteklosti, osmislimo dan. Ko sem se pred dnevi o tem pogovarjala z znanko, mi je dejala: »Nikoli mi ni dolgčas.« In prav v tem je smisel zadovoljstva v starosti ne glede na leta.

Dolgočasje je stresno Že Pascal je menil, da je dolgočasje za človeka eno najtežjih čustvenih stanj. Težko se je posamezniku izviti iz njega in poiskati ustrezno spodbudno nadomestilo. Psiholog John Eastwood pojasnjuje: »Dolgočasje je neizpolnjena želja po zadovoljitvi dejavnosti. Veliko vzrokov pripomore k temu, da nismo sposobni kaj primernega početi s seboj.« Ugotovil je tudi, da mnogim, ki se dolgočasijo, manjka koncentracija na želeni cilj. Ko se človek dolgočasi, mora najprej pomisliti, da je to signal, da mora nekaj spremeniti.