Vsak dan slišimo neprijetne novice, da je ta ali oni znanec zbolel za nevarno boleznijo, da so mu jo odkrili pozno, da je povzročena  škode že precejšnja ali celo, da so mu šteti dnevi. Da se to ne bi zgodilo, je pametno svoje zdravstveno stanje nadzorovati. Moderna medicina je usmerjena v to, da zdravi ljudi, pri katerih so se pokazali znaki bolezni. Tisti, ki so videti zdravi ali nimajo nobenih zdravstvenih težav, so zanjo zdravi. Pa vendar to ni res, kot vsi vemo. Pri raku, denimo, bolezen pogosto odkrijejo šele, ko je že precej razvita.

Se tudi vam dogaja, da med potjo v mesto razmišljate, ali ste zaklenili vrata ali ugasnili pečico; neuspešno iščete ključe ali očala, čeprav ste jih še ravnokar imeli v roki, srečata znanega človeka, pa se ne morete spomniti njegovega imena. Ali kdaj pozabite, kakšen je bil namen vašega opravka? Nič nenavadnega, to se dogaja mnogim ljudem. Vsakdanje življenje zahteva, da si zapomnimo vrsto drobnih, a pomembnih stvari, spomin pa nam, da delo opravimo in izboljšamo svojo učinkovitost.

Poskrbimo tudi za možgane Možgani so za večino ljudi nekaj samoumevnega, nekaj, česar ne vidimo, kar ne boli in kar deluje kot dobro podmazan stroj. Dokler se ne zavemo, da nekaj ni v redu, da preveč pozabljamo, da smo raztreseni, da imamo težave s koncentracijo ali pa se pojavijo še druge motnje. Možgane sestavlja na milijarde živčnih celic, katerih skrb so različna opravila. Nekatere sodelujejo pri mišljenju, učenju in pomnjenju, spet druge pri orientaciji in čutnih zaznavah.

Po štiridesetem letu začne očesna leča počasi izgubljati prožnost. To se pokaže tako, da na blizu, torej pri branju, šivanju itd., ne vidimo več tako dobro kot včasih. Takrat tudi tisti, ki prej niso potrebovali očal, gredo k oftalmologu, zdravniku za oči. »Večina ljudi po štiridesetem letu potrebuje očala za bližino. Sprva si mnogi pomagajo tako, da berejo z iztegnjenimi rokami, na soncu ali pri močni luči. Zaradi močnejše svetlobe se zenici zožita in ostrina se takrat nekoliko poveča,« povzame prim. mag. Dragica Kosec, dr. med.

Pogosto prisluhnem ljudem, ki pripovedujejo zgodbe o svojih prednostih v življenju, in vse bolj prihajam do spoznanja, da imamo različne, vendar zelo podobne predstave o tem, kaj je v življenju pomembno in čemu dajemo prednost. Sama vidim prednosti kot kamenčke, ki jih hranim v svoji šatulji prioritet. Veliki kamni mi predstavljajo velike prednosti, majhni kamenčki pa mahne. Ob tem spoznavam, da mi ne ostane veliko prostora za kamenčke, kadar vanjo polagam velike kamne. Prav tako kamenčki ne pustijo veliko prostora velikim kamnom.

Hipokrat je že štiristo let pred našim štetjem opozoril, da lahko tudi živila povzročajo bolezni. Dandanes pa to velja še v večji meri. Po napovedih medicinskih strokovnjakov bo že čez deset let vsak drugi prebivalec v razvitem svetu alergičen na vsaj eno izmed substanc, ki ga obkrožajo; tudi na živila. Alergij je danes toliko, ker je več stresa kot kadarkoli prej, po drugi strani pa je hrana vse bolj industrijsko predelana, a žal tudi bolj siromašna, ko gre za vsebnost hranilnih in zaščitnih snovi.

Spomladanska krompirjeva solata z beluši
Šest srednje velikih krompirjev skuhamo v olupku v manjši količini slane vode, nato pa olupimo in narežemo na rezine, pokapljamo z oljčnim oljem in po potrebi solimo.
Deset zelenih špargljev umijemo, trše dele ostrgamo ali odrežemo, vršičke prihranimo posebej, ker jih ne bomo kuhali, preostanek pa narežemo na kose. V lonec nalijemo malo vode, jo solimo, zavremo in v kropu dve minuti blanširamo narezane šparglje. Vodo prihranimo.
V skledo damo krompir, šparglje s presnimi vršički in narezane redkvice. Tri trdo kuhana jajca olupimo in v manjši posodici pretlačimo z vilicami. Prilijemo limonov sok, olje, sol, poper ter prelijemo solato. Previdno premešamo in pustimo nekaj minut, da se okusi premešajo. Po potrebi prilijemo ohlajeno vodo, v kateri smo kuhali šparglje, za ostrejši okus pa dodamo še tanko narezano čebulo.