Stare igrače

Vrtavko poznamo predvsem kot otroško igračo, toda nekoč je bila tudi sveti predmet. Vrtavke so arheologi našli po vsem svetu, njihov nastanek pa sega v sivo davnino, saj so z njimi prižgali ogenj. Ko so jo hitro zavrteli, se je konica, kjer je trenje veliko, zelo razgrela in lahko vnetljiv material se je vnel. Vrtavka pa je bila tudi skrivnosten sveti predmet, saj se vrti okoli osi enako, kot se na nebu vrtijo nebesna telesa. Zato so jo stara ljudstva uporabljala za prerokovanje in pri igrah na srečo. Še zdaj poznamo družabne igre, pri katerih se igra začne z vrtavko.

 Ustvarjalnica

Star pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Znati odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Recikliranje oziroma preoblikovanje je odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže optimistične zgodbe. Občutek, da smo za skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv.

Izziv za babice šivilje – leopard za vnukinjo

Nekateri ne samo v otroštvu, ampak še v pozni starosti zamenjujejo vzorca leoparda in tigra. In kako že predšolsko deklico naučiti razlikovati ti dve živali? Tako, da ji zašijemo zabavno krilce – leoparda!

V sodobnem načinu kmetovanja ali vrtnarjenja se proti škodljivcem na rastlinah borimo tudi z uporabo fitofarmacevtskih sredstev (FFS), kar bi lahko »prevedli« kot sredstva za varstvo rastlin, v pogovornem jeziku pa jim pogosto rečemo tudi pesticidi ali pa kar škropiva. Čeprav jih uporabljamo pri pridelavi hrane, številna izmed njih niso povsem nedolžna. 

Prav nasprotno, imajo celo škodljiv vpliv na okolje, živali in rastline. Skrbi nas zlasti negativen učinek, ki ga imajo ta sredstva na opraševalce, kot so medonosne čebele, čmrlji in divje čebele. Določena sredstva so lahko namreč ob nepravilni uporabi ali skladiščenju zanje smrtna. Spomnimo se, kako je pred nekaj leti pred čebeljimi panji na določenih območjih ležalo na milijone mrtvih čebel. Pri divjih opraševalcih takšni pomori niso tako odmevni, saj jih zaradi majhnega števila živali, ki živijo razmeroma skrito v našem okolju, večinoma ne opazimo.

Vandramo po Sloveniji

Do kraške reke Rašice pridemo z regionalne ceste Ljubljana–Kočevje pri vasi Rašica kmalu za Turjakom ali z juga kmalu po Velikih Laščah. Njen tok lahko spremljamo s ceste, ki z Rašice zavije proti Ponikvam in naprej v dobrepoljsko dolino. V vasi Ponikve zavijemo k cerkvi sv. Florijana in tam parkiramo. Desno se podamo na ponikovsko gmajno, kjer že po nekaj sto metrih pridemo na Brdavsovo, kjer reka skozi opuščeni mlin slikovito ponika.

Rašica v nadaljnjem toku več ne pride na površje, razen ob poplavah, ko udari iz nekaterih kraških jam na južnem robu dobrepoljske in struške doline, še posebno iz Podpeške jame. Okoli 25 kilometrov dolga reka je presekala kar nekaj dinarskih slemen in grebenov in utrla eno od dolinskih poti čez slovensko ozemlje, ki so jo s pridom uporabljali popotniki, vojaki, trgovci, tovorniki rude, lesa, oglja, apna, kmetijskih pridelkov in soli, romarji ter tudi plenilske horde. Še kočevska železnica si je leta 1893 proti kočevskemu koncu tu poiskala najmanj zoprne ovinke, klance in useke.

Leto Josipa Ipavca

Šentjurska občina ob 100. obletnici smrti skladatelja in zdravnika Josipa Ipavca (1873–1921), rojenega v Šentjurju, pripravlja številne dogodke. Ob kulturnem prazniku so predstavili knjigo Slovenski Mozart Igorja Grdine, ki jo je izdala založba Beletrina, sozaložnica je bila občina. Ipavec se je uveljavil kot skladatelj samospevov in orgelskih skladb, bil je avtor prvega slovenskega baleta Možiček. Komična opera Princesa Vrtoglavka pa je bila krstno uprizorjena šele leta 1997.
V Ipavčevem centru Šentjur bo aprila potekal dogodek Hugo Wolf in Josip Ipavec, takrat bodo v občini zasadili tudi jablano bogatinko, ki jo je vzgojil njegov oče Gustav. Dogodki in simpozij si bodo sledili do konca letošnjega Ipavčevega leta, oktobra bo na primer dvodnevni znanstveni simpozij s koncertom samospevov družine Ipavec in sodobno plesno variacijo baleta Možiček.

Iz koška ročnih del

Vesela družba

Veselo druščino s kokljo, piščančki in zajčki, ki prinašajo velikonočne pirhe, bomo s šivanko in pisanimi prejicami hitro 'naslikali' na bel prt, ki že dolgo pozabljen leži na dnu omare.

Ljubke živalce prerišemo na svileni papir. Na prt ali manjši prtiček jih na želeno mesto prerišemo tako, da med blago in svileni papir vložimo kopirni papir za tkanine.

Za vezenje potrebujemo prejice v poljubnih odtenkih rjave, zelene, rdeče, rumene, modre in črne barve. Vezemo s tremi nitkami deljive prejice v izbranih barvah. Večje ploskve vezemo s ploskim, polnim ali sprednjim vbodom. Oči vezemo z vozličastim vbodom s trinitno črno prejico, zajčkove brke pa s stičnim vbodom z 1 nitko črne deljive prejice.

Sedežne garniture so v mnogih dnevnih sobah v obliki kotne garniture. Ta zasede veliko prostora, poleg tega se na njej ne moremo vsi udobno namestiti. Zato se ob menjavi raje odločimo za ločena kavča ali počivalnik. Predvsem pa se pred nakupom prepričajmo, da sta počivalnik in kavč res udobna in uporabna.

Čeprav morda menimo, da bi v dnevno sobo nekako umestili kotni sedežni sestav, se vprašajmo, kaj bomo s tem pridobili. Izgubimo prostor v kotu, ki bi ga sicer izrabili za kakšno mizico, morda stoječo svetilko ali pa bi dva kavča dodatno razmaknili in dobili več prostora. Če izberemo dvosed in trosed, imamo verjetno dovolj sedežnih mest za družino in goste. Primerneje je namreč, da obiskovalcem ponudimo sedenje na kavču, domači pa sedijo nasproti ali s strani na drugem kavču.

Rastline nam bogatijo vsakdanje življenje. Če jih imate radi, verjamem, da že živite v zeleni džungli. Sicer pa si jo lahko z malo ustvarjalnega duha naredite kar sami. Zelenje nas ob negovanju sprošča in preusmerja negativne misli od stresnega vsakdana.

Če vam je ideja všeč, poiščite primeren prostor za zeleni kotiček. Pri razporejanju rastlin upoštevajte primerno svetel prostor. V mešanih zasaditvah pa pazite, da so jim skupni življenjski pogoji, v katerih bodo dobro uspevali. Pri ustvarjanju sobne džungle cvetoče rastline kombiniramo z zelenimi lončnicami, da poudarimo cvetove.

 Stare sorte jablan, hrušk in češenj so del kulturne krajine in nostalgija našega otroštva. Sadni vrt bo vesel, če ga oplemenitite tudi s katero od novosti.

Lahko smo veseli, da je naša dežela primerna za gojenje sadnega drevja. Na potovanju po svetu hitro spoznamo, da živimo v malem sadnem raju. Zato je treba poskrbeti, da nam bodo domača jabolka, češnje in hruške še vedno na razpolago. Ne pozabimo na travniške sadovnjake in visokodebelna drevesa, ki ponekod izginjajo. Prav ta drevesa so jedro starih sort, ki jih želimo ohraniti v naši kulturni krajini.