Ženska je lagodno počivala na kupih ugasle lave. Utrujeno glavo si je podpirala z nahrbtnikom. Skozi priprte trepalnice je njen pogled nemo potoval mimo mene v daljavo. Pršilo je in na robu kraterja 2300 metrov visokega vulkana, kjer smo počivali, so nas valovi megle vsesavali v svoj nič. Oči so ji nemo odgovarjale. Kako naj imenujem to, kar naju je družilo po devetih urah leta iz Moskve, po 250-kilometrskem helikopterskem poletu in šesturnem vzponu na rob tega zadihanega vulkanskega kraterja? Dva popolna tujca med vsemi preostalimi tujci. Da, bili smo tam. V ruski deželi ognja, ledu in medvedov. Tam, kjer zavest zamuja slediti čutilom in čustvom.

Zbrali smo se na robu majhne istrske vasi v zaledju Kopra. Imena kraja ne bom omenjal, saj tako kot gobarji tudi tartufarji skrbno varujejo najboljša najdišča. Naša prijazna spremljevalka labradorka Lisa se je hitro lotila iskanja. Med visoko travo, grmičevjem, suhozidnimi kamnitimi ogradami in pod krošnjami hrastov ni potrebovala veliko časa in že je s pomočjo izostrenega voha nakazala, da je našla nekaj zanimivega.

Ob spodbujanju vodnice Sare je zavzeto kopala in kmalu se je med njenimi šapami pokazala za debel oreh velika črna gomoljika. Sara je psičko nagradila s pasjim priboljškom in tartuf s posebnim orodjem, nekakšno lopatko z rezilom, izkopala iz zemlje. V slovenski Istri je kakšnih petindvajset lovcev na tartufe, toda le nekaj se jih s tem ukvarja profesionalno. Delo je zahtevno, vendar trud pogosto ni poplačan. Primorka Sara Kocjančič iz kraja Truške je profesionalna nabiralka podzemnih gob tartufov, ki jim pravijo tudi gomoljike.

Praženi krompir je vsem dobro znana jed, priprava pa vendarle ni tako enostavna, pravijo v Društvu za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi. To dokazujejo na prireditvah in tudi s pripravo knjižice receptov Praženi krompir za vsak dan v letu.

»Do danes smo zbrali 203 recepte, med njimi je morda še najbolj poseben tisti s Kanalskih otokov, ki je začinjen z morsko travo, zanimiv pa je tudi okus praženega krompirja z Islandije, kjer ga pripravijo na kitovi masti,« pove predsednik društva Stane Menard. Pri društvu zavzeto zbirajo recepte na približno 20 prireditvah, ki se jih letno udeležijo, ter tudi na vsakoletnem svetovnem festivalu praženega krompirja, ki ga organizirajo vsako prvo septembrsko soboto, vsakokrat v   drugem slovenskem kraju – letošnji jubilejni 20.

V bližini Ljubljane je na obrobju Ljubljanskega barja, tik preden se Krimsko hribovje dvigne nad ravnico, v kraju Jezero pravi naravni biser. Majhno kraško jezero, ki zlasti poleti privablja obiskovalce in kopalce, je skupaj z okoliškim močvirnim travnikom razglašeno za naravni spomenik.

Mnogo imen ima – pravijo mu Podpeško jezero, Podkrimsko jezero, Jezero pod sv. Ano, Jezero pod Planinco, Jezersko jezero … A domačini pravijo, da je pravilno le – Jezero pri Podpeči. Jezero je skoraj pravilne okrogle oblike, v eno smer meri 120 m, v drugo pa 135 m. Napaja se iz številnih kraških izvirov na robu močvirne ravnice ob jezeru, vode pa se zbirajo v Mlinskem potoku, ki se izliva v jezero. Jezerska kotanja je lijakaste oblike, saj se dno počasi spušča proti sredini, nato pa se prevesi v skalnato brezno, ki je z 51 metri eno najglobljih v Sloveniji. Odtok iz jezera je podzemen skozi ponor, od koder odteka voda v 300 metrov oddaljen izvir Hruškega potoka v vasi Jezero, ta pa se nato kot desni pritok izliva v Ljubljanico. Okoliški močvirni travnik, ki mu domačini pravijo Zajezero, se brez pravega pregiba spušča v vodo. Zanimivo, da gladina vode v jezeru skoraj ne niha, razen ob res obilnih padavinah, kot so bile v letu 2010, ko so poplavne vode zalile celotno močvirno ravnico.

Vabim vas na hrib, na katerem ni koče. Na vrhu je »le« travna planjava, kjer se lahko zleknemo, poiščemo notranji mir in se ob čistem ozračju zazremo do morja, Nanosa in naprej do Alp ali pa do Javornikov in Snežnika. Oči, nos in dušo pa si lahko napolnimo še s cvetjem, ki tu cveti od pomladi naprej, ko vas tam med prvimi nežno pozdravi gorski kosmatinec, potem pa se kar vrstijo še druge lepotice vseh barv, velikosti, oblik in vonjav.

Ob nežno vijoličastem kosmatincu je tu še modri encijan (clusijev svišč), v poletje pa si sledijo in včasih hkrati tekmujejo za vašo pozornost razkošne perunike in bolj diskretni glavinci, cela polja nežnih narcis in belih zlatih korenov, nežno svetlomodri francoski lan, živo rdeče rožnate krvomočnice, grmički potonik in turške lilije. Naštela bi jih še več, če bi le poznala njihova imena.

Gozdovi Kočevskega roga skrivajo številne naravne in tudi kulturne znamenitosti. Mogočna drevesa že stoletja kraljujejo v obsežnih gozdovih in dajejo zavetje številnim živalskim vrstam. Poleg bogate in slikovite narave pa tem krajem daje poseben pečat poselitvena preteklost, saj so v teh krajih do izselitve kar šest stoletij živeli Kočevarji. Na svojem jezikovnem in kulturnem otoku so vztrajali v svoji skromnosti in samozadostnosti.

Številne kočevarske vasi so po izselitvi leta 1941 ostale prazne. Veliko jih je med roško ofenzivo požgala italijanska vojska v bojazni, da bi se v hišah zadrževali partizani. Po končani vojni pa je bilo ob vsesplošnem pomanjkanju gradbenega materiala veliko ostankov hiš, ki so bile grajene iz obdelanega kamenja, uporabljeno za razne gradnje. Pri tem so bile porušene tudi številne cerkve. Ena takih vasi so tudi Ponikve izza 1048 metrov visoke Mirne gore.

Živim v predelu Slovenije, v katerem narava kipi od bujne rasti. To je Prekmurje, kjer je narava od nekdaj najtesneje povezana s človekom. Ne samo da nam je dano pridelati pšenico, koruzo, paradižnik …, vsaka hiša ima poleg zelenjavnega vrta še veliko cvetja: dalije, hortenzije, vrtnice, bradate perunike, pajčolanke in tudi enoletne astre, cinije, zajčke.

Rada imam plavico, belo marjetico, različno klasje in tudi različne trave. V mojem življenju je bilo cvetje od zgodnjih let. Spomnim se, kako smo se deklice ob godovih obdarjale s šopki z domačega vrta. Ti šopki so izražali srčno prijateljstvo, spoštovanje in ljubezen. To navado sem ohranila vse do danes. Na obisk grem vedno s šopkom rož. In to z domačega vrta. Tudi moški, ki imajo radi naravo, se razveselijo šopka rož. Poskusite!

Ali vas zanima, kako enostavno zaliti zelenjavni, sadni in okrasni vrt, da vam bo več časa ostalo za uživanje na vrtu? Na našem vrtu zalivamo pametno. Pri tem nam pomagajo tehnike zalivanja in namakanja, ki jih z veseljem delimo z vami.

Paradižnik, papriko, kumare in vrtnice namakamo s pomočjo gibke cevi. Vse rastline, ki imajo težave z boleznimi, namakamo s pomočjo cevi, ki jih umestimo na gredice. Postavimo jih na razdaljo 30 cm in tako namakamo vrt v jutranjih ali večernih urah. Lahko jih prepletemo tudi med vrtnicami in drugimi okrasnimi gredicami. Namakanje z gibko porozno cevjo je najbolj ekonomično in je najlažji način namakanja. Priključimo jo lahko tudi na veliko vodno kolo. Na našem sadnem in zelenjavnem vrtu tako 600 kvadratnih metrov površine namočimo v samo eni uri. Vse je odvisno od tlaka v ceveh. Nadzor pretoka in tlaka vode je mogoče urejati na sami vrtni cevi. Na takšen način voda počasi pronica v tla, ki so manj zbita, prihranite pa tudi do 70 odstotkov vode. Z uporabo zastirke se poraba vode še dodatno zmanjša. 

Ko ta sestavek zaključujem, je že 10. junij, nebo je sivo, pred oknom obešen termometer, ki kaže skromnih 17 stopinj Celzija. Upam, da boste to revijo že brali v prijetnem poletnem vzdušju, ki pa ima tudi svoje značilnosti.

Ne morem se izogniti spominov na neke ne tako davne čase avtomobilizma, ko smo še lahko odprli zadnja stranska okna »na ventus«, pomično streho (»šibedah« po domače) pa so imeli serijsko tudi manj razkošni avtomobili. Klimatska naprava je bila predmet prestiža, luksuza. Pa smo se počasi vozili proti morju …