Rokodelsko sekcijo smo v Društvu upokojencev Podgorica - Šentjakob ustanovili leta 2011 in letos slavimo okrogli jubilej. Pobudnica Joži Kos, ki je tudi vodja sekcije, se je že prej učila izdelave različnih izdelkov v Dnevnih centrih aktivnosti v Ljubljani.

Prvima dvema članicama so se po dveh letih pridružile še štiri rokodelke, ki se ukvarjajo s kvačkanjem, pletenjem, klekljanjem, šivanjem, oblikovanjem gline in oblikovanjem fimo mase. Vsaka članica sama ustvarja doma po svojem navdihu, vsak drugi torek v mesecu pa se dobimo na ustvarjalnem srečanju, se pogovorimo o materialih in načinu izdelave. Občasno na teh srečanjih predstavimo izdelavo izdelkov, ki se jih je posamezna članica naučila izdelovati na različnih delavnicah v okviru Zdusa, DCA in drugje. Srečanja imamo v večnamenskih prostorih MOL v Podgorici Šentjakob, kjer tudi ustvarjamo. Izdelke tudi razstavljamo, in sicer vsako leto na dnevu odprtih vrat PGD Podgorica - Šentjakob in v Četrtni skupnosti Črnuče na prireditvi Sosed sosedu. Več let smo sodelovale na Festivalu za 3. življenjsko obdobje v Ljubljani in tudi na prvih Dnevih medgeneracijskega sožitja ZDUS.

Nenehno spreminjanje modnih smernic za pomlad, poletje, jesen in zimo pomeni nenehno proizvajanje in kupovanje novih in novih oblačil. In metanje v smeti »starih«, morda le lanskih oblačil, ki so večinoma še kot nova.

O tem sem se prepričal, ko sem z nekaj prijatelji in prijatelji od prijateljev organiziral zbiralno akcijo oblačil za ljudi, ki si ne morejo privoščiti niti osnovnih oblačil. Moja dnevna soba se je v tednu dni do vrha napolnila s kartonastimi škatlami, kamor sem razvrščal podarjena oblačila. Večina oblačil je bila zelo dobro ohranjena, dobra tretjina pa je bila tudi priznanih modnih znamk in visoke kakovosti, ki se je ne bi branili niti modni sladokusci.

Obisk Beljaka (Villach) mnogi Slovenci povezujejo predvsem z nakupi. Vendar pa je drugo največje mesto avstrijske Koroške skupaj z okolico več kot dobrodošel cilj za enodnevni izlet ali celo krajše počitnice.

Za spremembo se lahko do Beljaka zapeljemo prek slikovitega Korenskega sedla. Pot ni dosti daljša kot vožnja skozi predor Karavanke, se pa na ta način izognemo plačilu predornine in nakupu avstrijske avtocestne vinjete. Vlaki zaradi nadgradnje karavanškega predora, ki naj bi bila končana v drugi polovici prihodnjega leta, do Beljaka trenutno ne vozijo, a nadomestili so jih z redno avtobusno povezavo iz Ljubljane in Jesenic.

Dobre stare viže

Ivanka Slak svoje otroštvo opisuje kot skromno in lepo. Bila je srečen otrok, le igrač morda ni imela toliko, kolikor so jih imeli drugi otroci. Rojena je bila v kraju Sv. Helena, danes so to Javorje, nedaleč od Slivnice pri Celju. Na domačiji še vedno živi njen nečak. Ivanka, ki se je tedaj pisala Gaber, je imela tri sestre. Še mlada je odšla od doma, leta 1955 pa je v Ljubljani dobila službo v podjetju Saturnus, kjer je bila strojepiska in je obračunavala tudi osebne dohodke.

Pri mačkah se ogrci ali tako imenovane mačje akne rade pojavijo na predelu brade. Gre za primer, ko pride do motnje delovanja tako imenovane folikularne keratinizacije – pri keratinizaciji pride do prevelikega proizvajanja keratina, proteina, ki ga najdemo v zgornjem sloju kože. Če se ta odvečni keratin ujame v lasni mešiček, nastanejo komedoni – črni ogrci.

Ti ogrci se prav radi okužijo, če pridejo v stik z bakterijami, lasni mešički se vnamejo in pride do grdega gnojnega vnetja kože, kar je lahko za vašega mačjega kosmatinčka zelo neprijetno in boleče.

Da bi delo na vrtu obrodilo obilo sadov, moramo poznati probleme, ki se jim poskusimo izogniti. Zamislimo si, kakšen uspeh smo imeli na vrtu lani. Ali smo imeli škodljivce, strune, polže, voluharja, morda seme ni vzklilo, so sadike izginjale? Letos se potrudimo, da se izognemo tem pastem.

Prvi pogoj za uspešno vrtnarjenje je dobra zemlja. Najboljša je rahla, malo peščena, malo glinena in dovolj vlažna. Potem dodamo še organsko maso, ki je nujna za lepo solato in druge vrtnine. Brez teh snovi ni uspeha, sploh če je zemlja težka, glinena. Organska snov razpada in pri tem sprošča hranilne snovi, ki jih rastline nujno potrebujejo. To so dušik, ogljik, razne aminokisline, huminske kisline itd. Pa saj smo gnojili z mineralnimi gnojili in lansko leto tudi z gnojem, boste rekli. Res je, toda po pobrani letini so se te hranljive snovi potrošile. Zato jih dodajamo na novo, da bodo zemljo rahljale, zadrževale vlago in izboljševale zračnost.

Feri Lainšček: Kurji pastir

Revščino, v katero se je rodil otrok, ki ga starša po osemnajstih letih nista več pričakovala, si le stežka predstavljamo. A pisatelj, ki je do vstopa v šolo poznal samo prekmurščino in svojo malo vas Dolenci ob madžarski meji, nam v biografskem romanu brez olepševanja naslika življenje družine v hiški iz ilovice, pokriti s slamo. Da bi se čim bolj vživel v svoje otroštvo, si je pomagal s posebno metodo aktivne imaginacije in v sanjah veliko časa preživel s pokojnimi starši. In zato je v prvi knjigi popisal komaj svoja prva dva meseca življenja ... (Založba Beletrina, 27 evrov)

Rastline niso samo lepe, ampak tudi zdrave in imajo pozitiven učinek na naše zdravje. Pomembno vplivajo na kakovost zraka, ker nekatere vežejo nase večje število škodljivih snovi iz prostora, v katerem bivamo. Nekatere imajo neverjeten vpliv na spomin, druge zvišujejo raven energije in prenašajo pozitivne vibracije. V zaprtih prostorih bomo v družbi lončnic za 10 do 20 odstotkov bolj zbrani in učinkovitejši.

Večino svojega življenja preživimo v zaprtih prostorih, zato je kakovost zraka izredno pomembna, saj ima neposreden učinek na naše zdravje. Pohištvo, sintetični gradbeni materiali, preproge in tudi čistilna sredstva oddajajo različne strupene kemikalije. Onesnaženje lahko povzročajo tudi bakterije, plesni ter cvetni prah. V zraku je veliko strupenih plinov, med drugim trikloretilen, formaldehid, ksilen in amonijak. Svoj dom ali pisarno pa lahko čistimo na enostaven in cenovno dostopen način. Leta 1989 je ameriška vesoljska agencija NASA z raziskavami ugotovila, da lahko sobne rastline absorbirajo škodljive strupe iz zraka – zlasti v zaprtih prostorih z majhnim pretokom zraka. Poimenovali so jih kar »naravni sistem za podporo življenju«.

Ljubiteljski kipar Ivan Dvoršak je pred malo več kot dvajsetimi leti med haloškimi griči iskal kraj, kjer bi imel počitniško hišo, poleg pa tudi atelje za ustvarjanje. Po naključju je prišel tudi v Dežno pri Makolah. »V trenutku sem ugotovil, da je to kraj, ki sem ga iskal,« pravi postavni možak s pronicljivim pogledom.

Z zadovoljstvom pove, da so se sem priselili leta 2000 in je v družinski hiši uredil umetniško bogat razstavni prostor. Z ženo in tremi že skoraj odraslimi otroki dajejo življenju tod okrog dinamiko in so neskončen vir pozitivne energije.

V moji mladosti, ki sem jo preživljal na vasi, je bilo povsod precej gostega grmovja in visokih smrek in tudi neprimerno več raznovrstnih ptic, kot jih je danes v opustelih »parkih« okrog moderno urejenih hiš. Podnevi in tudi ponoči je bilo slišati nešteto glasov, ki so se prepletali med seboj.

Med njimi je imelo poseben pomen sovje petje, saj po ljudskem prepričanju oznanja žalosten dogodek pri hiši. Skrivnostno petje se je tudi nas otrok zelo dotaknilo in smo si prestrašeni zatiskali ušesa, oče pa je pogumno odkorakal ven in jih s ploskanjem pregnal. Sicer je bilo najpogosteje slišati čuka in tudi zamolkle skrivnostne glasove lesne sove, dokler niso na veje priplezale mlade uharice, ko je bilo njihovega pivkanja na pretek in so s svojimi prošnjami za hrano preglasile vse druge nočne glasove.