Nekje sem zasledil nenavadno zgodbo o nastanku imena kraja. Tukajšnji pastirji so bili vešči v igranju glasbila s strunami in ljudje so pravili, kako lepo ubirajo strune – strunjajo. A mnogi domačini pravijo, da zgodbica nima kaj dosti opraviti z resničnim imenom Strunjan. Bolj verjetno izvira iz italijanskega imena, kot je zapisano v etimološkem slovarju zemljepisnih imen. Ime Strugnano se pojavi leta 1284. Izhaja iz latinskega imena Stronnianum (v pomenu Stronijevo posestvo), ki je izpeljano iz latinskega osebnega imena Stronnius.

Malaga leži na jugu Španije in je največje najjužnejše evropsko mesto, kjer danes živi več kot pol milijona ljudi. Pred skoraj 3000 leti so jo ustanovili Feničani, tako je tudi eno najstarejših mest na svetu. Letoviško mesto je sončna prestolnica poznane Coste Del Sol, ki je dobro znana slovenskim maturantom in kjer so najtoplejše evropske zime. Je tudi rojstno mesto Pabla Picassa.

Uročila me je takoj, ko smo zapluli v njeno pristanišče, kjer se je pozibavalo nekaj velikih jaht in jadrnic. V ozadju se je premikalo razgledno kolo s kabinami – Malaga Eye. Ob lepem vremenu se s 70 metrov visokega kolesa vidi daleč po Sončni obali. Na prostorni in elegantni pristaniški promenadi prevladujejo visoke palme ter sodobne umetniške skulpture. Pot nas je vodila mimo znane plaže Malagueta, ob njej se dvigajo visoke barvite stolpnice in hoteli. Na rjavi mivki je v jutranjem času poležavalo le malo ljudi. Opoldansko senco si lahko iščejo tudi pod palmami, po katerih brezskrbno poskakujejo živahne zelene papige.

Pozabljena kiparka Elza Kastl Obereigner

S svojimi plastikami je mlada umetnica (1884–1973) prvič stopila pred javnost leta 1902 kot prva kiparka na (ljubljanskem) umetniškem prizorišču, kjer so že ustvarjale Ivana Kobilca, Lili Novy, Zofka Kveder, Helena Vurnik in Alma Karlin. S svojo odločenostjo je tlakovala pot naslednicam. Njena vnukinja in varuhinja zapuščine Angelika Hribar je muzealcem odprla vrata na podstrešje, kjer so odkrili ohranjen opus malih plastik, ki so na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana. Kipi s svojo podrobno, natančno obdelavo obiskovalca vabijo, da spozna le malokomu znane začetke njene ustvarjalne poti. »Obujanje spomina na kiparko je tudi razmislek o možnostih, ki jih je imela kot mlada umetnica na začetku 20. stoletja,« je povedala avtorica razstave Barbara Savenc. 

Ob 90. obletnici Radia Slovenija ne smemo pozabiti, da je nepretrgoma njegov pomembni del radijska igra, s katero so ustvarjalci dosegli zavidljiv odmev pri poslušalcih ter izjemne uspehe v tujini. Z radijsko igro je tesno povezan radijski in gledališki režiser Aleš Jan, ki je napisal tudi knjigo Slišati sliko, videti zvok – o zgodovini radijske igre v Sloveniji. Izšla je pri Slovenskem gledališkem inštitutu. Z Radiem Ljubljana je začel sodelovati leta 1951, najprej kot otrok igralec, že v četrtem letniku gimnazije in med študijem na Filozofski fakulteti ter Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo kot asistent režije radijske igre, po diplomi se je zaposlil na Radiu Slovenija kot režiser, postal vodja režije, kasneje urednik uredništva igranega programa, tako da je odličen sogovornik o veličastni zgodovini in uspehih radijske igre pri nas in v svetu.

Pohod po Levstikovi poti od Litije do Čateža je najbolj znan in najbolj priljubljen pohod med pohodi v spomin slovenskih pisateljev. Tokratno 32. popotovanje se bo zgodilo v soboto, 10. novembra.

Ker gre za res množično prireditev, saj so na njej našteli že tudi več kot 20 tisoč pohodnikov, so se organizatorji (Zavod Levstikova pot) dobro pripravili. Obvezna je registracija, startnina je 6 evrov, kdor želi avtobusni prevoz s Čateža nazaj na izhodišče, bo moral odšteti še dodatne 4 evre. Vsak pohodnik bo ob vpisu dobil revijo Levstikova pot, v kateri sta zemljevid in dnevnik poti, ter priložnostno darilo. Pot je dolga 22 oziroma 21,5 kilometra, a nobene bojazni ni, da bi se tisti, ki na pot ne boste šli v organizirani skupini, izgubili, saj je dobro označena. 

Bližajo se zimski dnevi, ko je treba poskrbeti za vitamine z domačega vrta. Z drobnoplodnim bavarskim in sibirskim kivijem se boste ob primernem skladiščenju v domači kleti sladkali še dolgo v zimo. Pred uživanjem plodov ni treba lupiti. Nekaj sort je samooplodnih, zato ni treba, da rastejo v paru. V večini primerov je treba skupaj saditi moško in žensko rastlino. Za zimsko skladiščenje korenja, kolerabe, repe, črne redkve in rdeče pese pa v rastlinjaku uredimo zasipnico.

Na domačih vrtovih svetujem sajenje samooplodnih sort kivija, ker je za pridelek dovolj samo ena rastlina. Med samooplodne sorte bavarskega kivija uvrščamo sorte issai, kokuwa in vitikivi. V vinogradih sadimo skupaj moške in ženske sorte. Bavarski kivi, sorta bayern kiwi, je moška rastlina in ne tvori plodov, obvezno jo sadimo ob žensko rastlino in tako zagotovimo pridelek. Priporočam, da na eno moško rastlino sadimo do 5 ženskih rastlin. Sorta scarlet nas razveseli z drobnimi plodovi v grozdih že v mesecu avgustu in začetku septembra. Septembra zorijo še sorte hardy red, weiki in bingo. V sredini septembra obiramo sorte kens red in purpurna sadowa. Med septembrom in oktobrom rodi sorta geneva, zgodaj oktobra obiramo plodove sorte ananasaya, oktobra pa plodove sorte jumbo.