Brez peči na trdo gorivo si nekoč nismo mogli predstavljati segrete hiše, v kmečkih domovih ne bi bilo domačih hlebcev kruha. Zdaj smo postali razvajeni, želimo si veliko enakomerne toplote po vsem stanovanju. Spet si želimo imeti pristen stik z ognjem. S kaminom ali pečjo dobijo sodobno ali klasično opremljene dnevne sobe in hiše na podeželju dodatni vir toplote in tisto piko na i, osrednjo točko v prostoru, kamor se vedno obrnejo oči.

S stališča urejanja notranje opreme je lahko primerno postavljen odprt kamin ali peč osrednji element, okrog katerega lahko postavimo drugo opremo, še posebej, če je v prostor postavljen sredinsko. S tem dobimo točko, ki pritegne pogled s svojo velikostjo, umeščenostjo in tudi simetrijo. Pri simetrični postavitvi na sredino stene tako vse tisto, kar bi želeli v prostoru poudariti, nizamo simetrično okrog kamina in tako smiselno vemo, kam postaviti. Pri nesimetrični postavitvi, postavitvi v kot ali samostoječih kaminih se mora oprema temu podrediti.

Ob koncu novembra se vsako leto začnemo pripravljati na prihajajoči adventno-božični čas. Zakaj ne bi letos naredili malo drugačnega venčka kot po navadi? Predlagam vam, da zanj uporabite orehove luščine.

Venček je izdelan iz lupin plodov stoletnega oreha, ki ga je na severni strani hiše posadil moj dedek Jurij Vreže. Dedka žal nisem poznala, a sem mu še danes hvaležna, da je posadil oreh, ki po dobrih stotih letih še vedno rodi. Čeprav orehi niso zelo debeli, pa pod izredno tanko lupino skrivajo zelo okusno sredico – kot nalašč za domačo potico.

Venec, spleten iz zimzelenih iglavcev, zaradi sklenjenega kroga predstavlja neskončnost. S štirimi svečami, ki jih prižigamo drugo za drugo do božiča, prinaša novo rojstvo in s tem za vsakega od nas novo upanje. Za kristjane je to čas, ko se družina zbira ob prižganih svečkah na venčku. Prvo bomo prižigali 2. decembra, na prvo adventno nedeljo. Za druge pa je venček čudovit okras, ki popestri novoletni čas.

Božični čas je čas druženja in veselja, zato so v novejših časih dobro sprejeti tudi adventni venčki, izdelani iz nenavadnih materialov in v modnih barvah. Osnovo iz zimzelenega rastlinja ali slame kupimo na vsaki večji tržnici že mesec dni pred adventom – da ga bomo lahko pravočasno okrasili in praznikom dali osebni pridih. 

Slavo Plut živi v vasici Mladica pri Semiču v Beli krajini. Možakar se sicer ukvarja s kmetovanjem, predvsem z ovcami, zemlje imajo kar 18 hektarjev, a najlepše v življenju mu je igranje na harmoniko. Nekdaj so Plutovi imeli tudi vinograd in zidanico, tam je Slavo rad zaigral na različne »ramounke«, a je bilo dela preveč, zato so vinogradništvo prepustili drugim.

Igrati je začel na prostotonsko harmoniko ali na »auspuharco«, kot so ji nekdaj rekli po domače. Harmonika ga je pritegnila že v otroštvu. Doma je niso imeli, vanjo se je zaljubil pri sosedovih, kamor se je najprej hodil učit igranja. »Ko sem iz nje začel izvabljati prve tone, je bila tako velika kot jaz! A kmalu sem jo prerasel, s tem pa je raslo tudi veselje do igranja,« se spominja. Zelo rad je prisluhnil svojemu stricu Rudolfu Bukovcu s Trate. Bil je pravi ljudski godec in ob igranju je znal s šalami poskrbeti tudi za dobro vzdušje.

Božične zvezde

Hitro se približuje veseli december, ko bomo svoj dom praznično okrasili. Na mizah, policah in stolih naj zato ne manjkajo prti, prtički in okrasne blazine z izvezenimi božičnimi zvezdami.

Vzorec božične zvezde s pomočjo fotokopirnega stroja ustrezno povečamo in ga prerišemo na svileni papir. Vzorec prenesemo na blago tako, da med svileni papir in blago vložimo kopirni papir za tkanine. Ob straneh spnemo z bucikami, da se med prerisovanjem vzorca papir in blago ne bosta premikala.

V soboto, 16. februarja 2019 (2 dni)                             

Vstopna mesta: Celje, Ljubljana in tudi Maribor (če bo najmanj 15 potnikov) ter ob poti.

Prvi dan: Odhod avtobusa ob 6. uri izpred dvorane Zlatorog v Celju, v Ljubljani vstop potnikov na Dolgem mostu ob 7. uri. Sledita vožnja po avtocesti in postanek za sprehod in kavico v Izoli, nato bomo nadaljevali čez mejo na Hrvaško. Ogledali si bomo staro istrsko mestece Grožnjan, potem pa pot nadaljevali proti Poreču, na poti se bomo ustavili še na istrski malici. V Poreču si bomo ogledali vinsko klet in pokušali sire, olivno olje in vina. Potem se bomo zapeljali do hotela, kjer bo prosto popoldne. Po večerji sledi prenočevanje.

Kofetarica, slika naše najbolj znane slikarke Ivane Kobilca, je po anketah med obiskovalci Narodne galerije na drugem mestu po priljubljenosti. Ta slika pa ima v ozadju napeto zgodbo, polno zapletov, zanimivih celo za kakšno filmsko upodobitev. In ker tačas v Narodni galeriji poteka velika retrospektivna razstava del naše imenitne slikarke, obujamo spomine na to zgodbo. Pri tem nam je pomagal sedanji lastnik Peter Hribar ml., kajti brez njegovega razumevanja in naklonjenosti slike sploh ne bi mogli občudovati.

Letošnje poletje nas je narava spet bogato obdarila s sadjem. Podobno je bilo tudi pred leti, ko me je ob sladkanju z breskvami, nektarinami in marelicami ter ob ogledovanju njihovih umetelno oblikovanih koščic prešinilo, da jih je škoda zavreči. Začela sem jih čistiti in sušiti na okenski polici z namenom, da jih uporabim pri oblikovanju čisto posebnega venčka.

Za venček sem uporabila slamnat obod, koščice marelic, breskev, nektarin, suho cvetje vijoličaste mrežice in pistacijeve luščine. Vsako sadno koščico sem s pomočjo lepilne pištole pritrdila na slamnat obod tako, da je na njem nastala najprej vrsta mareličnih, nato pa še breskovih in nektarininih koščic. Postopek sem ponovila še enkrat in nastale so štiri vrste, s katerimi sem popolnoma prekrila obod. Ko sem preštela vse koščice, sem bila nemalo presenečena – bilo jih je blizu sto. Delo bi lahko že zaključila, a sem se odločila, da nadaljujem in venček okrasim še z nekaj dodatki. Izbrala sem suha vijoličasta socvetja mrežic in jih enakomerno nalepila po venčku. Za popestritev sem dodala še polovičke pistacijevih luščin. Nastal je venček, v katerem bodo še dolgo shranjeni spomini na slastne poletne darove narave. Obešen na vhodna vrata mi je še »poziral«, da ga lahko zdaj vidite na fotografiji.

Ob nakupu sedežne garniture pogosto nihamo med več vidiki: čisto praktičnim, glede udobja in vzdrževanja, zanima nas videz, obenem pa si želimo vse to najti za ravno pravo ceno. Na sejmu, v salonih ali revijah nas premamijo lepe postavitve opreme, tako da iščemo podobne kavče, čeprav so morda preveliki in niso ravno primerni za naše stanovanje. Mnogokrat pa je ravno cena tista, ki nas prisili v kompromis. Odločimo se za cenejšo rešitev, kar pa lahko pomeni, da nismo dobili najkakovostnejše in trajne rešitve za svoje stanovanje.

Živa Agrež iz Ljubljane si je kruh dolgo služila s pisanjem, saj je po diplomi iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine delala kot novinarka na Radiu Ljubljana, pri časopisu Delo in reviji Jana. Po upokojitvi leta 2004 pa se je posvetila slikanju. Znanje si je (in si ga občasno še vedno) nabirala pri različnih akademskih slikarjih. Do zdaj je naslikala približno 300 slik in imela že vrsto skupinskih in samostojnih razstav.

Narava ji pomeni neizčrpen vir motivov, a jih pogosto stilizira. Določeni motiv, ki ji je ljub, rada upodobi v ciklu, ki lahko vsebuje tudi do 25 slik. Ne ubada se z detajli, pač pa barvo nanaša z energičnimi potezami, zato namesto čopičev večinoma uporablja lopatice. Njene slike so svetle in barvite, iz njih vejeta optimizem in življenjska radost. Vidi se, da v slikanju res uživa, in to želi tudi drugim: »Vsakemu človeku, ki se upokojuje, bi privoščila, da najde nekaj, kar ga veseli in daje smisel njegovim dnevom. Potem res lahko rečeš, da je to najboljše obdobje tvojega življenja – živiš za tisto, kar imaš rad.«